vem da imam

Pozdravljeni, po prebiranju literature…sem zase prepričana da imam mom.Najdem se v vsem napisanem in si to pač moram priznati.seveda je to grozljivo težko, ker ko bereš take stvari o sebi ni ravno poživljajoče.Priznala sem si zelo težko, ampak če si ne bi, bi bila na istem kot sem že ves ta čas.sem v zgodnjih 20tih in mislim, da z motno živim že zelo dolgo časa.V otroštvu sem bila žrtev spolne zlorabe, za katero pa sem se ves čas obtoževala, češ da sem si bila sama kriva, ker sem bila zlobnaZlobna sem se zdela sama sebi zaradi manipuliranja, ki sem ga izvajala nad vsemi.Zavedala, sem se da to ni lepo, ampak si nisem mogla pomagati.Še zdaj si ne morem.Prav tako ne čustvujem normalno.Do ljudi ki jih imam rada, sem lahko najbol sladka,prijazna…Potem pa pride moment nesporazuma in sem lahko, kar naenkrat resnično zlobna, agresivna…ne morem si pomagati.Jeza bruha iz mene, prav tako solze…Svojih čustev ne morem nadzorovati.Kritike me ubijajo,takrat mi vse propade na koščke.Težko je živet v moji glavi.Napisala bi lahko še 100000 stvari, ampak je že to dovolj.Velikokrat me lastne misli ubijajo, se ne končajo.Želim si gumbek na off. Zanima me, če lahko situacijo nadzorujem, sedaj ko jo poznam.Pravijo, da je začetek rešitve ko si nekaj priznaš.Začela bi hoditi na psihoterapije, vendar ali resnično lahko spremeniš, nekaj kar si od kar veš zase? Želim si biti bolj “normalna” zaradi sebe in zaradi mojih bljižnih.Ni pravično do njih ne do mene, da živim tako. Najlepša hvala za odgovor

in to pri svojih 20.Žal mi je,da se ti je moralo to zgoditi.Domnevam,da si bila takrat še pod 10.
Nič nisi bila kriva,bila si žrtev in želim ti,da se s tem soočiš in greš naprej.
Mislim,da bi bilo zelo dobro,da bi hodila na psihoterapije in ti želim,da najdeš res pravega strokovnjaka.
Verjamem,da boš zmogla,ker kjer je volja,tam je pot.
Močan objem!!!

Toplo priporočam psihoterapijo. Pa ne hitro odnehat, spremembe pridejo, a včasih počasi. Iz osebne izkušnje lahko samo to rečem: se splača.

Pozdravljena Emvi!

Pozdravljam tvoj pogum, da se soočiš s težavami in upam, da boš našla strokovno pomoč, da boš živela tako polno in dobro, kot si zaslužiš. V Sloveniji je zelo malo res kvalitetnih strokovnjakov, ki ve kako z mejno osebnostno motnjo, zato ti svetujem, da kontaktiraš psihiatrinjo Mojco Zvezdano Dernovšek ali klinično psihologinjo Majo Smrdu, da ti svetujeta kam in kako.

Tvoje sporočilo sem preusmerila na forum, ki je namenjen tistim, ki to motnjo imajo, ker boš tam verjetno lažje našla svoje rešitve.

GittaAna

Resnično se vam zahvaljujem, za spodbudne odgovore in imformacije.Kar pa se same motnje tiče, mislim da se je pri meni pojavila že v zelo zgodnjem otroštvu, zaradi velikega pomankanja ljubezni in pozornosti is strani mame.Kasneje pa jo je spolna zloraba samo še potencirala (imela sem 12 let).Saj tako nekako se mi zdi, če premlevam in razmišljam o stvari za nazaj. Se opravičujem, ker sem pisala pod napačno temo, nisem opazila.Vesela sem, da imam imena strokovnjakov in resno mislim nekaj ukreniti v tej smeri (se zmeniti za psihoterapije) TOPEL OBJEM IN VELIKA HVALA 🙂

Pozdravljena na foromu emvi!

Bravo za pogum, za soočenje in za priznanje sami sebi!! Resnično mi je hudo, da si morala pri tako mladih letih že čez tako hude stvari! Vidim pa, da poguma res ne manjka, kar je pa že pol koraka do lepe in predvsem mirne prihodnosti. Resnično je dobro, da predelamo in določeno preteklost pustimo za sabo… Le tako je lažje narediti nov, svež korak. Resnično je najbolje, da se ravnaš po nasvetih GitteAne… Vso srečo, oglasi se nam kako napreduješ!
Lep dan, F.Tadeja.