Pozdravljeni,

prejšnjo nedeljo sem opazila povečane bezgavke in povišano temperaturo (37,4). Šla sem na urgenco, dali so mi Amoksiklav, ker sem rekla, da v soboto odpotujem v tople kraje in da moram biti zdrava. Pregled: grlo, bezgavke, dihanje. Diagnoza: lahko bi bila infekcijska mononukleoza. Zdravnik (št.1): trenutna zdravnica na urgenci.

V ponedeljek sem šla v službo, vendar se me je lotila resnejša vročina, zato sem v torek ostala doma in popoldan šla k svojemu osebnemu zdravniku oz. njegovi trenutni zamenjavi. Simptomi: povečane bezgavke, vročina, boleče mišice. Pregled: pregled grla, bezgavk. Diagnoza: Vnetje bezgavk, do sobote ne bom zdrava. Zdravnik št. 2: nadomestna zdravnica mojega osebnega zdravnika, ki mi je predpisala še dodatno škatlico Amoksiklava

Vročina mi je postopoma po dnevnih naraščala, v četrtek na 38,8 in je nisem mogla (tudi s tabletami in obkladki ne) spraviti na nižjo raven oz. sem jo, vendar je hitro šla nazaj na isto raven. Zato sem se odločila, da grem nazaj k svojemu zdravniku naslednji dan dopoldan. Za to sem se odločila tudi na podlagi pogovora z zdravnikom, ki je bil takrat (v četrtek popoldan) na urgenci, tudi on mi je omenil infekcijsko mononukleozo – priporočil mi je namreč Nalgesin, vendar mi ni pomagal.

Torej v petek, kot že omenjeno zgoraj, sem šla nazaj k svojemu zdravniku, vendar je tokrat Xnadomestno zdravnico zamenjala druga nadomestna zdravnica. Simptomi: povečane bezgavke, bolečina v grlu, visoka vročina, boleče mišice, glavobol, slabotnost. Pregled: temperature, vseh bezgavk na celem telesu, odvzem krvi. Diagnoza: verjetno virus, možno tudi infekcijska mononukleoza, naj neham jemati Amoksiklav. Zdravnik št. 3: druga nadomestna zdravnica. Občutek: dober, ker me je temeljito pregledala in poslušala, tudi razložila stvari

Popoldan se vročina zviša na 39,4 in ponovno je ni možno zbiti, vsaj ne na nižjo raven kot 39. Kličem zopet na urgenco, na srečo je delala ista zdravnica, kot me je zjutraj pregledala. Rekla je, da če ne bo vročina naslednji dan manj kot 38,5, naj ponovno pridem na odvzem krvi.

Vročina naslednji dan še vedno 39 (čeprav sem celo noč jemala Lekadol – ugotovili smo, da mi ta še najbolj pomaga, imela na čelu krompir, na nogah pa mokro hladno brisačo). Grem nazaj, sprejme me urgentna zdravnica (št. 4). Pregled: grlo, vnetje oči, bezgavke, dihanje, strepa test, odvzem krvi. Diagnoza: kriva je bakterija, vendar Amoksiklav ne pomaga, predpiše Azibiot in pove, da bo držal 10 dni, čeravno so zgolj 3 tablete. Ker sem rekla, da se bojim nenadnega povišanja vročine in da le-ta spet ne bi padla, dobim še svečko za nižanje temperature. Občutek: dober, tudi ta zdravnica mi razloži stvari ter me posluša

Sobota seveda torej ni bil dan začetka mojega dopusta. Stanje je bilo še cel dan isto, le da se mi je na mandljih začela nabirati še bela snov (najprej je bilo vse kot zelo gosta slina v zadnjem delu ust) in da sem težko požirala, ravno tako še v nedeljo dopoldan in del popoldneva, proti večeru mi je pa vročina padala in daljše je bilo obdobje le povišane temperature, kar se je meni kot tudi moji družini zdel že kar uspeh. Ponedeljek – ok, vročina in zelo močan glavobol zgolj še zvečer, vzamem še en Lekadol.

Torek, torej včeraj, grem k svojemu zdravniku na pregled, če sem že ok – moje počutje je ok, sem brez vročine, belega imam na mandljih zgolj še za odtenek, bezgavke so še vedno povečane. Spet nadomestna zdravnica (št. 2), grem na odvzem krvi. Ji vse razložim, najprej jo zmoti, da sem prenehala jemati antibiotik, ki mi ga je predpisala, ko pa vendar izvidi kažejo, da mi je po prenehanju jemanja, CRP (pokazatelj vnetja) zelo narasel – v petek, ko sem zjutraj vzela še zadnji amoksiklav je bil 23, v soboto pa 76. Poleg tega me ni želela kaj preveč poslušati, ko sem ji razlagala o infekcijski mononukleozi (med drugim tudi o tem, da sem se včeraj pogovarjala s prijateljico, s katero sva pred mesecem dni pili iz istega kozarca, sicer vsaka po svoji slamici in da je spomnila, da je bila konec julija res en teden čist fuč in da je imela obložene mandlje z belim, kar se ji sicer še vedno občasno ponavlja) in je na koncu rekla, da zato nisem mogla imeti infekcijske mononukleoze, ker nisem naštela vseh simptomov le-te, recimo hudih bolečin v trebuhu. Vendar, kaj je ne doživlja vsak drugače? V četrtek pa naj bi se prišla pokazat nazaj, če se ok – se sicer nisem mislila, ker k tej zdravnici ne želim nikoli več, vendar potrebujem bolniški list zaradi zaključevanja v službi. Pregledala mi je pa samo grlo in bezgavke, pa še to tako neobčutljivo in neprijazno.

No, to trenutno niti ni moj glavni problem. Problem je, da je bila diagnoza, da je vnetje, da se manjša, vendar je še vedno na visoki ravni ( CRP je 53) in zato mi bo dala še dodatno dve škatlici azibiota (da bo ja prijelo), ne glede na to, da sem ji omenila, da deluje 10 dni, pa očitno tega zdravila ne pozna. Kako ti lahko zdravnik predpiše zdravilo, če ga ne pozna? No, ona mi ga je v sicer dobri veri, da mi je pomagal. Občutek: zelo slab, ni me želela poslušati, užaljena je bila, ker so drugi zavrnili njeno teorijo, jaz pa sem se o njen spraševala, na koncu me je odslovila, da mi nima časa razlagati o infekcijski mononukleozi (no, danes je imela res dvojne paciente in čakalnica je bila nabito polna)

V lekarni vprašam, če to zdravilo ne deluje 10 dni itd in so mi rekli, da moram imeti pa verjetno že res hud virus. Ker sem bila skeptična, sem klicala nazaj zdravnico št. 4 – urgentno zdravnico od sobote – in je takoj, ko je slišala, da sem dobila nazaj še dve škatlici azibiota, izpustila »uuuu«. Na koncu sva prišli do ugotovitve, da najbolje, da ne jemljem nič več – prebrati sem ji morala iz izvida ta CRP in še eno stvar – mislim, da limfocite, ki so pa spet v normalnih mejah. Rekla je, da se bo tudi CRP počasi uravnal.

Vendar sem potem zgolj iz strahu, da bi v četrtek, ko moram spet nazaj k tej neprijazni zdravnici, moj CRP spet narasel, vzela azibiot. Seveda me je potem nekaj časa malo bolel želodec.

Sedaj me zanima, kaj menite vi? Naj še jemljem azibiot, torej moram škatlico sprazniti ali ga lahko neham jemati že jutri? Ker če ga ne potrebujem, mi lahko zgolj škodi, je tako? Kaj je zares moja diagnoza? Kaj lahko naredim v takih primerih neprijaznih zdravnikov, ki te ne poslušajo in ki verjamejo le v svoj prav? Navsezadnje se gre za naše zdravje, to pa le ni tako nepomembno. Kako vplivajo antibiotiki na naše zdravje, če jih jemljemo, vendar jih ne potrebujemo zares?

Hvala vnaprej za vaše odgovore,