Veliko obetov za prihodnost bolnikov z multiplo sklerozo
Matične celice in remielinizacija – ena od obetavnejših oblik preprečevanja in zdravljenja MS!?
Centralno živčni sistem (CŽS) komunicira, deluje tako, da se vse informacije v obliki električnih dražljajev prenašajo po živčnih vlaknih ali aksonih. Aksoni so vlaknasti izrastek živčne celice nevrona, preko katerega nevroni med seboj komunicirajo, prenašajo informacije. Aksoni so oviti z mielinsko ovojnico, ki ima veliko vlogo pri prenosu električnih dražljajev. Mielinsko ovojnico ali mielin sestavljajo celice, ki jim pravimo oligodendrociti.
Pri multipli sklerozi (MS ) je glavna tarča mielin (celice mielina),ki se zaradi nam še neznanih vzrokov poškoduje in tako razgalja živčna vlakna t.im. aksone. To razgaljanje imenujemo proces DEMIELINIZACIJA, ki vodi v slabšo dovzetnost, prevodnost električnih dražljajev po aksonih. Demielinizacija je naravni proces in se dogaja ves čas v našem CŽS (možganih in hrbtenjači). ZARADI OSNOVNIH ZAKONITOSTI celičnega metabolizma (borbenosti ali želje po preživetju vsake naše celice!), pa razgaljanju vedno sledi regeneracija ,obnova mielinske ovojnice. Temu pravimo REMIELINIZACIJA, proces ko se celice mielina obnovijo, regenerirajo in tako mielinska ovojnica ponovno pridobi zmožnost učinkovitega prevajanja dražljajev. To se dogaja v vsakem človeku.
Pri bolnikih z MS remielinizacija poteka različno učinkovito in je različno razširjena med deli možgan in hrbtenjače. Znanstveniki poskušajo odkriti zakaj je pri bolnikih z MS nepopolna in neuspešna. Zaradi njene neuspešnosti ostanejo aksoni razgaljeni, tako postanejo občutljivi in sčasoma obsojeni na propad. Napredovanje bolezni MS je posledica propadanja aksonov.
Danes nevrologi verjamejo, da je mielinska ovojnica odgovorna za zdravje in učinkovitost aksonov. Tako je velik del raziskav usmerjenih v razumevanje biološkega procesa REMIELINIZACIJE . Osnovni cilj vseh znanstvenikov in klinicistov je preprečiti izgubo aksonov in tako ustaviti, upočasniti proces propadanja aksonov.
Znanstveniki želijo pospešiti učinkovitost REMIELINIZACIJE!
1. oblika: prepričati osnovni notranji proces remielinizacije (obnove mielinskih celic), da je učinkovitejši. Temu pravijo notranji endogeni mehanizem obnove mielina!
2. oblika: ker je endogeni mehanizem obnove premalo učinkovit in uspešen, mu poskušajo z zunanjimi dejavniki pomagati. To je eksogeni mehanizem obnove, kjer uporabljajo matične celice, zato ga imenujemo tudi celična terapija. To obliko terapije uporabljajo na nekaterih klinikah pri redkih genetsko pogojenih oblikah bolezni mielina. Pri MS se še ne uporablja, uporaba je v povojih a VELIKO OBETA! Zadnje raziskave nakazujejo, da celična terapija, ko je bila vnešena intravenozno, je vzpodbudila naravni notranji mehanizem obnove mielina. Ob tem je tudi preprečevala nastanek nadaljnjih poškodb na mielinu in hkrati slabšala nevarne odgovore na vnetne procese, ki so tako značilni za akutne MS- zagone.
Kako remielinizacija poteka in kje strokovnjaki iščejo rešitev?
Naravni , biološki notranji proces remielinizacijo ali obnovo mielinske ovojnice( sestavljena iz celic oligodendrocitov) vodijo matične celice, ki so razpršene po vsem centralnem živčnem sistemu. Te matične celice imenujemo prekurzorji oligodendrocitov (kratica OPCs , oligodendrocyte precursor cells). Na mestu kjer nastopi demielinizacija, se OPCs zberejo, zgostijo in “gredo v akcijo”.
Začnejo se namnoževati, kopirati. V zelo kratkem času je okolica razgaljenega dela napolnjena z OPCs. To je prvi korak ali proces rekrutiranja.
Drugi korak ali diferenciacija sledi, ko te OPCs celice začnejo nadomeščati manjkajoče oligodendrocite v mielinski ovojnici. Tako okrog razgaljenega aksona obnovijo poškodovani del mielina.
Na ta dva koraka remielinizacije pa vplivata 2 faktorja:
* zunanje okolje
* in tudi sam notranji celični mehanizem OPCs, ki omogoča (ali onemogoča) pravilno reagiranje na okoljske faktorje.
Število teh faktorjev iz okolja in iz notranjega mehanizma je zelo veliko. Med seboj delujejo sinergično in zelo kompleksno, zato strokovnjaki še niso dokončno razvozlali procesa remielinizacije.
Veliko raziskav izvajajo predvsem na procesu diferenciacije, ker je kompleksnejši , zahtevnejši in s tem daje večjo verjetnost, da usodne napake nastajajo prav v tem procesu. Analize so ravno tako pokazale, da imajo tudi bolniki z MS veliko število OPCs, to je celic, ki omogočajo nastanek novih celic mielina.
Študije so v intenzivnih fazah raziskav, znanstveniki in klinicisti so optimistični in verjamejo, da bo razumevanje procesa remielinizacije pripeljalo do nove učinkovitejše oblike terapije preprečevanja in zdravljenja za bolnike z MS.
Za objavo pripravila:
Miša komar Žiberna, univ.dipl. biol.
Vir:
MS in focus,11,2008; Robin J.M.Franklin Professor of Neuroscience, Director of the UK MS Society, Cambridge Centre for Myelin Repair,University of Cambridge,Cambridge,UK
Pozdravljeni,
smo zaprosili za pojasnitev avtorico članka.
Povedala nam je, da je v razvoju, genetiki in medicini 6 let kratka doba. To je kar žalostna novica za vse, ki obolevajo/te in se soočate z vsakodnevnimi izzivi te bolezni.
Ko sem raziskovala in spraševala okoli pa sem naletela na nekaj informacij in izkušenj ljudi z MS. In izvedela, da so na trgu občasno tudi nova zdravila, o čemer predlagam, da se pogovorite s svojim zdravnikom, če bi bila primerna za vas.
Želim vam veliko dobrega zdravja in lepo vabljeni vsi, da delite svoje izkušnje bolezni in zdravljena. Nikoli se ne ve, kako lahko vaša izpoved pomaga drugim.
Nova zdravila so že nekaj časa zunaj tudi v obliki tablet, ki seveda ne pozdravijo in imajo več stranskih učinkov kot jih ima Rebif res pa je, da 6 let za razvoj genetike dokaj kratka doba, ampak še zmeraj imam občutek, da nekdo mastno služi na zdravilih, ki ima veliko moč
ps.: urednikom, hvala za trud
Objavljam zanimiv članek – http://med.over.net/clanek/multipla-skleroza-se-vedno-skrivnostna-spremljevalka-mnogih/
Nova dognanja, nova upanja tudi pri nas na voljo
Znanstveniki širom po svetu se desetletja ukvarjajo z velikim izzivom, ki ga tudi v Sloveniji dobro poznamo: multipla skleroza (MS).
Vedno več mladih zboleva za to skrivnostno nevrodegeneracijo, kar je pretresljivo, a hkrati največji izziv znanosti, da čim prej odkrije pravi vzrok zakaj prihaja do takšnih anomalij v delovanju možganov in hrbtenjače.
MS ima TISOČ obrazov,zato moramo razumeti, da morajo znanstveniki opraviti na milijone poskusov, da bi mogoče odkrili nekaj novega. Zato so potrebna DESETLETJA in ne leta!
Vedno, ko se odkrije nekaj novega, obetajočega, so pričakovanja nas ljudi ogromna, največkrat prevelika. To je normalno! In zato takim upanjem največkrat sledi razočaranje, ker še ni odkrito čudežno zdravilo, terapija … A kljub temu odkritja in nova spoznanja prihajajo in so dokazana in vodijo v nove terapije.
V začetku 21. stoletja se je zgodila velikanska sprememba v razumevanju osnovnih bioloških procesov. Stara znanja so nadomestila nova, postavili so nove paradigme. Takrat smo “odkrili” veliko vlogo matičnih celic, potem pomen oksidativnega stresa na ravni celice in posledično organizma, dokazali so pomen vpliva okolja na spremembo genoma (epigenetika), ugotovili, da se možgani razvijajo in lahko regenerirajo v pozna zrela leta (nevroplastičnost), odkrili celo kopico novih celic v možganovini, ki imajo velikansko vlogo in bodo tudi ključ za razumevanje danes nepojasnjenih obolenj, propadanja, in še in še.
Vsa ta dognanja so vodila tudi v spoznanja, da NE OBSTAJA čudežna tabletka, temveč, da se je potrebno spopasti z nastalo degeneracijo SISTEMSKO. Način življenja je tisti (epigenetika?!), ki nam pospeši ali upočasni degeneracijo. Tudi razvoj MS. Način življenja pomeni prilagoditi način prehrane, telovadbe – gibanja, počitka in spanja vsakemu posameznemu bolniku posebej. To prilagajanje dobro poznamo pri bolnikih z diabetesom, pri astmatikih,alergikih,revmatskih obolenjih. Ljudje, ki se zavedajo, da morajo način življenja prilagoditi potencialu svojega organizma, tisti ljudje obvladujejo svojo degeneracijo. Zato dandanes diabetes ali astma ali chronova bolezen … ni več smrtno nevarna in tudi ne povzroča hitrega propadanja organizma. Ljudje lahko živijo zelo kakovostno, aktivno življenje, skoraj popolnoma enako “zdravi, normalno starajoči se” populaciji.
Veliko upov je bilo vloženih v uporabo matičnih celic, še posebej pri vseh oblikah sistemskih degeneracij. Avtoimunska obolenja (MS, astma, revmatska obolenja, ostale nevrodegeneracije, alergije …) so prav te sistemske degeneracije. Zato so bila ob tem odkritju pričakovanja velika. A uporaba le-teh ima tudi velikansko past, saj vodi lahko v cel kup komplikacij in razvoj raka. Ogromno raziskav na matičnih celicah izvedejo vsakodnevno, a so posledice za bolnika, ki ima relativno obvladovano obliko MS, še vedno prevelika.
Tekom stoletja se z MS spopadamo na različne načine
Prvi koraki
Že pred več kot stopetdesetimi leti so poznali to obliko nevrološke bolezni. Skozi desetletja in desetletja se je za razvoj MS krivila dijeta, okužbe, toksini in celo zatrti spomini. Na podlagi teh teorij so bili bolniki podvrženi vrsti terapij, mnoge od katerih so lahko škodljive. Vstavljalo se jih je v “vroče škatle”, okuževalo se jih je z virusi, vbrizgavalo različne snovi in obsevalo z radioaktivnimi žarki. Leta 1936 je ameriški nevrolog Richard Bricker objavil listo dolgo 29 strani na kateri je opisal 158 različnih terapij, ki so bile takrat v uporabi za zdravljenje MS.
Prve znanstvene predpostavke, vpliv imunskega sistema na razvoj MS
V začetku dvajsetega stoletja so dognanja v imunologiji pripeljala do večjega razumevanja vloge imunskega sistema. Znanstveniki so odkrili, da naš lastni imunski sistem napada naše lastne beljakovine v mielinu, ovojnici, ki obdaja in ščiti aksone, dele nevronske celice. Mielin varuje te celice in jim omogoča nemoten prenos impulzov. To odkritje je bilo osnova za teorijo, da je MS primarno avtoimunska bolezen. To je vodilo v razvoj novih oblik zdravljenja.
Danes večina znanstvenikov verjame, da pri MS naše bele krvničke( limfociti, ki so del zelo kompleksnega imunskega sistema) napadajo beljakovine v mielinu. Te beljakovine mielinske ovojnice so po strukturi zelo podobne beljakovinam, ki jih izločajo ali so sestavni del nekaterih bakterij, virusov, ali drugih zunanjih ali notranjih sistemov.
Iz nam še neznanega vzroka v določenem trenutku, določenih pogojih, naš lastni imunski sistem (limfociti) “prepozna” naše beljakovine mielina kot tujke; “prepozna” jih kot beljakovine, ki naj bi bile bakterijskega, virusnega ali drugega sovražnega izvora, in jih tako napade. Z leti in desetletji pa tovrstno napadanje in uničevanje mielinske ovojnice vodi v slabšanje prenosa živčnih signalov po nevronih in končno tudi do uničenja nevronov. A te teorije, kljub desetletjem raziskav, znanstveniki še niso uspeli popolnoma potrditi in tako ugotoviti pravega sprožilca za uničevanje mielinske ovojnice.
MS je degenerativni proces, ki ga opažamo samo na osrednjem živčnem sistemu – to je na možgane, hrbtenjačo in optično živčevje. Simptomi so zelo različni, vnetja nastajajo na različnih delih telesa, se pojavijo in pri večini bolnikov za več mesecev ali celo let popolnoma izginejo. Bolniki lahko občutijo te simptome kot odrevenelost, ščemenja, bodeč in špikajoč občutek, bolečino, mišične spazme, ošvohelost, ravno tako se lahko pojavijo čustvene, psihološke ali zaznavne motnje. Simptomi se lahko spreminjajo. Na primer ošvohelost v nogah lahko izgine, zamenja pa ga obrazna paraliza. Ravno tako ti simptomi izginejo v nekaj dneh in bolniku se stanje povrne v normalno, ki lahko traja nekaj mesecev, let, a se potem ponovno pojavi kateri od simptomov.
Takšna oblika nastajanja in izginjanja različnih oblik simptomov je najpogostejša oblika motnje in so jo poimenovali recidivno remisivna MS (RRMS). Po napadu lahko traja mesece ali celo leta, preden bolnik ponovno občuti kakšen simptom.
Oblike zdravljenj, ki so na voljo danes
Skoraj vse obstoječe oblike terapij so namenjene preprečevanju imunskega napada. Večinoma so v obliki injekcij, a vedno več zdravil je na voljo tudi v obliki tablet.
– V 60. letih dvajsetega stoletja so bolnikom začeli dajati močne zaviralce imunskega sistema, to so adrenokortikotropni hormoni – kortikosteroidi,ki stimulirajo nadledvično žlezo in s tem proizvodnjo kortizola. Sintetični kortikosteroidi kot je metilprednisolon (medrol) se še vedno uporabljajo za zmanjševanje vnetnih procesov, vendar jih zaradi hudih stranskih učinkov – povzročajo diabetes, osteoporozo, povečano možnost okužbe in celo psihozo – ni možno predpisati za daljše obdobje.
Leta raziskav so prinesla in prinašajo boljše razumevanje vpliva imunskega sistema in s tem tudi bolj specifične, ciljane terapije.
– S terapijami, ki so ciljno usmerjene na posamezne celične elemente ali molekule metabolizma, in ki povzročajo manj stranskih škodljivih učinkov, smo dosegli, da bolniki lahko uživajo več deset let isto zdravilo. To je zelo pomembno za upočasnitev razvoja MS. Študije opravljene v preteklih letih so pokazale, da kontinuirano zdravljenje ne samo zmanjša frekvenco in resnost izbruhov simptomov( zagon), ampak tudi zavira pojavljanje okvar.
Tako posamezna zdravila napadajo ali ovirajo točno določene tipe imunskih celic za katere danes vemo, da so udeležene v času zagona bolnika.
– Druga zdravila vplivajo na imunski sistem posredno. :
Ena vplivajo na spremembo v pretoku hranil iz krvne plazme v tesno povezano mrežo možganskih celic, ki obdajajo kapilare v osrednjem živčnem sistemu. Ta filter v normalnih pogojih preprečuje, med drugim tudi belim krvničkam (limfocitom), dostop do možganov in hrbtenjače. Pri zagonu pa ta filter med krvjo in možgani postane bolj prepusten, kar imunskim celicam omogoči prehod v osrednji živčni sistem in s tem vnetne procese.
Vsa ta zdravila so v obliki injekcij, ki si jih morajo bolniki sami vbrizgavati nekajkrat tedensko ali kako drugače.
Nova in nova zdravila z različnim mehanizmom delovanja
V zadnjih letih pa so na voljo zdravila v obliki tablet, kar je veliko prijaznejša oblika od injekcij.
Eno od teh novejših zdravil preprečuje belim krvničkam (limfociti), da bi zapustile bezgavke in prešle v obtok. S tem ne napadejo možganov ali hrbtenjače in povzročajo zagone. To zdravilo ne uničuje belih krvničk, le te še vedno lahko opravljajo veliko večino svojih pomembnih imunskih funkcij, tako imajo bolniki še vedno obrambni sistem proti običajnim okužbam.
Potem so zdravila, ki so bila prvič sproščena l.2013/14 in so tudi pri nas na voljo, so zdravila, ki so v obliki tablet. Delujejo na določene procese v metabolizmu celic, ki so kakorkoli vzrok ali povezane z demielinizacijo nevronov in hkrati ne zatirajo imunskega sistema.Ta zdravila imajo protivnetne in antioksidativne učinke, ki naj bi pomagali zaščititi nevrone. Morda tudi modulirajo funkcije imunskih celic in zmanjšajo vnetje.
Najnovejša zdravila so na trgu prisotna le dve do tri leta. V Sloveniji so od l. 2015 dalje prisotne čisto vse oblike oralnih zdravil, ki so na voljo tudi v ZDA in širom po svetu. Potrebno bo nekaj let,vsaj 7 do 10 let, da bomo lahko z gotovostjo trdili, kako učinkovita so nova zdravila in koliko posredno škodujejo nekim drugim organom.
Vsak posamezni bolnik pa lahko prispeva k boljšemu razumevanju delovanja zdravil, ko se dobro opazuje, redno uživa zdravila, a hkrati razume, da mora svoj način življenja prilagoditi degeneraciji, ki se pri njemu izraža kot MS.
Vir:
Scientific American, 2012
MS in Focus, 2009, 2010, 2011,2012,2013
Miša Komar Žiberna, univ. dipl. biol.
Pozdravljeni,
Mogoče kdo kaj več ve o novem načinu zdravljenja MS z matičnimi celicami, ki naj bi ozdravila MS? Menda naj bi bila ta metoda že za javnost oz vse bolnike z MS, ampak ne pri nas v slo. Postopek naj bi bil, da z kemoterapijo zatrejo imunski sistem (takrat si izoliran) in nato ga ponovno vzpostavijo z matičnim celicam, ki jih predhodno vzamejo. To naj bi trajalo cca 3 tedne.
Hvala za odgovore in informacije