Pozdravljeni!
Stara sem 18 let in predvidevam, da mam neke vrste motnjo hranjenja. Vse to je povezano tudi z družinskimi odnosi (nevem v kater forum naj vse skupaj vključim, ampak sem se odločila za tega) in še sama ne vem kam se naj obrnem. Najraje bi se z nekom pogovorila, da bi mi nekdo lahko pomagal, pa nevem kako, ne kaj.

Vsak ponedeljek si rečem: začela bom znova in ne bom več jedla. Včasih je šlo že tako daleč, da sem si delala dieto, se tehtala večkrat na dan, bruhala, če sem že kaj spravila vase…Povečini pa nisem jedla. Nisem kaj dosti shujšala (to me je še najbolj jezilo), vendar če pogledam drugače, moj cilj niti ni to, da bi shujšala. Ne jem zaradi tega, ker imam probleme s presnovo. Če jem, me boli trebuh, vsa sem napihnjena in tečna, počutim se ogabno in nabasano s hrano. Včasih se počutim, da bi si najraje prerezala trebuh, da bi se tega občutka znebila.
No v ponedeljek potem ne jem in tako je povečini cel teden, čeprav včasih kaj spravim vase ampak še to nekaj malega. Imam pa vsaj lep trebuh. Za vikend, ko pride fotr domov, moram jest vsaj kosilo (tako ali tako me pa že nadira, da ne jem zajtrka) in potem, ko pojem, se spet počutim grozno.
Odkar sem v zvezi (v kateri sem sicer zelo srečna), večkrat hodim ven, zato me razjezi to, ker moram med vikendom jesti, zvečer grem ven pa vsa nabasana in se počutim kot nek pujs. Pride tudi do dnevov, ko se po nekaj dnevnem stradanju nažiram z obilo hrane. Ponavadi si iz hladilnika vzamem za kake 3 osebe hrane in se s tem nažiram do onemoglosti. Ampak to samo, če vem, da naslednja dva ali tri dni ne bom šla nikamor. Najbrž to ni normalno prehranjevanje in tega se želim rešiti, vendar nevem kako bi mi lahko uspelo.

Že vse preveč časa dobivam tudi napade jeze oz. besa, ker se doma oče psihično znaša nad mano (mami je pa tko al tko skoz neki bolna, kar mi pa tut že preseda), zadnje čase pa se tut kregamo okrog hrane skoraj vsak vikend, jeze ne morem izrazit in jo zadržujem v sebi, čeprav je vsakič težje in počasi dobivam občutek, da se mi bo enkrat strgalo. Brez kakršnekoli slabe vesti lahko rečem, da fotra sovražim (čeprav pride domov samo za vikende), sovražim svoje probleme s prehranjevanjem, sovražim to, da ne morem biti taka kot sem, da moram vedno nekaj skrivati, da ne smem izraziti čustev, ko bi jih rada… Že odkar pomnim, ne maram očeta. Sovražim vikende, ker pride domov in se vsak vikend kregamo zarad povsem banalnih stvari. Na živce mu grem jaz, moje obnašanje (zanj sem postala prefinjena mestna dama), moja mimika obraza, izrazi, gibi… Isto je pri meni. Velikokrat si želim, da bi umrl ali pa da ga bi celo jaz ubila (to gotovo zveni bolno), ker bi lahko potem živela veliko bolj srečno in mirno.

Imela sem tudi probleme s samopoškodovanjem; rezala sem se 2 leti in sem komaj prenehala, vendar me še vedno kdaj pa kdaj prime, da bi si kaj naredila. Zdaj se temu upiram le zaradi ene osebe, ki jo mam zelo rada in če bi izvedela, bi jo najbrž izgubila. Potem bi bilo le še slabše. Nočem je izgubiti zarad takih problemov in delati drame.
Zadnje čase je problem bolj to, ker bi raje kot sebi, nekaj naredila komu drugemu (med tednom postajam vse bolj nasilna do matke). Strah me je, da se mi bo enkrat utrgalo in bom prijela za nož, pa komu kaj naredila. Čeprav bi to po eni strani rada… Še sama nevem, kaj naj naredim.

Rada bi rešila vse te probleme, vsaj problem s prehranjevanjem, čeprav je zdaj potisnjen nekako v ozadje, ker sem izpostavila predvsem težave v družinskih odnosih in z obvladovanjem jeze.
Ali naj grem k svoji psihiatrinji, pri kateri sem enkrat že bila, pa še to za pičlih 5 minut (čeprav nevem kako, ker bi za to gotovo zvedeli starši) ali si naj skušam pomagati sama (to pa je tudi težko, ker je problemov tok velik, da se še iz njih ne vidim)…? Občutek imam, da sem grozna oseba, ker sem se rezala, ker se ne prehranjujem normalno in si škodujem, ker hočem poškodovati druge, ker želim fotru smrt in ker ne znam najti izhoda.
Upam da imate vsaj kak nasvet zame. Se pa opravičujem, ker sem tok stvari (ki nimajo veze z motnjami hr.) vključila sem.

Živjo,

čisto vse kar si omenila je del motenj hranjenja. Pri motnjah je stvar v tem, da je hrana le zunanji vidik tega kar se dogaja – vedno je odraz notranjih stisk in to kar si opisala in navedla je podroben opis tega kar se ponavadi skriva v ozadju motenj.

Nisi slaba oseba, nimaš se ćčesa sramovati. Tvoje besede kažejo na to, v kako hudi stiski si in ni čudno, da se ti dogajajo stvari, ki jih opisuješ. Nisi zlobna, grozno je to kar doživljaš. Vsak od nas je že kdaj imel misli o smrti bližnje osebe-vendar to kaže le na to, da si želiš miru, da bir ada, da je končno vse dobro. To se lahko zgodi, vendar moraš začeti delati na sebi.

Odločitev, da greš nekam na pogovor je dobra. Mogoče ne ravno k psihiatru, ker njegovih 5 minut, ki ti jih nameni, ne bo dovolj. Predlagam ti vključitev v terapijo ali individualno svetovanje, ki trja 1x na teden po 1h. Lahko se vključiš v družinsko psihoterapijo – to ne pomeni, da bi morali zraven hoditi tudi starši-samo tako se imenuje, lahko greš samo, so pa te stvari skoraj vedno plačljive, lahko pa greš k svetovalcu za motnje hranjenja ali v kakšno drugo organizacijo, ki se s tem ukvarja. Lahko ti dam naslove kam se obrni, vendar ne vem za akteri kraj -te zanima LJ, ali živiš v katerem drugem kraju?

Vztrajaj na svoji odločitvi, da si poiščeš pomoč in da začneš delati na sebi. Verjemi lahko je boljše od trenutnega stanja, veliko boljše. Predvsem zate in tudi bo, če boš naredila to zase. Odločna si! Že to, da si pisala na forum kaže koliko moči je v tebi in da se nisi pripravljena predati. Bori se zase in zaupaj vase. Zmogla boš. Res pa je, da zato potrebuješ pomoč drugih ljudi, in v tem ni nič slabega. Sami sebi ne moremo pomagati kadar stiske res globoke, vendar to ne pomeni, da smo nemočni. Še vedno boš vse delo opravila ti, strokovnjaki samo pokažejo poti, ki jih sami ne vidimo in nudijo oporo, da zmoremo iti po njej.

Torej, ti pošljem naslove in za kje?

Srečno.

Tatjana

Živjo.

Najlepše se zahvaljujem za odgovor in za nasvete. Moja psihiatrinja me je nekoč želela vključiti v neko skupino mladostnikov z nizko samopodobo,vendar se tja nisem včlanila, predvsem zaradi tega, ker mi je bilo nerodno že ob misli, da bi me drugi videli in vedeli, da imam probleme.
Ravno tako si zdaj ne predstavljam, da bi hodila na terapije, ker imam občutek da bi težko govorila o svojih problemih v prisotnosti večih ljudi (predvidevam, da bi me vključili v skupino mladostnikov s podobnimi problemi). Prav tako nevem, kako bi to razložila staršem (predvsem matki), ker bi jih zanimalo kam hodim itd.
Bila bi sicer hvaležna, če bi mi lahko posredovali naslove ogranizacij ali česa drugega za Ljubljano.
In je res, da se z vsakim jutrom, večerom, ali pa kar sredi dneva, odločim da bom začela delati na sebi. Vendar ko pride do tega, odneham, popustim in raje uberem staro, škodljivo pot.
Se še enkrat zahvaljujem za odgovor, si bom nekako skušala najti pomoč. 🙂

lp

Živjo,

ti se lahko po svoji volji vključiš v podporno skupino ali pa greš na individualno svetovanje, kjer si sama skupaj s svetovalko in se pogovarjaš le z njo. Po zakonu je svetovalka ali terapevtka zavezana molčati o vsem kar ji poveš in ne sme o ničemer govoriti z drugimi, razen v primerih, ki ti jih navede sama kdaj bi bilo to nujno potrebno in v dogovoru s teboj-nikakor pa brez tvoje vednosti. In sploh ničesar ne sme povedati tvojim staršem ali komur drugemu od sorodnikov ali bližnjih, tudi, če bi jim ti enkrat povedala, da hodiš na svetovanje ali terapijo jim ne bi smela izdati tvoje zaupnosti-torej glede tega ni strahu. Poleg tega si že polnoletna. Skupine ponavadi zajamejo osebe v starosti med 18 in do 25 let-večinoma študentke. Marsikdo ima enake pomisleke kot ti pri iskanju pomoči, vendar kot sem rekla greš lahko na individualno terapijo ne nujno v skupino. Predlagam ti, da se dogovoriš za srečanje in si obljubiš, da boš poskusila iti vsaj 4x pogledat kako ta individualna srečanja zgledajo in ali so zate. Pri nas na ŽS žal trenutno nimamo možnosti, da bi te sprejeli na individualno svetovanje, smo kar polno zasedeni. Imamo pa možnost sprejema v podporno skupino v septembru, če se bi premislila – nekje v začetku avgusta bomo sprejemali nove članice.
Torej predlagam ti, da najprej pokličeš na Društvo Muza (Kongresni trg 1, 1000 Ljubljana; tel. št. 01/425-03-38 (uradne ure ob sredah in četrtkih od 13-14 h), [email protected]), kjer te lahko sprejme gospa Vesna Šolar, ki bo s 5.5. ponovno sprejemala na individualno svetovanje oz. terapijo, vendar je nekaj za plačat, ne vem pa koliko – običajno se da tudi kaj dogovoriti, če ni ravno veliko sredstev. Poleg Društva Muze, se lahko obrneš na KOMZ – Klinični oddelek za mentalno zdravje, Zaloška 29, Ljubljana – dr. Karin Sernec (tel. št. 01/587-49-53), [email protected]; in dr. Nike Novak (tel. št. 01/587-49-00), in ti bo ona predstavila kakšno pomoč lahko dobiš pri njih (vem da imajo poleg bolnišničnega tudi ambulantno zdravljenje, piši jim in se pozanimaj, pa še psihiatrinja Vesna Markič, ZD Ljubljana Šiška, Ljubljana, tel. št. 01/5815-200 (naroča paciente enkrat mesečno ali pogosteje, če je potrebno tudi tedensko, pogovor traja 45 minut, ima znanja s področja MH, ima koncesijo – trenutno sprejema nove paciente zadnji teden v avgustu). trenutno lahko najhitreje prideš na vrsto pri gospe Vesni Šolar na Muzi, še vedno pa, če bi potem želela, se lahko priključiš k nam na Žensko svetovalnico v podporno skupino, ki začne delovati septembra (pišeš lahko na [email protected]).

Vse dobro ti želim. Srečno.

Tatjana

kokos se sekira, sama imam tudi ‘tezave’ s prehranjevanjem in mi je tako zelo tezko, da pravzaprav ne vidim izhoda. Že dolgo ne več. Psihiatrinja mi ne zna pomagati, pa bi si morda lahko zaupali tezave preko e-poste,… Morda bi nama bilo v pomoč.

Hej Lil. 🙂

bi bila zelo vesela, če bi res lahko vzpostavili kontakt in si izmenjali oz. zaupali težave.
Mogoče bi si res lahko kako pomagali. Lahko pišeš na zs in posreduješ email. al pa bom js probala. 🙂

Živjo Lil,

pri motnjah hranjenja je potrebno daljše obdobje dela na sebi. Včasih res lahko naletiš na ljudi, ki nimajo dovolj izkušenj na tem področju. Kot kaže tudi tvoja psihiatrinja ne ve kako bi nadaljevala ta proces s tabo. svetujem ti, da razmisliš o zamenjavi. razumem, da je to lahko strašljivo, ker ne poznaš človeka h kateremu greš na novo, pa sprašuješ se ali ti sploh kdo lahko pomaga če ti ona ne more,… ali pa kaj drugega. moj odgovor je, da so ljudje, ki imajo dovolj znanja za delo na tem področju, včasih moramo le iskati malo dlje, da jih najdemo in da najdemo obliko pomoči, ki nam ustreza. Kaj praviš? si razmišljala že kaj o tem, da bi poiskala poiskati pomoč še kje drugje? Lahko ti tudi jaz dam nekaj napotkov kam iti. Za Ljubljano sem nekaj napisala že zgoraj tako, da si malo preberi. Če pa potrebuješ še za kam drugam pa navedi in ti bom odgovorila.

Je možno priti ven iz tega začaranega kroga. Toda včasih malo traja. Potrpežljivost je težka v takšnih primerih, je pa še kako potrebna. Kot je nekoč nekdo rekel: Če še ni v redu, to pomeni, da še ni konec.

Srečno.

Tatjana

Živjo.
Pravzaprav sem se znašla v položaju,ko ne zmorem več. Vendar ne zaradi telesne šibkosti,temveč psihe. Jutra nimajo smisla,dnevi so muka in preden zaspim si želim umreti.
Situacija se je poslabšala,ko so kg šli navzgor,pa ne ker bi jedla, temveč je to posledica bljuvanja bolj kaloricne hrane(piškoti,kruh…). Je to možno? Ob tem me je groza. Zbujam se zabuhla in ko si oblečem hlače ki so mi bile pri srcu in vidim da so postale bolj oprijete me poprime obcutek groze,nemoci in jeze. Počutim se nabasano,debelo,grdo,obupano,umazano,nicvredno in najraje bi se razparala. V tem stanju se nahajam cel dan,teden…zdaj bo 4 mesece. Velikokrat si recem ‘crkni že’. Starši pravijo,da gre za zastajanje vode v telesu, da mi odpovedujejo ledvice in da sem zato tezja, vendar jima ne verjamem. Cemu potem bolj oprijete hlace? Želim si da bi bila takšna kot pred 4 meseci a ne zmorem. Nekje se ustavi. Želim si pomoči nekoga,ki mu ne bo glavna okupacija pitanje,temvec nekoga da pridem na tistih -5kg manj. Morda vam zveni bolano a sama bi bila manj nesrečna kljub svoji nizki tezi. Starsa sta mi pri tem le ovira. Z njima ne komuniciram več kaj dosti in se tudi ne cutim povezane z njima. Teme si želim.
KOMZ me ima menda na listi(prijavili starsi brez moje vednosti,sedaj sem polnoletna),vendar zdravljenje zavračam oz.pristajam zgolj na ambulantno,ki pa mi kot sem že omenila pri sedanji psih. ne pomaga. Pravzaprav se lažje zaupam popolnemu tujcu ali pa še ne poznani osebi.
Nisem iz Lj,vendar mi oddaljenost ustreza. Še posebej mami,ki se me sramuje. Na koga naj se obrnem? Komu ne bom odveč in zgolj še 1 ‘psiho’?

Živjo,

tvoji občutki in doživljanja morajo biti res grozna. Vsakega človeka bi to izčrpalo. Res ti mora biti težko. V takem trenutku je res najbolje, da si poiščeš pomoč strokovnega delavca, ki ti bo znal svetovati kaj lahko narediš in kako si lahko pomagaš. Ker je lahko drugače kot vidiš sedaj, vendar je tudi razumljivo, da ko smo na tleh, težko sami najdemo pot ven iz pekla v katerem se znajdemo. Zato je pomembna tvoja odločitev, da si poiščeš pomoč. Smola, da nimaš opore v družini, ko ti je težko. Še posebej, če so to starši. Verjamem, da se počutiš grozno. Vendar nisi psiho in nisi odveč. Grozno je, da si pri starših dobila tak občutek, da si odveč. Tega si ne zasluži noben otrok. Tega si ne zaslužiš niti ti.

Kljub vsemu kar se ti dogaja še vedno iščeš pot iz tega ven. Imaš moč v sebi. Prav je, da skušaš poskrbeti zase. Pravico imaš do tega. In če boš delala na sebi je lahko bolje. Verjemi vase.

Glede na to, da imaš samomorilne misli, je pomoč nujno potrebna. Najhitreje bi te sprejeli v kriznem centru psihiatrične klinike v ljubljani – Enota za krizne intervencije, kjer poleg zdravljenja z zdravili, nudijo tudi možnost vključitve v psihoterapijo (tudi brez staršev, samo ti in terapevt, ali pa če želiš tudi skupinsko delo in vse kar jim poveš je strogo zaupno-nič ne smejo povedati drugim po zakonu). Njihova tel. št. je 01/5874-900, lahko pa pokličeš tudi na tel. za klic v duševni stiski (01/520-99-00), ki deluje od 19. h zvečer do 7 h zjutraj. Enota za krizne intervencije je odprta 24 h na dan-tja greš lahko kadarkoli. Več o tem si lahko prebereš na spletni strani psihiatrične klinike http://www.psih-klinika.si – greš na link strokovne enote in tam pod naslovom klinični oddelek za mentalno zdravje najdeš enoto za krizne intervencije. Pa si preberi.

Kar se tiče tega, da so te starši prijavili na Komz brez tvoje vednosti v sklopu zdravljenja motenj hranjenja je dejstvo res, da te nihče ne more zadržati proti tvoji volji. Odločitev za to, da boš nekam šla in si poiskala pomoč je tvoja – nihče te ne more v nekaj prisiliti, sama boš morala iti tja in povedati v čem so težave. Tudi starši te v to ne morejo prisiliti. Praviš, da je težko in da bi si rada pomagala. Oni ti lahko pomagajo -na kliniki. Če ti tam ne bo všeč ti lahko povedo kam naprej. Je pa dobro, da greš, ko praviš, da je tako hudo. Lahko pomagajo.

Vse dobro. Srečno.

Tatjana

živjo Kokos in Lil.

ne vem kako začeti… Tako obupana sem ta trenutek… nisem vedela kam naj se obrnem po pomoč, pa sm u google vtipkala ‘motnje hranjenja’ in prišla na to stran. Ko sem brala objave tu notri, sem pričela tako močno jokati, da sem skoraj pozabila dihat… neverjetno si želim pomoči, nekoga, ki me razume, ki ve kaj preživljam…
Kokos, neverjetno podobnost vidim med tvojimi in mojimi težavami, in tudi pri tebi, Lil.
Pravkar doživljam živčni zlom in se komaj koncentriram še na to kar pišem.
prej sem se pogledala u ogledalo in (tako kot vedno) ugotavljala, kako debela sem in zopet se mi je sesul cel svet… ne morem nehat jokat… dosti mi je vsega… stradanja, prenajedanja, bruhanja… in po vsem tem še vedno debelosti… čeprav drugi pravijo, da nisem debela, sama najbolje vem da sem!! rada bi shujšala že enkrat za vselej, preprosto ne morem več trpeti tega, ne moreem! v sebi čutim neverjetno grozo in spet me obliva občutek, da bi vzela nož in se porezala po rokah, nogah… tega sicer ne počnem redno že 1 leto, zaradi fanta, a je tako težko… občutek noža na koži in…grozno je, sovražim se. neverjetno se sovražim… čeprav mi fant zadnje leto veliko pomagal pri samopodobi, ni to to… nikoli se ne bom nehala sovražit, kar se postave tiče…
in mama…vedno je bila tako hladna do mene…mama ni mama. preprosto ni. nikoli ni kazala nobene ljubezni do mene in vedno je bila tako stroga… fanta imam že eno leto…pred njo sem do pred kratkim to skrivala, saj mi ga ne pusti imeti, pa čeprav imam že 18 let!!! ko je zvedela, me je skoraj ubila, grozila mi je z nožem… po nekaj dneh se je pomirila-tako kot vedno in se dela kot da se ni nič zgodilo in očitno ”pozabila”, da imam fanta… ne razume me, ne razume, da sem odrasla… ne sprejme me…
ne ve tudi to, da imam hude težave s hujšanjem in hrano, saj ji nikoli ne bi mogla zaupat… odkar se šolam u ljubljani je sicer manj prepirov med nama, saj sem doma le med vikendi, a je vseeno neznosno, kaj mi počne… včasih jo tako sovražim…whatever

to je le peščica mojih težav, kar ni konca…

žal mi je da nakladam…nisem vedela kam bi se obrnila ta trenutek… Kokos in Lil, če vama ni v napoto, bi rada vajin mail, msn, potrebovala bi nekoga za pogovor…
drugače bom pa tudi razumela…
hvala…

Pozdravljena,

verjamem, da je težko vsak dan znova se boriti s hrano. Res ti ni lahko. Grozno MORA BITI VSE TO DOŽIVLJATI IN OB TEM UPATI, DA BO JUTRI BOLJE. vENDAR JE LAHKO BOLJE IN LAHKO JE DRUGAČE. LAHKO ZOPET PRIDEŠ DO TEGA, DA KO ZJUTRAJ ODPREŠ OČI, UGOTOVIŠ, DA JE LEP DAN IN DA SI ZADOVOLJNA S SABO TAKŠNA KAKRŠNA SI.

vERJEMI, DA ČEPRAV TEGA SEDAJ NE VIDIŠ, SI POPOLNA TAKŠNA KOT SI. zA MOTNJE HRANJENJA JE ZNAČILNO STANJE, KI GA OPISUJEŠ PRI SEBI. PREPRIČANJE, DA SI DEBELA, NEZADOVOLJSTVO S SABO, OBUP, DA NE BO BOLJE, NEGATIVNE MISLI, SLABA SAMOPODOBA. VEDI, DA VSE TO NE IZVIRA LE IZ HRANJENJA, PREPRIČANJA, DA SI DEBELA, TEMVEČ SO V OZADJU DRUGE STISKE, KI TE SILIJO V TAKŠEN NAČIN RAVNANJA S SABO. PRI MOTNJAH HRANJENJA GRE ZA TO, DA S HRANO SKUŠAŠ POTLAČITI SVOJA ČUSTVA. NAMESTO, DA SE SOOČIŠ S PROBLEMI SE JIM S POMOČJO HRANE, STARDANJA IZOGIBAŠ IN TUDI Z VSEM DRUGIM KAR SI OPISALA. TO SE ZGODI, KADAR NIMAŠ USTREZNE PODPORE V OKOLJU IZ KATEREGA IZHAJAŠ ALI KADAR JE NE VIDIŠ. SO REŠITVE, VČASIH PA JIH NE ZMOREMO NAJTI SAMI. OPISUJEŠ TEŽKO SITUACIJO V DRUŽINI – NERAZUMEVANJE Z MAMO IN ŽE SAMO TO KAR SI NAPISALA JE OČITEN RAZLOG, DA HRANA NI GLAVNI KRIVEC AMPAK SAMO ZUNANJI DEJAVNIK TEGA KAR SE V TEBI DOGAJA. MOGOČE MISLIŠ, DA SAMO TI TO POČNEŠ IN DA SE SAMO TEBI TO DOGAJA. GOTOVO SI OSAMLJENA, VENDAR PROBLEME IMAMO VSI LJUDJE. GROZNO JE TO KAR OPISUJEŠ, JE PA LAHKO DRUGAČE. DA SI USPELA ZBRATI POGUM IN PISATI NA TA FORUM JE OGROMEN KORAK. BODI PONOSNA NASE ZATO. NIMAŠ SE ČESA SRAMOVATI. LJUDJE, KO IMAMO TEŽAVE SE ZATEKAMO V RAZLIČNE SITUACIJE ALI REŠITVE – NEKATERE DELUJEJO NEKATERE NE. MOTNJE HRANJENJA SO TVOJ NAČIN REŠEVANJA TEŽAV OZ. POMOČ, DA LAHKO SPLOH ZDRŽIŠ TO KAR SE TI DOGAJUA. TUDI SAMOPOŠKODBE SO TU KOT NAČIN KAKO UBLAŽITI BOLEČINO V SEBI. TO GOTOVO SAMA VEŠ. VENDAR VEDI, DA JE MOŽNO BOLEČINO IN PROBLEME REŠITI DRUGAČE. PRVI KORAK SI ŽE NAREDILA. PRIZNALA SI SI, DA IMAŠ PROBLEM IN ZAVEDAŠ SE DA NE BO IZGINIL SAM OD SEBE. ZA TO JE POTREBEN POGUM. RES. NIČ SRAMOTNEGA NI V TEM KAR POČNEŠ, TO JE TVOJ NAČIN ZA REŠEVANJE TEŽAV, DA PA BOŠ LAHKO PRIŠLA VEN IZ TEGA, BOŠ POTREBOVALA POMOČ DRUGIH LJUDI, DA SKUPAJ POGLEDATE KATERI NAČINI ZA REŠITEV TEŽAV S KATERIMI SE SOOČAŠ, SO BOLJ UČINKOVITI OZ. TI BODO POMAGALI. NE BODO TI DALI RECEPTA. POMAGALI PA TI BODO POGLEDATI KJE SI SEDAJ IN KAM ŽELIŠ PRITI TER KAKO BI TO LAHKO STORILA. ŠE VEDNO BOŠ VSE POČELA SAMA, VENDAR Z USTREZNO PODPORO IN POMOČJO – ZATO JE POTREBNO, DA SI POIŠČEŠ STROKOVNO POMOČ.

LAHKO SE VKLJUČIŠ V PODPORNO SKUPINO ZA DEKLETA IN ŽENSKE Z MOTNJAMI HRANJENJA – NPR. NA ŽENSKO SVETOVALNICO – VEČ O TEM SI LAHKO PREBEREŠ NA VRHU SPISKA SPOROČIL. LAHKO SE VKLJUČIŠ V PSIHOTERAPIJO, V LJ. JE VEČ PSIHOTERAPEVTOV KAMOR LAHKO GREŠ. LAHKO GREŠ NA SVETOVANJE NA ŽENSKO SVETOVALNICO, MUZO ALI KOMZ. ČE NISI IZ LJ. TI LAHKO POVEM TUDI ZA DRUGE MOŽNOSTI PO SLOVENIJI.

LAHKO JE VELIKO BOLJE KOT JE SEDAJ. ZAUPAJ SEBI, DAJ SI PRILOŽNOST IN ZAUPAJ LJUDEM, DA TI LAHKO POMAGAJO. VENDAR SI MORAŠ V PRVO POMAGATI SAMA. POIŠČI SI POMOČ.

LP

TATJANA

Jaz pa ne morem več. Utrujena sem. Življenje je veliko breme, ki ga ne morem več nositi.
p.s.purple_me, poglej zasebna sporočila.

Lil tole kar si napisala res zveni kakor, da si grozno utrujena. Kaj bi potrebovala, da se spočiješ in da bi ti bilo lažje?

Včasih kadar se zdi, da smo sami na celem svetu in da ni izhoda iz težav s katerimi se srečamo, ga res ne vidimo. Takrat je najbolje, da poiščemo pomoč. Zveni resno tole kar si napisala. Vedi, da si za svoje življenje odgovorna sama. Samo ti si lahko pomagaš. Največji korak, ki ga v smeri takšne pomoči lahko narediš, je to, da si poiščeš pomoč. Kar pomeni, da si dovoliš sprejeti, da ti pomaga kdo drug. Sami težko vidimo izhod, drugi ljudje pa nam lahko ponudijo oporo, smer, pokažejo nove možnosti, ki so bile nam zakrite. Življenje je lahko lažje. Včasih nam pri tem lahko pomagajo le drugi. Poišči si strokovno pomoč. Če potrebuješ kakšne informacije glede tega, ti jih lahko tudi jaz posredujem.

Vso srečo.

Tatjana

Vem kako se počutš tut js sovražm fotra, rada bi da umre in to že ene 5 let. Ne vem kaj nej nardim, ne morem ga več gledat ni dneva da ne bi jokala zarad njega DOST ga mam!!! Še hujš je pa to da ga morm prenašat usak dan in da je mtka skoos na poti skor usak mesc za en teden in pol se znaša nad mano IN JS GA HOČEM UBIT!!!!
mislm da še noben ni meu tazga problema in js odštevam dneve do polnoletnosti da se bom odselila daleč daleč stran od njega!!

Draga Stars,

očitno je, da se ne razumeš z očetom in da ti je izredno težko biti ob njem. grozno mora biti, če se tako počutiš ob nekom, ki bi te moral ščititi in varovati, namesto tega pa ti zbuja takšne občutke.

Si skušala glede tega govoriti s svojo mamo za katero praviš, da je veliko odsotna? Kaj tvoj oče počne, da se v tebi zbujajo tako huda čustva?
Kakšen je tvoj problem za akterega meniš, da ga še nihče ni imel?

tvoja bolečina je očitno velika in težka, kadar jo podelimo z drugimi je vsaj malo lažja. Če želiš, smo tu, da ti prisluhnemo.

Vse dobro.

tatjana

živjo!!!

tudi jaz sem se odlločila da spregovorim o svoji bolečini,ki je iz dneva v dan neznosna! stara sem 23 let,,in v vseh 23 letih sem se komaj sedaj odločila spregovoriti,že kot otrok sem bila nezaželena v družini kjer živim..3 leta nazaj sem na božični večer ob večerji izvedela celo da me je maca pustila v bolnici češ da so zamenjali otroka,,cel porod so ji govorili da bo imela dva fanta,,in pol pridem jaz…hm….mislim da bi bilo res bolje da bi kar ostala tam.ne zavedam se ravno kar se je dogajalo do 4 leta,,,,,a od takrat naprej …..:(((((,se je začelo….znašanje jeze nad menoj iz očetove strai,,lomljenje kuhl in vej od drevesa na mojem telesu,tudi pas sem velikokrat občutila na svoji koži.. a vedno sem molčala in naskrivaj jokala,z leti je vse to naredilo v meni ogromno praznino,,občutek krivde da sem se rodila,,,,počutim se tako prazno,z 14 leti sem začela delat in skrbet za ababico ki je bila 2 leti na postelji in nato mi je umrla še ona ki mi je pomenila vse,,,edina ki me je stisnila k sebi,kjer sem se resnično počutila varno sedaj se je vse spremenilo iz fizičnega znašanja nad menoj se je začelo psihično in fizično,,kar pa ne morem več prenest,,preveč boli,,,,zakaj sem si zaslužila to….delam od jutra do večera,,,saj sem uteho najšla v delo….uspela sem brez njihove pomoči,odprla si svoj frizerski salon,,in kot dodatno delo še slikanje ,,,vsak ormaln starš bi bil ponosn no svoje otroke,,,,zakaj sem pa jaz pol vse sam človek ne,in še dobim jih po vrhu vsega,,ko pa se trudim in resnično delam..???ne zmorem več…vsak večer pišem poezije o vsem kar se dogaja in resnično si želim da enkrat to vidijo,,,kar so mi povzročili,,,,vsa ta bolečina,,,ne najdem se več,,,počutim se kot ogledalo zlomljeno na 1000 koščkov,,,,,,vedno sem kot otrok bila drobceno dekle,,,nikdar nisem imela problemov z težo niti takrat ko se je začela moja bulimija…že 5 let uničujem svoje telo z tem načinom…..nekako utopim vso svojo žalost…kje naj poiščem izhod….kje upanje ki bi bilo zame po vsem,,kar se mi dogaja,,,,ne morem več ne najdem se, zgubljena sem med tisoči svetovi….

hvala za odgovor!!!!!Dina

Draga moja Dina,

kar si doživljala kot otrok ne bi smel doživljati nihče, nobeno živo bitje. Z ničemer kar si ti storila, delala, naredila ali počneš še danes, si nisi zaslužila takšnega vedenja s strani staršev. Problem ni v tebi, problem je v njih. Nič nenavadnega ni, da se ti dogajajo težave okoli hrane, ki jih opisuješ in še mnogo drugih stvari. Res si boga. Najraje bi te kar sama objela, da ti povem, da se nimaš za kaj počutiti krive. Grozni so tvoji starši in njihovo vedenje in ne ti in tvoje vedenje. Ti nisi ne kot otrok ne danes naredila naič, da bi zaslužila takšno vedenje. Noben otrok si ne zasluži, da se starši tako znašajo nad njim, ne glede na to kaj naredi. Doživljaš hude oblike nasilja. Se imaš kam umakniti, se lahko odseliš? Lahko kam greš?
Si že slišala za krizne center in varne hiše? V Ljubljani in v drugih krajih po Sloveniji jih je kar nekaj. Če boš hotela kdaj v vživljenju imeti mir pred njimi – pred starši, boš morala iti od njih. To je prvi korak. Zato, da boš varna pred kakršnim koli nasiljem. Možnosti je več. Predlagam ti, da pokličeš na Žensko svetovalnico v Ljubljano, Langusova 21, tel.01/25-11-602 in govoriš z Blanko ali Loreno. Oni sta tam svetovalki za področje nasilja in ti bosta svetovali – ena ali druga – kam lahko greš, kaj lahko narediš, lahko hodiš tja na svetovanja, da predelaš dogodke iz otroštva. V bistvu, če boš kdajkoli želela, da bi to lahko pustila za sabo, je terapija edina možnost – potrebno bo predelati občutja, pogled nase, in vse kar se skriva v tebi zaradi ptreživele travme. Verjemi pa mi, da govorim iz lastnih izkušenj – ko začneš je težko, ker boli, vendar ko predelaš in predeluješ postane življenje spet svetlo, najdeš upanje, vidiš pot in zrasteš, se spremniš, na bolje – če si to resnično želiš, ti bo uspelo. Od nikogar drugega ni odvisno kod od tebe. In uspelo ti bo! Naj te nihče ne prepriča v nasprotno.

Res je, da se sedaj začnejo dopusti. Mogoče boš morala malce počakati, da dobiš termin, vendar ne obupaj. Uspelo ti je pisati na forum, že to je težek korak. Uspelo ti bo vse za kar se boš resnično odločila. V primeru, da ne bo svetovalk mogoče dobiti, lahko pokličeš tudi v krizni center Ženske svetovalnice, kjer ti bodo ravno tako dale osnovna navodila in nudile pomoč, pa še mnogo več od tega. Ta telefon je dosegljiv 24 h na dan, ves čas nekdo dežura-040-260-656 – dosegljivi so vse dni v letu. Tam boš dobila res vse podatke, ki bi te zanimali. Svetujem ti, da res razmisliš o tem, da bi šla na svetovanje oz. terpaijo. Je potrebno. Tudi težave s hrano se ti bodo uredile, ko boš predelala to kar se ti je dogajalo v otroštvu in še danes. Nasilje je najhujša oblika zlorabe otroka. Vendar vedi, otrok, ženska, oseba, ki nasilje doživlja, tudi moški, če ga doživlja, ni nikoli odgovren za nasilje. NIKOLI!!!!! TUDI TI NISI!!!!

Še ena izmed možnosti terapij je tudi družinska terapija. Psihoterapija je ponavadi vedno plačljiva, redko, da ni. Se pa lahko dogovoriš, da bi iemla nižjo ceno, če si brezposelna – ponavadi se to da. Inštitut za psihoterapijo Zavest, deluje na Tbilisijski – to je na Viču pri Sparu velikem – 5 minut stran – tam, kjer je restavracija via bona, če mogoče veš. Tam delata dve psihoterapevtki. Njihova cena na uro je za brezposelne 42 e, za zaposlene 50 e. Večinoma se kar tu okoli vrtijo cene, vendar naj ti tu ne vzame poguma. V Ženskis vetovalnici je dosti manj, pa ponavdi še celo brezplačno – se da vse dogovoriti. Številka društva Zavest pa je 040-123-625 in se dogovoriš za termin.

Kar pogumno. Še celo življenje je pred tabo in to življenje uspeha, miru in nenasilja. Vso srečo ti želim. Verjemi vase.

Tatjana

hej!!!

Po resnici povedano,ne morem nikamor od doma,,,čeprav mi je to največja želja,,ODITI,,,žal pa je doma oseba ki me potrebuje,,ki ga ne morem pustiti samega,,tudi on vse to doživja z menoj,, neštetokrat sem mu že rekla dedi prosim grema vstran,,ne morem več tako živet,,,,a ker je v tej hiši že vse živjenje enostavno ne more vstran in vsega pustiti,,,vem da me ima rad ,,a očitno ne dovolj, da bi to naredil zame in me rešil tega pekla, ki se dogaja iz dneva v dan,,ve pa da ne bom odšla nkamor brez njega,,,ker potrebujema drug drugega a enostavno sma pri vsem nemočna!!! polek vsega imam še tud salon le par metrov vstran od doma,,,kar je še huje…..dejansko je moje delo že zelo zahtevno,,velika odgovornost,,ki pa je vse težja,,,saj mi poberejo ostale stvari preveč energije….danes sem rekla očetu, da je pijanc in da si naj poišče pomoč,,,,zavedala sem se kakšne bodo posledice spet na mojem telesu,a žal je kar zletelo iz mene,,nepremišljene besede,ki jih sedaj obžalujem,,,pa ne zato ker i res a zato ker sedaj nosim posledice jaz,,,on pa se seveda spet lepo naprej,meni nič,tebi nič zapija,,,!!!!groza me je,,,hvala ti za informacije,,,,glede pomoči,,,,definitivno jo bom poiskala,,,upam da ni prepozno,,,,saj je moje življenje moja samopodoba,čist na dnu,,,,enostavno povedano ne vidim več smisla,zakaj živet…….

lp,Dina

Verjamem, da je v peklu, ki ga doživljaš težko najti smisel za življenje. Vem tudi, kako težka je odločitev, da nekoga, ki ga imaš rad, pustiš za sabo – sploh če živi v tem peklu in doživlja nasilje tudi sam. Se deku glede očeta dogaja enako kot tebi? Si kdaj poskusila poklicati policijo? Si že slišala za prepoved približevanja? To policija izreče osebi, ki vrši nasilje nad rugo osebo, da se mora izseliti za vsaj nekaj dni, tudi do 90 dni in se ti ne sme približati na 300 m, drugače ga aretirajo, kaznujejo denarno, ipd. Več o tem si preberi na spletni strani. Dobro je, da veš kaj lahko anrediš sama. Si ga kdaj prijavila policiji zaradi nasilja? V kakšenm odnosu pa si z mamo – kako ona vidi vse to, ali tudi sama izvaja nasilje nad tabo?

Verjemi bolje je lahko. In nikoli ni prepozno, da greš, pokličeš in poiščeš pomoč. Nikoli in nikdar. Imaš vse možnosti odprte, vsa vrata – za temi vrati je mir, je sreča. Dogovori se vsaj za srečanje s svetovalkami, ki sem ti jih omenila. Lahko ti pomagajo, ti ponudijo dobre informacije, ti pomagajo najti izhod iz tega pekla. Še vse življenje je pred tabo in to srečno.

Pokliči jih. Ni prepozno. Nikoli ni za nobeno odločitev in dejanje prepozno. Zaupaj si. Ti to zmoreš. Verjemi, vsak, ki živi v takšnem peklu kot ti živiš, ima ogromno moči v sebi. Več kot msiliš, le pravo podporo potrebuješ, da narediš tisti prvi korak. Ženska svetovlanica je en izmed krajev, kjer to lahko dobiš.

Želim ti vso srečo,

lep pozdrav,

Tatjana