Kakšna se vam zdi glasba letošnjega Prešernovega nagrajenca Vinka Globokarja? 🙂
(če ste gledali podelitev, je tudi tam izvedel eno svojo skladbo)
Jaz sem bila dolgo dobesedno alergična na njo, zadnje čase pa ugotavljam, da je človek pravzaprav res izumil povsem nove zvoke, ki prej niso obstajali oziroma bili izvedeni – torej ni inovator le v kompozicijskem ampak čisto v zvokovnem smislu (no, poleg tega, da ga izredno cenijo že od nekdaj v Nemčiji, Franciji, Ameriki…) in je iznašel nove metode (npr. ne le piha, ampak govori v pozavno).
No, vsekakor pa to ni “lepa” glasba (kot je npr. Mozartova, Vivaldijeva, Bachova…), tako da dvomim, da si jo bodo ljudje kdaj vrteli npr. zvečer, preden bodo šli spat, za zabavo ali “pomirjanje”, ha, ha (saj kvečjemu vznemirja), če pa je kaj,je zanimiva. Morda pa je njena “kaotičnost” odraz današnje družbe? Kaj mislite o tem?

On sam in njegova glasba se mi zdita izživljanje in nikakršna umetnost. Poslušala sem njegovo l’armonio dramatico – grozljivka! To ni niti glasba, to je skupek zvokov, brez kakršnega koli smisla, reda, pointa!
Če je človek odkril kake zanimivosti v glasbi, bi jih lahko uporabljal na drugačne načine! Njegova glasba je taka kot on sam – patološka.
Poznam ljudi, ki so z njim delali, poznam malo ozadje dogajanj in je kot človek ravno tak kot njegova glasba.
Jasno, vsako delo je avtobiografija, ne moreš napisati nečesa, česar ni v tebi.

Njegovo delo meni priča o izgubi smisla, harmonije.Gre za obupno iskanje pozornosti, pucanje svojega sranja – kvazi umetniki imajo predstavo, da je zlivanje svojega gneva in nezrelosti, svojih najglobljih muk in trpljenj, ki so samo posledica nezavedanja in duševne ter duhovne nezrelosti, umetnost!
To ni nikakršna umetnost, to je izživljanje bolanih umov – naj se izživljajo, a naj tega ne ponujajo kot umetniške izdelke, ker to niso. To so neka osebna čiščenja, nikoli pa umetnost.

Ampak danes se pač kot umetnost pojmuje vse to – vsa izživljanja, vsa osebna pucanja.
Enako nagrajevanje – že sam koncept nagrade je skregan z umetnostjo; umetnikovo ustvarjanje samo je nagrada, če potrebueš nagrado, nisi bil popoln v svojem delu, si delal zaradi nečesa drugega, ne zaradi ustvarjanja samega. Če je tvoje delo komu všeč, prav, če ne, tudi prav – ne pa ves ta neinteligenten cirkus okoli teh kvazi umetnikov, ki niso nič drugega kot spretni (ali pa še to ne) obrtniki.
Drugo je finančna podpora ustvarjalcem, ki je pa tako ali tako skoraj ni, nagrajevanje pa je umazan koncept, ki diskriminira, ki žali človeka in nima nobene zveze z resnično umetnostjo.
Vsak zdrav človek je kreativen, eden tako, drugi drugače, kako si kdo sploh drzne to ocenjevati?! Kje je kriterij, kaj je dobro? V tem, kako mu tehnično uspe kaj narediti? Kaj pa pove? Cela sodobna umetnost priča samo o podnju, v katerem se človek nahaja, tam se pa nahaja, ker je popolnoma nezrel, popolnoma neozaveščen.
Resnična umetnost prihaja iz zrele duše, ima v sebi to kvaliteto, pa ni važno, kakšen izdelek imaš pred sabo, ima v sebi življenjsko energijo in globino, posluh za življenje, in taka umetnost ne potrebuje nagrad, ker je bilo samo ustvarjanje nagrada. Sam akt ustvarjanja mora biti tako popoln, da nič drugega ni važno – bodisi, da napišeš glasbo, knjigo ali urediš vrt – taki bi morali biti vsi trenutki v življenju in kdo potem potrebuje nagrado? Kam jo sploh zatlačit, če je bil popmeben le trenutek ustvarjanja?
Tako je življenje – je le sedaj, kakršnekoli ambicije ti ta raj odvzamejo.
Resnična umetnost je le tukaj in zdaj, če pa si tukaj in zdaj, si zdrav, ker vsa tvoja patologija izhaja iz uma, ki ne more biti tukaj in zdaj.
Potem ne boš ustvarjal nečesa, kar povzorča odpor in slabost – ker tega ni v tebi, ne boš potreboval nagrad – ker si ozdravljen bolezni ambicioznosti.

Globokarjeva glasba povzroča v človeku napetost, tesnobo, slabost – vso svojo bolezen ven meče, to ni kreacija, to je čiščenje. Kreacija je življenje, življenje pa ne povzroča slabosti, ampak je radost bivanja.
Samo je treba malo dozoreti, da se to prepozna, kar Globokar vsekakor še ni, enako večina ljudi.

Amen

Prav imaš

Bila sem na podelitvi in takole bi ocenila njegovo glasbo:

..če je glasba ena izmed vrst umetnosti, kar naj bi pomenilo v svoji najglobji imanentnosti,potem je zelo vprašljiva njegova glasba,ki potrebuje tako obsežno pojasnilo in filozofiranje polno sofizma.

Globokar zasluži Prešernovo nagrado ker je imenitno potegnil za snobovski nos
navzočo,ploskajočo Slovenijo.

Lepe pozdrave

Ha, ha, no, se mi je kar zdelo, da bodo približno takšni odgovori!

Seveda Globokarjeve kompozicije (poznejše) niso glasba v melodičnem smislu, temveč skupek zvokov itd., a kot že rečeno, prešernove in vseh ostalih nagrad (v tujini) ni prejel, ker bi njegova “glasba” bila lepa, prijetna (kdo pa še danes piše prijetno glasbo – no, ja, tu in tam se najde kaka izjema, ki pa se drži klasičnih okvirov), temveč zaradi inovacije zvoka – v njegovih laboratorijih so nastali zvoki, ki jih prej človeštvo še ni poznalo. To pa seveda še zdaleč ni zagovor (lepote) Globokarjeve glasbe, temveč le poskus pojasnitve, zakaj naj bi prejemal nagrade.
Mimogrede, če smo že pri snobovski publiki, saj ni potreben Globokar, da le-ta “neutemeljeno” ploska, enako se dogaja na čisto “klasičnih” koncertih ob vsakoletnih novoletnih nastopih dunajskih filharmonikov, ki neprestano žagajo zlajnanega Johanna Straussa in njegove po istem kopitu in po naročilu mehanično pisane valčke, ki jih večina glasbenih umetnikov, ustvarjalcev, strokovnjakov, skratka, poznavalcev, milo rečeno niti najmanj ne spoštuje ali sloh ne prenese (no, sama imam večjo alergijo na J.Straussa kot na Globokarja, slednji je vsaj zanimiv, prvi še to ne) in se mi tudi kak Johann Strauss še zdaleč ne zdi umetnik v pravem pomenu besede, prej obrtnik (po določeni formuli je pač pisal stotine in stotine valčkov, kar se v njih še kako vidi – pomanjkanje navdiha, ideje itd.),kar pa za Globokarja nikakor ne moremo reči (vsaj tisti ne, ki poznajo obsežnejši opus), namreč da je obrtnik – najmanj, kar je, je vsaj inovator, ki pa še zdaleč ni osamljen primer glede neharmonične glasbe v tem času, čeprav se bodo zdaj nekateri “spravili nanj”, ker je pač dobil nagrado, medtem ko ostali podobni mirno ustvarjajo naprej…

aplavz

Nihče se ne spravlja na Globokarja, ker je dobil nagrado. “Spravlja” se kdo nanj, ker se mu zdi njegovo “ustvarjanje” nevredno tega imena.
Pa kaj, če je ustvaril neke nove zvoke? Tudi v tovarni ustvarijo nov model avtomobila – a je to umetnost?

Ne bom še enkrat ponavljala tega, kar sem napisala, samo na kratko: nagrajevanje kot tako je neskladno z resnično umetnostjo. Ambicije ne spadajo v ustvarjanje, nimajo kaj tam iskati.
In umetnost ima posluh do življenja, ne pa da ti zbuja odpor, pa če je še tako “inovativno”.

Dobro, zanima me, a je torej Johann Strauss umetnik? (meni in še marsikomu namreč zbuja precejšnjo neprijetnost s svojimi “lajnami”, ki so po vrhu še vse podobne kot jajce jajcu).

Draga Tatjana

Glasba je stvar okusa – nekomu je všeč rock, drugemu pop, enim havy in slednjim “goveja” muzka. Mislim pa, da je klasika – naj bo Mozart, naj bo Strauss kljub vsemu všeč večini. In čeprav je res, da so si Straussovi valčki podobni, je zame vseeno umetnik. Jaz jih pač ne znam napisat. Veš, o nizanju zvokov in umetnosti, pa o praznem platnu, ki ima na sredi piko in je velika umetnost in podobnem, pa ne bi govorila, da sploh gre za umetnost. Spomninja me na zgodbo o Cesarjevih novih oblačilih.

če pogledamo, katere CD-je slovenčki kupujemo, bomo ugotovili, da največ kupujemo HELENCO,SIMONCO itd……pa tudi največ obiska na koncertih imata ravno ti dve dami….bog pomagaj, tako pač je…..veliko se proda tudi goveje muzike…za mene vse ena in ista lajna…..no in ravno gospod Johann Strauss je bil predstavnik “goveje muzike”, seveda v tistih časih…..
res pa je,da gospoda Globokarja prav gotovo nikoli ne bo poslušala vesoljna Slovenija, saj tudi v gledališče ne hodijo, še manj v opero in še najmanj v hišo baleta in sploh ne poslušajo Globokarja……kar pa ne pomeni, da Globokar ni umetnik, seveda je, ampak…….no ja, bom kar končal……
mamca so na pragu stali,
milo se jokali,
ne boš ti meni zizeke majal,
in not pa ven ga dajal….ali kako že grejo vse te goveje…..ja no, kaj čmo….je že tako…..

Če nekdo tistega izživljanja ne smatra za umetnost, to še ne pomeni, da posluša štance!

Rez žalostno, na kakem nivoju so nekateri, da zamenjujejo umetniški okus z naklonjenostjo patološkemu egu, ki razen tega, da zna svojo nezrelost tako izbruhati, da očitno koga še prepriča, da ima kaj za povedati, ne zna ponuditi ničesar!
Sicer pa: podobno je všeč podobnemu!
In nobenega uvida še nisem videla, zakaj naj bi bilo tisto packanje umetnost!

In kdo tu sploh govori o kakem Straussu? Od kod pa zdaj Strauss tu? Ne morem verjeti, da se vam sploh utrne taka primerjava!
Pa Helena Blagne ipd. – kdo sploh govori tukaj o tem? No, ja, nekdo že, a na tak nivo se jaz ne bom spuščala.

Bistvena razlika obstaja med glasbo, če ostanemo pri njej, ki nosi v sebi pomen, ki zbuja v tebi harmonijo ali pa med izkrivljenimi zvoki, ki ti zbujajo slabost.
Globokar ima v sebi veliko slabosti, veliko gneva, da mora vse to ven bruhat – če je pa komu to všeč, mu pa to najbrž kaj pomeni – le kaj? Dobro dene njegovi lastni kaotičnosti.

Je razlika med Beethovnom in Globokarjem, je razlika med Bachom in Globokarjem in še bi lahko naštevali, pa nima smisla – primerjati avtorje med seboj je nesmiselno, samo toliko da pokažem, da je pa treba gledati na enem vsaj kolikor toliko skupnem nivoju – res žalostno, da se komu sploh utrne primerjava med Heleno Blagne!

In če kod ne prenaša tistega kruljenja, ki ni vredno da nosi ime glasba, to še ne pomeni, da ni kulturno razgledan! Pravzaprav, velika večina glasbeno izobraženih ljudi se zgraža ob njem in njegovi glasbi!
A to je njihova stvar, jaz govorim v svojem imenu.

Ravno to, da nekdo pomisli, da ljudje ne morejo “razumeti” Globokarja, ker pač poslušajo štance, kaže na njegovo veliko neizobraženost in nerazgledanost.
Ravno posluh za umetnost in kulturna razgledanost ti data možnost sploh čutiti razliko med izživljanjem in resnično umetnostjo.

Dan Tatjana! Ne razumem tvoje pisarije prav dobro…si mogoče glasbeni kritik, ali pa ti glasba pač ne paše…Veš, Beethowna v njegovih časih tudi ni nihče razumel. Daleč od tega. Pa ni edini. Še marsikoga drugega tudi niso, mogoče ga še danes ne. Kompozicija je huda reč, kdorkoli pozna vsaj osnove glasbenih zakonitosti. Predlagam ti, da sama spesniš eno sonato ali vsaj kratko skladbo, naj jo predvajajo in mi bomo presodili. Omenjeni gospod je dobil Prešernovo nagrado, za nas Slovence je to ena največjih priznanj. Zakaj tvoj komentar mi ni jasno? Mogoče pa si bila med nominiranci, pa te niso izbrali, sedaj si pa užaljena. Kdo ve? Si gledala mogoče fim Kruh in mleko. Pri nas ni dosegel prav noben uspeh. V tujini pa.
lp
Angel*
ps:meni, če kaj ni všeč ne poslušam. Nikoli pa ne kritiziram nekaj, na kar se niti spoznam ne! Razumeš?

No, ja…veliko si nam imala namen napisati. Pa napiši še to, kakšni so uni bebci, ki podeljujejo nagrade! Me pa res zanima.
lp
Angel*

Špela, še zdaleč ne želim koga žaliti, amapk poglej: verjamem, da so ti Straussovi valčki všeč, saj so marsikomu, in v resnici je tudi napisal nekaj izvirnejših del, vendar pa so vsa ostala neke vrste kopija le-teh, in o tem govorim.
Jaz sem se jih pač, ker se ukvarjam z glasbo, nekoliko prenaposlušala, saj poslušam sistematično več ali manj vso resno glasbo od renesanse in še nazaj do danes, in ko se ti tisočkrat ponovijo isti-podobni valčki, začneš dvomiti, ali je to umetnost, in dejansko – in ni moja pogruntavščina – velja za obrtnika: pa saj to ni samo po sebi nič tako slabega – tudi obrtnike rabimo, kako bi sicer v tako kratkem času lahko nastalo toliko skladbic v določene namene – takrat za plese? Jaz sem le dejala, da se to več ne šteje za umetnost v pravem pomenu, saj je bilo pisano preveč serijsko, brez navdiha, brez prave ustvarjalnosti – po določenih glasbenih pravilih je pisal več ali manj enake valčke. Za primerjavo umetnika, ki pa je umetniško pisal valčke, pa je najbrž eden najboljših primerov Chopin, pa še kdo bi se našel (Brahms itd.): napisal je ogromno valčkov za klavir (ki niso bili namenjeni plesu, temveč sami sebi, torej prostemu poslušanju, kar pa je velika razlika v končnem izdelku), pa vendar je vsak zase majhna umetnina (majhna po trajanju, velika po kvaliteti in izvirnosti!), noben se ne ponavlja in pravo veselje ga je poslušati znova in znova, človek se ga nikdar ne naveliča.
Za primerjavo bi lahko vzeli kako drugo panogo obrti: lahko se npr. tovarniško izdela ogromno število npr. kičastih vazic v zelo kratkem času, pri čemer je potrebno le malo časa za to, morda nekoliko več za izvorno vazico (in to velja tudi za kak Straussov izvirnejši valček ali skladbo nasploh), potem pa steče vse po tekočem traku in ni potreben noben nadaljni trud, ustvarjalnost. A kljub temu bodo te vazice tako, za vsakdanjo rabo, marsikomu všeč, gotovo si bo kdo kakšno kupil, saj npr. potrebuje vazo (kot so oni potrebovali ritem), a ne bo te vazice razglašal za umetnost, ker to ni. A to ne pomeni, da je neizobražen ali kaj podobnega, temveč da v določenih okoliščinah uporablja tudi običajne, neumetniške, serijsko izdelane izdelke – kam bi pa prišli (v tem pomanjkanju časa), če bi vse, kar uporabljamo, moralo imeti umetniško vrednost – torej bi po navadno vazo šli k enemu umetniku, ki bi jo umetniško poslikal, po mizo k drugemu, da nam jo umetelno izrezlja itd.? Zato seveda v vsakdanjem življenju uporabimo običajne stvari in se ne sklicujemo, da je to umetnost,saj tudi ni treba, da je, ker ima drugo, uporabno vrednost. Upam, da je zdaj bolj razumljivo, se opravičujem zaradi kakšnega nesporazuma, a če pišemo na kratko, je besedilo ponavadi obsojeno na pomanjkljivost.
LP

Angel, samo v informacijo – sem že “spesnila”, kot ti praviš, kakšno skladbo (za violino, klavir itd.), zato toliko bolj vem, kako nastajajo Straussovi valčki in da podobnega ni noben problem napisat, pa tudi smisla nima, saj jih je že dovolj.:-)
A če mi kdo naroči in plača (ha, ha), ni noben problem, takoj se jih lotim in nakrancljam enih par, tako za ples ali veselico! A to žal ne bo umetnost, saj mi umetniške kreacije nihče ne more niti predlagati, kaj šele vsiliti!
LP

“Kdo sploh govori o kakem Straussu?”
Strauss je bil tukaj ponujen kot eden izmed primerov, ki ga nekateri smatrajo za umetnika, pa to ni (podobno kot sama meniš za Globokarja, mar ne?), res ne vem, zakaj je treba vse tolikokrat ponavljati, saj je bilo že napisano. Če ti nisi za spuščanje na “tak nivo”, pa se ne spuščaj, ostani v svojih višavah. In tudi bi lahko že naredila zaključek svojemu blatenju Globokarja z vseh strani, saj si že večkrat ponovila enako, kar pa še ne pomeni, da je to kakorkoli utemljeno. To, da iz njega bruha gnev in zlo in ne vem, kaj še vse ne, ni nikakršen aksiom. Tako ti vidiš, nekaterim njegova glasba zbuja slabost, drugim zainteresiranost (in najbrž nikomur lepote, kot sem že nevemkolikokrat ponovila, vsaj ne še zaenkrat, dokler je svet krojen po današnjih kriterijih estetike, ne vem, se bo pa tudi to morda kdaj spremenilo), ki jo zbuja večina današnje umetnosti ali “umetnosti”.
Kdo pa je kje napisal, da ni razlike med Beethovnom ali Bachom in Globokarjem??? Pa lepo te prosim, no, na to sploh nima smisla odgovarjati… (je spet vsiljena izjava, pa saj ni prvič,žal – tisti, ki kritizirate, se držite izvirnega teksta, ne pa da v svojih izbruhih sami stvorite pošasti, ki jih sploh ni!).
Na koncu se pa spet motiš – žal te moram razočarati, da prav glasbeno izobraženi cenijo njegovo – Globokarjevo – glasbo (nenazadnje mu ne podeljujejo laiki nagrad – ne le Prešernove, temveč številnih po vsem svetu). Zakaj? Ker upoštevajo NAMEN! Torej ne uživajo v lepoti te glasbe, ampak se zavedajo, kaj (kakšne zvokovne možnosti) je želel prikazati s to inovacijo! A to je bilo – na tem in drugem forumu – ponovljeno že tolikokrat, da vsaj to plat debate zapuščam, ne nameravam več odgovrjati na neumestne (če že ne bedaste, oprostite!) primerjave med nadčloveškim Bachom – umetnikom in med eksperimentatorjem-inovatorjem Globokarjem (upam, da je to dovolj slikovito?).

Čer Tatjana! Opa, presenečenje! Umetnica, kdo bi si mislil? Veš zelo odkrita bom. Sama osebno še nisem ničesar , sem pa sedem let bila učenka glasbene šole in se na klavir spoznam prav dobro. Tudi na klasiko, če želiš. Razumem jo in kar je najlepše od vsega – imam jo rada! Vse, ki si jih naštela. Tudi valčke od S. Sodobno glasbo jemljem kot nekaj, kar je v današnjem času neizbežno – moda, drugačni stili in zvrsti. Avtorje ali skladatelje pa občudujem, ker vem, da je za vsako stvaritev potreben talent, volja, znanje in še kaj. Marsikdo tega ni sposoben, kljub znanju, talentu in denarju. Načeloma me ne moti nobena zvrst glasbe, poslušam pa le tisto, ki me resnično osrečuje in oživlja. Priznam, omenjenega gospoda bi ne poslušala za živo glavo!! Me vseli, da si umetnica, vse premalo vas je. Vsaka čas, Tatjana!
Lep večer in veliko lepe glasbe ti želim!
Angel*

Tatjana,

saj menda nisi pričakovala samih pohval o gospodu Globokarju.
Napisali smo in pišemo tako kot čutimo, v tem primeru pač njegovo glasbo.

Navrgla bom samo še utrinek iz CD .
Sedela sem v neposredni bližini g.Globokarja in presenetil me je njegov odziv na zaigrano skladbo orkestra Slovenske filharmonije,ki je sledila njegovemu nastopu z alpskim rogom.Svoje navdušenje je izrazil z božanjem dlani ob dlan.

Toliko o Egu g.Globokarja.

kdorkoli že si iz tvojih possov razberem tvojo površno dojemanje in razumevanje glasbe od renesanse in še nazaj ,do danes.

Lepe pozdrave

Sara! Kakšne pohvale o g.Globokarju? Ti pa res nisi pozorno brala!
Moje izhodiščno vprašanje in zanimanje je bilo, kakšna se ljudem zdi njegova glasba, saj me res zanima, kako se odzivajo na njo, čisto iz človeške radovednosti, in če si pozorno brala, bi težko spregledala, da sem nekje napisala, da sem pravzaprav pričakovala takšne odgovore, s katerimi se v osnovi tudi strinjam.
Kje si pa zasledila, da je meni všeč njegova glasba??? Napisala sem, prvič, da ga v določenem smislu sploh nimam za umetnika, ampak, dobro, to je stvar posameznika, morali bi najprej definirati, kaj to sploh je – umetnost, (da ne bo spet kdo užaljen, ki mu je morda Globokar všeč.. :-)), drugič pa, nekje sem omenila, da to celo ni glasba v pravem pomenu besede, čeprav se v modernističnem smislu šteje za to, temveč je kot je že marsikdo drug napisal, skupek šumov, zvokov… in ne tonov (ki se jim za razliko od prej naštetega da določiti višina, in ki so zato osnova glasbe!).
Celo tisto eno edino odobravanje na drugem forumu me je prav presenetilo – z jožetom sva se namreč strinjala, da če Globokar kaj je, je vsaj zanimiv (inovativen, eksperimentalen itd.), vsaj to mu je pa treba priznati in mu tudi vsi priznavajo. (če je pa slučajno pobožal dlan ob dlan na podelitvi, potem pa res – “Globokar, fuj te bodi!” a ne? morda pa mu je bilo mrzlo?, morda je le bil ganjen zaradi take podelitve – če si gledala podelitev, si najbrž zaznala veliko ganjenost v njegovem glasu in očeh, ali si gledala samo, kaj počne z rokami? res čuden kriterij za določanje ega… – a pomisli, kaj ti počneš z rokami, ko si npr.živčna, ko imaš tremo itd. – trema se najprej pokaže ravno v gibih rok, ki v takšnih stresnih trenutkih pač ne morejo biti pri miru, da bi pa po tem sklepali na človekove globlje duševne značilnosti, oh, no…). Imel je pa lep in pomenljiv govor, čeprav drži, da bi od tega govora, od takšnih globokih besed, takšne občutljivosti, morda človek pričakoval tudi drugačno glasbo – nekako ni pasala k takemu govoru.
Lep pozdrav,
Tatjana

P.S. Če kaj poznam, poznam prav glasbo, in to zelo dobro, tako da me tukaj žal ne moreš diskreditirati. Vsem tistim, ki ste užaljeni zaradi Starussa, pa še enkrat ponujam v premislek tisto metaforo z vazicami – ne vsiljujem je kot edine resnice, vendar se da z argumenti povedati, zakaj se strinjamo ali ne (in ne le z osebnim žaljenjem – če bi bila površna, bi najbrž težko igrala npr. Bachove partite na violino in Bacha doživljala tako, kot ga doživljam, saj te brez določene senzibilnosti k temu delu sploh ne pustijo, še manj pa brez natančnosti, brez katere se violina še v rokah ne more držati, kaj šele igrati nanjo – površnost sem nekako ne paše, kaj praviš? – me pa zanima, Sara, kaj ti počneš z glasbo, če si že v besedah tako modra? – pa brez zamere!).

No, ta odgovor je bil namenjen IZKLJUČNO Jožetu – sem ga tudi točno tja postavila.
Jože je zelo žaljivo izjavil, celo pesnil nekaj o mickah ali kaj, češ da tisti, ki nam pač Globokar ni všeč, nismo sposobni poslušati drugega kot Heleno Blagne in pač neke štance. Bil je do skrajnosti nesramen in sem mu pač odgovorila, da tu ne gre primerjati Heleno in Globokarja – od tod primerjava z Bachom, Beethovnom, da nismo tako neizobraženi; namigoval je, da smo do skrajnosti nerazgledani, kot da sploh še nismo stopili v kulturno ustanovo!