veselo življenje
Ker je bilo danes že nekaj tem posvečenih dolgovom, kreditom,
dragim nakupom in podobnim zadevam me zanima, kaj si mislite
o ljudeh, katerih življenjsko načelo je, da se pač le enkrat živi in
da je treba torej živeti, kolikor se le najbolje in najbolj prijetno da
in da je torej vsako varčevanje popolnoma nesmiselno. Sam ne spadam
mednje in se o teh načelih z nikomer ne mislim prepirati, vendar me vseeno
zanimajo vaša mnenja.
Naj še dodam, da sem pri nekaterih, ki se ogrevajo za tako življenjsko
filozofijo, opazil, da so nekako ugotovili, da pač s svojimi dohodki nikoli
ne bodo mogli kupiti npr. stanovanja ali zgraditi hišem pa so se raje
odločili za tako veselo življenje. Vsaj tako pravijo sami.
Jaz nimam nic dolgov. Vse skusam kupiti takoj in nic na obroke. V vsakem primeru imam nekaj prihranjenega (zlata, nedotakljiva rezerva za hude in nujne primere). Ker pa so moji dohodki nizki in moram temu prilagajati tudi svoje potrebe, to ni tako tezko. Zdaj sem si kupila kolo, kar je pomenilo izdatno obremenjevanje proracuna, a se vedno nisem niti v minusu. Skusam biti disciplinirana. Je pa vcasih tezko, ko cakam na kaksen honorar… Upam, da bom tudi kasneje tako financno “pridna”. Nocem biti suznja nikomur, najmanj banki…
Toda poznam tudi to drugo filozofijo: minus je za to, da se ga porabi. Ce nisi v minusu, si bedak. Kredit je za to, da ti omogoci lepe stvari TAKOJ in ti nanje ni treba cakati…
Toda kaj materialnega je v resnici vredno tega, da se zadolzis? Komajda kaj… Vsaka stvar, ki jo kupimo, izgubi vrednost ze ob nakupu. V veliko veselje mi je tudi, da me nakupi ne veselijo prevec, zlasti kupovanje oblek mi je precej mucno. Tako niti ne zapravim veliko ali pa pocakam na razprodajo.
Pozabila pa sem povedati, da mislim, da imam veselo zivljenje. Stvari, za katere si pridno varceval, ti nudijo ob nakupu vec uzitka in tudi ne preganja te groza, kako bos to odplaceval. Res, ko izrocis trgovcu plasticen denar, prav nic ne boli. Niti ne ves natanko, kaksno je tvoje trenutno stanje… Pa mislim, da ti je potem kar kmalu jasno… Jaz nikoli ne kupim kaj vecjega v naglici ali se isti dan. Domov grem premislit, zbiram informacije… Sele potem se odlocim, vedoc, da boljsega ali ustreznejsega ni nikjer…
Najlepse je uzivati, ce imas denarne stvari urejene in lahko svobodno nacrtujes. To je pravo veselo zivljenje.
Jaz se bolj nagibam na ono stran…Pa saj je logično, da kdor veliko zasluži tudi varčuje, saj bi se moral sicer kar pretirano truditi, da bi vse zapravil. Ampak varčevati za vsako silo, pa da bi se zato, da bi privarčevala za en malo boljši avto od sedanjega, odpovedala praktično vsaki družabnosti – to pa ni zame smisel življenja. Ali pa znanec, ki je na račun tega, da pri okoli tridesetih leti še vedno živi pri starših, privarčeval toliko, da si je kupil nek dober avto, ženske pa ne more dobiti, ker je paranoičen, da ga vsaka hoče le izkoriščati, ker ji mora on plačevati pijačo, pa kino….(potem gre pa raje k prostitutkam!)
Se mi pa zdi, da ni prav veliko ljudi, ki zares ne bi varčevali, pa bi glede na svoj prihodek lahko – vsaj jaz jih ne poznam.
Ne vem ali imaš v mislih varčevanje kar tako ali varčevanje za konkretno stvar.
Jaz si v življenju raje privoščim kaj lepega .. za dušo, kot pa naprimer kuhinjo po najnovejših trendih .. ali pa WMF posodo … Raje kupim oblačila na razprodaji na račun kakšnega izleta, dopusta … ne kupujem stvari kar v tri dni .. Ne maram minusa na TR in raje kupim rabljen varen avto, kot pa novega samo zato, da mi bodo sosedje fouš.
Sicer sem pa mnenja, da na koncu štejejo največ spomini in sabo na oni svet ne moreš nesti nič .. ne hiše, ne denarja, ne avta … Če si človek ne privošči nič, potem ne vem če je lahko srečen.
lp, Barbara.
Res je, Barbara. Na oni svet ne moreš nič nesti s sabo.
Zase mislim, da živim srečno življenje. Imam službo, ki mi je všeč, nekaj hobijev, ki me osrečujejo. Tako kot Irena, tudi jaz ne maram hodit po trgovinah in kupovati cunje. To me ne veseli. V večje veselje mi je, če kupim blago in si iz tega naredim obleko ali hlače ali krilo. Včasih, ponavadi pozimi, primem v roke pletilke in kaj spletem. Ali pa od nekod privlečem kakšen star kos pohištva in ga pobarvam. To so stvari, ki me veselijo in me osrečujejo. No, pa še kakšna stvar bi se našla.
Varčevanje ni nesmiselno. Rada si privoščim lepe stvari in tudi varčujem. Taki ljudje, ki živijo po sistemu “la dolce vita” verjetno res uživajo radosti življenja, ki so nam nerazumljive, se mi pa zdi , da je njigovo življenje kot lupina, brez grenkih trenutkov in brez sladkih trenutkov. Kako boš vedel kaj je sladko, če ne veš kaj je grenko? V bistvu se sočustvujem z ljudmi, ki so jim blizu in po naravi niso taki. Ne morejo jih dohajati in še občutek jih daje, da zapravljajo svoje življenje. Verjamem v življenje kot časo opojnosti. Lep pozdrav!
Aligator,lepo pozdravljen……..upam,da si se imel lepo na dopustu…..
kar pa se tele teme tiče, pa jaz mislim,da imate vsi prav…..vsak po svoje uživa…..zelo varčni ljudje uživajo,ko “opazujejo” kako jim raste kup denarja…..poznam človeka,ki bi si že zdavnaj lahko kupil hišo,drag avto,potovanja po svetu…….stanuje pa v ne preveč velikem stanovanju (žena,dva otroka)…cele dneve dela in si res nič ne privoščijo……ni bahač,ni gobezdač,ne varčuje zato,da se bo okrog hvalil koliko denarja ima,enostavno UŽIVA v tem,da ima kup denarja in se počuti varnega…..
spet drugi ima hišo,drag avto,kar naprej nekam potujejo,si privoščijo dolge počitnice…….ampak so zapufani,da je groza…..no pa uživajo v tem,da se kažejo na ven koliko imajo,kako sposobni so…..saj v bistvu so sposobni,če si nakopičijo toliko kreditov,sposobni prepričati banke,da jim ga toliko dajo,sposobni s tem živeti…..tudi ti UŽIVAJO…..
tretji pa UŽIVAJO v tem,da ne najemajo kreditov,da vse privarčujejo in šele potem kupijo……uživajo na koncu,ko kupijo z neko mirno vestjo in potrditvijo,da so pametno ravnali,da se niso dali zapeljati banki,ki obljublja užitek takoj,ampak za kakšno ceno……bančni kredit je zelo drag denar…..
ne gre samo zato,koliko si upamo,gre tudi zato kako razsodni znamo biti in kako se znamo obvladati………
ampak kot sem že rekel,vsi uživajo,vsak se po svoje dokazuje in vsak je po svoje prepričan da ima prav……kot tudi za vse ostale odločitve,ki jih moramo sprejemati….zato pa smo tako pisana družba,zato pa je tako pestro…kaj pravite????
jaz osebno nisem za “carpe diem”. Je pa moja tašča takega mnenja. Če si ne kupim danes, si nikoli ne bom. In posledica tega je minus na TR. In kaj ima od tega, če potem nima denarja za položnice, in se ji minus še povečuje. Jaz, če nimam denarja, enostavno ne grem pohajat po trgovinah in sem enostavno doma. Tako me s tem tudi nič ne zamika. In ne razumem ljudi, ki si z enko plačo kot jaz, poleti ne morejo rpivoščiti dopusta. In vem v čem je njihov problem: Jaz že danes vem, da bom šla drugo leto za tri tedne na dopust in bom tudi delala na tem (finančno), oni tega ne počnejo in živijo iz meseca v mesec.
Veselo življenje je krasno, dokler traja, vendar dolgo ne more. Prej ali slej si je potrebno urediti stanovanje in prevzeti finančno odgovornost za otroke, družino…. vse to pa ob veselem življenju ne gre. Po svoje pa te ljudi občudujem, ker so takšni flegmatiki in se z ničemer ne obremenjujejo – le lepo živijo in to je vse. Velikokrat bi mi takšen način razmišljanja koristil.
Pri nas imamo to urejeno na poseben način. Jaz sem tista, ki vzamem kredit ko je potrebno, recimo, ko smo iz hiše izplačali moževega brata, ali ko kaj renoviramo ali v kaj vlagamo. Mož pa varčuje. On je tisti, ki ima hranilno knjižico in listke o vezavi in jih čuva za vsak primer, saj končno nikoli ne veš, kaj te čaka. Sama nisem zapravljiva – dvakrat premislim, preden se odločim, da bom za kaj zapravljala. Zato tudi ne živim po načelu “samo enkrat se živi”. Kakšen tolar že moraš imeti za “slabe čase”. Je pa dejstvo, da si dandanes in pri takšnih prihodkih kot jih večina ima res težko ne vem kaj privoščiš… Zato si pa po potrebi vzamem kakšen kredit, pa tudi kartice si privoščim, vendar vedno gledam na to, da svoje stroške dosledno poravnam, saj sem zaposlena v banki, v pravni službi in si zato res ne morem privoščiti kakšnih bedarij.
Lep dan vsem!
Lena
Se droben oddtenek – poznam ljudi, ki so si z posedovanjem celega kupa denarja resili zivljenje (ciste na mozganih ni bilo mogoce operirati , dokler niso dobesedno najeli operacijske dvorane , potem pa se je vse skupaj odvilo v 2 dneh !!!)
Tudi mi bi lahko otroka peljali na nujne preiskave v tujino, ce bi imeli denar, tako pa smo morali cakati na NUJNA slikanja glave kar 3 mesece ( in to po vezah,sicer bi trajalo 5 mesecev ) POmislite, kaj bi bilo, ce bi se ji med tem casom tumor ponovil (to so namrec sumili) !
In se bi lahko nastevala !
Torej v mojem primeru – denar bi nas lahko osrecil !
In se nekaj, pravijo in tudi sama mislim tako, da je duhovno zivljenje zelo pomembno.Je pa tako,da ce ves dan razmisljas,kako bos prezivel druzino, nimas casa za duhovnost ! Ta pride na vrsto , zal , ko imas materialno plat zivljenja zagotovljeno !
LP A.