Spoštovani,

S partnerico imava 2 leti starega otroka. Sicer sva skupaj 6 let.  Jaz sem star 37, ona 42.

Predvsem v zadnjem letu opažam, da zase sploh nimava časa, zaradi različnih delovnikov. Iz tega se je razvilo,  da tudi včasih po večerih, ko otrok spi, sploh nimava pretirane želje po nekem fizičnem stiku in pogovoru. Najraje sva izolirana nekje vsak zase, brez neke komunikacije. Razen debate o otroku in njegovih potrebah sploh ne komunicirava o ničemer drugemu. Če se pa že slučajno razvije kak pogovor enkrat na teden, se pa to navadno zaključi s slabo voljo na obeh straneh.

Ona sicer pravi, da me ima rada, da si želi, da skrbim za svoje zdravje, ker si ne predstavlja življenja brez mene. Moja tista začetna ljubezen do nje je, priznam, zbledela, vendar jo imam v srcu še vedno rad.

Ne poznam natančnih razlogov za njeno izoliranje od mene. Moji razlogi so prevelika utrujenost in obremenjenost na vse strani čez dan in mi zvečer paše tistih 30 minut tišine in miru preden zaspim.

Se mi zdi, da najina veza stagnira, mogoče celo nazaduje. In se včasih počutim samo kot njen cimer, ki ljubeče skrbi za otroka in dom.

Zaradi mojega razgibanega delovnika imam precej več časa, za razliko od nje, da poskrbim za gospodinjska opravila. Hodim v službo, trgovno, plačujem položnice, vozim otroka v vrtec, doma kuham, čistim, pospravljam, perem in zlagam oblačila od vseh treh.

Na koncu dneva mi pa zmanjka tisto nekaj energije, da se posvetim partnerici, kot že zgoraj omenjeno. Potem pa pred spanjem vedno dobim tisoče kritik zakaj nisem tega, tistega in onega. Pogosto dobim tudi vprašanje če jo sploh imam še rad, ker ji zvečer, ko imam tistih 30 minut ne izkazujem posebne pozornosti. Tisočkrat sem ji že rekel, da sem preutrujen, preobremenjen z vsem in, da žal res nimam energije in, da lahko kdaj pa kdaj tudi sama naveže kak pogovor in me s tem vsaj malo spodbudi oz mi vlije nekaj energije. Ampak nikoli ne pride do tega, da bi ona sama navezala nek spontani pogovor o temi, ki ni povezana z otrokom. Kot, da nima želje.

Na čase se ji želim približati, fizično ali pa s pogovorom in me hitro odbije stran od sebe. Ne rečem, zavedam se, da je tudi ona utrujena, ampak, da moram biti VEDNO jaz tisti, ki začne pogovor? Da sem vedno jaz tisti dežurni krivec za vsako slabo stvar, ki se zgodi? Da sem vedno jaz tisti, ki bi moral biti vedno poln energije in dobre volje?

Opažam, da se me zaradi vsega mogoče celo loteva depresija. To sem ji povedal že dolgo nazaj. Tudi do tega, kakor do preobremenjenosti, iz njene strani ni sočutja. V zadnjem letu in pol sem že 2x izgorel in iztrošil svoje telo. Čeprav sem še relativno mlad, se globoko v sebi počutim starega 80.

Vse bolj pogosto se sprašujem kaj naj storim, da v bodoče resno ne ogrozim svojega zdravja in, da bo otrok imel še naprej predanega očeta. Včasih se mi zazdi, da bi najraje prekinil vezo, ampak se mi srce lomi že samo ob misli, da mi po defaultu ne bi pripadalo polno skrbništvo nad otrokom kateri mi pomeni vse na svetu in si ne predstavljam dneva v življenju brez njega.

Sam bi bil pripravljen na kakšni zakonsko svetovalnico vendar za partnerico nisem povsem prepričan.

Se kdo sooča s podobnimi težavami?

Hvala in se opravičujem za dolgo sporočilo.

Spoštovani,

niste prav posebej izpostavili vprašanja, pa vendar so vaše težave kar pereče in bi vam kljub temu podala nekaj izhodišč, ki bi vam lahko v prihodnosti koristila pri reševanju le teh.

V začetku vašega zapisa ste napisali, da zaradi različnih delavnikov in 2-leti starega otroka s partnerko nimata časa zase in sta posledično utrujena, brez komunikacije, brez fizičnega stika in čustvene navezanosti, kar se zgodi mnogim parom ali mladim družinam.

Razvidno je, da se imata s partnerko še vedno rada, da si želita ostati skupaj. Vi prevzemate nase velik del gospodinjstva, domačih opravil, skrbi za otroka, nakupovanje in ste zelo ustrežljivi in tolerirate, da se vaša partnerka posveča službi. Posledično ste kar 2-krat izgoreli, kar je resno opozorilo za vaše zdravje. Predlagam, da ali sami, ali v okviru svetovalnega procesa razmislite, kako boste poskrbeli za svoje zdravje. Problem lahko začnete reševati v treh korakih:

1.korak: kaj lahko spremenite? Tukaj predvsem mislim razmislek, kako si lahko zmanjšate vaše obveznosti, torej porazdelitev domačih opravil med oba, pospravljanje, skrb za otroka. Potrebni bodo novi dogovori med vama, kot dveh odraslih oseb, ki imata oba sposobnosti in tudi odgovornosti v družini, v smislu kaj kdo naredi, kdaj kdo skrbi za otroka. Če je resna težava partnerkina služba, morda iskren in spoštljiv pogovor med vama, če tudi ona to doživlja kot težavo, kako bi tudi ona lahko več prispevala k družinskim obveznostim, bila več prisotna, skratka ne bila žrtev svoje službe in vi rešitelj, ki prevzame vse družinske obveznosti in se posledično izčrpava.

2.korak: čemu se lahko izognem? Torej katere stvari opravljate, pa jih mogoče ne bi bilo treba, bi jih lahko naredili manj pogosto, na pol ali sploh ne? Naprimer, da čistite, perete in za povrh še zlagate perilo od vseh treh? Tudi partnerica je odrasla oseba in lahko za svoje perilo poskrbi sama, tudi ona kdaj skuha ali drugače poskrbi, da ne boste lačni.

3.korak: kaj toleriram? To v zelo veliki meri delate, vsaj do partnerke. Lahko bi razmislili, če lahko tolerirate, da imate pač malo manj pospravljeno, da stvari niso postorjene do konca in v detajle in tako prihranite nekaj energije.

Iz zapisa je razvidno, da vama je družina in vajin otrok pomembna vrednota in kot pravite se lahko pogovarjate samo o otroku. Pri ženskah je tako imenovana primarna simbioza z otrokom v prvih treh letih otrokovega življenja zelo močna, to je čustvena vez, ki se potem z leti postopoma zmanjšuje. Moški je v prvih treh letih res malo odrinjen na stran in pomaga partnerki skrbeti za otroka. Potem si partnerja, če oba to želita, lahko postopoma spet posvečata več časa, mogoče določita dneve in ure, ko si bosta namenoma vzela čas zase in spet vlagala v njun odnos. Če je obema ta čas dovolj pomemben, potem ga branita in poskrbita, da “ne pride vedno nekaj vmes” .

Včasih zadostuje, da eden od partnerjev obiskuje terapijo, sploh če je drugi partner pripravljen prisluhniti in sodelovati. Seveda pa lahko partnerki odkrito in direktno predlagate partnersko terapijo in ji poveste, da si tega želite, zato ker vam je ona in vajina zveza vredna in pomembna in si želite izboljšati vajin odnos in aktivno poskrbeti za vajino lepšo skupno prihodnost. V primeru, da bi ona terapijo odklanjala, se lahko v okviru terapije vi sami pogovarjate in dogovarjate, kakšni bi bili naslednji koraki.

Lep pozdrav,
Nastja Dolinar