Ojla
Sem punca stara skoraj 14 let. Doma “trpim” zaradi vpitja, ata se dere zaradi vseh mogočih stvari, večinoma ne pospravljanje. Vpije kako smo otroci “nesposobni, nesramni, ne hvaležni, kaksne smrklje smo, nismo z ničemer zadovoljne, nič ne bo iz nas, nic ne delamo, grozne, neumne…”
Prosim ne pišite da smo res taksne, ker jaz vem da 100% nismo.

Jaz:
Treniram plavanje, odlične dosegam razultate na državni ravni, v šoli sem odlična, imam veliko prijateljev ki jih očitno ne moti nic od tega kar vpije ata. Vedno se držim ure kdaj prihajam domov, mislm da sem dovolj odgovorna

Sestra (10 let):
Ona pleše, bolj za rekreacijo, ampak vseeno. Tudi ona se odlično razume s prijateljicami… ona pa ima tudi odlicne ocene 4-5.

Obedve doma pospravljava mizo, dnevno sobo, garderobo (čevlji-obleke), svojo sobo, pomivava posodo, priseva posodo, neseva v smeti, pomijeva wc,lijake,tla… posesava po hiši. Pometeva, pograbiva listje….

A mi lahko kdo razloži ce je to normalno, se vsi starši tako derejo na otroke? V šoli poslusam kako starši ne bi smeli upiti otrokom da so nesposobni… aja pozabila sem omeniti da nas oce tudi tepe (smo 3 otroci). Oce pa ima sluzbo 14h na dan + vikend.
Pri nas je tak sistem:
Nekaj se zgodi, starši se derejo
POVEŠ KAJ SE JE ZGODILO —» jezikas
SI TIHO —-» zakj pa nisi povedal???

Prosim pomoc kako nej povem naj nehajo ker mi obcutno pada samozavest

Draga Ana (verjetno to le tvoj vzdevek),
Zelo žal mi je zate, tvojo sestrico ( glede tretjega člana podmladka v vašii družini). Za nasilje v družini, pod kar spada tako fizično kot psihološko neprimerno, nezrelo in agresivno vedenje NI OPRAVIČILA!. Sploh ne do mladoletnih oseb, ki ste nemočne in same še nezmožne samostojnega življenja.
Zato sem zelo vesela, da si zbrala pogum in napisala tole obvestilo oziroma pisno spregovorila o tem. To je prvi korak in moja naloga je, da te predvsem opogumim, da se postaviš zase in za svoja dva mladoletna člana družine. S tem ne mislim, da bi se morala očetu upreti na način, ki se lahko tragično konča, temveč da zbereš dovolj poguma, da se o tem pogovoriš z nekom, ki je tvoji družini blizu in vas bo otroke lahko zaščitil. Lahko je to kak član širše družine ( ne vem kje je v tej situaciji vaša mama) – teta, stric, babi, dedi…ali pa strokovna delavka v šoli oz. na Centru za socialno delo v vaši občini. Bistveno je, da se čim prej prekine takšno nasilje nad vami in da otroci dobite možnost in priložnost, v kolikor trditve, da ste pridni in neproblematični, da zaživite normalno. Težava potem ni v vas, temveč v očetu, ki ni dovolj zrel, strpen, moder in zmožen vzgajati. Oče bi potreboval pomoč, kar pa bo zelo težko doseči in sami otroci nikakor ne zmorete doseči brez strokovne pomoči.
Očetov 14 urni delavnik je prenaporen in ob tem verjetno že pregoreva. Če tudi to ni opravičilo za njegovo vedenje, je zagotovo eden od razlogov za njegovo nezadovoljstvo in kritiko. Vi kot otroci, očeta zagotovo dobro poznate in v kolikor menite, da je razlog predvsem v izgorelosti, mu napišite pismo, tako kot meni. To se je že izkazalo kot dober nasvet. V prepiru vas ne posluša in tudi ko prepira ni, se težko najde priložnost, da bi načeli tako temo in se v miru pogovorili. V njem mu predstavite svoje občutke, strahove, skrbi in želje, usmerite ga, kako si želite, da bi z vami ravnal in mu predstavite pisno svoj trud, napišite kaj vse naredite za družino in kako se trudite, povejte mu, da bolje in drugače ne znate in naj on pove, kaj si še želi, da bi naredili, da bo bolj razbremenjen in nenasilen ter nežaljiv, skratka zadovoljen. Napišite, da si niste sami izbrali življenja, temveč ga je za vas izbral in in zato ne morete nositi krivde za njegovo obremenjenost, v kolikor je ta razlog, da posredno ni zadovoljen z vami. Kajti to nasilje izraža tudi njegovo stisko in pri tem bi mu kot otroci radi pomagali, saj si tudi sami želite srečnega in zadovoljnega očeta. Družina mora biti topel dom in zavetje za vse člane. Ne pa prostor, kamor se bojiš vstopiti ali biti. Prosite v pismu očeta, da se pogovori z vami mirno in vam pomaga ustvariti topel dom, kjer boste vsi lahko mirni, sproščeni, ustvarjalni in zadovoljni. Če vas ima rad, bo prisluhnil. Povejte, kako hudo vam je, ker je preobremenjen in ker zaradi te napetosti prihaja do sporov, ki rušijo prav to, kar bi družina morala predstavljati. Povejte mu, da ga imate radi, a da ni res, da niste pridni ali nesposobni, da pa vas njegove kritike zelo bolijo in vam neposredno v srce z nemirom vnašajo dvome v vaše dejanske zmožnosti, sposobnosti in talente, ki vas na koncu, če ne boste sedaj z zadnjimi močmi prekinili nadaljevanje takšnega odnosa, lahko pripeljejo prav do tega, da boste ne le postali točno takšni, ker se ga bojite, še huje je to, da boste vselej v nezadovoljstvu s seboj prenašali te vzorce družine naprej v svoje družine in temu nikoli ne bo konca. Napišite mu, da ga lepo prosite, da preneha, če vam in družini želi dobro.
V kolikor oče ne prisluhne in tudi na to vaše pismo odreagira negativno, potem ste naredili vse, kar ste sami lahko in vam ne preostane nič drugega, kot da se poslužite strokovne pomoči, ki sem vam jo predlagala v začetku. Torej to nasilje uradno prijavite. Lahko v šoli, na Centru za socialno delo, na varnih točkah. Tudi vaš osebni pediater lahko pomaga in tudi njemu se lahko izpoveste, bo že vedel kako ukrepati, če ga to prosite. Vsekakor je prvi korak narejen. Sedaj draga Ana imejte otroci veliko moči in napišite kar sem svetovala ter pustite pismo očetu, še najbolje, da mu ga daste v jakno, s katero gre na delo, da ga tam v miru prebere in da preden vas vidi že vsaj malo prediha in premisli.
In bodite močni. Življenje nam na pot prinaša različne izkušnje, vse zato, da nas nauči postaviti se zase, pametno reagirati, da nas okrepi. Od tega kako se odzovemo na takšne situacoje pa je odvisna nato naša prihodnost. Tudi mi, ki smo odrasli, smo morali iti skozi različne situacije, ki so nas izoblikovale v to, kar smo danes. Prav vsakdo ima različne stiske, ki jih mora tako ali drugače prestati in se z njimi spopasti, da preživi. In prav te nas naredijo močnejše, modrejše in bolj izkušene, pa tudi bolj trpežne. Nikakor pa nihče izmed nas ne sme tolerirati nobenega nasilja in prava pot je ta, ki si jo ubrala. Lahko si zelo ponosna nase. In vidi se, da si zelo modro dekle. Ponosna bodi nase!

Upam, da je moj nasvet tvoj korak v pravo smer in želim ti, da razrešite to stisko čim prej.. Vesela bom, če me še kdaj kontaktiraš, če želiš, kadarkoli, lahko tudi zasebno. Z veseljem bom pomagala in sem vedno tu. In bodi močna ter trdno verjemi, da bo vse dobro in da ravnaš prav. O nasilju je treba spregovoriti. Si super dekle, jaz imam tudi dve taki doma in zato lahko presojam in mi verjemi. Kar bodi samozavestna in ne dopusti nikomur, da ti to vzame. Bodi ponosna nase in še veliko uspeha pri plavanju ti želim. Predvsem se ostedotoči na svoj uspeh, napredovanje in trdno ter sigurno pot v samostojno, lepo in uspešno odraslo življenje.