Želela sem povedat da SREČNI starši osrečujejo otroke, pa naj bodo v vezi ali pa ločeni.

No, ne samo srečni, ampak to je že druga tema.

Stvar je v tem, da ljubezen, še manj željo po intimnosti, ne moreš izdelati. Vsaj če ni želje pri drugem partnerju, kar pa je iz avtoričenega prvotnega posta razvidno. Torej, da možu ni spolno poželjiva. In kaj naj zdaj. Nekomu drugemu pa očitno je. In če je nekomu drugemu, potem mogoče sploh ni tako zelo neprivlačna….
[/quote]
Tudi jaz mislim, da ni tako neprivlačna, z ostalim tvojim pisanjem se pa ne strinjam.
Željo po intimnosti sta (očitno nekoč) imela, verjetno tudi ljubezen, ki je pa nista znala, hotela, zmogla…. , negovat, ohranjat in je z leti zamrla.
Mislim, da bi se jo dalo, s pravilnim pristopom, prebudit. Internetni dopisovalec tega ne bo naredil, nasprotno, na ta način bo avtorica poteptala še zadnjo iskrico upanja. In kaj bo dobila? Nekaj ukradenih večerov, razdrt zakon in kup neprijetnosti kar taka avantura potegne za sabo za nekaj trenutkov sreče z nekom o katerem zgolj sanjari, ga niti ne pozna dobro.
Ali pa poizkusi razpihat žerjavico pod pepelom, v plamen, pri svojem možu in obudi zakon. Nagrada bo v tem primeru neprimerno večja, čeprav bo delo težje!
Ampak ona trenutno išče izgubljeno na napačnem mestu.

Pred časom sem prebral zgodbico kako je nekdo v temni noči, iskal ključ od hiše pod ulično svetilko. Pride mimo neznanec, vidi kako obupno se človek trudi in se ponudi, da bi mu pomagal iskat. Ko skupaj že nekaj časa iščeta in prevrneta vsak kotiček razsvetljene ulice, neznanec vpraša:
“Pa ste ste sigurni, da ste tu izgubili ključ?”
“Izgubil sem ga nižje, tam v temi… ampak tu iščem, ker tu sveti luč.”
[/quote]

Lepa zgodbica, On_. Jaz ti bom pa postregla z drugo… (nekako takole gre)

Nekega dne je pohodnik nepravilno ocenil vremenske razmere in ob snežnem neurju zdrsnil v globel. Vedel je, da bo pogubljen, če ne spleza ven iz globeli. Zato je vzel vrv in cepin In se poskušal rešiti. Začel je plezati. Naveza se mu je zdela trdna, čutil je, da bo zmogel, ko mu ob plezanju zaradi spolzkosti in težkih vremenskih razmer zdrsne. Začne padati. Panično grabi za vrv in po določenem času ujame vrv in obvisi. Ampak ob padanju je izgubil cepin in ve, da je nemogoče splezati na vrh. In tako visi, nevedoč kako daleč od tal je. Visi in upa, da ga bo reševalna odprava rešila. Ves razbolel je, ko tako visi, zebe ga, pa vendar se z vso močjo oklepa tiste vrvi, strah ga je. Nek glasek mu pravi, da naj spusti vrv, da naj enostavno spusti in bo kar bo. Pohodnik vztraja vse do jutra, ko pride reševalna odprava, ki ga najde skoraj mrtvega. Z muko končno spusti vrv in sestopi na trdna tla. In takrat spozna, da je visel en meter nad tlemi.

Včasih moramo spustiti tudi tisto, kar nam je včasih prinašalo ugodnost, varnost, lahko celo več, da se ne mučijo, da gremo lahko naprej. Včasih moramo prisluhniti svoji intuiciji, željam, svoji podzavesti.

Tudi jaz mislim, da ni tako neprivlačna, z ostalim tvojim pisanjem se pa ne strinjam.
Željo po intimnosti sta (očitno nekoč) imela, verjetno tudi ljubezen, ki je pa nista znala, hotela, zmogla…. , negovat, ohranjat in je z leti zamrla.
Mislim, da bi se jo dalo, s pravilnim pristopom, prebudit. Internetni dopisovalec tega ne bo naredil, nasprotno, na ta način bo avtorica poteptala še zadnjo iskrico upanja. In kaj bo dobila? Nekaj ukradenih večerov, razdrt zakon in kup neprijetnosti kar taka avantura potegne za sabo za nekaj trenutkov sreče z nekom o katerem zgolj sanjari, ga niti ne pozna dobro.
Ali pa poizkusi razpihat žerjavico pod pepelom, v plamen, pri svojem možu in obudi zakon. Nagrada bo v tem primeru neprimerno večja, čeprav bo delo težje!
Ampak ona trenutno išče izgubljeno na napačnem mestu.

Pred časom sem prebral zgodbico kako je nekdo v temni noči, iskal ključ od hiše pod ulično svetilko. Pride mimo neznanec, vidi kako obupno se človek trudi in se ponudi, da bi mu pomagal iskat. Ko skupaj že nekaj časa iščeta in prevrneta vsak kotiček razsvetljene ulice, neznanec vpraša:
“Pa ste ste sigurni, da ste tu izgubili ključ?”
“Izgubil sem ga nižje, tam v temi… ampak tu iščem, ker tu sveti luč.”
[/quote]

Lepa zgodbica, On_. Jaz ti bom pa postregla z drugo… (nekako takole gre)

Nekega dne je pohodnik nepravilno ocenil vremenske razmere in ob snežnem neurju zdrsnil v globel. Vedel je, da bo pogubljen, če ne spleza ven iz globeli. Zato je vzel vrv in cepin In se poskušal rešiti. Začel je plezati. Naveza se mu je zdela trdna, čutil je, da bo zmogel, ko mu ob plezanju zaradi spolzkosti in težkih vremenskih razmer zdrsne. Začne padati. Panično grabi za vrv in po določenem času ujame vrv in obvisi. Ampak ob padanju je izgubil cepin in ve, da je nemogoče splezati na vrh. In tako visi, nevedoč kako daleč od tal je. Visi in upa, da ga bo reševalna odprava rešila. Ves razbolel je, ko tako visi, zebe ga, pa vendar se z vso močjo oklepa tiste vrvi, strah ga je. Nek glasek mu pravi, da naj spusti vrv, da naj enostavno spusti in bo kar bo. Pohodnik vztraja vse do jutra, ko pride reševalna odprava, ki ga najde skoraj mrtvega. Z muko končno spusti vrv in sestopi na trdna tla. In takrat spozna, da je visel en meter nad tlemi.

Včasih moramo spustiti tudi tisto, kar nam je včasih prinašalo ugodnost, varnost, lahko celo več, da se ne mučijo, da gremo lahko naprej. Včasih moramo prisluhniti svoji intuiciji, željam, svoji podzavesti.
[/quote]
Tudi tvoja zgodbica je lepa 🙂
Si hotela povedat, da naj avtorica več ne visi na kablu, internetni navezi, naj stopi nazaj na pot po kateri je hodila? 🙂

Itak se bo sama odločila mar ne? 😉

Lepa zgodbica, On_. Jaz ti bom pa postregla z drugo… (nekako takole gre)

Nekega dne je pohodnik nepravilno ocenil vremenske razmere in ob snežnem neurju zdrsnil v globel. Vedel je, da bo pogubljen, če ne spleza ven iz globeli. Zato je vzel vrv in cepin In se poskušal rešiti. Začel je plezati. Naveza se mu je zdela trdna, čutil je, da bo zmogel, ko mu ob plezanju zaradi spolzkosti in težkih vremenskih razmer zdrsne. Začne padati. Panično grabi za vrv in po določenem času ujame vrv in obvisi. Ampak ob padanju je izgubil cepin in ve, da je nemogoče splezati na vrh. In tako visi, nevedoč kako daleč od tal je. Visi in upa, da ga bo reševalna odprava rešila. Ves razbolel je, ko tako visi, zebe ga, pa vendar se z vso močjo oklepa tiste vrvi, strah ga je. Nek glasek mu pravi, da naj spusti vrv, da naj enostavno spusti in bo kar bo. Pohodnik vztraja vse do jutra, ko pride reševalna odprava, ki ga najde skoraj mrtvega. Z muko končno spusti vrv in sestopi na trdna tla. In takrat spozna, da je visel en meter nad tlemi.

Včasih moramo spustiti tudi tisto, kar nam je včasih prinašalo ugodnost, varnost, lahko celo več, da se ne mučijo, da gremo lahko naprej. Včasih moramo prisluhniti svoji intuiciji, željam, svoji podzavesti.
[/quote]
Tudi tvoja zgodbica je lepa 🙂
Si hotela povedat, da naj avtorica več ne visi na kablu, internetni navezi, naj stopi nazaj na pot po kateri je hodila? 🙂

Itak se bo sama odločila mar ne? 😉
[/quote]

Karkoli, da se le ne visi.
Odločitev bo pa (vsaj) dveh.