vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redne osnovne šole
Na naši šoli ima ena deklica v 8.r. spremljevalko, več otrok je s PP. Ne vem sicer, kako imajo urejeno z učno pomočjo oz. dodatnimi urami. Je pa lani ena deklica s PP imela na zaključni prireditvi ob koncu šolskega leta tudi kitarski nastop. Učitelj za likovni pouk je bil zadolžen, da ima z njo individualne ure in z njo dela tudi vaje za izboljšanje ročnih spretnosti. Ker učitelj igra kitaro, je deklico zanimalo, da bi poskusila ,,, in na koncu leta je tudi drugim predstavila svoje dosežke. (Vsaj) dve deklici s PP sta v pevskem zboru. Normalno tej otroci sodelujejo po svojih zmožnostih tudi v drugih aktivnostih, pri čemer kot zunanjo opazovalec in mama sedmošolke vidim, da jim drugi otroci prez problemov priskočijo na pomoč in so navajeni, da so pozorni, če kaj rabijo. Letos je šel sin v prvi razre in od vsega začetka je bil z njim problem (hiperaktivnost, motnja pozornosti, motnja prostorskega zaznavanja) in je bil že konec septembra vključen v individualno delo s psihologinjo, tja so ga odpeljali tudi vsakič, ko je bil preveč moteč za ostale otroke in je preveč motil šolsko delo. Psihologinja je delala z njim, ko se je umiril, ga je pospremila nazaj v razred. Uredili so tudi, da je prišel kmalu na vrsto h kliničnemu psihologu. Mislim, da na naši šoli obravnavajo vsakega otroka zase in vsakemu, ki to potrebuje, nudijo pomoč (še preden dobijo odločbo).
V naslednjem šolskem letu pa se v prostore OŠ seli tudi OŠPP, ki je od letos podružnična šola OŠ. To je kar velik korak k integraciji otrok s PP.
Ja, pa moja sedmošolka je trenutno v šoli v naravi, z njimi so šli tudi učenci podružnične šole (prej OŠPP).
Je pa dejansko veliko odvisno od vodstva šole.
draga Nananina,
Citiram:
Nananina
Draga Nici43
po prebranem vašem pisanju vidim podobnosti z mojim otrokom, ki pa je še le na začetku šolske poti. Zdaj končuje prvi razred. Konstantno moti pouk in je zelo nemiren. PEljala sem ga že na teste, kjer so ugotovili nadpovprečno inteligenco, vendar kot kaže mu le-ta nič ne pomaga, ker je tak, kot vi opisujete vašega sina. Prosim povejte kako mu pomagate oz. kako naj jaz pomagam svojemu sinu. REs sem že obupana. Saj se tudi drugi otroci pritožujejo nad njim, ker je moteč in nemiren.
Hvala.
se opravičujem,ker Vam šele sedaj odgovorjam.
Vsak nasvet je dobrodošel, ampak samo Vi kot mama veste in boste vedeli kaj Vašemu otroku najbolj pomaga. Moj sedaj končuje osnovno šolo, vpisal se je na gimnazijo, ne odzovemo se več na vsako provokacijo s strani šole.
Pred tem sem obiskala vse možne specialiste, bila nesrečna, ker mi je vsak povedal bolj grozno diagnozo, npr. vaš otrok ne bo nikoli končal šole, itd.
Ampak od vsakega nasveta ali pogovora morate izluščiti tisto, kar je za Vas in Vašega otroka dobro. Predvsem pa morate verjeti otroku, mu zaupati, vse ostalo je brez smisla.
Lep dan
Ta stavek me je zbodel…. Ker se lahko tako zelo razlikuje tisto, kar je dobro za Vas od tistega, kar je dobro za Vašega otroka! Ponavadi je že tako. Zato je treba popolnoma odmisliti sebe, svoje želje in pričakovanja in gledati na stvari z očmi svojega otroka. To dvoje pa se lahko razlikuje kot dan in noč.
Od človeka, ki nadaljuje šolanje na gimnaziji in bo kasneje končal visoko ali univerzitetno smer se pričakuje, da se bo zaposlil na strokovno zahtevnejšem delovnem mestu. Na takem delovnem mestu pa ni mesta za nekoga, ki je “nenatančen pri sprejemanju navodil in reševanju nalog”. Za človeka z motnjami, ki jih opisujete pomeni hud stres zaposlitev na delovnem mestu, ki zahteva visokošolsko izobrazbo in s tem določene zadolžitve in odgovornosti. Taki ljudje zaradi svojih specifičnih pomanjkljivosti (v tem primeru motnja pozornosti, nenatančnost) zapadejo pogostokrat v kake duševne bolezni zaradi pritiskov in odgovornosti, ki jih zahteva delovno mesto. To pa ni kar tako.
Ne želim strašiti, a bodite pozorni na signale otroka. Glejte na svet z njegovimi očmi in kaj je dobro za njega, ne za vas. Čeprav boste ob branju tega sestavka zamahnila z roko, se boste nanj mogoče spomnili čez leta.
Lep pozdrav od mame, ki ve…
Ta stavek me je zbodel…. Ker se lahko tako zelo razlikuje tisto, kar je dobro za Vas od tistega, kar je dobro za Vašega otroka! Ponavadi je že tako. Zato je treba popolnoma odmisliti sebe, svoje želje in pričakovanja in gledati na stvari z očmi svojega otroka. To dvoje pa se lahko razlikuje kot dan in noč.
Draga NN vsaka prava obravnava otrok zajema družino kot celoto, in kot starš sem bila tudi sama deležna določene obravnave, če se lahko tako izrazim in od tega je potrebno vzeti tisto kar je dobro. Predvsem pa ima prednost otrok in če otrok sam odloči, da bo šolanje nadaljeval na gimnaziji, ga bom sama seveda podpirala. Kar se pa tiče motnje pozornosti, pa večini otrok izveni. Vsak otrok mora poiskati svoj način učenja in delovanja, da ta motnja čimmanj ovira pri njegovem delu. Pri majhnim otrokih to ni mogoče, ker tega še ne morejo razumeti.
Kar se pa tiče odgovornosti na delu pa si upam trditi,da večina ljudi ima takšno ali drugačno pomanjkljivost.
Pa lep pozdrav, od mame, ki tudi nekaj ve…
…res žalostno, če tako razmišljajo učitelji…
Zanima me kako ste dobili spremljevalca? Imam otroka z avtizmom in ima spremljevalca v vrtcu (sami placujemo). Zanima me kaksno odlocbo potrebuje, da dobi spremljevalca v soli (rekli so mi namrec, da je to skoraj nemogoce, ce ni invalid oz nima nekih gibalnih tezav)
LP[/quote]
Po sedaj veljavni zakonodaji spremljevaleca lahko dobi otrok z težko ali težjo givalno oviranostjo.
Šole in vtrci se občasno poslužujejo tudi j delavcev preko avnih del, da zagotovijo spremstvo za določenega otroka.
Lep pozdrav!
Na forum pišem v zvezi z problematiko vpisovanja otroka v osnovno šolo.Otrok naj bi imel lažjo motnjo v
razvoju in ima odločbo za 3x tedensko pomoč v vrtcu ki pa je bolj kot ne na papirju in je žal njegov
napredek odvisen od našega angažiranja.Z testiranji v zd vič še bolj pa z njihovim arogantnim odnosom
do otroka in do nas sem zelo nezadovoljen in me zanima če kdo ve kje bi se dalo otroka privatno testirati
ker smo z delom inštitucij razočarani zanima me pa tudi če se lahko podatki o otroku prenašajo tudi v šolo kajti kolikor vem naj bi ti podatki oz kartoteka ostala za vrati vrtca in se naj ne bi prenašala z njim v šolo (kot nekakšna črna pika) Hvala lepa za kakršen koli uporaben nasvet LP
Otrok naj bi imel lažjo motnjo v
razvoju in ima odločbo za 3x tedensko pomoč v vrtcu ki pa je bolj kot ne na papirju in je žal njegov
napredek odvisen od našega angažiranja.Z testiranji v zd vič še bolj pa z njihovim arogantnim odnosom
do otroka in do nas sem zelo nezadovoljen in me zanima če kdo ve kje bi se dalo otroka privatno testirati
ker smo z delom inštitucij razočarani
jah te odločbe so narejene tako da se bolj služi kot pa ne.Največkrat obljubljajo kako bodo pomagali potem pa je kot je. in kar jaz vimim in vedno ponavljam da dokler ne bodo poslušali tile naši strokovnjaki
starše ne bo iz te moke kruha.pa tudi samo testiranje pri psihologih je bolj kr neki preprosto zato ker otroka resnično slabo poznajo in se premalo potrudijo videti tudi drugo plat.
lažjo motnjo
če vi otroka dobro poznate in se znjim ukvarjate potem vi kot starš veste najbolj kaj je dobro za vašega otroka in koliko je dejansko te motnje pri vašem otroku.starši so otrokov prvi zaveznik in če veste dato kar pise ni res imate pravico da to tudi poveste v vrtcu potem pa tudi v šoli.brez dlake na jeziku .
zamera gor ali dol.
kolikor vem naj bi ti podatki oz kartoteka ostala za vrati vrtca in se naj ne bi prenašala z njim v šolo
kar otroci imajo v vrtcu gre tudi v šolo kajti sola in vrtec sodelujejo in na soli se vse ve.
pa tudi sodelujejo z zunanjimi inštitucijim.
Sebastjanto,
Lahko poveš kaj več? Tudi mi smo z ZD Vič izjemno nezadovoljni.
Testiranje psihologa v ZD v okviru Ministrstva za šolstvo in je po tem takem primarna ustanova. Vsa ostala mnenja so lahko le druga mnenja. Smo pa pri nas našli luknjo. Če te zanima, mi prosim pusti mail in ti sporočim, zakaj gre.
Kartoteka ne gre naprej. Ostane v vrtcu in gre na uničenje. Ne dvomim pa v povezave med OŠ in vrtcem.
ADHD Spoštovani!
Sem mamica sina starega 10 let,ki obiskuje 5 razred osnovne šole.Z hiperaktivnostjo se spopadava že od njegovega 7 leta starosti.Vse se je še nekako dalo prebroditi,dokler ni začel z 5 razredom.Zdaj so stvari precej težje,kajti v 5 razredu začnejo otroci menjati učitelje ter prehajajo iz razreda v razred.To se na njemu zelo pozna.Težje naveže stike z vrstniki,vse pogosteje se pojavljajo spori ter agresija,zelo težko sodeluje tudi z novimi učitelji.Nima več motivacije za popolnoma nič.Najbolj pa je žalostno to,da učitelji,ki vedo v kakšnem stanju je še bolj pritiskajo nanj in mu s tem niso v nikakršno pomoč.Od vsega tega,kar sem naštela pa me je najbolj razočaralo spoznanje,koliko malo vedo učitelji o tej,lahko bi se že reklo”sodobni bolezni”.Učiteljica,ki ga je prevzela to leto je namreč mnenja,da ni več druge možnosti kot samo ta,da sina odpeljem na opazovanje in zdravljene v psihiatrično bolnišnico!
Osebno sem mnenja,da moj otrok ne potrebuje nobene druge pomoč kot samo malo razumevanja in malo več znanja o njegovem stanju! Sem ljubeča in skrbna mati,ki ne ve več kaj storiti,zato vas iz srca prosim za mnenje in pomoč. Za vse odgovore se vam že v naprej najlepše zahvaljujem.
Mi smo take probleme reševali tako, da sem razredničarko prosila, da skliče teamski sestanek – torej sestanek z vsemi učitelji, ki ga učijo. S tistimi, ki mu sicer nudijo DSP je pametno pripraviti predstavitev otrokove motnje in biti pripravljen na miljon vprašanj, tudi obsodb, celo posmeha, zbadljivih vprašanj, očitkov, da želiš za svojega otroka “nekaj extra”, kar mu niti ne pripada. Eni kljub pedagoški izobrazbi nočejo vedeti za motnje oz. je njihovo stališče, da če “hodi v normalno šolo, naj bo normalen učenec”, kar pa ne zdrži. Otrok ima odločbo in v njej opredeljene prilagoditve, ki so jih dolžni spoštovat. To ima vsak pravico zahtevati. Po mojih izkušnjah je otrokova agresije in uporništvo odraz otrokove stiske in treba je ugotovit, zakaj do te stiske prihaja, Mi smo imeli letos NORO, res NORO, ker smo dobili razredničarko, ki meni, da vse ve, dejansko pa blagega pojma nima o nobeni od motenj, ki ju otrok ima. Rešil nas je teamski sestanek, na katerem so njene kolegice, ki so z otrokom delale pretekla leta povedale, da ta fant NIKOLI ni bil agresiven, NIKOLI ni bil namenoma nesramen in da doma delamo več kot vse, kar je mogoče, da se otroka vodi, usmerja in se mu pomaga. Da pa Asperger pač pomeni tudi neprimerne pripombe – ampak NE ZATO, ker je otrok nevzgojen, objesten, nesramen, ampak ker ne vidi tistega, kar osebe brez te motnje z lahkoto vidijo in opazijo – JA! Kljub temu, da je preskočil 2 razreda in z levo roko dela celotno snov – NE! čustev na obrazu pa ne opazi – a je to tako težko razumeti?!. Je trajalo skoraj 2 mes, da je razredničarka dojela, da se je tokrat pač uštela in ne bo šlo po liniji najmanjšega odpora, da ne bo mogla na vse druge prevaliti svojega deleža odgovornosti in da bo treba delat, delat skupaj z ekipo in ne proti njej. Na svoje veliko razočaranje je ugotovila še, da starši trdno stojimo za otrokom, da o motnji ogromno vemo, da niti pod razno ne toleriramo in ne dajemo otroku pravice, da bi se na kakršenkoli način izživljal bodisi nad sošolsci bodisi da bi bil nespoštljiv do učiteljev- vendar pa niti slučajno ne bova prenašala, da bi iz otroka kdorkoli delal “dežurnega krivca” in mu obešal odgovornost za stvari, ki jih ni zagrešil. Priznam, da brez podpore socilane pedagoginje, specialne pedagoginje in šolske pedagoginje verjetno ne bi uspela, skupaj pa smo uspeli in čim se je spremenil pristop, se je spremenil tudi otrok. Nobenega uporništva več, nobene agresije, nobene potrebe, biti glavni, nobene potrebe po pritegovanju pozornosti. Tako malo? Ja, tako malo je treba!
Ne vem, kakšno podporo imate pri vas. Zelo pomembno je, da sami o motnji svojega otroka veste čimveč, največ, kar sploh lahko. Dobro je, da poznate metode, s katerimi ga umirjae in stimulirate doma – jaz sem vedno dobila vprašanaje – pa povejte, kako vi to doma uredite? In sem povedala. Če bi bila tiho, bi pogorela. Načini, pristopi so različni od otroka do otroka, dejstvo pa je, da agresija rodi agresijo, upor še hujši upor in krog se zapre. Ne vem, ali imate kliničnega psihologa, če ga imate, se obrnite nanj.
Otrok s posebnimi potrebami bi moral imeti stalno ob sebi osebo, ki bi mu pomagala. To pomeni, da bi ta oseba bila poleg učiteljice v razredu, samo zanj. Ta oseba bi otroku pomagala brati, dodatni oz. ponovno razlagati snov.
Otroci s posebnimi potrebami so tudi učenci tujci, ki pridejo sem npr. iz Kitajske in ne rzumejo popolnoma nič. Ti bi verjetno potrebovali kakšnega prevajalca, ne pa da sedijo v razredu in popolnoma nič ne razumejo, poslušat in bit v razredu pa po zakonu morajo.
Da ne govorimo od duševno in čustveno motenih otrocih. Pa o slabovidnih in gibalno oviranih. Menim da je v našem šolsem sistemu odnos do teh otrok mačehovski.
In vse kar bi tile otroci potrebovali je le ena oseba, ki bi bila v šolstvu zaposlena več. Aja, je treba šparat, razumem … Ne vem pa, zakaj se špara pri tem in to že vrsto let.
Yeeyee, se strinjam, da se varčuje na povsem napačnem, če ne marsikdaj usodnem področju. Predvsem se otroke vkaluplja in ni nikakršne diferencijacije in posluha za različne potrebe otrok. Naš otrok NIKOLI ni rabil popolnoma nobene učne pomoči, rabil pa bi veliko pomoči na področju socialne interakcija, vendar je bilo to doseči totalna misija nemogoče.
Tujci so spolh poglavje zase. Pri nas s o v razredu Kitajka, Ukrajinka, Albanka – vse že 2 leti. Nobena od njih še danes ne govori slovensko, še najboljše kaže Albanki, vednar tudi ona še vedno ni ocenjena. Halo?! Vse 3 pa so v razredu in so prepuščene same sebi. Saj imajo 1 uro na teden nekega dodatnega pouka, ampak ENA ura NA TEDEN?!?! Halo?!?!
Daleč najbolje jo odnesejo gibalno ovirani, čeprav se to naravnost svinjsko sliši/bere. Če ima otrok kakršnekoli posebne potrebe pa ni slep, gluh ali gibalno oviran, je tretiran kot zdrav otrok. Epileptiku ne pripada spremljevalec, diabetiku ne pripada spremljevalec, anafilaktiku ne pripada spremljevalec – tudi najmlajšim, še ne 6letnim otrokom ne – saj kasneje se naučijo živeti s svojimi boleznimi – mene zanima, kakšno govedo sedi po teh komisijah, da je sposobno pisati tako neživljenjske predpise? Zakaj pa potem so otroci s posebnimi potrebami, če jim v končni fazi skoraj nič ne pripada? Te skrivnosti mi v času spopadanaj z birokratskimi mlini še ni uspelo razrešiti, vem samo, da vsaka vlada naredi še več škode in še večje sr.an.je kot prejšnja in žal so ti otroci vsem očitno le točka na programu – in nič več.
Dear Members of European agency
I am writting the name of other parents from Slovenija for asking you for help.
explanation:
We have one big problem with public institutions (schools, kindergartens, development clinics for special needs…) which employess has been rejecting knowledge of PECS (sistem for comunication for non verbal persons with autism) for seven years in Slovenija.
– in Slovenija we do not have nighter one therapist with license for Pecs
– in Slovenija we have only two public Speach therapist with knowledge of Pecs til fourth level
– all lessons of PECS have been made by parents (their societys), whitout any financial support
from goverment of Slovenija
– the response to an invitation for Pecs education is cruel blow from the side of public employess
(parents organised many Pecs education. have collected mony for education for Pecs, Teacch…
but teachers..doctors…do not want to study and take new (unfortunatley for them) method
– non verbal students do not have sistem for comunication in the school for special needs
– many mistakes are done by public employess (speach therapist) using Pecs comunication,
whithout mastery first four levels of Pecs sistem, consequently children with autism have
wrong approach for Pecs sistem, because of ignorance from publics institutions
– We have asked for help Ministry of education for special needs (Mrs Natalija Vovk Ornik, Mr
Alen Kofol) for problem with Pecs sistem and we got an answer: “you can get knowledge of
Pecs at: Društvo za avtizem Školjke, which is another organisation of parents with children
with autism….and even parents were ready to pay education for Pecs (currently in October
2013 it is Pecs education with Mrs Julia Biere) for public employess, they reyected with
excuse like: “we have enough knowledge, we do not need it any more, we can talk with
children with autism with hands…
. knowledge of experts for people with autism (Dr Tony Atwood, Mrs Lori Frost….) it is not
considered in public institutions
– the goverment of Slovenija still did not take new law for people with autism, even the
goverment of Slovenija committed to fullfill the Convention on the Rights of Persons with
Disabillites
– non verbal students with autism do not have opurtunty to have companion in public
shools, kindergartens, because local authotity do not support such kind of solution
– public is not informed about autism (people do not know what autism is)
In the hope yours organisation can help as we are asking you for help:
Questions:
– can European agency interfere in this case
– is it more effective if the parents ask for help European Ombudsman
– how can European agencs offers help us
With respect
——————————————————————————————————–
Torej to je romalo v Bruselj, kjer je gospa Flora Belour naprosila našega zastopnika gospoda Alena Kofola za pojasnilo. (ki ga do danes še nismo prejeli)
Med tem časom je bil sprejet nov zakon o usmerjanju otrok z PP, ki na novo opredeljuje tudi otroke z avtizmom.
Ker gremo z zadevo naprej (do evropskega varuha za človekove pravice) se nam (tisti, ki seveda želite) lahko pridružite.