Imam težave pri komunikaciji s svojimi bližnjimi, predvsem s starši, fantom. Zelo sem občutljiva, iz tira me vrže vsaka malenkost (čisto nepredvideno), začnem se jokat, dret, žalit, poniževat, tepst, loputat z vrati, kričat. Ne vem kaj naj storim, kako naj se brzdam. Fant vztraja z mano že nekaj časa, a vidim da ne gre na boljše. Mislim, da mu je vse “dol padlo” in da je počasi dvignil roke nad mano, saj sam izhaja iz preproste in v redu družine, jaz pa seveda in ločene in z dominantno karieristično materjo, ki ni bila ljubezniva. Sem zelo agresivna, hkrati pa iskrena, poštena in občutljiva. Kako naj si pomagam? Ali je imel še kdo podobno izkušnjo?

Vsak dan skoraj je prepir s fantom, s starši pa vedno takrat ko jih vidim. Sem čisto psihično izmučena, seveda pa so tudi ljudje okoli mene čisto izmolzeni (posebej fant). Vem, da imam večkrat prav, ko se prepiram, ampak bi morala to lepo povedat ljudem, to vem, ampak….vedno znova izbruhne iz mene. Predstavljajte si, ko sem jezna, udarjam po fantu, da imam potem čisto plavo roko. Sedaj sem na robu joka, prosim ne obtožujte me, ampak mi povejte kakšno vzpodbudno besedo, rada bi se spremenila.

Berem knjige, pišem si zapiske o moji negativnih čustvih. Sedaj bom to poskusila, da namesto, da se razjezim, da spravim na papir. Kako naj se pozdravim? V bistvu mislim, da sem prav bolna.

Naj povem, da me je tudi mama tepla in da se je tako drla nad mano. Ponavljam isti vzorec. Ne morem se otresti tega. Poskušam že 4 leta, vsak drug dan uničujoč prepir, vsake 14 dni se tudi fizično znesem nad fantom (to prenaša zelo gentelmansko in me poskuša umiriti), s katerim se sicer veliko pogovarjava in vseskozi pravi, da mi je pripravljen pomagati, ampak mislim, da sem šla čez vse meje…

Sicer ti ne bom svetovala, ker nisem strokovnjak, povedala ti bom le svoje mnenje. Tvoj fant tega ne bi smel dopustiti. Toliko je tepen, kot si je dovolil, pa še misli, da ti pomaga. To ni pomoč. To je potuha tvojemu ravnanju. (kot če žena pijancu spregleda pijansko obnašanje in ga prenaša, in je sokriva pijančevanja.)
Dokler ti ne bo nekdo pošteno stopil na prste, se boš težko spreobrnila. Najbolje bi bilo, če bi se ti fant zameril, ker se pusti tepsi, in bi si poiskala drugega, ki bi te v takem trenutku zapustil. To bi ti dalo misliti in te mogoče spreobrnilo. Ko boš prisiljena, se boš spremenila.
Pa saj ga ne moreš spoštovati, torej tudi ljubezen ne more ravno goreti, kaj pa, če bi se razšla z njim?
Poglej, poglej, pa le svetujem.
lepo pozdravljena.

Doživljam zelo podobna čustva, kot HelloKitty, le da brez fizičnih obračunavanj, čeprav so večinoma res le do fanta, do ostalih manj.

In moram reči, da kadar v jezi naletim na odpor in neodobravanje mojega obnašanja, me to le še bolj frustrira in podžge. Morda ne bi bila prava rešitev izguba. Posledice bi, vsaj v mojem primeru, pripeljale le do novega človeka, jaz bi ostala enaka, oz bi bila še veliko hujša, če me ne bi sprejemal.

Sem pa pričela delati na sebi in prvi sadovi so že vidni.
Poznam se dovolj dobro, da dovolj zgodaj opazim situacijo, ki bi lahko vodila do izbruha. Ogromno samokontrole je potrebno, da takrat, namesto, da takoj izbruhnem, odidem nekam na samo, v sobo, wc, kamorkoli (štetje do 10 brez umika nikakor ne pomaga), si govorim: pomiri se. Ko to vsaj malo uspe, pa se poglobim, zakaj me je določena situacija razjezila. In vedno, ko se potrudim najti pravi vzrok, ga tudi najdem. Ko pa je vzrok poznan, ocenim, če imam prav. In če imam prav, razmislim, kako bi situacijo rešila tako, da bo bolj prav. Pri tem, kar sledi, je spet potrebno ogromno samokontrole. Ko vem, kako rešiti situacijo, to tudi storim in se trudim, da je odločenost, da me prav nič ne bo spravilo iz tira in odvrnilo od namere, vedno prisotna. Na nepredvidljive reakcije drugih vedno računam. Če ne bom rešila situacije, kot se mi zdi prav, ne bom norela, ampak se bom raje spet umaknila in pomirila.

In ko prvič ugotoviš, kako lahko rešljiv problem je na tak način, se začudiš, ko te razumejo (morda ne takoj, dovoli jim, da tudi oni razmislijo, a sprejmi tudi, če vztrajajo pri svojem), potem je drugi in vsak naslednji korak veliko lažji.
tudi meni še ne gre najbolje, saj se velikokrat zgodi, da tuljenje in zmerjanje zadržujem s tako močjo, da bi jo lahko primerjala z dvigovanjem kamiona 🙂 pa tudi uide mi, da povzdignem glas, tudi spozabim se in me bes premaga. napaka, ki jih bo vse manj.

Tudi iskanje vzrokov za jezo te lahko zavede, saj če se želiš obvladati in rešiti situacijo, je treba biti čisto nepristranska. Če se lotevaš napačnega razloga, kmalu vodi nazaj v jezo.

Npr.:čakala sem te pol ure, zato me ne maraš in zato sem jezna nate. Narobe!
Pravilno je: Pol ure sem stala v mrazu in prizadelo me je, ker nisi pomislil na to, da bi sporočil zamudo. s tem mi daješ občutek, kot da ti je vseeno,če mi je neprijetno/trpim. ni prav, da mi nisi sporočil, naj ne čakam. prosim, drugič sporoči, saj menim, da bi veliko lažje pogrešil minuto časa, ko mi to sporočaš, kot pa da čakam pol ure, ko mi ne bi bilo treba.

sicer sem laik, a drugi način dela čudeže in to ravno take, ki si jih želiš doseči, ko peniš, grizeš, praskaš. Vsaj kar se mojega fanta tiče. povem tako, tudi če ugovarja ne penim, ampak se spet umaknem. in kaj kmalu ugotovi, da imam prav 🙂

če imam napačno strategijo, me bodo že strokovnjaki popravili.

Hvala aya za vzpodbudne besede. Tudi jaz bom poskusila s tvojo tehniko, le da bom jaz vso jezo stresla na papir (oz. računalnik) – vse svoje občutke, bes in bom šele v drugi fazi, ko bom temeljito racionalno premislila stvar, fantu z lepim tonom povedala kaj si želim in česa ne. Seveda bom poskušala v vsakem primeru spoštovati njegove odločitve. Res je dretje grda navada. Pri meni je povezano še s tem, da ko se začnem dret, si v glavi napletem neko zgodbico (ki sploh ni nujno, da je realna) in potem mi je grozno, ko me fant miri, mi je še bolj grozno, ker imam občutek, da me ne upošteva…Kako pa tvoj fant sprejema to aya? In še nekaj me zanima – kakšni so bili tvoji starši do tebe?

Nastja, mislim, da ne bi bilo prav, da bi me fant zapustil in me ni, to pa zato, ker sva se odkrito o tem pogovarjala, jaz sem ga prosila, naj mi pomaga prebroditi to težavo in mi stoji ob strani. To je neke vrste bolezen, kot sem rekla in glede na to, da si res želim ozdraviti, sem fantu zelo hvaležna, da mi stoji ob strani. Tudi jaz bi njemu stala ob strani, če bi imel kakšno bolezen.

Zanimajo me še mnenja strokovnjakov.

Še eno malenkost bom pripisala, zanimivo, da si tudi ti isto pripisala kasneje: tvoje otroštvo, tepenje tvoje mame, izrabljaš za izgovor. Sicer mora biti res mama vzgled, kako hčerka ravna, ampak ko odrasteš in veš kaj je prav, postane to samo izgovor in nič drugega.

V teh dneh se dosti govori o nasilju nad ženskami. Če bi nasilen moški povedal svoji ženi, da je nasilen, ker je bil tak že njegov oče in naj malo potrpi, bi morala ljubeča žena potrpeti?

Kaj pa, če bi se njemu kdaj utrgalo, in te bi mahnil nazaj – koliko časa bi rabila, da bi se poboljšala?

Vidim, da sem zelo kruta, ti pa imaš zelo lepe namene, da se na kulturen način spremeniš. Seveda ti želim veliko uspeha in se opravičujem, če sem pregroba. Lep pozdrav!

Zaenkrat glede na vso situacijo, moram reči, da fant sprejema kar dobro. Saj se je v veliki meri vse pričelo stopnjevati ravno takrat, ko sem imela prekleto prav, a se tega ni zavedal. Morda podzavestno ni hotel.
In ko sem mu poskušala dokazati svoj prav, uporabila vse druge tehnike, ki niso imele najmanjšega učinka, stopnjevalo pa se je do tega.
Zato je morda zdaj, ko je situacija drugačna in mi da prav glede preteklosti, bolj razumevajoč. Samo ugibam, da zato, ker meni, da nisem kriva le jaz. Stvari pač niso in ne morejo biti rožnate in v nedogled tako ne bi šlo, zaenkrat pa je še nekaj tolerance.

O starših lahko rečem samo to: oče psihično nasilen kronični alkoholik, z zelo poniževalnim obnašanjem sploh do mene in mama, ki se nikoli ni postavila zase in tudi mene učila, da se vse reši tako, da dam nasilnežu prav in da nimam pravice do kakršnekoli besede. Pri nas je stavek “ne ni tako, kot praviš”, povzročil dodaten plaz žaljivk.

Res je, da vsega ne moremo zvrniti na starše. Le kam bi prišli, če bi vsak rekel: starši so krivi, da sem tak kot sem, torej nima smisla, da postanem boljši. Prav je, da zaradi takšnih izgovorov ne vržemo puške v koruzo in ne nehamo delati na sebi. Drži pa tudi, da se vzorci, ki jih gledaš iz dneva v dan, sploh v najdojemljivejših letih, vtisnejo v spomin. Saj dolgo časa ne poznamo drugega in menimo, da se tudi ostali onašajo tako, kot naši bližnji. ko pa spoznamo, da je drugače, šele takrat lahko pričnemo popravljati napake, ki so jih – točno tako – zagrešili starši s svojo vzgojo.

To izgovor res ne sme biti, ne smemo pa pozabljati na hude posledice, ki jih povzroči napačna vzgoja. Le kakšen naj bi bil otrok, ki ga vzgajajo s hudim tepežem? Ali lahko kar sam od sebe ugotovi, da se težav ne rešuje s tepežem? Najbrž bo moral priti do tega po zelo težavni poti z učenjem stvari, ki bodo za ostale iz normalnih družin samoumevne

HelloKitty,če se zavedaš svoje agresivnosti,jeze…,potem se zavestno potrudi,da prenehaš s takšnim napadalnim obnašanjem.To nikomur ne koristi,ampak ravno nasprotno.Nihče te ni dolžen prenašati tako nastrojene.Vsakega boš od sebe odgnala,vsem pila energijo in jih utrujala.Kdo bo še hotel imeti s tabo kakršenkoli stik?
Najprej kar bi ti svetovala je,da ne obtožuješ svoje mame za svoja dejanja.Ravno to bi ti moralo dati misliti,da ne smeš biti takšna.
Kar se pa tvojega fanta tiče,pa lahko rečem le,da imaš srečo,da te še ni zapustil.Rabiš eno mirno lekcijo od njega,prej pa verjetno ne boš nehala s fizičnimi izpadi.
Le delaj na sebi in malo umiri svojo vročekrvno dušo.LP!!

Aya, absolutno se strinjam s tabo. Težko se je znebiti vzorcev vedenja in čeprav veš, da niso pravilni in si odločen, da jih ne boš več počel, ti vseeno kot nekaj primarnega privrejo na dan, še posebej ob kakšnih stresnih dogodkih. Zato pa je potrebno toliko samokontrole in jaz resnično upam, da mi bo uspelo. Trudim se iz dneva v dan, občutek imam kot bi se trudila ponovno hodit. In moja največja želja je, ustvariti si družino, v kateri se bo mirno komuniciralo in želim si tudi da se ne bom nikoli drla na svoje otroke in niti na moža in da ne bom nikoli udarila nobenega svojega otroka. In ta globoka želja je sigurno posledica mojega otroštva, to ne gre zanikati.

Draga HelloKitty!

Razumem vaše stanje in cenim pripravljenost na to, da bi se spremenili. Močna želja po spremembi je gotovo prvi korak k resnični preobrazbi.

Pravite, da vas iz tira vrže vsaka malenkost – predlagam vam, da okrepite svojo čustveno stabilnost. Toplo bi vam priporočil redno sproščanje – poizkusite z globinsko sprostitvijo, ki jo lahko kdaj kasneje nadgradite tudi z meditacijo. Globinska sprostitev vam bo pomagala krepiti svoje notranje ravnovesje, hkrati pa bo zmanjšala vaše izbruhe jeze.

Vaš glavni izziv je obvladovanje svoje jeze in vedenja, ki je s tem povezano. Praktičnega razreševanje se lahko lotite na več ravneh: eno je povezano s pripravo “rešilnih pasov” – kaj boste naredili, ko se bo jeza v vas spet pojavila, npr. izdihovanje jeze, dvigovanje pozornosti v čelo, opazovanje svoje jeze in vzpostavitev distance do nje … To, kar predlaga Aya iz svojih izkušenj, je zelo dobro: ne samo štetje do 10, temveč fizični umik iz situacije. In podpora s sugestijo: “Pomiri se.”

Drugo je raziskovanje (nepristransko, kot opozarja Aya) resničnih vzrokov svoje jeze in razmišljanje o njej, iskanje novih vzorcev komunikacije in vedenja. Vse to, kar opisuje Ava, je lahko zelo uporabno tudi za vas, HelloKitty. Umik iz situacije, pomiritev, razmislek o vzrokih in o tem, kako bi bilo najbolj modro ravnati. In kar je zelo pomembno: Računati na nepredvidljive odzive drugih – to se zelo pogosto zgodi, saj so drugi ljudje lahko zelo različni od vas. Tudi primer s čakanjem je zelo dober, drugi opisan način odzivanja je komunikacija v “jaz” stavkih – ko druge osebe ne obtožujemo in ne napadamo, temveč le govorimo o svojem doživljanju in svojih občutkih.

Pomembno je tudi, da sprejmete sebe, takšno kot se. Da se ne sovražite zaradi svoje jeze, saj vam takšen odnos pravzaprav onemogoča spremembo na bolje, ker blokirate sami sebe. Na svojo jezo lahko gledate kot na majhnega nevzgojenega otroka, ki potrebuje pozornega starša: starša, ki nudi dovolj ljubezni in zna biti tudi odločen in postaviti meje. Bodite ljubeč “starš” svoji jezi in jo vzgajajte s pravo mero ljubezni in odločnosti!

Ker se iskreno trudite za spremembo in obvladovanje svoje jeze, mislim, da je prav, da vas fant pri tem podpira in vam je v pomoč. Zato prekinitev odnosa po mojem mnenju ni smiselna, saj v tem primeru ne bi ničesar rešila.

Še nekaj misli o vplivu primarne družine na nas: vzgoja ima pomemben vpliv na naše sedanje vedenje (poleg drugih dejavnikov seveda) in zavedati se je potrebno, da je redko kdo bil deležen zares ljubeče vzgoje, saj se ljudje pravo ljubezen šele učimo izražati. Pomembno je, da svoje starše ne krivimo za naše sedanje vzorce. Starši nam dajo tisto, kar najbolje vedo in znajo, a kaj, ko so velikokrat tudi sami odraščali v pomanjkanju resnične ljubezni. Res pa so vzorci, ki jih dobimo v otroštvu, trdovratni in jih ni tako preprosto spremeniti. Potrebno je veliko truda, vztrajnosti in potrpljenja, vendar je vredno in tudi sadovi se pokažejo. Pri razpletanju družinskih vzorcev je lahko zelo v pomoč tudi delavnica Postavitev družine, ki jo izvaja Matej Škufca.

HelloKitty in Aya, želim vama vse dobro pri preobrazbi svojih vzorcev! Lahko vama bo v pomoč tudi prebiranje naše knjige Od čustvene inteligence do modrosti srca, kjer so na poljuden način opisane teme o čustvih, komunikaciji, odnosu do sebe, življenjskih izzivih in ljubezni. Verjamem, da vama bo uspelo!

..jeza je tudi custvo in vsekakor jo je potrebno dati ven….Si prebrala od J. Gray-a:Kar cutis lahko zdravis?(zelo priporocam)

Novi nacin izrazanja jeze…veckrat, ko bos naredila na novi nacin (mogoce res, da napises najprej na list, cez nekaj casa uredis misli in das prebrati osebi, ko cutis da si mirna), majkrat bos na stari, je pa to zavestno delo in sprva se velikokrat naredis na stari…vendar bodi potrpezljiva s sabo..ce bos delala na tem, bodo tudi sadovi!

Srecno!