Verzi o otrocih
Prosim vas za pomoč:
sama sem že iskala po internetu ampak nikakor ne najdem verzov o otrocih. Prosila bi vas, če imate kakšne verze ali pa veste za kako stran. Sicer ne rečem, da jim mogoče ne bi sama našla, vendar imamo doma enomesečnika, ki me najbolj potrebuje ko se spravim pred računalnik ali pa likat, pospravljat….sicer pa tako veste kako je to…..aja, pa še povezavo imam tako slabo, tako, da je res nemogoče, da se grem detektiva po internetu….
Hvala že vnaprej
Ni mi čisto jasno kakšne verze hočeš: rojstvo, igra,……
TONE PAVČEK
ENA SAMA LJUBEZEN
Prišel je, bolj žalosten kot vesel,
na ta svet, da bi pel.
Prišel je poln upov in praznih rok
na pomladni praznik otrok.
Prišel je majhen, drobcen, ubog
in zatrobil v srebrni rog.
In pesem ne žalostna, a čudno mila
se je čez svet potočila,
da so prisluhnile v gozdu ptice
in vztrepetale bajalice,
da so se odtajale hude zmrzali
na strmi previsni skali,
da so obstali hrasti in bori
med hojo po temni gori
in so ljudje, začudeni, vsak po svoje
ugibali, kdo neki to poje.
On pa je rekel samo: To ni pesem,
to je ena sama ljubezen.
Pa še ena resnična:
Ob tebi se bosta spomnila uspavank in pravljic,za katere sta mislila,da jih ne poznata več.
Naučila ju bos upočasniti svoj korak in ga prilagoditi tvojemu.
S teboj bosta opazovala drobno mravljico,ki nosi drobtinico,večjo od nje same,
pisanega metuljčka na cvetu,
najbolj bel kamenček v čudovito zeleni travici,
pihala regratovo lučko,
spremljala s tvojimi očmi zlatorumeni list,ki se bo vrtinčil v jesenskem vetrčku in padel točno k tvojim nogicam.Seveda ga bos z nespretnimi prstki pobrala.
Čudila se bosta,kje in kdaj sta zgubila vso to lepoto!
Ti si tisti čudež,ki jima boš v naslednjh letih spet vse to ponudila.
Mamica in oči ti bosta neskončno hvaležna, čeprav bo marsikatera njuna noč neprespana in marsikateri dan poln skrbi zate.Ljubila in varovala te bosta,ker si ti edinstven,neponovljiv zaklad. (Babi, med.over.net)
Nekaj dodajam:
Avtor: Medvedek Pu
Datum: 21-01-05 11:03
Pobrskaj – en bo pravi zagotovo …
Medvedek Pu
Približati sem se hotela otroku z besedami,
pa so šle pri enem ušesu noter in pri drugem ven.
Približati sem se mu želela s knjigami,
pa sem požela samo zmedene poglede.
Obupana sem se zazrla vase
in zakričala:
»Kako naj se približam temu otroku?«
Tedaj mi je deček zašepetal na uho:
»Pridi, igraj se z mano!«
Če te tvoj otrok poišče s pogledom
poglej ga!
Če se te tvoj otrok dotakne z rokami
objemi ga!
Če se te tvoj otrok dotakne s svojimi ustnicami
poljubi ga!
Če ti tvoj otrok želi nekaj povedati
poslušaj ga!
Če se tvoj otrok počuti nebogljeno
pomagaj mu!
Če se tvoj otrok počuti osamljen
spremljaj ga!
Če je tvoj otrok v težavah
ohrabriga!
Če tvoj otrok doživi neuspeh
zaščiti ga!
Če tvoj otrok izgubi zaupanje
vrni mu ga!
Otroci nas ovijejo okrog mezinčkov tisti hip, ko jih zagledamo.
(Anonim)
Otroci so človeška krila.
(Albanski pregovor)
Veje naznanjajo, kakšna je korenina.
(Arabski pregovor)
Počivaj mirno, angelček šibki,
ki dni le šteješ, ne še let,
počivaj srečno v topli zibki
ko v popji mlade rože cvet.
(Simon Gregorčič)
Kdor hoče poljubiti otroka, mora stopiti k zibki.
(Danski pregovor)
Ironija starševstva je v tem, da imaš otroke omejeno število let in jih redko vidiš. Redko se ti oglasijo. Toda moč, ki jo ima otrok nad tabo, traja vse življenje.
(Bette Davis)
Vaši otroci niso vaši otroci.
Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.
Čeprav so z vami,
niso vaša lastnina.
(Kahil Gilbran)
Le kateri občutek je bolj prijeten,
kakor otrokova roka v tvoji?
Tako majcena, mehka in topla,
kakor mlada muca,
ki se zvije v varno zavetje tvojega naročja.
(Marjorie Holmes)
Palček kazalček mezinček,
danes praznuje moj sinček,
zvezdice vsega neba,
rožice vsega sveta,
v venček bo treba poviti,
posteljo mu okrasiti.
Otročiček – nekdaj bil si upanje in sanje,
zdaj resničnost si postal.
Spreminjaš vse, kar se zgodilo bo.
Tako majčken. Prgišče zvezdnega prahu.
Duh, ki skrajnih meja vesolja se dotika.
Ljubezen, ki vedno v naših srcih bo gorela.
(Charlotte Gray)
Drobcen malček. Čist kristal.
Lesketajoč se in iskriv.
Brušen kot še nihče pred teboj.
Loviš svetlobo vseh lepih reči,
jo spreminjaš v mavrico
in odsevaš nazaj v svet.
Vse postane novo.
(Pam Brown)
Življenje je plamen,
ki v lastnem ognju izgoreva,
vendar vedno znova vzplamti,
ko dete se rodi.
(George Bernard Shaw)
Novorojenček je začetek vsega
– nečesa čudovitega, upanja,
sanj o možnosti.
(Eda Leshan)
ČE HOČEŠ BITI LEP
Če hočeš biti lep, otrok moj,
se umivaj
v srebrni, mladi rosi.
Če hočeš biti lep, otrok moj,
se češi
z dišečim, južnim vetrom.
Če hočeš biti lep, otrok moj,
se ves dan smej –
ti moje ljubo sonce.
(Neža Maurer)
“Odločitev imeti otroka je pomembna. To pomeni odločiti se za vedno, da bo naše srce hodilo naokoli zunaj našega telesa. (Elisabeth Stone)”
Ko za temnimi gorami
sončece zaide,
k tvoji beli postelji
veverička pride,
pa ti čisto na uho
tiho zašepeče:
Drago malo bitjece,
mnogo, mnogo sreče!
RAJE BI
Raje bi bila mati kakor kdor koli drug na svetu
in vzgojila otroka ali dva,
potem ko bi na svet prijokala.
Raje bi hranila zdravega dojenčka,
ki z ustki toplimi bi mi na prsih spal,
kakor nosila kraljičin medaljon
nad srcem ne tako srečnim.
Raje bi položila otročiča varno pod odejo,
kakor si čez nespametno glavo nadela diamantov niz.
Raje bi umila umazani obraz
z okroglimi svetlimi očmi dojenčka,
kakor naslikala slavno sliko
in si z modrimi delila tlak.
(Meredith Gray)
Ljuba hči,
Želim ti oči, ki bi videle – nerodno galebovo hojo,
spriminjajoče se barve listja,
žuborenje vode, odbijanje deževnih kapelj od uličnih tal,
mavrico, kroženje škorcev nad mestom.
Želim ti ušesa, ki bi slišala – mrmranje skritih potočkov,
jutranje petje taščice, zvoke prometa, ki jih blažijo
košata drevesa, žvenket verige, po kateri se spušča sidro, pridušene glasove,
ko se dviga zastor v gledališču.
Omamne in ostre, vabljive in izgubljajoče se vonjave.
Prve vijolice, čisto perilo, pečen kostanj.
Dotik svile in skale, ki jo je ogrelo sonce.
Mucke. In znane ljubeče roke.
Okus svežega kruha, čiste vode, domačega vina,
pravkar obranega paradižnika.
Ljuba hči – želim ti življenje.
HVALA TI
Hvala ti, ker si mi dala možnost,
da še enkrat delam « potičke » iz mivke,
se vozim s čolnom,
spuščam ladjice v ribnik,
jaham konjičke na sejmišču,
preizkusim vse, kar je razstavljeno na muzejski razstavi za otroke
in pobožam vse živali v otroškem živalskem vrtu.
Hvala ti, ker spet kuham domačo marmelado
in delam torte za rojstni dan. Hvala ti, ker si prinesla veselje
V življenja nas vseh.
SIN JE …
– tisti, ki je prepričan, da če je nekaj v haldilniku, je tam zato, da se poje;
– nekdo, ki te ima za prijaznega bedaka, a te ima vseeno rad;
– tisti, ki gleda nate kot na popolnoma zanesljiv vir čistih sraj;
– tisti ogorčeni človek, ki bi rad postoril kaj namesto tebe. Le težko se pripravi k temu;
– fant, ki se ves čas nekam zaganja. Poskakuje, se zaletava, se umika, se potaplja, zdrsava, udarja, čofota, se zvira – in pada. Potem se pobere in počne vse to še enkrat znova;
– tisti, ki pride vese vesel domov ob treh zjutraj in bi ti na vsak načil rad povedal, kako dobro se je imel. Potem pa je začuden in prizadet, ko ugotovi, da tega nočeš poslušati;
– tisti dobrodušnež, ki ti da čudovito darilo, na katerem je še cena, v rjavi papirnati vrečki;
– je tisti glas po telefonu, ki te kliče na tvoj račun iz Bangkoka in pravi, da ve, da nimaš nič proti (kar je seveda res);
– fant, ki razstavi svoje motorno kolo sredi kuhinje, zato ker dežuje;
– fant, katerega prijatelje spoznaš, ko spijo na tleh v dnevni sobi;
– fant, ki izreče stvari, ki priženejo starše do roba potrpljenja – potem pa se ravno v pravem trenutku zasmeji.
VSAKA MATI NEMO KLIČE SVOJEMU SINU – BODI DRZEN, BODI POGUMEN – A TUDI ZELO, ZELO PREVIDEN!
(Pam Brown)
NOVOROJENEMU
Pozdravljen, ki si prišel
iz teme in iz gluhe noči
vesoljstva, iz dalj neznanih,
kjer stotisoči čakajo
nestrpno na znak, da lahko pridejo
in stopijo v luč;
a ti si prišel, ves up in ves luč,
še čisto nič senca
in z jokom naznanil
vsem, celo nemim:
Hočem živeti!
Pozdravljen, mali velikan
ki nič ne veš, kaj je življenje
pa si življenje samo:
rožnati popek sveta
z usteci prisesan
kot na drevo bršljan
na mamo,
ki jo dvigaš
z drobcenimi prstki do sinjine nebes
in čez
in terjaš zase
svoje in in naše prihodnje čase.
Pozdravljen, ki si prišel.
Zahvaljena milost, ki te je napotila k nam
in naš dom napolnila s smehom in jokom.
Tako se soba polni s svetlobo,
tako se silna moč toči v nas
in se pred nami boči neumišljeni trak,
ki vodi v prihodnost.
Na svetu si,da gledaš sonce.
Na svetu si,da greš za soncem.
Na svetu si,da sam si sonce.
in da s sveta odganjaš – sence.
PLODU
Nisi še telo, nisi še lice,
nisi še smeh ne jok.
Si samo rožnati plod
v zibelki maternice.
Si samo možnost blesteča,
drobcena bilka sveta
iz srca do srca,
čudež, jutranja sreča,
ki prideš na ostri klic
bolečine pradavne,
da te pozdravijo zmagoslavne
bele zastave plenic.
ROJSTVO
Stopite narahlo kakor v copatih
naravnost pri glavnih vratih
v ta lepi dan, kot bi šli v pesem.
Svet naokrog je vabljiv in vonljiv,
čudno resen in nemalo slovesen:
NEKDO SE JE PRAVKAR RODIL.
In to je najlepša pesem.
Stopite narahlo in pustite k nebesom odprta vrata.
Naj skoznje lije botrinja bogata –
novorojenčeva pesem.
SREČA
Sreča je,
ko beseda besedo najde
in si podata roke za druženje in za stavke –
njune lepe otroke.
Sreča je,
ko misel misel najde
in zatrepeče žila bitja
za slavolok iznajdbe
in za odkritja.
Sreča je,
ko duša dušo najde
in gresta složno
pod lok nebesne brajde
v stoprvo možnost.
Sreča je,
ko človek sebe najde
med vsemi kažipoti
in pride končno v skladje
kakor k dobroti.
Da dobra vila položila,
bi hčerki tvoji vsa darila,
da se izpolnijo ji vse želje
in reče nekega dne:
Hvala za življenje!
NEVEDNI STARŠI
Ko gre očka z mamo in mano na goro,
sem jaz največji.
Večji od očka in mame in same gore.
Z očkove rame se primem zore,
z roko dosežem oblakov sveženj
in jih odpihnem stran
za lepši dan.
A očka in mama, ko z mano gresta,
ne vesta,
da sem v majceni streči daleč največji.
Ko očka z mamo
zvečer bulji v televizijo,
a meni zaspano
skup veke drsijo,
in ne morem iti spat,
sem majhen, majhen kot kakšen škrat,
pedenjped ali zrnce graha.
Toda potem, ko jo odmaham
na potovanje v sanje,
zrastem, hopa – hopa hitro do stropa
in potlej še čez do zvezd in nebes.
Takrat sem v majceni sreči
znova daleč največji.
Zjutraj se očka čudi
(in mamica tudi):
Kdaj je zrasel naš poba?!
A jaz jima iz spoštovanja ne rečem: Škoda!
Tako pametna, pa ne poznata
pravega stanja:
otroci rastemo v sanjah.
STARŠI
Pravi starši, kar čudno se sliši,
ne rastejo za vsakim vogalom ne v vsaki hiši.
Pravi starši so strašno redki primerki,
podarjeni pravemu sinu ali pa hčerki.
Pravi starši niso nikoli stari
za trumbarumba in larifari,
za kozaklamf ali za bibaleze
in za take trumbarumbarske zveze.
Prvi starši so iznajdljivi
in zanesljivi in ubogljivi
pa nas vodijo, ko sonce dan jaše,
mimo svoje službe in šole naše
v igrarijo in trumbaruri.
Pravi starši so z nami ob vsaki uri
in so kdaj majhni kot droben škrat,
da jih pobožamo in damo – spat.
KDO JE BABICA IN KDO STARA MAMA
Stara mama stanuje v bloku,
kjer streže vnukom in loncem,
a babica v temnem gozdu
z volkom in nekim lovcem.
O babici pesmica kroži,
govore pravljice stare
in Rdeča kapica nosi
dobrot ji polne košare.
A stara mama se skoro ne vidi,
o njej ni slišati mnogo,
četudi v naši družini
igra najpomembnejšo vlogo.
Brez nje ne bi bilo marsičesa,
recimo vnukov ali pa mame.
Zato naj pri nas do stotega leta
stara mama ostane.
KDO JE NAJBOLJŠI DED
Naš ded ne hodi s pipo
sedet pod staro lipo
in ne pred čebeljnjak.
Kje pa! On pa ni tak!
Čez dan šofira slavno
in trobi kot s pozavno
na hupo vsepovsod
v veselje vseh otrok,
zvečer domov se vrača
in žepe preobrača,
kjer polno je slaščic
in zvrhano novic.
Zato smo vnuki mili
v en glas tako sklenili,
da je naš ded za nas
najboljši dedek Mraz.
OČE
Pesmi o pravem očetu ni,
a to ni zanalašč ne po pomoti.
Za njim se, reva podi
po nekakšni službeni poti.
Išče ga vneto zdaj tu, zdaj tam,
na tej ali na oni javki,
da poduči ga, kateri so znaj
res neodložljivi in nujni opravki.
Potem bo za dolgo in zmeraj doma,
da se nagledava in naigrava.
Tedaj zagotovo bosta oba,
pesem in oče, čisto ta prava.
KAJ VSE JE TATA
Tata je najprej tata
in sem jaz njegov sin.
takrat odpreva vsa vrata
igrišč in trgovin.
Sicer je tata v službi
in hodi na delo vsak dan.
A meni pojejo ptički,
ker sem še ciciban.
Tata je važna oseba,
ker je velik, močan.
Vendar ga, kadar je treba,
premagam, četudi sam.
Včasih piše čudne račune
in kot računar je strog.
Takrat me nič ne razume
in kar tako pošlje v kot.
Mama mu pravi tata
in srček, a včasih slon.
A meni je najbolj všeč tata,
ko je moj bojni konj.
MAMA
VSAKA MAMA JE PRAVA MAMA,
DANA ZA SREČO IN NA VESELJE.
PRAVA. IN ENA SAMA.
ZA VSE ŽIVLJENJE.
KAKO RASTE MAMA
Najprej je sama tema,
najprej je velik nič,
potlej je majcena deklica
in iz nje ljubek deklič.
Iz njega mamica zraste,
a raste dolgo in mnogo let,
potem pa je to kar naenkrat
in jaz pridem na svet.
Iz mamice zraste mama
bogvekdaj, kar nekega dne,
ko še sama ne ve, da ji pada
prvi sneg na lase.
Ko jaz odrastem, raste
mama počasi nazaj,
dokler babica ne postane
in pride z vnuki v raj.
KAKO DELIMO TETE
Teta je tista, ki brusi
v dolgih urah obiska
sladke besede po ustih
in me kar najprej stiska.
Druge tete so tete po sili.
Teta koreta, teta soseda,
teta s psičkom, teta z zdravili,
in teta, ki pisano gleda.
Ta teta je huda žena,
ki me preganja s protom,
kadar ji jabolka, še zelena,
rabutam za plotom.
Tet sploh vse polno teka okoli.
Med njimi je tetka lisica.
Vendar samo teta v šoli
ni teta, ampak tovarišica.
Teta navsezadnje je luna,
kadar me gleda zabuhlic lic.
Ko spremeni se v suhca grduna,
je krajec – takrat pa je stric.
POPOTNIK
KO HODIŠ, POJDI ZMERAJ DO KONCA.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi – do rdečice
čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova,
poskusi
VNOVIČ
IN ZOPET
IN ZNOVA.
ŠKOLJKA
Školjka si
na belem produ hrepenenja,
drobna školjka si
z neskončnim morjem v sebi.
Školjka,
s peno sle odkrivanja odhajajočih,
z vdanostjo molitve čakajočih,
s kletvijo mornarjev, besnostjo orkana,
z negotovostjo daljin in z zbranostjo pristana;
školjka si
iz morja z morjem v sebi,
z večnim ritmom plime in oseke,
drobna školjka
s šumno igro širnega življenja.
NAJ NE POJDEM MIMO TEBE,
NAJ TE MOJA ROKA NAJDE,
biser,
in posluša,
kako v tesen svet vkovana
diha ujeta duša oceana.
PREPROSTE BESEDE
Treba je mnogo preprostih besed
kakor:
KRUH,
LJUBEZEN,
DOBROTA,
da ne bi slepi v temi,
na križpotjih zašli
s pravega pota.
Treba je mnogo tišine, tišine
zunaj in znotraj nas,
da bi slišali glas,
tihi, plahi, pojemajoči glas
golobov,
mravelj,
ljudi,
src
IN NJIH BOLEČINE
sredi krivic in vojska,
sredi vsega tega,
kar ni
kruh,
ljubezen
in ne dobrota.
Tišine. Tišine. SRCA SAMO
NAJ MERIJO ČAS,
KAŽEJO POTA.
ČE BI …
Če bi bil vsemogočen (kot nisem),
bi napisal veliko veliko pisem:
vsem staršem,
da bi v muzeje šibe poslali,
vsem tetam,
vsem stricem,
da ne bi bezali po spričevalih,
vsem vzgojiteljem
in učiteljem,
da ne bi strogo, prestrogo redovali,
vsem slaščičarnam
in vsem mlekarnam,
da bi en dan, samo en da v letu
vsem lačnim in žejnim dajali
z a s t o n j
vsega, kar sladkega je na tem svetu,
in končno vsem cicibanom,
pametnim in telebanom,
da bi jih voščil iskreno in brez zadreg
za ta dan
pošten dober tek!
SREČA
2
Sreča prebiva
v kakšni prijazni vasi
(v Šenčurju, v Šentjurju,
na Matajurju),
včasih počiva
na gozdnati jasi
ali se skriva
med prihodnjimi časi ;
pazi, zdaj zdaj lahko predte sine
in te za roko prime!
Sreča stanuje za prvim ovinkom,
za sedmim vogalom,
pod zvezdnim utrinkom,
pod trinajstim kamnom;
pazi, ko kamen sreče odstraniš,
da se po nesreči ne raniš!
Sreča kroži okrog po stezicah
svoj krog za krogom,
morda pa stoji na tankih nožicah
pravkar pred tvojim domom.
Da ti postane družica,
ne reci ji zbogom,
a pazi, če vsega te hoče :
tudi od sreče se joče !
PISMA 1
V času, ko so v modi in v slavi
telefoni, kasete, faksi,
jaz ostajam, kot da nisem pri pravi,
pri stari pisemski praksi.
Pisma so fina in zaupljiva.
Pisma povedo več kot beseda.
In četudi se v šoli često dobiva
in četudi sva skoro soseda,
pišem pisma. In poštar hodi
od mene k njej in od nje spet do mene,
hodi in najbrž misli: Prismodi!
Kaj ju neki k pisarjenju žene?!
Tisoč skrivnosti. In povrhu še ena.
Kakor post skriptum najbolj resnična:
tako je ljubka in tako zaželena,
bolj kot petica najbolj odlična,
bolj kot vsak video ali kaseta,
bolj kot karkoli najboljšega v mislih,
bolj kot vsa druga dekleta.
A to se pove lahko samo v pismih.
JUNAK
Naš bučman je moder:
zna tudi tisto, česar ne zna,
pa se mu po petelinje koder
kot živec na buči svedra.
Nikoli ne misli, da je odštekan,
da je napravil najmanjši kiks,
četudi divje ovinke seka
njegov super Be Iks.
Četudi zaradi ugleda razreda,
slabih testov in redovalnih ur
kdaj popenijo – starši seveda! –
pa ne puste ga na žur.
Sicer pa je bolj ali manj super,
zvezda, ki gre v zenit.
Za šalo obvlada kompjuter
ali zažvižga poslednji hit.
Le včasih narahlo zardeva
in je čemeren in pust.
Baje je kriva večna Eva
kratkih las in sladkih ust.
MAJSKA VILA
Sonce je roso popivnalo
s pivniki – vročimi žarki
in odveslalo na širno nebo
v svoji vesoljski barki.
Ptički prinesli so dobrih novic
v svojih zgovornih kljunih:
danes se čudež nekje dogodi
po vseh izračunih.
In res: iz gozda je vila prišla
in baja o lepem, o lepem, o lepem.
Poslušam in v album srca
njeno zgodbo v naglici lepim.
PESEM
Pojdem na ravno polje,
na ravno polje, kjer žito cvete,
naj mi pod prti bilke šume,
naj se mi zemlja odpre.
In bom poslušal, kako drhti,
in se bom skril med njene dlani,
da tam pri njej na sredi polja
žalost ne bo me našla.
MOJ ANGEL
Pravijo, da ima vsak
svojega angela.
Moj je čisto meni enak:
Nikoli ga ni doma.
Ko ga kličem, ga ni.
Ko ga iščem, ga ni.
Ko sem priden, ga ni.
Morda ga pa sploh ni.
A včasih se kar pojavi,
če sem tiho podzravi,
če grd, me krcne po galvi,
ali pa nogo podstavi,
da kot prava neroda
na suhem po tleh zgrmim.
Tako se igra. Škoda,
da jaz se ne morem z njim.
PRVOAPRILSKA
Nemogoče, nemogoče!
Naš zaspanec spati noče,
naš scrkljanec se ne joče,
naš bolniček nič ne stoče,
naš lenuhec v šolo hoče
pa poštevanko ropoče:
nemogoče, nemogoče!
Mar je danes svet na glavi,
ali nisem jaz pri pravi,
vse se napak onegavi!
Danes pišče koklji pravi :
zdaj do drevi pa od davi
prvi je april v veljavi,
pa stoji ves svet na glavi!
DAVNA PRAVLJICA
Šentjurje za druge je kraj
nekje bogu za hrbtom,
a jaz vanj od vekomaj
kot v davno pravljico vrtam.
In vidim: neka nezemska luč
se razliva na pot pred mano,
da laže obrnem v vratih ključ,
ko stopam v prvo, drugo, sedmo dvorano.
V nobeni ni srebra ne zlata,
a vsaka je svet, ne čisto zaresen.
V vsaki si pustil košček srca,
iz vsake zdaj raste pesem.
A večja od pesmi in vseh besed
davna je čarovnija,
kako bosa čez senožet
teče deklica Rožamarija.
Zadihana, lepa od mladega dne,
diši po svetem in svežem,
in jaz stezam in širim roke,
da jo kakor srečo prestrežem …
MAMA JE ENA SAMA
Mama je ena sama,
prva radost je mama,
prvi spev nina-nana,
prva beseda: mama!
Dajmo vse rože mami,
dajmo vsa sonca mami,
pesem, ki v nas se drami,
dajmo, zapojmo mami:
Naj ne ostane brez mame
nihče na širnem svetu,
naj žive naše mame,
mame – najlepše na svetu!
SREČNI OTROCI
Srečni otroci žive
med resničnostjo in fantazijo
in po neskončni sinjini hite
za neizpolnjeno čarovnijo.
Njihov korak je majhen, a čvrst.
Mika skrivnost jih in dalja.
A kadar je treba, iztegnejo prst
na golega kralja.
Čez dan se zemlja vrti
okrog njih kakor krog sonca
in srečo mednje deli
kakšna prijazna pikapolonca.
Zvečer so trudni in brez besed
padajo staršem v naročje
in gledajo božji svet
kot modreci – po otročje.
KRESNICA
Na koncu se pesem zapre
v svoje tihceno skrivališče.
A Marko vstane, potihem gre
in jo nezamuden poišče.
Kot kresnico jo dene v dlan.
Naj sveti, če je ta prava.
In potem skozi noč bogvekam,
k vam morebiti, odtava.
PRVIKRAT
Enkrat je vse prvikrat
kakor v prvem razredu:
prvi otok, prva obala,
prva skala, prva korala,
prva riba, prvo drevo, prvi vrt
in iz ozadja
prva ladja
polna čudnega sadja
samoglasnikov in soglasnikov
črk in črt.
Enkrat je vse prvikrat.
Prva risba, prva naloga
in pod njo sonce
kot prva žoga.
Samo enkrat je prvikrat:
prva omama,
prva rana,
na belem listu prvi znak,
prvo čudo
in prvo hudo.
Vse drugo
je
drugo.
LAN
Že dolgo je, odkar več nisem sam,
odkar modri se v mojem srcu lan,
odkar ga misel nate valovi,
da vsak večer opojno zadiši.
Nocoj si mimo mojega polja
zamišljena v vabljice sanje šla
in segla si za hip v cvetoči lan
trepetajoča tvoja bela dlan.
In čudo, glej, pustila v njem si sled:
vse lepše zdaj cvete kot je popred.
SONČNA IDILA
Komaj je sonce razgnalo meglice,
komaj zasedlo nebesni je svod,
že je poklicalo
dedke in babice,
očke in mamice,
tete in strice:
Prosim, gremo na sprehod!
Brž so umili punčke, fantičke,
brž so pripravili svoje vozičke,
culice, vrečice, kanglice, vse.
Končno po zimi
prvič zdaj z njimi
sonce na sprehod v Tivoli gre!
Saj ste jih videli, saj ste jih slišali:
dedki so puhali, v pipicah kuhali,
babice dremale, mamice samevale,
tekali sinčki in vnučki okrog:
sonca napili se, s soncem lovili se,
v soncu se mazali, vsi se zamazali,
sonce edino ni umazalo rok.
Proti večeru zamrli so klici
v tivolskem parku otrok in ljudi.
Dedki in babice,
očki in mamice,
tete in strici
zmučeni, trudni domov so odšli
spredaj poslednji, prvi odzad.
Sonce k najlepšemu šlo je fantičku,
pa so peljali ju skupaj v vozičku
tiho in varno in slavnostno spat!
UPRAVIČENO SPOŠTOVANJE
Verjemite, zmeraj ko vas srečujem,
kako junaško bahaško
drobite (ah, oprostite!) hitite
v srečni objesti po cesti,
ginjen in ganjen tako premišljujem:
Tale bo general,
oni pa admiral,
tisti bo pekel pogače,
oni gradil palače
ali pa vagal pravico!
Lej jo zdravnico,
krojačico, babico,
jutrišnjo mamico!
Tale pa, suh ko peresnik,
najbrž bo pesnik:
take zamišljene rože, se zdi,
se mu razcvetajo sredi oči …
In nehote glavo sklanjam
pa se vam klanjam,
vam generalom
in admiralom,
zdravnikom,
sodnikom,
inženirjem prihodnosti,
majstrom bodočnosti,
le mimo pesnika
tiho grem, tiho in gledam stran.
Šment, pa še pesniki!
Saj je že mene sram!
BESEDOVANJE
Če biva pek v opeki,
se skriva v mraku rak,
potej je lek v obleki
in v vlaku lak.
Če je v kravati krava,
v rabarbari barbar,
potem uboga para tava
pod paro in išče par.
Če ton v zatonu tone,
bonton kot roka gre v rokav,
potem je Tonetov na tone
in v vsakem pavčku pav.
KROF
Teta Liza, teta Liza
nam je spekla velik krof,
kakor hlebec velik krof.
Kakor hlebec? – Kakor miza!
Dva iz peči sta ga nosila,
pet jih kilo je dobilo,
preden množica za mizo
slavni krof je položila.
In še miza pod to silo
se močno je zašibila!
Kaj se ne bi, saj ta krof
ni navaden pustni krof!
Tono moke porabila,
dva zaboja rumenila,
štiri vreče marmelade,
pet vagonov čokolade,
da ne omenjam sladkorja:
teta Liza z njim vsa morja
bi gotovo osladila,
sladek čaj do smrti pila
No, vam šlo je zdaj v glavo,
da ta krof ni kar tako!
Zdaj smo tanki, zdaj smo suhi,
potlej bomo kakor skleda
širni, okrogli – če seveda
nam ne počijo – trebuhi.
KROFI
Strašno! Strqašno! Včeraj rano
pok prebudil je Ljubljano.
Je mar kihnila soseda,
ali je s police skleda
v naši kuhinji zgrmela?
Je tovarna v zrak zletela,
grad se zrušil ali pala
bomba, mesto razdejala?
Kje pa, bratci! Še bolj strašno!
Davi sosed je sporočil:
“Da boš vedel:
krofov je preveč pojedel
naš Tomažek in je – počil.”
LJUBEZENSKA USPAVANKA
Tiho, mirno, čisto mirno,
noč in zvezde in poljubi.
Tiho, komaj, komaj slišno
v srcu kliče: Ljubi, ljubi!
Ljubi trave, tiste mehke,
ki šumijo na ravnini,
tiho, mehko kakor v srcu
polpozabljeni spomini.
Ljubi rože, čudne rože,
ki nikoli ne cvetijo
kakor duše, ki življenje
brez ljubezni preživijo.
Tiho, mirno, čisto mirno,
noč in zvezde pritajene …
Ljubi, ljubi noč in zvezde
in še malo, malo mene,
ki slonim ta hip nad tabo,
se lepoti tvoji čudim
in ponavljam komaj slišno
staro pesem. Ljubim, ljubim.
RASTEMO
Vse se začne z začetkom
in hodi, ko shodi, dalje,
pa začni pripovedko
z rabljem ali pa s kraljem.
Tako ne tratijo časa
na travnikih trate
in rastejo, ko žito do klasa,
v dolge zelene late.
Na njih se majcena mravlja
prav na visokem guga,
ko svoj tovor prestavlja
in grdim lenuhom žuga.
A tudi mi rinemo kvišku
skozi maje in skozi rokave,
in ko bomo čisto na višku,
vam pošljemo lepe pozdrave
s Himalaje ali s krtine,
pač z osvojene svoje višine,
in se spustimo v nižino
k mravlji na pridno rimo.
POZIV
Slikarji!
Kiparji!
Novinarji!
Pesniki!
S čopiči, dleti, peresniki
hitro na delo!
Ustvarite, zvarite,
zrišite, spišite
gagico belo.
Veliko, veliko, veliko!
Kip ali sliko
s perjem svilenim,
z vsem čarom njenim,
z rožnatim kljunom,
modrim tolmunom,
največjo gaga,
najlepšo gaga,
najbolj živo gaga,
gaga, vseh gagic vzor!
Slikarji!
Kiparji!
Novinarji!
Pesniki!
Z gaga na paleto!
Bogato bo poplačan vaš trud in napor:
naš fant kot drugih nešteto
ves je na gagice nor!
ZVEZEK Z ZVEZO
Čisto vse je brez zveze.
Kar mama bi rada,
kar oče naklada,
kar klapa veze.
Čisto vse je brez zveze.
Čisto vse je brez zveze.
Šola, učitelji sitni,
ritmi in logaritmi,
teze in antiteze.
Čisto vse je brez zveze.
Le matematični zvezek,
označen kakor s štampiljko
s telefonsko številko,
le matematični zvezek
ni čisto brez zveze.
S to številko prideš do zveze
z glasom deklice črnooke,
ki te odpelje iz šole na loke,
kjer domuje ljubezen.
To pa zares in sploh ni brez zveze.
SPREHAJALEC
Nekaj imam rad: brez cilja hoditi
po cestah, ko pade mrak.
Nikogar poznati, nikogar čutiti,
čutiti le dež in svoj korak.
Z rokami v žepih, s sklonjeno glavo,
klobuk na očeh in s predpisi navskriž
greš pod sivim nebom in žalostno razsvetljavo
polmrtvih uradniških hiš,
mimo ljudi in stvari, ki so ti blizu,
kakor kavarna, park, neka vrata ali drevo,
ki v bogvečigavem napisu
priča o tem, kar ni nikoli bilo.
Vse, kar srečuješ, je staro.
Staro kakor pisarniški duh ali napis
svetlobne reklame nad revnim barom
ali vojaški komis.
A cesta gre dalje in dalje. Na njej ne mine
vrveža senc, teles in luči
in dobro de, da na pločnike kot na spomine
droben dež pritajeno prši.
MOJ ROJSTNI KRAJ
Nekje na Dolenjskem so kraji,
kjer dosti je trnja in dosti rož,
a zemlja je žena, ki že s smehljaji
vžge srca najtrdnejših mož.
Tam pesmi so pisana polja,
verzi samotne ozke poti
in trdna, nezmagana volja
kot ritem povsod valovi.
Tam žita, do prsi visoka,
vsako poletje šume
in vsaka dlan je topla, široka,
kot so široki in dobri ljudje.
Tam gre življenje od leta do leta
vedno isti zaključeni krog,
dokler v grob ne pospremijo kmeta
vaščani in zemlja in bog.
A smrt nič ne menja ne zbriše:
polje ostane in delo in kruh
in po starem beljene nizke hiše
in v hišah po starem življenju duh.
Iste prastare podobe na steni
in večno enake skrbi;
življenje, ki tre se in peni
in zvon, ki le tole doni:
Nekje na Dolenjskem so kraji,
hiša, vinograd, košček polja …
Tam so meseci sami maji,
tam sem nekoč bil doma.
Sanje živijo dalje
MAJHNO
Sprva je vse majhno, majceno, miceno
kakor mravlja, miška, mezinec
in vsak poedinec,
kazalec, sredinec
pravzaprav vse je nad tem mičkenim
vzhičeno.
Majhno je v majhnosti polno
in bolj kot veliko popolno.
A kmalu miceni pavčki
nočejo biti več palčki,
hočejo rasti in rasti in rasti,
uiti iz nizke podrasti
visoko kakor topoli in hrasti
najprej do oken hiše
in potlej še malo više
in zmeraj više.
Veliko, visoko, navpično,
mislijo, kljukci, da je odlično.
Tako kupujemo za princeso ali za princa
vse večje kape, vse večje maje, vse večje hlače
in nekega lepega dne še psa –
največjega bernardinca.
A tu se zgodba obrne:
pes, ali bolj točno, psica dobi mladiče
in spet je vse majhno, majceno, miceno
a nad tem mičkenim, kot mu pritiče,
vse drugo je vzhičeno.
MISEL
Iz jajčeca prikljuva pišče
in steče čez dvorišče.
Iz zemlje bilka se prerine
in zavihti v višine.
Iz mamce pride, iz trebuha,
dojenček, štruca kruha,
ki smeje se in joče,
postane vsemogoče.
Iz prave glave misel plane
in kakor luč postane,
ki kdaj premakne svet
iz trnja in iz mraka
naprej, če ne za ped,
za drobno zrno maka.
BESEDE TAKE IN DRUGAČNE
Ljubim besede, tiste prave,
ki nočejo v glave odraslih:
sončne in zvočne in vsemogočne,
zmožne in prožne,
glade in sladke,
ki se v ustih tope,
čistijo grlo in ga hlade,
kakor bonboni,
ko čokolada,
ko limonada,
ki, kadar se rabijo, gladijo, vabijo,
sladijo.
zvenijo,
živijo
kot Tivoli
in v njem direndaj
ali pa pokajo, pojo in se pačijo
kot papagaj
ali, postavim, Popokatepetl.
Ah, in kaj je besede,
kislih in pustih,
ki se kot jed
nemogoča
valjajo v ustih,
kakor čistoča
in tihobodi
in senespodobi
in hitrospat!
Groza! Kakšen puščoben besedni zaklad!
Pojdimo, bratci, skozi najtanjše sito
naš slovar presejat,
da ga očistimo res temeljito
tega plevela spred in zad!
ZA KAJ JE KDO
Vsak je na svetu za kaj.
Za pravljice dedki,
papa, da gre v gaj,
papaga, da je v kletki.
Stope so za proso,
za seno lope,
stopice v pesmih teko,
v Afriki Antilope.
potlej so lovci za lov,
krovci za krov, a pikolovci
da dajejo sol
zajcem na rep pod kozolci.
Vsak je na svetu za kaj.
Vojaki za boj in za marše,
raj, da se rima na maj,
otroci, da starajo starše.
Lica so za poljub,
za knjige police,
policaj pa za hrup,
ko je kje veselica.
Ptički, da milo pojo,
pisun, da smo nanj jezni,
a pesnik za to,
da pesni.
KDO SE JE IZGUBIL
Izgubil se je deček,
otrok še pravzaprav.
Še včeraj se je srečen
pred stolpnico igral,
a zdaj, zelen in mlečen,
neznanokam propal.
Prišli so detektivi,
iskali vsepovsod
in starši, komaj živi,
predjali slednji kot,
a fant neulovljivi
je bil že bogvekod.
Potem ga je iskalo
iskalcev še pa še,
in ko so kratkomalo
poskusili že vse,
ga v dom je pripeljalo
sosedovo dekle.
Dejalo je prijazno,
da ga je pač našla
in starši, nekam prazno,
strmeli so v oba:
njun deček neopazno
porastel je v moža.
KAJ NAM ŠE MANJKA
Že res, da imamo market in kino,
otroški vrtec, športne narave,
a dobro bi bilo imeti še trgovino
za zamenjave.
Ta bi zamenjali:
čepice bele za rdeče in plave,
glave bolj trde za mehke in prave,
jokec cmeravi za smeh razigrani,
ptiča na streni za vrabca na dlani.
Kože za rože,
pipe za lipe,
pipce za kipce,
knofe za krofe,
krofe za cofe,
brige za fige,
fige za knjige.
Tam bi zamenjali
posluh neposlušen za operno dober,
deževni april za zlati oktober,
počeni ključ za ključ violinski,
smrkavi nos za grški in rimski,
trmaste lase za lepe in gladke,
kisle reči za čudežno sladke.
KAJ JE MAJHNO IN KAJ VELIKO
Majhno živi v mali šoli:
majhni razredi,
majhni vsevedi,
majhne petice,
majhne tovarišice
in naokoli
majhne stezice,
še manjši mravljinci
in majhne nožice
še manjši mezinci.
Majhno živi v mali šoli.
A male glave
rastejo vneto,
prerastejo z letom
male rokave,
male težave,
male besede,
male stezice,
male razrede,
tovarišice
in mala šola ko lonec
poči.
Tedaj je majhnega konec.
In napoči
veliko.
PREPROSTE BESEDE
Treba je mnogo preprostih besed
kakor:
kruh,
ljubezen,
dobrota,
da ne bi slepi v temi
na križpotjih zašli
s pravega pota.
Treba je mnogo tišine, tišine
zunaj in znotraj nas,
da bi slišali glas,
tihi, plahi, pojemajoči glas
golobov,
mravelj,
ljudi,
src
in njih bolečine
sredi krivic in vojska,
sredi vsega tega,
kar ni
kruh,
ljubezen
in ne dobrota.
Tišine. Tišine. Srca samo
naj merijo čas,
kažejo pota.
NEKAJ JE V ZRAKU
Nekaj je v zraku.
Lepega. Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.
Čuti se. Sluti.
Kot dih in drget.
Kot šum in šepet
v slednji minuti.
Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic,
kot lučke kresnic
svetlečih po mraku.
Nekaj je v zraku,
kar odseva v očeh,
kar odmeva v ljudeh
na vsakem koraku.
Je to za pesem
skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?
NASELJEVANJE ZVEZDE
Tista zvezda, najbolj bleščeča,
najbolj moja, je moja sreča.
Sreča gnezdi na tisti zvezdi
in jaz na njej po vesolju jezdim.
Nanjo naselim še tata in mamo,
naj bosta enkrat za stalno z mano,
nanjo pripeljem nono in deda,
pa še, seveda, vsaj pol razreda,
pol ulice, pol našega bloka
in, če bom pri volji, nemara še koga.
A kaj, če naša posadka preseže
tonažo dovoljene teže,
pa bo konec zvezde srebrne,
ker se utrne?
Ah, zvezdo naselim le z Ano,
ker je prijazna z mano
in bova na zvezdi edina
in nerazdružljiva dvojina.
VESOLJEC
Ugani, kako se pride
do zvonika in do oblakov.
Enostavno:
s hojo otroških korakov.
Greš po zemlji in ne čisto po zemlji,
včasih visoko od tal,
in se znajdeš v puhasti preji,
kjer je zvonik nebo postal.
In te nese, nese v sinjino,
v dežele svetlih svetov,
in ko vse odvrti se mimo,
prideš, vesoljec, domov.
Tako živiš dan in loviš
noč za črno suknjo
in si velik tudi, kadar zbežiš
k sebi in v mišjo luknjo.
SREČA
Sreča se zmeraj z nesrečo brati.
Tako stare knjige uče.
A človek ne neha verovati
in za srečo kakor za zvezdo gre.
Tako živi sreča svojo posebno zgodbo
med stvarmi in med ljudmi,
ki jo poslušajo kot staro godbo,
ki ni resnična, a milo zveni.
A sreča ni v glavi in ne v daljavi,
ne v žepu ali pod palcem zaklad.
Sreča je, če se delo dobro opravi
in če imaš koga rad.
Potem v tebi dve sreči gorita.
Dve sonci v srcu. Dvoje svetil.
Od njiju je luč okrog tebe razlita,
ko romaš za zvezdo, k sebi, na cilj.
Vse PREPISANO IZ STARIH FORUMOV.