Veronika,
prosim, če objavite na forumu.
Hvala!
Liljana

Vi niste krivi …

Tako kot mnogi med nami sem dolgo let hodila od zdravnika do zdravnika. Opravila veliko preiskav in pri tem mnogo potrpela in pretrpela. Nisem se vdala, čeprav je bilo včasih težko narediti nov korak. Tudi zdravniki so zmajevali z glavami in večina me je razumela in mi verjela. Vendar niso vedeli, kaj mi je in kam naj me še napotijo. Tako je moj osebni zdravnik dobesedno obupal nad mano. Bila sem že čisto izčrpana in nemočna. Izvidi so kazali na določene pomanjkljivosti, v glavnem pa so bili v mejah normale.
Bila sem v popolni temi. Kam, kako, kdo, so bila moja vprašanja. In zgodil se je čudež, ne morem tega drugače poimenovati. Kajti čisto po golem naključju sem sedela v čakalnici, kot že neštetokrat, in slišala za ime moje sedanje osebne zdravnice. Opogumila sem se in potrkala na vrata ambulante dr. Božene Pejkovič. Odprla mi je prijazna sestra. Dejala mi je, da še sprejemajo nove paciente in me je kar naročila. Dejala je, da lahko po prvem obisku pri zdravnici premislim in grem drugam. V sebi sem začutila lepoto človeške prijaznosti. Pri prvem obisku pri zdravnici sem se počutila kot doma. Povedala sem ji, zakaj sem se odločila tako. Dejala je, da je to moja pravica. Že pri prvem obisku mi je dala napotnico za nadaljnje diagnosticiranje mojih težav. In nikoli je ne bom pozabila. V meni je prižgala novo upanje in neskončno hvaležnost. Skupaj sva se prebijali, vedno mi stoji ob strani in kar je najvažnejše, prišli sva tudi do moje diagnoze. Zahvala gre njej, ki mi je verjela in pisala napotnice in dr. Sinožić Deanu, ki mi je postavil diagnozo. Tudi njemu gre zahvala, da sem danes močnejša in da zmorem naprej, da ne tavam več, in kar je bilo najhujše, da se več ne obtožujem in ne iščem krivde v sebi. Vedela sem leta in leta, da sem bolna, saj zadnja leta ne zmorem opravljati več nobenega pridobitnega dela. Razumem, da je tudi zdravnikom težko in da je potrebno opraviti mnogo preiskav, da se lahko postavi prava diagnoza. Hvala bogu, da je tako, kot je. Ni lahko slišati, da imam zelo težko obliko neozdravljive bolezni, ki se imenuje fibromialgija in kronična utrujenost. Čutila sem v sebi že leta 1995, ko sem že komaj opravljala svoje delo, da imam tiho, nevidno, strašno bolezen. Nisem si upala nikoli tega res priznati sama sebi. Šla sem velikokrat čez sebe. Padala in vstajala. Nihče ni razumel mojih zdravstvenih težav. Češ, saj bo bolje, dobro izgledaš, pa zdaj si ravno rodila, vreme je to, saj bo, tudi jaz sem utrujen, … itd.. Ja, to bo, sem pomislila tudi sama in šla spet naprej. Vse dokler se nisem totalno izčrpala in prosila svojega zdravnika, naj me da v bolniško in naj mi pomaga, naj me še kam pošlje na pregled, ker resnično ne morem več.
Potem ko sem zamenjala osebnega zdravnika, se je dogodilo, da se je upokojil tudi moj psihiater. Nov stres, saj sem bila z njim zadovoljna. Psihiatra redno obiskujem zaradi depresije, ki jo je sprožila bolezen. Ta se je stopnjevala in sedaj si ne predstavljam, da ne bi imela obravnav pri mojem psihiatru. Zato sem pogledala na forume, kam naj se obrnem. Zasledila sem nekaj pohval in se odločila za mag. Židanik Miloša, dr. med., spec. psihiatra in psihoterapevta. Prvi obisk pri njem je bil zame velik stres. Bila sem pravzaprav na dnu. Brez moči, brez volje, v bolečinah. Bilo je tako hudo, da sem mu komaj povedala nekaj pomembnih podatkov o sebi in mojih težavah. Ko sem mu vse povedala, kar sem se spomnila, se spomnim, kako se je zdravnik prijel za glavo. Poslušal me je in bila sem slišana. Lahko sem govorila, tudi počasi in s premori. Ni me prekinjal in dal mi je vedeti, da mi verjame in da sočustvuje z menoj. Ko sva končala, je nekaj časa premišljeval. Povedal je svoje mnenje. Bila sem sprejeta in čutila sem, da se je zgodil v mojem življenju prelomni trenutek. To se ne da opisati z besedami. Kot da te nekdo objame in ogreje premraženo telo in dušo. Te sprejme v topel in varen dom. Sedaj bo že pol leta, kar hodim k njemu na terapije. Ni mi lahko, saj se moram pobrati iz teme brezupa, bolečin in groznega trpljenja. Ampak gre, korak po koraku. Zdaj mi je odleglo, po tolikih letih samoobtoževanj sem končno slišala: dr. Židanik mi je rekel, gospa, vi niste krivi za vašo bolezen. Vi niste krivi! To je bilo zame za vsa leta nazaj darilo.
Olajšanje in Upanje, da bo enkrat bolje, vsaj malo bolje. Verjamem zdravniku, da me bo rešil tega trpljenja in sem mu zelo hvaležna za vsako terapijo. Hvaležna, ker je med množico bolnikov in pomoči potrebnih ljudi slišal moj krik – na pomoč. Rešil me je strašanske osamljenosti v tej težki bolezni, ki te muči iz dneva v dan, iz ure v uro in ti včasih posrka vse moči in vso voljo in te zaklene v temno in hladno samico, iz katere ne moreš. Samo nemočno strmiš in čakaš, da pride in ti odklene vsaj za hip.
Tudi moja družina je presrečna, da imam tako dobrega psihiatra. Z njegovo pomočjo je sedaj veliko lažje.

Liljana