Pozdravljeni!

Imel sem se za povp. 20-letnika z nekaj težavami, ki jih pač imajo vsi te starosti dokler..

Nisem leto nazaj izvedel, da imam polbrata.. Moj oče je pravi ženskar. In njegove vragolije spravljajo tako mene kot mojo mamo v obup. Poskusil sem vse.. mirno zadržati zadevo v sebi, pogovoriti se z “najboljšo” prijateljico, šel preko t.i. Gestall terapije (verjetno veste kaj to je)… zadnja mi je sicer zelo pomagala, vendar za rok približno pol leta.. potem se je spet vse začelo.. moje psihično stanje je na ničli. Vse pa se ni začelo leto nazaj ampak že v otroštvu, ko je oče pogosto pretepal mojo mamo. To se mi je nekako vsedlo v del glave in ni prišlo ven.. vse do sedaj.. živo se spominjam kaj je bilo, kako hudo mi je bilo itd. Zaradi vseh teh težav imam raznorazne težave.. Zapiram se vase, kričim nad znanci, težave v šoli…

Zadeva je šla celo tako daleč, da sem doživel živčni zlom in napadel znanca, ki je bril norca iz mene.. pri tem sem si prerezal živec na roki in izgubil ogromno krvi.. Znancu nisem naredil ničesar (hvala bogu, ne upam si niti razmišljati o tem, kaj bi mu lahko storil)

Moja edina želja je priti na normalno življenje 20-letnika.. kako prebroditi te težave,.. jih izpustiti na plano.. ne bi rad, da me imajo prijatelji, ki jih nimam kaj veliko za psihopata.. da sem se spravil na nekoga z nožem si ne bom nikoli odpustil.

Prosim odgovorite mi na vprašanje,.. kaj naj?

Lep pozdrav želim..

Spoštovani Gregor,
o tem kako si zamišljate “normalno življenje dvajsetletnika” morate kaj več napisati, saj je pogledov na to toliko,kot je dvajstletnikov, hočem reči, da si vsakdo postavi povsem osebne cilje.Ko si jih boste našteli, si jih razporedite po pomembnosti in jih začnite postopno uresničevati.Za sproščanje nakopičene eksplozivnosti je koristna izbira športa,ki prav takšne sposobnosti zahteva na primer squash, sicer pa so za to primerne udi vse igre z žogo.Tu si boste pridobili tudi več frustracijske tolerance in še kakšnega prijatelja.Če boste kljub temu še vedno notranje nemirni, bo smiselno obiskati psihiatra, ki je hkrati tudi psihoterapevt, ta bo kos tako “živčnemu zlomu”, kot minulim “psihodinamskim travmam”