Moj partner ima neko obliko bipolarne motnje, sicer nediagnosticirano, vendar za poznavalce, kot sem sama, toliko izraženo, da je jasno prepoznavna v svojem osnovnem vzorcu dinamike dveh osnovnih stanj duha prizadetega. Eno stanje preide v drugo takrat, ko nek sprožilec iz okolja vpliva na tok stvari v ljubezenski zvezi. Vsak družinski praznik je lahko in po navadi tudi je takšen sprožilec .

Obiskala sva njegovo že dolgo ovdovelo mamo in nekaj sorodnikov, ki je prišlo na obisk. Nekje proti koncu daljšega obiska, zjutraj, je moj partner na neko moje tehnično vprašanje reagiral tako agresivno, da me je že skoraj fizično maltretiral. Trajalo je res kratko, par minut, in če ne bi bila jaz sama že pripravljena na to, bi bilo še hujše. Potem sva šla na sprehod in ko sem se hotela objeti z njim, je spet izbruhnil, češ nanj pritiskom tako, da se on na koncu razjezi. To, da spontano želim objem v naravi, ko sva sama in neopazovana, on definira kot strašen pritisk nanj. Seveda to je pritisk nanj v resnici, saj mora na obisku pri mami svojo ljubezen do mene skrivati, da ne bi mame prizadel, ko bi meni izkazoval ljubezen. Skoraj vedno je totalno hladen, ko sva pri njegovi mami na obisku (jaz sem le zelo redko povabljena k njej, njega pa včasih kliče vsak dan in ga le obvešča o njenih temah Potem, boleznih in smrtih.

Potem smo kosili z mamo, pa se je popolnoma unesel. Ko pa sva se peljala domov, sem bila zelo prizadeta zaradi njegove grobosti in agresije. Sama sem namreč blazina dosti v obisk njegove mame, od darov do družabnih dogodkov, nad katerimi je bila vsaj navidezno navdušena, on pa ne zna ceniti mojega vložka in me obravnava zopet kot blaznež obravnava svojo žrtev, neobrzdano in brez odgovornosti.

Domnevam, da zmeraj, ko sva pri mami, v nekem trenutku podoživeli neko travmo ali skupek sorodnih travm, ki jih je v tem okolju, z mamo, doživljal nemara že v zelo zgodnjem času njegovega življenja.  Njegova mama je na žalost čustveno skoraj mrtva, razen če gre za negativna čustva, potem se lahko izraža močno in vulgarno, sicer pa ne govori nič bistvenega. Prav muka jo je poslušati včasih. Moj partner pa se pasivno vdaja njeni pasivnosti. In moji vsebinski medenici naletijo na neplodna tla. Nastane situacija, ko meni njun pogovor deluje zelo zaigrano in namerno klišejsko, kakor večni pogovori o vremenu. Noben pogovor se ne razvije, razen če se jaz posebej trudim, kar je sčasoma postalo redkost. Včasih sem hotela nekaj še odmisliti, zdaj vem, da nima smisla. V njunem odnosu se nič ne spreminja, le še bolj odtujen postaja iz strani mojega partnerja. Posledično pa njegova mama ne vpraša, zakaj se njen sin vse manj zainteresirano pogovarja z njo, temveč ga enostavno več kliče, on pa vse manj javlja. Pa tudi to nobenega od njiju ne moti. Skratka stativa.

Vendarle pa je on začutil prav to ta vikend pri mami, ko me je končno peljal k njej (saj mi je že povedal, da sem jaz zelo strešna za njegovo mamo, kar me ne čudi, saj je prej živel z njo in zdaj z mano, kar je za njo poraz, zato me ne more vzljubiti – ker sem ji vzela sina), prav ta moj pogled na njega in njegovo mamo v tistem primarnem okolju njune hiše.  V mojem pogledu na vse to je seveda neka resnična slika njune intelektualne in čustvene pasivnosti, kar je mojega partnerja oblikovalo zelo crnogledo.  On je lahko prav zaradi vpliva njegove mame popolnoma skeptičen in crnogled okoli vsega z nama. In to najpogosteje tudi je – v osnovi nima zaupanja vame, da bi se predal najini ljubezni, saj ga je lastna mama vedno pustila na cedilu, ko bi ga morala brezpogojno ljubiti. Njegova mama je bila toliko ustrahovanja v otroštvu, da tudi sama ni iskusila pristne ljubezni, zato je tudi v zakonu ni občutila, niti je ni zmogla posredovati sinu, kot materinsko ljubezen.

Najina zveza je sicer taka, da meni on topoglrdno nič ne očita, saj delam verjetno dosti preveč za najino zvezo, kot je zaželeno, saj on ne zna ceniti mojega vložka, ki je skoraj vedno toliko večji od njegovega, da se on lahko bolj posveča svojim dejavnostim. V stanovanju recimo naredim vse sama, on niti škatle od cigaret ne rabi zmečkati, saj res vse naredim jaz. Sicer živim trenutno prav dobro od pasivnega dobička, saj sem ugotovila, da najina zveza zahteva toliko dela, da sem se ji v celoti posvetila. Vendar pa z jesenjo nadaljujem moj izobrazevalni projekt in si s tem zagotovim dosti boljše možnosti. Prav zavestno moram preusmeriti svojo pozornost in energijo v druga polja mojega življenja, neodvisno od njega in najine zgodbe. Na najinem polju se trudim le jaz, on se vedno znova znajde v stanju totalne odtujitve, kjer se počuti zaščitenega in ne rabi zares živeti, niti zveze niti svojega življenja.  Takrat se posveti pasivnosti preživljanja časa po delu – jaz za vse podkrbim, on pa se ne rabi niti pogovarjati z mano, saj vse teče samo od sebe. In tako preživiva v totalni tišini in odtujenosti tudi po več tednov. In zdaj, za Veliko noč se je začela ta faza, ko je v prvi vrsti jezen na sam sebe, ker se zopet ni znal brzdati in se je obnašal kot besen najstnik, pa tega noče priznati. Zdaj bo mineval čas, v katerem jaz mislim le na to, kako brez potrebe je ustvaril to mučno stanje.  In on se ne bo potrudil narediti ničesar, kar bi naju zbližalo. Za vse bom morala poskrbeti jaz, če sploh želim kakršnokoli komunikacijo.

Verjetno pa sem po kar nekaj letih najine zveze dobro strenirana na te faze, zato si tokrat lahko privoščim počitek.  Ne rabim aktivno posegati v njegovo psiho, da bi mi posvečal nekaj pozornosti, ker pač nočem jaz spet aktivno delovati in si polomiti zobe, medtem ko on pasivno nadzira situacijo tako, na se odzove mojim kličem po liniji najmanjšega odpora. V njemu ni več duha, vse z mano opravlja brez srca, opravlja tako, kot misli, da je najmanj potrebno za ohranjanje zveze v tehničnem smislu. Da  vse minimalno funkcionira.

Ampak tokrat sem pripravljena tudi jaz prepustiti najino usodo v smer, ki je še bolj nepredvidljiva, kot če bi aktivno posegala v njo, usodo, najino. Če vse prepustim njegovemu nareku odtujitve, potem ne bo nobene komunikacije. Kar je lahko tudi komunikacija na drugem planu.

Tudi sama bom pasivna, saj drugega nisem niti sposobna. Ni več čas, da mu jaz še kaj razlagam, ker vse, kar mora vedeti o napredovanju najine zveze, že ve, saj je tudi sam govoril o tem, ne le jaz. Če pa trenutno ne zmore napredovati, bova pa stvar za nekaj časa zamrznila, najina romantična plat zveze je zopet v moratorija, niti ne napreduje (ne analizirala  problema in sva čustveno odtujena), niti ne nazaduje (jaz skrbim za vse v stanovanju, on se posveča skupnim projektom prenove nekega prostora).

Vendar on načeloma v nobeni fazi najinega razvoja ni posebej objektiven v oceni njegove predanosti najini zvezi. Njegov um vedno znova prevladajo vsebine, ki ga ne spodbujajo niti k napredovanju v zvezi, niti v nobenem drugem napredovanju. Spet stativa in pasivnost njegovega življenja. In zato nikoli ne prideva v globino duše, v globino najine zveze in čustev.  On prej zablokira, si ne pusti blizu.

In kaj je vprasanje?