Pozdravljeni!

Zaradi hude razdražljivosti se skoraj ne prepoznam več, saj me že napačno vprašanje spravi v tako slabo voljo, da mi je vseeno, če s partnerjem ne spregovoriva tri dni. Vsakič, ko se partner odloči za solo preživljanje prostega časa, sem užaljena in se takoj počutim ogroženo, kot mu ne bi zaupala, karkoli že to pomeni. Partner je sicer zelo zanesljiv in odgovoren.
Vse me skrbi in to na zalogo, vsak opravek je zame huda preizkušnja. Službene naloge in študijske obveznosti zame niso izziv, ampak huda ovira. Vedno sem na robu joka in divjega besa, kot bi mi kdo kaj hotel, kot bi imela samozaupanje čisto na tleh. Tega nisem navajena, pri šestnajstih sem bila bolj jasnih misli, kot sem pri 26-ih. Od partnerja pričakujem, da bo malo več premišljeval o “nama” in ne le o sebi in svojih aktivnostih (športnik). Pričakuje, da si bom našla svoje hobije, ki jih imam, vednar mi je kakšen izlet z njim kljub vsemu ljubši. Res je, potrebujem pozornost, vendar bi bila včasih tudi zelo zadovoljna, če bi bila lahko čisto sama nekje v naravi.
Na splošno sem vedno na robu, lahko sem dobro razpoložena, pa me malenkost lahko užalosti, celo razbesni, tako da bi najraje razbijala z vrati in kričala. Včasih se niti ne morem zadržati. Ko mine “histerija” me je sram pred partnerjem in še vedno igram užaljenost, ker mi je pretežko priznati, da se mi je malo obrnilo, in reči – oprosti. Bojim se, da bi me zavrnil, češ kako se obnašam. Res je, da mi včasih očita, kako sem lahko vedno tako slabe volje, vendar nimam odgovora in si ne znam pomagati.
To stanje se vleče že eno leto. Kadar sem en teden čustveno dokaj stabilna, se začnem spraševati, le kaj se bo sedaj zgodilo, predolgo je že lepo. Kot si ne bi zaupala. Stalno sem zaspana, že zjutraj premišljujem, kako dolg dan me čaka. Ta zaspanost je načela tudi odnose s partnerjem, ki se v poznih večernih urah še s čim ukvarja, jaz pa že spim. Tudi želje po spolnih odnosih nimam, prav vseeno mi je zanje, strast v meni je trdno zaspala, vendar mi zaradi tega ni hudo. Vsaj ne meni.
Dobro se počutim, kadar tečem (eno uro), vendar nimam časa, da bi vsak dan tekla, čeprav vem, da je to zdravilo za psihične težave. Tudi z jogo se ukvarjam vendar mislim, da ni nobenih koristi. Sicer sem novinarka in moram tudi zato funkcionirati malo bolje. Najbolj srečna sem na počitnicah, seveda, če imam vse načrtovano.
Starša sta ločena, z očetom sva si bila stalno v laseh in z njim nimam razčiščeno. Gotovo boste rekli, naj najprej rešim ta problem. A ne gre, snidenje z njim me vedno globoko pretrese. Z mamo se razumeva.
Rada bi se otresla skrbi in pridobila čustveno stabilnost, da ne bi bila vedno na robu, kajti nikoli še sama ne vem, kaj me čaka v moji lastni glavi.
Enostavnega recepta ni, vesela bi bila že kakšnega pojasnila.

Lep pozdrav,
Tanja

Spoštovana Tanja,
imate vse potrebne razumske sposobnosti (kar je nedvomno mogoče razbrati iz vašega pisma)za uspešno poklicno kariero in učinkovito urejanje osebnih odnosov,vendar vam manjka tiste čustvene stabilnosti, ki je potrebna,da svoje pravice zahtevate in dosežete. Potrebujete dovolj obsežen psihoterapevtski poseg,ki mu bosta kos psihiater ali v ta namen izšolani psiholog. Namesto joge bosta za vas primernejša asertivni trening, ter kognitivno behavioralni pristop.

Spoštovani!
Najlepše se vam zahvaljujem za odgovor. Ti dve terapiji najbrž zahtevata obisk zdravnika, vendar se mi zdi, da še vedno nisem dovolj “zmešana in čudna” za psihoterapijo. Vem, da moram svoje vedenje nekako normalizirati. A kakšne lažje poti ni, kakšna literatura?
Partner bi po treh letih skupnega življenja spet rad videl svojo staro punco, tudi jaz bi se bila precej vesela. Ampak do psihiatrov imam nekakšen predsodek.
Hvala in lep pozdrav!

Tanja