Članek je bil objavljen v junijski številki revije Žarek dobrote:

Vedno novo upanje

»Zelo sem vesela, da obstajajo ustanove, kamor se lahko zatečejo ženske, ki so se znašle v težavah…
Ime mi je Natalija, v Materinski dom sem se zatekla že drugič.

Poznala sva se sedem let, vsak dan sva se srečala, vendar nikoli nisva živela skupaj. Ko sem mu povedala, da sem noseča, se me je začel izogibati, še pred porodom pa je bilo vsega konec. Obiskala sem ga doma. Bila sem zelo šokirana, ko sem ugotovila, da ima poleg mene še drugo žensko, katera je živela pri njemu. Ko je izvedela, da sem noseča ga je zapustila.

Čez šest mesecev sem rodila sina Matjaža, otrokov oče ni želel nič slišati o njemu, vse sem urejala preko sodišča. Po šestih letih sta se prvič videla in postala sta nerazdružljiva. Preživela sta veliko časa skupaj. Medtem časom sem spoznala moškega, ki je imel dva otroka. Z Matjažem sva se preselila na kmetijo. Ker sem bila brez službe sem skrbela za otroke in kmetijo, otroci so me imeli zelo radi. To so bila lepa leta. Po šestih letih, pa je ta sreča šla po zlu, partner si je našel drugo žensko in jo pripeljal domov. Bila sem brez dohodkov, brez strehe nad glavo. . . Odšla sem na Center za socialno delo, tam so mi svetovali Materinski dom. Še sreča, da je bil prostor! Matjaž je obiskoval osnovno šolo, jaz pa sem si našla službo. Po enem letu sva odšla na svoje, kjer sva spet srečno živela sedem let.
Vendar, v življenju ne gre vedno brez težav, in že smo pri drugemu delu moje zgodbe,« mi v solzah pripoveduje Natalija.

»Izgubila sem službo, najemnine za stanovanje nisem mogla več plačevati. Sin je obiskoval srednjo šolo. Zaradi moje finančne stiske je z veseljem šel živet k očetu, saj sta bila vedno zelo povezana. Z drugo ženo ni imel otrok. Hišo pa precej veliko. Jaz sem končno našla oglas, »da dementna gospa potrebuje pomoč«. Preselila sem se k ženski, kjer sem eno leto skrbela za vso gospodinjstvo. Potem je umrla.

Po enem letu sem se morala izseliti. Bila sem brez dohodka, brez strehe nad glavo, še sreča, da je sin dokončal šolanje, dobil službo, živel pri očetu . . .

Jaz pa sem ponovno poklicala v MD za sprejem. Tu sem že nekaj časa. Zelo sem zadovoljna. Veliko sem se naučila na različnih delavnicah, aktivnostih . . . Zaposlene v MD, ti pokažejo kako in kaj, korake pa delaš sam.

V tem času sem si našla službo, trenutno iščem stanovanje. Konec poletja grem na svoje. Upam , da se mi ne bo zgodilo še v tretje kot pravi slovenski pregovor, »v tretje gre rado«. Držite pesti zame!

Za konec pa še nasvet, vsem ženskam, ki so v težavah – poskrbite za sebe in za otroke in naredite, ta velik korak, kot sem ga jaz.«

Natalija je zgodaj zgubila mamo s katero sta živeli v skromnem podnajemniškem stanovanju. Ko je mislila, da je v življenju našla pravega moškega, da je našla srečo ji je la ta že odšla. A ni obupala. Poiskala je pomoč. Vedno dobre volje, s polno optimizma. Šla je naprej! Za njo ni bil poraz poiskati pomoč ampak nasprotno. Ko se je spet znašla v težavah je ponovno potrkala na vrata. Vedela je, da je to zanjo rešitev. In upala, da bo nekoč bolje. Tudi zato, ker je vedno pripravljena pomagati in ne kritizirati, obsojati. Ko bi le bilo več takšnih žensk, ki bi v sebi nosile upanje in ne bi prehitevale v svojih odločitvah.

Joža Jere