Spoštovani!

Rada bi delila svojo zgodbo in iskreno prosim za nasvet.

Sem 26 letna študentka, ki zaključuje študij ter trenutno še živi pri starših, s katerimi imamo vedno slabši odnos.

Oče in mati sta samotarja, ki sta si samozadostna, prijateljev nimata jih tudi ne iščeta. S sorodniki nimata stika, z babico in dedkom se vidimo le ob družinskih praznovanjih ki so zmeraj redkejša in vedno bolj neprijetna, saj na njih vedno pride do prepirov in slabe volje. Z ostalim sorodstvom ( strici in tete, bratranci) nimamo stika že nekaj časa. Ker si sama zelo želim obdržati te stike in pogrešam svojo sorodstvo se vsaj jaz zadnje čase pospešeno trudim za obstoj le-teh.

Moja mati je hladna, tiha ženska. Je izjemno nesamozavestna. Opazi se, da je s svojim življenjem izredno nezadovoljna. Po izobrazbi je delavka v tovarni. O svoji službi tarna dneve in dneve, vsakič ko pride domov se tolaži očetu kako je hudo in kako ji gre tisti in oni sodelavec na živce itd..Razumem jo- težko ji je..v to ne dvomim in se mi do določene mere tudi smili. A vendar po drugi strani ne ukrene absolutno nič. Sama sem ji večkrat svetovala, da bi poskušala ( vsaj poskušala) poiskati kakšno drugo službo- vem dandanes je to skoraj da nemogoče..svetovala sem ji, da bi se nadaljno izobraževala..nima želje in tako še naprej samo tarna.
Njeno razpoloženje niha iz dneva v dan..včasih se z mano ne pogovarja po dneve, ignorira me- četudi se do nje obnašam spoštljivo. Ignorirala je tudi moje prijatelje,fanta. Ko so me pred časom še kdaj obiskali jim niti ni rekla preprost: zdravo. Tako so me prijatelji nehali obiskati, videvamo se zunaj.

Oče je izredno zakompleksana oseba. Že nekaj let je nezaposlen zaradi bolezni, po izobrazbi je prav tako delavec v tovarni.Delo ga nikoli ni osrečevalo, vendar prav tako nikoli ni imel želje v življenju doseči nekaj več.Sedaj je seveda prepozno. Iz njega seva močna želja se pokazati pred drugimi, vedno želi imeti prav, vedno želi imeti zadnjo besedo. Včasih se pošalim, da ima narejenih 5 doktoratov- tako pameten je vedno!:) Večkrat imam občutek, da prav išče prepir. Z mano, z mamo, z babico.S komerkoli, samo da lahko kriči. Mami rad ukazuje, ona ga seveda posluša. Podredila se mu je popolnoma, celo do te mere, da si v trgovini ne kupi niti obleke, če je oče ne odobri. Ko se on pa četudi bo to sredi noči razjezi zaradi banalnih zadev ( ker npr. ni parkirala avta v garažo temveč ga je pustila pred hišo) se bo vstala, oblekla in šla avto parkirati v garažo. Oče jo ima popolnoma pod kontrolo. Mama ne gre nikamor sama, nima prijateljic, vedno slabši odnos ima z mano ter prav tako z svojo lastno mamo, katera je tako kot jaz zmeraj bolj naveličana vsega tega odnosa. Oče svojo taščo naravnost sovraži. Ko ju babica kam povabi nikoli ne gresta zraven..mama bi še šla temveč se raje podreja očetu kateri noče. Tako moja mama izgublja odnos s svojo lastno materjo, katera je zaradi tega zelo žalostna. Večkrat se mi potoži kako njena hčera z njo ne govori več dni skupaj in da ve da pri tem igra moj oče veliko vlogo. Povedala mi je, da bi mojemu očetu rada povedala vse kar ji leži na duši, kako je jezna in žalostna vendar se obenem boji, da bo potem še manj videvala svojega otroka- torej mojo mamo, saj jo bo moj oče popolnoma proti babici nahujskal. Sama verjamem, da je tega sposoben, saj ima ogromno željo imeti nekoga, ki je šibkejši od njega ( torej moja mama) pod kontrolo. Seveda pa se na daleč vidi, kako šibak je tudi on.

Pa da preidem še k odnosu, katerega na svoji koži dnevno občutim jaz. Torej moji starši- četudi sem uspešna študentka z dobrimi ocenami ( kar je zadnje čase le pričelo malo trpeti- saj družinske razmere močno vplivajo name), četudi pomagam pri delu doma, sem spoštljiva, nisem v slabi družbi, ne pijem, ne kadim in nisem nikoli zabredla v mamila..z mano nimajo normalnega odnosa.Pa saj ga tudi z ostalimi ljudmi s katerimi sta v stiku nimata.
Dnevi pri nas izgledajo nekako tako: Zjutraj ko se zbudim si pripravim zajtrk, včasih vprašam očeta če ga pripravim še njemu..a moj oče ne zajtrkuje z mano, ne želi. On počaka da se najem, da pospravim in takrat si on zajtrkuje. So dnevi ko me celi dan ignorira, so dnevi ko me za vsako malenkost nadira, je prepirljiv. Mama se z mano sicer ne krega veliko, ampak saj se niti ne zmoreva skregati ko pa ne govoriva. Spomnim se nekaj časa nazaj ko z mano ni govorila cel teden. Srečevale sva se na hodniku, ko sem ji postavila kakšno vprašanje me še pogledala ni kaj šele da bi mi odgovorila..tako sem sčasoma tudi jaz odnehala. Vse dokler ni opazila, da tudi jaz ne pokažem več zanimanja in veste kaj je naredila? Prišla je v sobo in mi ponujala denar. Češ a rabiš kaj denarja, ti ga dam! Seveda sem ga zavrnila..morda ni znala drugače vzpostaviti stik a vseeno izbrala je napačen način.
Kosilo si kuham sama, mama in oče nikoli ne jesta z mano. Že več let. Ko sem pred časom poskušala urediti ta odnos med nami je bilo naravnost grozno. Ponudila sem se, da pripravim kosilo. Odšla sem v trgovino, kupila vse s svojim denarjem in jima pripravila pojedino. Zelo sem se potrudila- od juhe do glavne jedi, solate, sladice. Nič ni manjkalo. In kaj se je zgodilo. Mama je še bila nekako hvaležna, čeprav pri nas ni navadi da bi kdo pohvalil kakšno jed. Za očeta tisto kar pripravim jaz ni nikoli dovolj dobro. Še nikoli ni rekel: dobro je..Ponavadi ne reče nič.Prav tako nikoli ne pohvali, ko kaj skuha mama. No tisti dan je oče je opazoval to hrano kot da je strupena. Zrezek je napičil na vilico in ga opazoval iz vseh strani, se z njim igral kot otrok, se zmrdoval ko ga je pojedel itd itd. Ko sem ga vprašala ali je kaj narobe in ali mu ni dobro se je vstal, vrgel vilice v krožik in me nadrl češ ali še jest ne sme tako kot želi? Odšel je iz kuhinje in zaloputnil z vrati. Moje hrane se tisti dan ni več dotaknil. In kaj je naredila mama? Pri vsem ga je podprla, odšla je v trgovino in mu skuhala drugo kosilo. Kosilo, ki sem ga pripravila jaz se je vrglo vstran. To je samo ena zgodba.

Druga je npr. praznovanje mojega rojstnega dne…Ko pogledam nazaj pomislim zakaj sploh vsako leto pripravljamo razna družinska kosila..saj postajajo le-ta eno veliko mučenje. Izgledajo nekako tako..oče ima rad vse pod kontrolo, torej to pomeni, da ko se hrana prinese na mizo je potrebno TAKOJ začeti jesti- bog ne daj da se kaj malo ohladi…če nismo vsi v minuti za mizo se on vstane in pride nazaj šele čez nekaj časa..zraven pa seveda izusti kakšno nesramno. Pred začetkom se zmeraj skregamo, mamo oče nadira ker solate ne zmeša tako kot želi on ali ker v posodo mesa ne razporedi tako kot je želel on itd.. skratka banalne. Mama je potem celo praznovanje tiho. Nazadnje je pri mizi sedela 4 ure in ni spregovorila niti besede. NITI BESEDE! Nato se je preprosto vstala, pa čeprav smo imeli še obisk in odšla v kuhinjo pospravljati. Ko je prišla nazaj ponovno NITI BESEDE..z nikomer. Predstavljajte si kako me je sram…in kako je nerodno nekomu, ki pride k nam. Pa kaj si morajo ljudje misliti?!?
Oče je podoben, vendar še hujši…sedi za mizo in je tiho, ponavadi se igra z priborom in jasno izkazuje kako mu je dolgčas.Če spregovori je ponavadi zelo agresiven in nesramen.. Opazi se, da ne mara svoje tašče s katero se vedno krega, ozr. moja draga babica je vsaj toliko bolj pametna, da se za tisti trenutek raje nekoliko odstrani. Nazadnje za praznovanje mojega rojstnega dneva je najprej napadal babico, kasneje mene. Vse dokler ni odšel od mize v sosednjo sobo kjer je preostanek dneva gledal televizijo. Od gostov se ni niti poslovil.
Mene zmerja, da sem čudna, da me nihče nebo imel takšno kot sem..mami govori, da je neumna, da nič ne naredi prav in dovolj dobro.. in kar me je pred časom zelo prizadelo: imela sem zdravniške preglede, saj se je pojavila možnost tumorja… na srečo ni bilo nič resnega, a moj oče me ko sem prišla od zdravnika o tem kakšni so rezultati izvidov ni niti vprašal. To me je strlo. Kot da ga ne zanima…

So dnevi, ko se počutim kot duh, kot da me nihče nima rad..so dnevi, dolgi dnevi ko bi potrebovala pogovor, ko imam kakšno težavo pa nimam koga da bi lahko svoje misli z njim delila. So dolgi dnevi ko se starša z mano ne pogovarjata..opažam, da to na meni pušča vedno večje in hujše posledice. Zelo sem nesrečna, večkrat jočem, uteho iščem v hrani..Vem kako je to narobe, vem da se uničujem, potrebovala sem že psihiatrično pomoč..a vendar tako mi je hudo. Moja starša vesta kako me boli, vesta da sem bila pri psihiatru a vseeno se nista nič spremenila in niti ne pričakujem, da se bosta..

Kaj naj naredim?! Rada bi se odselila pa nimam kam, nimam službe in denarja…nimam možnosti…a vem da bi bilo to zame najbolje. Razmišljala sem, da bi skupaj odšli na kakšno posvetovalnico, k kakšnemu terapevtu- tega bi nedvomno potrebovala tudi mati in oče da bi uredila odnos drug z drugim, vendar kaj ko se zavedam, da bom naletela na gluha ušesa…

In danes ponovno sedim v svoji sobi, mama je prišla iz službe in me ni niti prišla pozdraviti…Slišim kako se o meni pogovarjata v tretji osebi pa vesta da ju slišim. Slišim kako oče mami govori, da sem čudna, da mu grem na živce…Naj omenim še to: ko sem bila mlajša me nikoli nihče ni vprašal kako je v šoli, tudi dandanes je tako…ne vprašata me kdaj imam kakšen izpit in ali sem ga opravila. Nikoli me ne pohvalita, pa saj tega ne rabim, učim se le zase, a vendar bilo bi lepo slišati pohvalno besedo. V osnovni šoli nista hodila na roditeljske sestanke, nista me vprašala ali sem naredila domačo nalogo, ali sem uspešno opravila test iz npr. matematike. Tako sem imela obdobje, ko sem šolo popolnoma opustila. Dve leti sem bila doma, v šolo nisem bila niti vpisana…Starša nista ukrepala..tako je bilo vse dokler nisem sama spoznala kako pomembna je izobrazba in končala najprej srednjo šolo in sedaj končujem fakulteto.
Na valeti sem bila edina, ki je sedela, ko so drugi plesali s svojimi starši. Moj oče z mano ni želel plesati. Ko sem odšla v avtošolo na izpitno vožnjo sem doma povedala kako strah me je, da bom padla in nebom izpita opravila. Oče mi je rekel:”saj nihče ne pričakuje da boš opravila!” Pa sem! V prvo! S ponosom sem mu pokazala tisti papir…on je izpit delal trikrat!

Hvala vsakemu, ki bo prebral mojo zgodbo in hvala vsakemu, ki mi bo dal kakšen nasvet ali vzpodbudno besedo.

Spoštovana Mimi5,

ko človek bere vašo zgodbo, se znova in znova odpirajo brezna žalosti, zapuščenosti, prezrtosti, neslišanosti, obupa ter izjokanih, pa tudi neizjokanih solza. Kakor da bi vas neznana sila posadila med ta dva človeka, ki sta sebi, drug drugemu in vam tujca, kakor da ste se znašli na pustem, negostoljubnem planetu, v vseh teh letih ste se za silo naučili njunega jezika, onadva pa se nikoli nista vašega. Najbrž se sprašujete, od kod neki sta prišla, iz kakšnih okolij, da se ne moreta veseliti ne sebe, ne drugih ljudi, niti svoje edine hčerke. Pač, kot vsi mi sta prišla iz družin, rodbin s svojo zgodovino, svojimi vzdušji, ki so se v vašem domu zgostila v nepredirno sivino. Prav gotovo bi bilo dobro, če bi šli vsi skupaj na družinsko terapijo, in če ju povabite, boste vsaj vedeli, da ste poskusili.

Ker pa imate šestindvajset let, ker končujete študij, ste na pragu osamosvojitve, imate stike z babico in drugimi sorodniki, pa še prijatelje, se lahko začnete iz te sivine mirne duše ozirati naprej, v svoje lastno življenje, ki vas čaka. Ki ni nekje v prihodnosti, ampak tukaj, tik pred vami, na dosegu roke. Ki ga boste ustvarili oziroma ga že pridno ustvarjate vi sami. Pišete: »Rada bi se odselila pa nimam kam, nimam službe in denarja … nimam možnosti …« Ali vam to zveni znano? Kako vas te besede in njihov ton spominjajo na vašo mamo? Bodite pozorni na takšne negativne misli, saj si ne želite razmišljati kot ona. Kako bi bilo, če bi takšno misel, kadar vam šine skozi glavo (in misli to pač delajo, umu ne moremo preprečiti, da bi jih »izdeloval«), premotrili z razdalje in rekli: »Ja, tole je misel, ampak samo misel, ni pa še nujno, da je dejstvo. Morda trenutno nimam stanovanja, službe in denarja, ampak poglejmo, kaj lahko na tem področju ukrenem. In prav gotovo ni dejstvo, da nimam možnosti. Imam jih. Da vidimo …«

Kajti mlada ženska, ki je takšna samorastnica kot vi, ki ste se dobesedno sami izšolali – in to z univerzitetnim študijem vred, čestitke! – ima prav zato veliko možnosti – morda celo več kot marsikateri vaš vrstnik v enakem gmotnem položaju. Služba ni vse in sedanje razmere so idealne za to, da se naučimo, da vira dohodka ne gledamo (nujno) v službi, ampak v delu. Delu, ki je po možnosti dostojno plačano in ki ga po možnosti dokaj radi opravljamo. Prepričana sem, da lahko napišete dolg seznam znanj in veščin, v katerih ste dobri. To so dejstva, ne fantaziranje. Na tej podlagi lahko zgradite marsikaj, poprimete za marsikatero delo in si s tem pridobite tudi več samozavesti in vere v to, da zmorete.

Dr. Viktor Frankl, utemeljitelj psihoterapevtske smeri logopedije, je posvetil vseživljenjsko delo iskanju ali, primerneje povedano, najdenju smisla v trpljenju (v slovenščino pa so prevedene tudi knjige njegove učenke Elisabeth Lukas). Pravi, da smisel trpljenja ni v tem, DA trpimo, ampak v tem, KAKO se nanj odzovemo. Vi ste imeli v nesreči srečo, da ste kot lokvanj, ki požene iz blatnih močvirskih tal. V nasprotju s staršema ste učljivi, s čimer ne mislim samo izobrazbe (čeprav ta lahko kar veliko pove o učljivosti), ampak prepričanje, da je mogoče živeti tudi drugače, in aktivno iskanje novih, drugačnih poti. Spodbudila bi vas, da se čim krepkeje oprete na odnose, ki jih imate zunaj doma. Obenem pa si morate dati dovoljenje, da se iztrgate mučilnim obredom, kakršna so na primer vaša praznovanja. Zvestoba staršem, ki se vam, zlasti mama, kar nekako smilijo, je huda zaveza. Toda če ti starši ne morejo najti poti do vas, ste to čustveno zlorabo dolžni prekiniti. Če ste žrtev materinega nerazumevanja in čustvene mrtvosti ter očetovega šikaniranja, ne samo škodujete sebi, ampak tudi njima prav nič ne koristite. Otrok v vas se sicer kar ne more odtrgati od bledega upanja, da bosta morda nekoč v tistih očeh zasijala razumevanje in toplina, a odrasli del vas ve, da morate iti naprej: potolažiti tega otroka, dokler se ne bo umiril v spoznanju, da boste vi poskrbeli zanj, vi sami in vi v odnosih z ljudmi, ki jim lahko zaupate, da čutijo vašo stisko, s katerimi lahko doživite stik in s tem občutek, da ste dobro, vsega dobrega vredno bitje.

Vaša stiska kaže, da ste na koncu nekega obdobja in s tem seveda na začetku novega. Temačna razpoloženja so za ta prehodna obdobja normalna. Ampak vi jih imate dovolj in ste ravno prav razpoloženi za odganjanje teh temnih oblakov, ki bi vam meglili pogled na vaše novo življenje. Razpoloženi ste za čisto konkretne, praktične, zdravorazumske ukrepe. Obrnite se k ljudem, ki vam je mar za vas, in se podajte na pot. Ob ovirah, ki ste jih že in jih boste še premagali, pa boste lahko dragocen zgled in opora tistim, ki se soočajo s podobnimi stiskami.

Toplo vas pozdravljam.

Spoštovani!

Najprej iskrena hvala za vaš izčrpen odgovor, kateri je v meni vzbudil mnogo upanja in želje po samorasti in po tem, da zaživim pozitivnejše in polnejše življenje.

Upoštevala sem vaš nasvet in starša povabila na terapijo. Dobila sem odgovor, katerega sem v bistvu tudi pričakovala. Po odgovoru sodeč se niti ne zavedata, da je karkoli narobe, prepričana sta, da sama delata le najboljše in prav. Nažalost. Sta ena izmed ljudi, katera ne verjameta v terapijo in podobne stvari, kar je še huje pa je to, da sta mnenja, da je ne potrebujeta.
Moram priznati, da sem bila kar precej razočarana. Sama sem si namreč poiskala pomoč psihoterapevtke, saj se zavedam pomembnosti in možnosti olajšanja, ko človek vse svoje skrbi, žalost itd deli z nekomu drugim ter to tako “da iz sebe”.
Po drugi strani pa sem zaradi tega ravno razočarana nad njima. Sama sem si poiskala terapevtko tudi zaradi tega, ker po besedah osebne zdravnice vedno globje zapadam v depresijo. V depresijo katera je nastala kot posledica več letnega odnosa mojih staršev, katere posledice nosim sedaj sama.In zato me prizadane, da sama nista pripravljena niti poskusiti.Če ne zavoljo sebe, pa zavoljo svoje hčere. To me resnično žalosti, ponovno se počutim zavrnjeno. Vendar obenem vem, da sama ravno zaradi želje po spreminjanju in izboljšanju svojega življenja lahko osebno rastem, se izpopolnjujem in zaživim lepše in boljše življenje. Medtem pa bosta sama ostala na isti točko in se ne bosta nikoli uspela premakniti na višjo vejo, pozitivnejšo vejo in zaživela lepše življenje.

Kot ste sami napisali bo zame najbolje, da se odtrgam od teh strupenih odnosov. Vse skupaj mi je tako zelo žalostno, ampak zavedam se, da sem naredila ogromno, da bi se ti odnosi izboljšali. Nažalost se ne. Šla sem jima naproti, z odprtimi rokami vendar sta ona dva tista, ki nista želela narediti koraka naprej. Na nek način jima to zamerim, po drugi strani pa se mi smilita. Smilita, ker se ne zavedata, da bosta s takšnim odnosom izgubila edino hčer ki jo imata, smilita ker ne vidita toliko možnosti kako izboljšati svoje odnose, zavoljo sebe, zavoljo mene. Sama veste nikoli ne obupam. Ne glede na vse. In na to sem resnično ponosna. Zavedam se, da je moje življenje lahko od te točke naprej le boljše. Zakaj? Ker se zanj trudim, ker se trudim poiskati pozitivno naravnanost in svetlo luč, katera vem da se skriva nekje tam na koncu tunela. Ker nikoli nisem in nebom izgubila upanja!

Za mano so težka obdobja, v prejšnjem sporočilu nisem razkrila vseh svojih temačnih mislih o samomoru, kateri so bili pred leti prisotni in kar niso želeli izginiti. Takrat sem bila na najnižji točki v svojem življenju. Razočarana iz strani ljubljenih in še marsikoga drugega nisem našla druge poti. Dnevna izpostavljenost žalosti in trpljenju je prispevala svoj delež. In vendar sem se pobrala.
Takšne misli niso popolnoma izginile, a vem da sem dovolj močna, da te misli izbrišem za vedno. Vem, da sem dovolj močna, da izberem lepšo, boljšo in tisto pravo pot. Pred mano je še celo življenje, verjamem da polno radosti, ljubezni in veselja.

Gospa Jana Lavtižar, dnevno sem hvaležna za ljudi kot ste vi. Ljudi, ki so pripravljeni sočloveku v stiski pomagati, mu nameniti nekaj vzpodbudnih in pozitivnih besed, katere so tako zelo pomembne za nas, ki smo v stiski. Meni ste dali upanje in čeprav se nismo še nikoli srečali, sem se skozi vaše branje počutila ponovno pomembno in ljubljeno. In zato vam iskreno HVALA!

Lep dan vam želim

Spoštovana,

hvala za odziv. Saj za to gre, da smo na koncu, ko odštejemo poklice in nazive, vsi samo ljudje, ki si skušamo po najboljših močeh pomagati med seboj.

Veliko ste prestali in tudi zaradi tega, ker ste bili prisiljeni poiskati strokovno pomoč, ste spoznali, da se lahko povežete z ljudmi, ki sicer niso vaši biološki starši, a so bolj čuteči in sposobni odnosa. Nadaljujte tako, svet je velik. Ljudje se povezujejo v najrazličnejše podporne skupine, v katerih se iskreno bodrijo in si pomagajo med seboj – morda boste našli katero zase, ki vam bo ustrezala. Želim vam, da bi s svojimi težkimi izkušnjami, ki ste jih že prerasli in jih še boste, tudi vi lučka komu, ki se prebija skozi tunel.

Lep pozdrav,
Jana Lavtižar