VLOGA STARŠA/BLIŽNJEGA V PROCESU OKREVANJA OTROKA Z MH
VLOGA STARŠA/BLIŽNJEGA V PROCESU OKREVANJA OTROKA Z MH
1.Poučite se o motnjah hranjenja – naučite se razlike med miti in dejstvi glede teže,, prehrane in telovadbe.
2.Vprašajte osebo kako lahko pomagate, kaj potrebuje od vas. Poslušajte pozorno, bodite potrpežljivi, ne obsojajte in ne obtožujte.
3.Z osebo se pogovorite na prijazen način, ko ste pomirjeni in ne ko ste jezni, razburjeni ali frustrirani.
4.Bodite sočutni, ko vam oseba izpove svoje misli, stiske, bolečino glede težav, ki jih ima.
5.Povejte osebi, da ji želite le najboljše. Da so okoli nje osebe, ki jo imajo radi in ji želijo pomagati ter ji nuditi podporo.
6.Predlagajte, da si poišče strokovno pomoč, če je še nima. Ponudite se, da greste zraven. Povejte, da tudi sami poiščete pomoč pri prijateljih oz. pri ljudeh, ki se spoznajo na probleme s katerimi se soočate. Pojasnite,da se nima ničesar sramovati, da vsak človek potrebuje podporo in da ima vsak pravico do nje.
7.Podporo ponudite iskreno, bodite dostopni, fleksibilni. Pohvalite osebnost človeka, uspehe, dosežke. Pogosto osebe z MH ne vidijo svojih dosegov, jih minimalizirajo, se zaničujejo. Pomagajte jim videti tudi malenkosti.
8.Spodbujajte aktivnosti, ki jih predlaga svetovalec, terapevt ali druga strokovna ekipa –kot npr. redno obiskovanje sestankov, svetovanj, ali jemanje zdravil, če je to potrebno.
9.Spodbujajte socialne aktivnosti, ki ne vključujejo hrane.
10.Spodbujajte osebo, da kupuje hrano, ki bi jo rada jedla (v nasprotju z zgolj »zdravo« hrano). Prizadevajte si, da imate skupne obroke (vsaj 1x dnevno) – naj bodo prijetni, brez očitkov, prepirov (tudi, če vsak je drugače).
11.Nikar ne spreminjajte svojega načina prehranjevanja. S tem, ko oseba pri vas vidi, kakšna je »normalna« količina hrane, ki naj bi jo človek zaužil, ohranja stik z realnostjo. Nikar se ne počutite krivi, če sami nimate težav s hrano, tudi, če jeste sladkarije.
12.Pomagajte osebi, da bo potrpežljiva. Razložite ji, da je okrevanje proces, ki traja. Učenje novih orodij za spopadanje z ovirami potrebuje čas. Stari vzorci so poznani, varni, nezahtevni, čeprav neprijetni – za spremembe je potreben čas.
13.Če je potrebno,pomagajte osebi pri hišnih opravilih ( v primeru, da je prešibka, da bi jih sama,…) – to ne pomeni, da ste dolžni prevzeti odgovornosti osebe nase..
14.Zapomnite si: za okrevanje je potreben čas. Hrana je vedno lahko težko vprašanje. Ne začenjajte bojev glede odnosa do hrane (prisila ne deluje, mogoče nežna spodbuda).
15.Zapomnite si: Proces okrevanja je odvisen od osebe, ki okreva. Ona odloča, kako hitro bo šlo. Sprejmite omejitve – ne morete je vi rešiti. Lahko spodbujate, stojite ob strani. Oseba mora tudi sama sprejeti, da je to problem, ki ga želi rešiti. Skušajte razumeti, da oseba ne išče pozornosti ali usmiljenja.
16.Pokažite razumevanje, skrb. Vprašajte kako se počuti.
17.Skušajte biti dober vzornik/vzornica: glede hrane (redni obroki, če gre, ne diet za hujšanje, zmerno gibanje), skrbi za svoje telo (zadovoljstvo s svojim telesom, ne kritizirajte ljudi zaradi postave), počitka, izražanja čustev, reševanja konfliktov,…
18.Poskrbite zase: MH so hud stres za bližnje. Nujno morate najti nekaj, da se lahko odklopite, pozabite vsaj za trenutek (druženje, gibanje). Lahko tudi svetovanje za oba starša ali pogovor s prijateljem, sodelavcem. Pomembno je, da ohranite neko dejavnost, ki vas odmakne od MH.
PRAVILA IN KOMUNIKACIJA V DRUŽINI
Spodaj imate navedene iztočnice o pravilih dobre komunikacije, o spoštovanju drug drugega, sposobnosti uspešnega poslušanja (tudi pomenu tolerantnosti in popuščanja) in pomembnosti določanja mej.
ZAŽELJENO JE:
Osebi z MH dajte možnost, da predstavi svoje argumente, zaradi katerih ne želi spremeniti svojega stanja (tudi, če se vam bodo zdeli neumestni).
Omogočite ji, da govori o svojih strahovih pred spremembami in vplivi, ki jih lahko imajo na njeno življenje.
Poudarite, da ima izbiro in odgovornost pri odločanju o svojem lastnem vedenju.
Raziščite možnosti kompromisov – nič ni popolno ali zanič, vse ima dobro in slabo plat.
Poslušanje je dobrodošla vrednota – svojemu otroku morate pokazati, da slišite kar vam govori.
Odločitve, ki se tičejo vašega otroka, sprejemajte v sodelovanju z njim – tudi o ostalih problemih, ne le o bolezni.
Priznajte, da delate napake.
Pokažite, da vam je mar – bodite ljubeči, kot se le da.
Bodite pripravljeni govoriti o tem, kako je vaša vloga vplivala na MH.
Sprejmite svoje omejitve – ne morete rešiti vsega. ne morete biti terapevt, svetovalec svojemu otroku.
Sprejmite pravico druge osebe, da živi po svoje:
lahko povemo svoje mnenje, predloge, vendar nič več kot to
negujte odnos z osebo, ki ima MH, vendar ne s pozornostjo zgolj na hrani
oseba z MH mora reševati MH, sprejemati odločitve o hrani in ne vi
tudi, če čuti, da ne obvladuje stvari, ni na vas, da delate namesto nje (lahko predlagate, vendar odločitev o tem, kaj bo storila, mora sprejeti oseba z MH sama)
bolj, ko vi prevzemate kontrolo, manj se bo treba njej truditi
NE SPUŠČAJTE SE V KONFLIKTE POVEZANE S HRANO – sploh s tistimi, s katerimi skušate spremeniti osebo, oz. njen odnos do hrane.
Vsak član se zase odloči kaj bo in kaj ne bo jedel. Nikogar se ne sili ali omejuje.
NI ZAŽELJENO:
Ne oporekajte, pridigajte ali poskušajte preprečevati z logiko.
Ne prevzemajte avtoritativne vloge, ne grozite in se ne pogovarjajte o tem, kdo ima prav.
Ne govorite večino časa v pogovoru.
Ne prenašajte svojih osebnih problemov na osebo z MH.
Ne govorite ji, da ima problem le ona, ker problem se deli.
Ne postavljajte več kot tri vprašanja zapored.
Ne dajajte vtisa, da poznate vse odgovore.
Ne dajajte vtisa, da se boste vdali in odnehali.
Ne podcenjujte njene stiske … vsakdo je lahko nesrečen.
Ne kritizirajte nikogar, ki želi pomagati vašemu otroku.
Ne kupujte (ali ne nehajte kupovati) hrano zgolj zaradi osebe z MH, razen, če se tako dogovorite.
Ne odločajte se o hrani zgolj zaradi MH.
Ne silite, ne omejujte. Ne sprašujte: “Ali bi grižljaj? Samo eno žlico tega,….”
POMEMBNO!
Vaš otrok se bo počutil varnejše, če boste trdni in odločni
Osnovna družinska pravila so nujna
Upoštevajte partnerjevo mnenje – izogibajte se razhajanju med vašim in partnerjevim mnenjem, ko “nastopata” skupaj pred otrokom
Poskrbite, da boste s partnerjem enakomerno delili odgovornost za svojega otroka
Ne obupajte.
Ne iščite podpore v otroku.
Pomembno je, da starši sodelujete med seboj.
Konflikti zaradi hrane in v zvezi z njo ne pripeljejo nikamor. Pritiski niso rešitev.
Četudi nam je težko poslušati, nam mora biti pomembno, kako se oseba z MH dojema, kako dojema svoje preteklo življenje.
Pomembno je, da osebi ob njeni bolečini stojimo ob strani, da delimo z njo njene izgube in prikrajšanost.
Izogibajmo se skrivnostim.
Ne morete biti starši in obenem najboljši prijatelji.
Ne zanemarjajte se, niti partnerja niti družine.
Prosite za pomoč.
Starši morajo doseči, da bo v družini vladalo zaupanje.
Vsak družinski član naj ima priložnost, da izrazi svoje skrbi in strahove.
Pravila morajo biti prožna in v skladu s starostjo in zrelostjo osebe.
Za mladega človeka so pravila nujna, da se počuti varnega, da nekdo skrbi zanj.
Kršenje pravil je pomembno obravnavati, se pogovoriti.
V POGOVORU NAJ GOVORI ISTOČASNO LE ENA OSEBA.
VSAKDO MORA IMETI PRILOŽNOST GOVORITI.
BISTVENO JE, DA POSLUŠAMO, ČETUDI SE NE STRINJAMO.
PRETEHTAJTE VSE “ZA” IN “PROTI” VSAKEGA MNENJA.
POKAŽITE SPOŠTOVANJE DO VSAKE OSEBE, KI GOVORI, ČETUDI SE NE STRINJATE S TEM, KAR PRAVI.
Tatjana Romih
(delno povzeto po društvu MUZA)
Pozdravljeni
Želela bi le opisati svojo zgodbo, v kateri ima veliko vlogo moja mati. Stara sem 25 let in se že skoraj 6 let prehranjujem normalno. Ni pa bilo vedno tako. Pri 17ih sem začela hujšati. Nisem bila debela, sploh ne. Bila sem vitka, brihtna deklica, ki je noro želela biti manekenka. Tako noro, da sem se zavestno spustila v anoreksijo. Vedela sem, da pretiravam, a bilo mi je popolnoma vseeno za vse. Začelo se je s preprostim štetjem kalorij, vedno strožjim omejevanjem, pretirano telovadbo. Bila sem podhranjena, svoje šibko telesce sem bremenila z minimalno enournim tekom vsak dan, pri čemer sem skrbno preračunala, da sem vedno porabila več kalorij, kot sem jih zaužila.
Živeti tako se mi sploh ni zdelo težko. Hujšati je bilo veliko lažje kot jesti normalno. Imela sem popolno kontrolo nad svojim življenjem. Pri meni je verjetno potekalo malo nenavadno – v šoli sem bila boljša kot prej. Fantom nisem bila več tako všeč kot prej, ker sem bila presuha. In tisti čas (zlomljeno srce) je bila zame to odrešitev. Težko opišem kako sem sama sebe videla takrat. Hkrati sem na sebi vedno lahko našla odvečen gram maščobe, hkrati sem vedela, da sem ogabno presuha. S svojim videzom pa sem bila zadovoljna. Veliko bolj zadovoljna kot prej, ko sem izgledala popolno.
Izgubila sem menstruacijo. Zaradi tega sem bila res v šoku. Bila sem grda, počutje je bilo slabo. Prej hiperaktivnemu dekletcu je primanjkovalo energije. Najprej sem rešitev iskala v energijskih napitkih – seveda brez sladkorja. Sprva je nekako šlo, ščasoma pa so me umetna sladila še bolj ubijala. Zatekla sem se k energijskim napitkom s sladkorjem. Dobila sem energijo. Že dolgo se nisem tako počutila. Sčasoma je k tem energijskim napitkom spadalo še malo kruha, kakšna sladica. Kile so šle gor, anoreksija je bila čedalje bolj pozabljena, začela se je bulimija. Kronično prenažiranje, nato izgubljanje odvečne hrane v wc školjko ali s prekomerno dozo odvajal. Anoreksija in bulimija sta nato potekali ciklično. BIla sem grozna, ljudje okoli mene so začeli opažati, se hoteli pogovoriti z mano – moj bog kako sem to sovražila.
Za svoje stanje nisem nikdar krivila mame. Bila pa sem nekako užaljena, da moje težave opazijo vsi, razen nje. Vsaj tako sem mislila. Zdaj pa vem, da je še kako vedela pri čem sem. Mati ni nikoli omenila mojega groznega izgleda in težav s hrano. Glede na to, kakšen upornik sem znala biti, je tudi ne bi upoštevala. In to je vedela. Začela se je ukvarjati z mano. Kar ni bilo lahko. Pridružila se je mojim sprehodom, tekom. Ničesar ni govorila. Le poslušala me je. Sčasoma sem začela govoriti o vsemogočem. O šolskem sistemu, o fantih, o manekenstvu, o temah, ki me niso niti malo zanimale, niti niso imele nobene veze in včasih nisem niti nič vedela o njih. Govorila sem. Ona pa me je poslušala. O vsem. O motnjah hranjenja nisem nikoli spregovorila. Svojo telesno aktivnost sem normaliziala. Tudi zaradi nje, ker gospa v njenih letih pač nima telesne kondicije 18letnice. Škatlico odvajal sem vrgla stran. Nehala sem bruhati. Jedla sem, kolikor sem bila lačna. Včasih sem se prenajedla. Sprva sem v tem primeru telovadila kot zmešana, sčasoma sem sprejela, da se bom pač morda malo zredila. In sem se. Toliko, da sem prišla do svoje teže v času pred motnjami hranjenja. Počasi sem opustila tudi prenajdanja. Pozdravilla sem se. Hrano, ki sem jo poznala pred motnjami hranjenja, je nadomestila bolj zdrava hrana. In to na krožnikih vseh v družini. Jem sorazmerno veliko. S telesno težo nimam težav in zavedam se da moram biti srečna zaradi tega. Manekenka nisem. Brez težav sem se temu odrekla in celo zavrnila ponudbe, čeprav nisem nikoli nehala želeti, saj sem vedela, kam bi me lahko ta želja pripeljala.
S svojo materjo sem zgradila posebno vez. In kadar mi je hudo, je dovolj, da se pogovarjava o bedarijah. Imam fanta, ki vse ve in z veseljem posluša bedarije. Moja najboljša prijateljica je prav tako pretrpela motnje hranjenja. Včasih se ure in ure pogovarjava o bedarijah.
S to zgodbo želim povedati, da včasih ljudje ne potrebujemo nasveta, ker točno vemo, kako si lahko pomagamo. Vemo, kako jesti. Tega le ne moremo storiti. Rabimo nekoga, za katerega imamo občutek, da smo mu res pomembni in ga zanimajo naša mnenja, skrbi, težave.
Verjetno je zgodba težko verjetna, vendar zato nič manj resnična. Velikokrat sem razmišljala, kako je mogoče, da sem se pozdravila sama. Vendar sem ugotovila, da se nisem. Moja mati je bila moja psihologinja. S to zgodbo nikakor ne želim povedati, da lahko vi naredite vse. Verjetno ne morete (moja mati ima nekaj strokovne podlage in predvsem ustrezna poznanstva), vsekakor pa lahko pripomorete s tem, da date hčerki vedeti, da vam lahko pove karkoli. Verjamem da je težko, in še težje bo, ko vas otrok ne bo sprejel odprtih rok. Vendar vam bo poplačano. Jaz sem svvoji materi izjemno hvaležna za življenje, ki mi ga je dala DVAKRAT.
Pozdravljeni
Kaj storiti pa ko imas polnoletno hčer,pri kateri se že približno tri leta kažejo motnje hranjenja : minimalni obroki, veliko sadja in zelenjave brez maščob, skrivanje hrane in metanje hrane v smeti na skrito,veliko telovadbe…, češ “tako se mi bodo okrepile mišice in name ne bo šla mast…”
Nič več ne je z nami pri mizi, ampak v drugi sobi, skriva se med obroki, odmakne se in kuha si največ sama. Na živce ji gre,če sem zraven in pravi da jo kontroliram.Že leto hodi na kognitivno terapijo in 4 mesece k dietologu, pa nič ne pomaga. Diete se je držala le mesec ali dva, ko ji je dietologinja rekla da gre zelo na boljše, je bilo to zanjo kot mana in je z vsem prenehala in spet sama vzela vajeti v roke.Pridobila je sicer 3-4 kg, vendar je se vse premalo, čeprav ona trdi da je tako prav.Ne da se ji dopovedati ,da je njeno mišljenje o hrani zgrešeno, da premalo zaužije in da vsa ta kontrola ni normalna.Naših mnenj in priporočil ne sprejema, stalno nastajajo konflikti, postavila je zid pred nami in grozi, da bo šla od doma, ker ji vsi težimo in nas ne more več prenašati.Kaže močno emotivno nestabilnost, slabo odgovarja, preklinja, stalno je jezna nase in na ves svet, samo beseda ali pol, že vzkipi in se hudo razburi.
Kaj pri kognitivni terapiji govori nam ni povsem znano,o odnosu do hrane gotovo ne, saj je ta odnos zanjo pravilen.
Dejansko ne vemo več kaj , ne pusti si priti blizu, kategorično zanika določena obnašanja pri prehranjevanju, ki jih opažamo, vsaki stvari najde izgovor in ima vedno ona prav.Ona nas prepričuje da je vse prav, da ni tako kot vidimo mi in pri vsakem pogovoru “zmaga” ona.
Gospa Marija, pozdravljeni!
Najprej se opravičujem za pozen odgovor. Nato pa moram pohvaliti vašo hči in vas, da hči hodi že 1 leto na kognitivno terapijo, poleg tega pa še k dietologinji. To očitno kaže na to, da je hči motivirana in vztrajna, da se želi rešiti tega pekla stalnega obremenjevanja s telesno težo in hrano ter z nezadovoljstvom s sabo. Hči že dela prve korake v pravo smer in v tem jo je potrebno samo podpreti. Seveda pa, kakor ste že sama napisala, ta proces je dolgotrajen. Statistike kažejo, da osebe potrebujejo v povprečju 6 let, da okrevajo od motnje hranjenja. Nekatere več, nekatere manj, vendar nam ta podatek da jasno sliko, da je 1 leto šele začetek. Hkrati je proces poln vzponov in padcev. Dekletom z motnjo hranjenja pomeni pridobivanje teže veliko grozo, saj je to nekaj, česar se najbolj bojijo. Zato spremlja ta proces veliko strahu in včasih tudi pogosto nihanje teže, dokler se dekle ne navadi, da je ok, če ima nekaj kilogramov več, kot bi sama želela.
Kadar se razvije motnja hranjenja v družini, se pogosto vsa pozornost članov družine obrne na hrano in telesno težo. Hrana in teža postanejo polje boja in ustvari se začarani krog. Starše skrbi, da se hči ne bo izstradala, zato ji želijo pomagati in prepričati, da se prehranjuje drugače, hči pa pogosto doživlja svoje telo kot edino področje, kjer ima kontrolo in kjer ima občutek, da ga lahko oblikuje tako, da ji bo vsaj zunanji izgled prinesel srečo in zadovoljstvo. V tem boju žal ne more nihče zmagati, še posebej, ker je osnovan na napačni predpostavki, da bo hči ozdravela od motnje hranjenja, če bo pridobila nekaj kilogramov in uredila prehranjevalne navade. Ter hčerino napačno pričakovanje, da če bo shujšala, da bo potem lahko zadovoljna s sabo.
Ukvarjanje s hrano in telesno težo je samo vrh ledene gore, pod katero je duševna stiska. Vaša hči je v resni duševni stiski, nezadovoljna je s sabo, sooča se s težkim doživljanjem in težkimi mislimi, s čimer se na terapiji tudi ukvarja. Predlagam, da tudi vi preusmerite svojo pozornost, pogovore na druga področja njenega življenja, bodite radovedni, kaj se z njo dogaja, kako razmišlja o svetu, o ljudeh okoli sebe, zakaj je tako jezna na vas in kako ji lahko pridete na sproti? Glede pogovorov okoli hrane pa predlagam, da se jih vsaj za nekaj časa izogibate.
Rada bi preverila, koliko ima vaša hči približno kilogramov in koliko je visoka? V primeru, da ima prenizek ITM (indeks telesne mase = kg/meter na kvadrat), torej ITM je pod 15, potem je potrebno, da se prijavi na Oddelek za motnje hranjenja , na Centru za mentalno zdravje, ki nudijo bolnišnično zdravljenje. V kolikor je ITM višji, je v redu, da nadaljuje s terapijo in počasi napreduje.
Starševstvo je težka naloga, še toliko težja je v primeru, ko se zgodi ta krivica, da otrok zboli za katerokoli boleznijo. To je zelo nelogična duševna motnja, ki jo je težko razumeti. Vendar za starša je potrebno, da se o motnji hranjenja poučita, kakor bi se poučila o sladkorni ali kateri koli drugi bolezni, če bi se pri hčeri razvila. Razumevanje motnje hranjenja lahko prinese veliko olajšanja v družino, tako staršema, kakor hčeri. V kolikor družina deluje na podlagi napačnih predpostavk, se lahko v družini prebuja veliko jeze, frustracij, zamer, včasih tudi ustrahovanja in nehote tudi poniževanja. Starši želijo vedno vse dobro otroku, vendar če se prepad med starši in otrokom poglablja, kar sem razbrala, da se dogaja vam, je to slab znak in alarm za pomoč. Nihče ni kriv za ta prepad, vendar ko se zgodi, da se hči umika, da se zapira vase, vi pa ne veste več, kaj se z njo dogaja, je ta prepad potrebno preseči. In to lahko naredita starša, počasi in vztrajno.
Vesela sem, da želite hčerki pomagati in lahko ji pomagate s tem, da začnete delovati v smer, da boste ponovno vzpostavila stik s hčerko, da boste ponovno pridobila njeno zaupanje, kar pa je seveda zelo težko, ker je hči verjetno zelo jezna in vas zavrača. Pri tem vam lahko pomagajo strokovnjaki. Za pomoč pri vzpostavljanju boljšega stika s hčerko ali za informiranje o motnji hranjenja se lahko obrnete name ali na katero koli organizacijo, ki se ukvarja z motnjami hranjenja.
Vse dobro,
Vesna
Pozdravljeni,
kot mama hčerke z motnjami hranjenja vam lahko zaupam svoje osebne izkušnje v večletnem zdravljenju.
Lep dan
Alenka
[email protected]