Vedno sama z življenjem

Lep dober dan!

Sem: ženska, 37 let, mati dveh otrok, poročena, materialno povprečno preskrbljena, delovna, športna, veselje upada, prijazna, včasih zelo huda do otrok,
družabna, zaposlena, cel dan in tudi ob sobotah brez moža, ker je v nori službi, a brez službe ne gre, …..

Zaradi moje zelo zahtevne službe, moževe celodnevne službe, dveh otrok, veliko dela doma in v službi, težav z zdravjem, sem zapadla v depresijo. Ne morem več,
smilim se sama sebi, čeprav vem, da je dobro, da smo ljudje delavni. Starejši otrok je težaven, mlajši letos vstopa v šolo. Šola, pospravljanje, vrt, sodelovanje z otroci na področju učenja in igre, zdravniki, nakupi, kuhanje, …. preostaja v 99 %, v družini, meni. Z otrokoma, zaradi pozitivnih lastnosti narave in druženja in pogovora,
se med tednom večkrat podamo na skupen sprehod.

Moje nove težave, ki me spremljajo že 3 leta so: veliko povečanje telesne teže, hud glavobol, nočno prebujanje, veliko znižanje pri aktivnem delu v službi in doma, jok, nasilne – neprimerne reakcije do otrok, nezainteresiranost do moža, nezainteresiranost za knjige (včasih sem prebrala 1 knjigo v nekaj dneh), nedruženje s prijatelji, strah, zaradi naštetega za mojo prihodnost.

Prosim, svetujte mi.

Lep pozdrav Maja

Draga Maja!

Je že res, da postaja naš vsakdanjik vedno bolj zapolnjen s službo oz., da vedno več časa preživimo v službi in vedno manj doma. Seveda je to ponavadi lažje za moške kot za ženske, ki še vedno prevzemajo večji del skrbi za otroke. Kot pravite ste delovna, ukvarjate se s športom, jasno pa je, da se počasi izčrpavate.

Kaj lahko storite? Seveda je pomembno, da obdržita službo, ker vsi vemo, da brez denarja ne moremo (težko) živimo, sploh, če imamo odgovornost do otrok.
Predlagam, da si z možem splanirata tistih nekaj prostih trenutkov, ki jih lahko preživite skupaj z otroki, da boste čas, ki vam je na voljo preživeli tako, da vam bo vsem v sprostitev – ali pa tudi tako, da boste skupaj postorili tisto kar je potrebno, da ne bo potem vse ostalo vam! Običajno nam tistih nekaj prostih trenutkov kar izpuhti in jih slabo izkoristimo (nič ni narobe, če potem ne gre po načrtu – pri otrocih se moramo seveda odzivati na aktualne potrebe in dogodke, toda načrt lahko pomaga k bolj kvalitetnemu preživljanju prostega časa, ki vam je lahko vsem v korist).
Poskušajte sprejeti dejstvo (ki ga bomo morali počasi vsi!), da bomo večino časa preživeli v službi, zato bomo morali svoj način življenja prilagoditi temu urniku. Seveda je za nas to najtežje, ker prehajamo iz starega na novo. Prav gotovo bo lažje naslednjim generacijam, ki bodo od samega vstopa v delovno razmerje delali po takem urniku in bodo že navajeni na tak tempo (iz svoje družine). S tem, ko boste to sprejela in se nehala temu upirati, bo morda lažje – sprejeti pomeni, da boste tudi prilagodili način življenja temu tempu.
Moža vključite v družinske skrbi kolikor je mogoče, predvsem pa tam in takrat, ko sama ne zmorete (seveda v dogovoru in po pogovoru, da se ne bosta zaradi tega začela prepirati).

Predvidevam, da niste edina, ki se srečuje s tovrstnimi težavami, zato upam, da vam bo lahko katera (ali kateri) povedal/a tudi kaj iz svojih izkušenj.

Špela, Šent

Hvala Špela, Šent!

Zelo se zavedam vsega zapisanega. Težava je le v tem, da nimam tretje osebe, ki bi namesto mene delala. Dejansko je tako: mož ne bo pral in likal, ne bo delal z otroci, ne bo ….., ker ga enostavno ni doma in soboto porabi, da počisti garažo, pokosi, uredi vrt, opere avto, popravi kolo, …. moška dela, “ženskih del” se nima časa lotiti. Nedelje ostajajo družinskemu življenju: skupen zajtrk, pogovor, igra, sprehod, skupno kosilo, skupen šport. Toda ……. jaz sem v depresiji, ker: vzgajam, učim, perem, likam, nakupujem, kuham, čistim, urejam vrt, nasad, delam v službi do 15.30.Vem, vsem ali skoraj vsem ženskam se godi enako. Če bi še enkrat živela, bi kupila dvosobno stanovanje v bloku, ne bi imela otrok, ne bi ……. lažem, brez otrok ne znam živeti. Upam, da bom prebrodila težave in se spet postavila pokonci.

Prihaja nov dan in prinaša novo sonce ali nov dež.

LP Maja

Draga Maja!

Iskreno povedano – nisem tako obremenjena kot ti. Res pa je, da mi niti mož niti sin ne pomagata pa gosp. pravilih. Sin res skoraj nima prostega časa, mož pa ga popoldne ima (vsaj 3 x na teden). Od začetka sem mu predlagala, nato sem se že hudovala, naj mi kaj pomaga. Po nekaj prepirih in dokazovanjih, koliko dela imam, mi je pošteno povedal: gosp. delo ga ne veseli (mene pa samo nekatera), zanje nima smisla. Če bi že kaj naredil, bi to bilo bolj tako – tako, pa še dan bi imel pokvarjen. Našli smo rešitev: tu in tam pride gospa, ki nam temeljito počisti hišo, opere okna, zavese……, tudi likala bi, če bi jaz želela.
Mislim, da si plačilo npr. treh uric na teden (pri nas: 850 SIT na uro) lahko privoščite, pa boste imeli malo več časa za sebe. Delo si je treba olajšati, če se le da, pa tudi ta moja gospa je vesela, da kaj zasluži. Sama bi za generalno čiščenje potrebovala cel vikend, bila bi slabe volje, živčna……….. Kaj mi pomaga, če bi prihranila 4 tisoč sit?
Nimamo velikih dohodkov, a to si še le privoščimo, dokler si bomo pač lahko.
Lep in miren dan!

Spoštovana Maja!

Tudi sama sem imela enak problem. Rešitev je res na dlani. Če mož dela cele dneve in ne more sodelovati pri gospodinjstvu pa naj plača! K nam pride enkrat tedensko gospa, ki zlika, pobriše prah, pomije tla, sezonsko pa še pomije okna ipd. Za pet ur ji plačamo 4000 SIT pa smo vsi boljše volje. Ugotovila sem, da ima kar precej sodelavk prav takšno pomoč pa so rajši tiho, da ne bi izpadle kot kakšne boržuazne lenobe. Slovenke še vedno mislimo, da smo v redu, če vse same delamo. Pa saj hodimo v službo zato, da lahko plačamo, kar ne naredimo same.
Lep pozdrav!