veza me duši
že dolgo ugotavljam, da me veza, v kateri sem že 8 let duši in duši. Pa si zatiskam oči. Pa vem, da nekaj ni vredu. Včeraj sem ugotovila, da nimam niti svobode govora, saj me on vedno popravlja in želi, da npr v družbi govorim in povem mnenja, kai bi mi jih on polagal na jezik, ne pa tisto, kar želim sama povedat. Sicer sem ozmerjana.
Sicer pa je situacija sledeča: otrok 1,5 leta, sezidana hiša – torej skupno premoženje. Oba imava slabe plače in obema služba visi na nitki.
Za odhod pa nimam jajc. A ja, za odhod je veliko drugih argumentov, tudi zmerljivke in alko, skratka veliko psihično nasilje in uspešna prevalitev krivde name. Fizičnega nasilja zaenkrat še ni. Pa bo. Čutim.
Počutim se mrtvo, izkoriščano, poteptano, zatirano.
Ce si noces zatiskati vec oci in narediti nekaj zase in za boljse zivljenje (tudi otrok) ter ne zelis vec ziveti v iluziji, potem naredi korak in poisci pomoc(npr terapija)…Predlagam, da za zacetek preberes od Sanje Rozman: Peklenska gugalnica, Sprememba v srcu.
Mislim, da je imas problem s soodvisnostjo.
vendar je lahko drugace-boljse in si vredna najboljsega!
Pogumno in srecno!
Če bo terapija še pomagala in če bo imel voljo iti tja,je vsaj korak naprej.
V nasprotnem primeru ne vidim,da bi lahko bila srečna v tej zvezi.
Potruditi za boljšo zvezo bi se morala oba.Ni dovolj,da samo eden dela na tem,ker itak potem ni nobenega učinka.
Bolijo te njegove besede,če upaš še na njegove udarce,ne vidim razloga večno vztrajati in osebno ob njem propadati.Potem tako veš,da ti ostane še samo to,da greš!
LP !!
Nikar ne dovoli, da postaneš njegova sužnja, saj prav to počne. Življenje je tako kratko, da ga je škoda zapravljati z nekim tipom samo zaradi hiše, otroka. Otrok bo srečen le, če boš srečna ti, pogoj ni očka, če to ni v pravem pomenu besede dober oče in dober mož. Mislim, da se tale tvoj tip tudi za terapijo ne bo odločil, vprašanje če je sploh pripravljen na razgovor.
Tvoje življenje in življenje tvojega otroka ter vajina sreča ni v njegovih rokah, ampak v tvojih, pojdi, v začetku bo težko, vendar vedi vsaka se pobere in tudi ti se boš. Nikar, nikar, nikar ne dovoli, da te terorizira, saj si zaslužiš veliko več in pomisli na svojega otročka, ki hrepeni le po sreči. Nobena ženska ne bi smela dovoliti, da se moški izživljajo na njih
Želim ti hitro in pravo odločitev
Vcasih mora nekdo priti na dno, da se zmiga-zbere pogum in se poda v novo…Nekaterim je lazje vztrajati v starem-poznanem, ceprav je nekvalitetno, kot se soociti z recnico (si priznati) in narediti nove korake k boljsem…Notranja rast je pot k kvalitetnem zivljenju in to vsekakor ni lahka pot, ker je potrebno ogromno poguma, moci si priznati in videti (ne zatoskati si oci in si lagati )
Predlagam knjige od Sanje Rozman: Peklenska gugalnica, Zaljubljeni v sanje, Sprememba v srcu.
Vredna si najboljsega!
In lahko je drugace!
Srecno!
Obnašanje tvojega partnerja vsekakor ni človeka vredno in si zasluži hudo kritiko. Toda ne želim se ubadati z njim in njegovo odgovornostjo. Vedi, da nisi odgovorna za njegovo ravnanje, si pa za svoje, zato bi rad izpostavil tudi tvoj del odgovornosti.
Če kdo ogroža naše pravice, smo se dolžni postaviti po robu, sicer nas bodo ‘povozili’. Ti si torej odgovorna za to, da se postaviš zase, da mu poveš, da te njegovo ravnanje boli in da si tega ne zaslužiš. Najprej pa moraš zares verjeti v to. Samo ti mu lahko poveš, kakšnega življenja in partnerstva si želiš in mu predlagaš, da si poiščeta strokovno pomoč svetovalca, če želita ostati v tej zvezi. Ko boš spoznala, da ti ni treba pristajati na njegove žalitve in da lahko, če se nič ne spremeni, tudi prekineš to zvezo, se bodo začele dogajati spremembe, prej verjetno ne.
Počutim se mrtvo, izkoriščano, poteptano, zatirano. Ta stavek govori o tem, da so stvari šle odločno predaleč. Vstani in pojdi naprej v življenje, čeprav vem, da se tega bojiš. Vem, da ni lahko, a prav tako vem, da se splača, zato ne odlašaj. Odlašanje pomeni počasno in boleče izgubljanje sebe in umiranje.
Držim pesti zate,
Ko berem spodnje vrstice se mi zdi da smo vsi heroji in zelo pametni. Pa smo se res pripravljeni najprej pogovorit, ali je res tako daleč, kljub vsemu sta naredila hišo in imata otroka ali ne – ali ni bilo že vseskozi tako, pa nisi opazila…
No skušaj se pogovorit s partnerjem, predvsem ko bo trezen, uprašaj ga kaj je smisel njegovega življenja, kje vidi tebe, otroka,…
Res je da si moraš sama pomagati iz situacije a potreben je velik korak in pa predvsem moraš imeti kam iti – a ne.
No vendar se zavedaj, ko greš se ne oziraj nazaj, drugače bo še huje, ker bo partner vedel da nisi mislila resno in bo še bolj manipuliral s teboj in obvaruj svojega otroka
pozdrav Vida