vojaške vaje
Morda v prejšnjem javljanju nisem bil dovolj jasen – če nekdo pričakuje, da ga bo država ščitila (npr. na potovanjih po tujini ali pa doma pred kriminalom), potem mora tudi nekaj dati.
Uršin primer je bil precej podoben mojemu, s tem da so mene 4 x (štirikrat) odpisali celo poveljniki enote, v kateri sem bil med vojno, saj so bili prepričani, da naša ekipa ni preživela. Lahko pa mi verjamete, da zagotovo NE BI PREŽIVELI, če ne bi vedeli, kako samozaščitno ravnati v takih situacijah.
V tistih trenutkih sem se spomnil vsega, kar sem se naučil na “brezveznih vojaških vajah” – in preživel. Sicer bi se lehko z vami sedaj pogovarjal le moj duh (npr. kot pri Adamsu).
;-))
Cenjena Irena, hvala Bogu, res nismo v vojni!
Samo nekaj ste spregledala. Orožne vaje se ne delajo zaradi miru, ampak se pripravlja sposobne moške za obrambo naše države
V PRIMERU vojne. To pa mislim,da je razlika.
Poleg tega, kdo pa sestavlja državo? Ozemeljska celovitost, eden ali več narodov, ki imajo svoje določene sprejete postave in zakone. Država? To je imaganiren pojem! Država smo ljudje, vodijo pa jo prav tako ljudje, ki smo jih SAMI izvolili. Torej, če vam dejstvovanja “države” niso všeč, se pritožite vodilnim ljudem, ne “državi”.
Če bi bila med nami res večina ljudi (kot pravite vi, je ostalih zelo malo), ki postavljajo pravice nad dolžnostjo, ne vem kdo bi se bil pripravljen bojevati tudi za take, ki vam vest narekuje, da postavite pravice gospodinjstva nad dolžnostjo braniti lastno državo. Verjetno sem res človek “stare šole”, če vam je vse to tuje in čudno. Patriotizem? Ne vem, če ga je potem v Sloveniji kaj hudo veliko.
Za čestitke za mojo “sposobnost in trdnost” (oprostite, če to razumem kot cinično izjavo) je škoda izgubljati besede. Nisem popolnoma nič posebnega. Sem normalna zaposlena žena, z dvema otrokoma in možem, hišo, psom, mačko itd. kot veliko slovenskih žena. Poleg službe oddelamo še gospodinjstvo, otroke, moža, naše hišne ljubljence, trato …. Zato ne razumem, zakaj je to vredno posebnih čestitk. Za mene so od nekdaj to vsakodnevne normalne stvari. Gospodinjstvo je od nekdaj bila predvsem domena ženske, ki ji pa dober mož in oče POMAGA ali jo dopolnjuje. Seveda so tudi izjeme, ki si dela razdelijo popolnoma drugače, tako kot jim najbolj odgovarja, ne glede na to, kaj kdo reče.
Sicer je nekdo v enem od odgovorov (morda ste bila to prav vi) napisal, da je zelo zelo pomembno pravilna oz. raciaonalna izraba razpoložljivega časa.
No, morda tudi v tej izjavi leži rešitev nastalih različnih mnenj – ali orožne vaje ali gospodinjstvo.
Seveda imate pravico imeti tako vest, kakršno pač imate. Ljudje smo si pač različni. Samo možno pa je (možno!), da se z leti in izkušnjami tudi posameznikova vest spreminja premosorazmerno z leti. Če pa dobro razmislim, pa to ni nujno.
Pozdravček, Urša!
Spostovana Ursa,
cestitke niso bile misljene cinicno, ampak iz srca. Sama sem, recimo, take sorte zenska, da bolj moz vihti kuhalnico pri nas doma, pa si lahko mislite, kaksna katastrofa bi zame bile taksne vojaske vaje. 🙂
Imava pa pac razlicno mnenje, saj nama tega ni treba vedno znova ugotavljati. Pa nikar jeze, prosim.
Uf, Irena, pol pa verjamem, da bi bilo malo težje. Ob enem pa hvala, pa tudi vam brez zamere, če sem tako razumela, kot sem.
Jeza? Eh, no. Zaradi deljenih mnenj se pa res ne bova jezili, a ne? Koliko je stvari, ki nas jezijo. Če se pa samo ogovarjamo,
paq v vsem ne strinjamo, je pa zadnja stvar, da bi se jezili.
Meni je moja mami vedno govorila, da jeza redi. Zato, če se le da, kolikor največ lahko, se trudim, da me glih vsaka stvar ne
sprav v jezo.
Pozdravček, Urša!
Ž
Morda se nismo ravno razumeli, ko smo sprožili to temo. Če ste Vi, g. Zoran bili pri kakšnih super specialcih ( kot je razvidno iz hudih situacij med vojno ), potem vam čisto verjamem, da ste se na vajah v tej enoti tudi res kaj naučili. Jaz in velika večina drugih rezervistov, t.i. topovske hrane pa ni bila deležna kakih velikih znanj na vojaških vajah. Pa smo med vojno tudi nosili glavo v žaklju, čeprav nas niso niti enkrat odpisali. Osebno jaz, sem potem bil še kar nekajkrat v rezervi po teden dni, nikoli se ji nisem izognil, pa ne bom tega pripisal ne kakšnim velikim pričakovanjem znanja, ne velikemu patriotizmu ampak enostavno čutu dolžnosti do svojega naroda. Tistih pa, ki so ostali doma in se raje posvetili družini tudi ne obsojam; zamudili niso nič, škode pa tudi niso storili.
P
g. Gabriel
Čeprav sam zagovarjam, da se odnos do lastne državnosti kaže tudi skozi izpolnjevanje obveznosti in ne samo pravic, pa razumem, da nimamo vsi enakega mnenja.
Ljudje smo se sposobni iz vsake situacije nekaj koristnega naučiti. Kdor se nauči – dobro zanj, kdor se ne – tudi prav.
Samo spomnil bi vas, da je sposobnost učenja tesno povezana s sposobnostjo osebne rasti in napredka. In tega si nisem izmislil jaz – osebno to pač uporabljam kot eno vodil v lastnem življenju. Živimo pa vsi tako, kot si (smo si) izbiramo.
Lonec ali puška – ta dilema bo prisotna vse do odprave vojsk in držav (do slavne Utopije). Seveda pa jo bodo v vojnah, ki jih NE SPROŽAJO vojaki, najslabše odnesli tisti, ki se ne bodo znali ravnati v zatečenih okoliščinah.
Mimogrede, če si ogledate zgodovino zadnjih 200 let, boste ugotovili, da je se na področju Slovenije vojna “zgodi” v povprečju vsakih 25 – 30 let.
Ž
Tokrat se z vsem povedanim popolnoma strinjam. Vsekakor vojn ne sprožajo vojaki in to je tudi eden od razlogov, da ne čutim pretirane zavezanosti do vojskovanja za iste politike, ki so zadnjo vojno v bistvu tudi zakuhali ( seveda ne samo oni ). Če se bom že spet prisiljen boriti z orožjem, bo to za moj narod in mojo družino.
Kar se pa tiče same strokovnosti na vojaških vajah, pa mi verjemite, da so vsaj pri nas precej šlampaste.
P