Pozdravljeni!
same žalostne zgodbe, očitno… Tudi moja. ne vem več, kaj je prav in kaj. Kdo je tukaj nor, če sploh kdo, in kaj je z vso to sliko narobe.
Stara sem 25 let, fant prav tako. skupaj sva (ali bila) malo več kot tri leta. včeraj pa je dokončno (ali pač ne) počilo. zakaj natanko ne vem tega, je razlog v tem, da sva se že prej večkrat tako skregala, da sva rekla, da je konec, potem pa je bilo čez par dni spet vse po starem. tako tudi sedaj ne vem, ali je sedaj trdno prepričan v to, ali ne. Meni je hudo. Vem, da na tak način zveza ne gre naprej, po drugi strani pa mi je tako težko sprejeti najin razhod, ker sva si oba že vse splanirala, si predstavljala, mislila, da je to TO. pa ni, ali kako?
prblem je v tem, da sem vedno kriva jaz. resnično se ne spomnim primera, ko bi za kakšno stvar priznal, da je tudi on kriv. mogoče sem tu malo krivična, ampak se res ne spomnim. res pa je, da imam slab spomin:))
zadnje čase se kar naprej zadira name, nikoli ne potegne z mano, vedno sem jaz tista ki je taka in taka… ko me on provocira, vedno reče, da mi nič ne dela. da sem preživčna, da zakaj ne odreagiram tako in tako…. Zakaj moram vedno jaz odreagirati drugače, zakaj je vedno rpoblem v meni? in ko mu to povem, pravi, da se preveč ukvarjam s tem, kdo ima prav in se nekaj borim z njim, ko pa sploh ni vazno.
Zame je važno. Zelo pomembno mi je, kaj si človek misli o meni, sploh pa ljubljena oseba. in ker on govori same negativne in vedno najde napake v meni (saj jih tudi jaz v njemu, da ne bo pomote), ampak jaz svoje izbruhe jeze ali pa karkoli drugega saj priznam, on pa nikoli. Vedno se gre neke igrice, da se ne vidiva potem par dni, da ne pokliče, ker ima zelo velik ego in je preponosen, da bi on poklical…in vedno ko se sporečeva, obrne stvari tako, da izpadem nevrotična. kot nekaksna manipulacija.
Zame vem, da ni dobro, da sem z nekom, ob katerem se počutim tako nizko, vendar kar nekako vztrajam. kot da bi imela sindrom pretepene žene, ki se vedno znova vrača nazaj.temu se lahko že kar smejem.
ne vem, zakaj me tako boli, če pa kdaj tudi jaz želim proč in vem, da nisva za skupaj, po drugi strani pa bi bila z njim do konca. se bojim biti sama? pred njim nikoli. takrat sem vedno uživala v svoji svobodi in nikoli dovolila nikomur, da bi se tako obnašal do mene. sedaj pa….
problem je tudi v tem, da v tem casu treh let sem razvila panične napade, ki sem jih z vedenjsko terapijo nekako uspela spravit v red (neke vrste agorafobija oz strah da bom dozivela napad, ko bom nekje zunaj) in se zaradi tega izogibam lokalov, diskov – vsega kar je nabiti polno in brez zraka. tudi sama v trgovini me obsine kaksna neprijetna misel. vendar dokler sva bila skupaj – ni bilo problema, bil je z mano, ki sem mu zaupala, cutila varnost – z njim se mi zunaj to ni dogajala. če je prišla misel, je tudi odsla.
zdaj pa sem sama. brez njega, ki mi je bil opora v fizičnem smiuslu (ker psihično mi je kdaj povedal tudi že take, da bolje da ne govorim), brez življenja, ki sem ga imela in si ga predstavljala, brez občutka vrednosti, brez občutka ljubezni.
vedeti morate, da najina zveza je bila vedno up and down. in to ekstremno. če je bilo dobro, je bilo noro, če je bilo pa slabo, je bilo pa izredno slabo. vendar tisti lepi časi – tisti so dali pomen. vsi pari, ki jih poznam,nekako zivijo neki monoonosti, midva sva bila divja. vendar na zalost v obe smeri.
prosila bi vas, da mi poveste, kaj naj naredim, če in ko se zavem, da me je strah prihodnosti brez njega? da ne vem kako naprej?

najlepsa hvala

iskra

Živjo !

Partnerstvo je projekt, na katerem je potrebno delati vsak dan. Jasno je, da se ne moreta vedno strinjati o takih in drugačnih zadevah, ker je vsak človek drugačen in tudi prav je tako.

Je pa zelo pomembno, kako sprejemamo partnerjevo drugačnost. Saj veš, da lahko spreminjamo samo sebe – pomeni, da imamo vedno moč izbire, na kakšen način bomo odreagirali v določeni situaciji.

Zelo pomembno je, da prevzamemo odgovornost za svoje življenje, za svoje odzive in reakcije.
Žal se v zvezah mnogokrat dogaja, da kritiziramo, obsojamo, obtožujemo, namesto da bi se zazrli vase in ugotovili, zakaj nas določeno partnerjevo vedenje tako moti.

Če oba želita ostati in graditi na zvezi, bo potrebno nekaj spremeniti.
Svetujem ti, da prebereš ali prebereta knjigo “Najina ljubezen”, če še to ne bo pomagalo, pa pojdita na kakšno vikend partnersko delavnico, zagotovo se bodo začele dogajati pozitivne spremembe.

Vso srečo !

Nina*

Milslim, da ti nima kaj prelagati nate vse odgovornosti za kvaliteto vajine zveze. NISI TI ZA VSE KRIVA in nisi nevrotična. Zaupaj svojim občutkom, ker so pravi in normalni.

Tvoj tip je čustveno nedozorel in narcisoiden, če je tako prepričan, da ima vedno vse on prav in ti vse narobe. Kot tak je nespodoben za zdravo vezo. Vprašanje je, ali je tako daleč, da je sploh sposoben kaj spremeniti sebe in vplivati na vezo pozitivno, če ne prizna svoje polovice odgovornsti, da je v vezi tako kot je.

Mislim tudi, da bi bilo dobro, če bi v primeru, da ni sposoben priznati svojega dela odgovornosti, kar mislim, da je res, zares zaključila z njim.
Up and down ni v redu. NE pusti se. Res se odloči, da ga tokrat NE pokličeš. In RES ga ne kliči. Tudi ti imaš svojo ceno in pokaži mu jo. Ne kliči ga.

Vem in razumem, kako se počutiš, ko si rekla, da se ti zdi, da imaš sindrom pretepene žene. Saj tudi si pretepena – na čustveni ravni. Nasilje je tudi čustveno, ne le fizično. Preberi tudi knjigo Robin Norwood – Ženske, ki preveč ljubijo.

Ni edini na svetu. To imej v mislih. In to, da tako nočeš. Da bi rada nekoga, ki te bo cenil. In, da si sama lahko narediš lepše življenje. Za to ne rabiš poleg sebe nekoga, ki te ponižuje.

lp
OL

ol, havla za tele besede. najhuje pri vsem tem je, da to tudi sama vem, vendar kaj ko je moja cena ze tako padla. ze tolikokrat sem bila jaz tista, ki si rece – pa saj je moj fant, zakaj se moram tukaj zdaj it neke igrice, ko bi pa zunaj lahko skupaj uzivala in poklicem (seveda naletim na nerazumevanje, potem znorim, potem on poklice nazaj in se prilizuje in potem sva spet skupaj). napaka jasno….
mislim da ne bo hotel sprejeti odgovornosti za svoj del, tako kot pravis… in tezko je razmislajti o zivljenu ‘po njem’, ko sem pa res mislila, da je on pravi.
oh, ta zivljenje. nekdo tam zgoraj bi mi mogel malo premesati karte, ker se te igre ne morem iti s tako slabimi…
lp in hvala se enkrat

Draga Iskra!

V partnerskem odnosu sta vedno dva in oba sta odgovorna za njegovo kvaliteto. Tudi kadar zaškriplje, je tako. Eden lahko konflikt sproži in sicer nosi večjo odgovornost, a tudi drugi s svojimi odzivi vpliva na vse skupaj. Kot pravi ljudska modrost: Vsakdo ima nekaj masla na glavi. Tudi za vajin odnos sta soodgovorna oba.

Pravite, da ste si že vse splanirali, si predstavljali, mislili. Velikokrat je v življenju tako, da resničnost odstopa od naših planov, predstav in pričakovanj. Zato je dragoceno, če znamo biti dovolj odprti za tisto, kar življenje v resnici prinese. Seveda je to odvisno tudi od nas samih, a ne vse. In seveda je normalno, da imamo svoje plane in pričakovanja, problem je le v tem, če smo vanje preveč ujeti in zafiksirani. Potem smo največkrat razočarani, jezni ali se počutimo izigrane.

Ali je tokrat v odnosu res dokončno počilo, boste verjetno kmalu ugotovili. Videti je, da je vajin odnos precej nestabilen in nihajoč, kot tudi sami pravite: gor in dol, nekaj časa se imata rada, potem se ne marata, se kregata … Takšen odnos zna na dolgi rok biti zelo naporen in izčrpava. Ste pa še relativno mladi, tako da morda potrebujete tovrstne življenjske izkušnje in lekcije.

Tole o sindromu pretepene žene ste dobro ugotovili, res bi lahko bilo nekaj na tem. Raziskujte pri sebi, zakaj mu dovolite, da se tako obnaša do vas, da vas nadira, krivi za vse … Se ga bojite? Se bojite ostati sami? Očitno so koristi, ki jih imate v odnosu z njim, vseeno večje od škod, sicer bi se že razšli. Skušajte poiskati, kaj je tisto, kar dobivate v odnosu (občutek varnosti, ljubezen …) in česa vas to stane (samospoštovanja …). Z ozaveščanjem koristi in škod boste morda bližje odgovoru na vprašanje, kaj narediti.

Morda se res bojite biti sami. Včasih ste v tem sicer uživali, vendarle pa sta s fantom skupaj 3 leta in v tem času ste se navadili na drugačno življenje. Normalno je, da ste se navezala drug na drugega (ne gre samo za fizične vezi, temveč tudi čustveno-energijske) in ob misli na ločitev vas je strah, kako boste živeli sami. Raziščite ta strah! Lahko si postavite vprašanje: “Kaj se bo zgodilo, če bom ostala sama?” Ko si v mislih – lahko si tudi pišete – odgovorite (na primer, počutila sem bom neljubljeno), si zopet postavite vprašanje na podoben način, le da upoštevate svoj zadnji odgovor: “Kaj se bo zgodilo, če se bom počutila neljubljeno?” In tako naprej, dokler gre. Na ta način si boste lahko ozavestili, česa se v resnici bojite oz. kaj skriva v sebi strah pred samoto.

Predlagam vam, da si vzamete čas in temeljito razmislite o vajinem odnosu. Ali imate fanta zares radi? Ali ste pripravljeni biti na tak način z njim še naprej? Boste v odnosu tudi prihodnje prenašali nihanja – in tako celo življenje? Kaj ste sami pripravljeni narediti, da bi odnos izboljšali? Kaj pričakujete od fanta, da v odnosu naredi in izboljša?

Skušajte se pogovoriti z njim: ob primernem trenutku, ko bosta oba sproščena in dobre volje. Če se ne bo odzival, lahko še vedno spreminjate sebe in svoj odnos do vsega: postanite bolj notranje močni in čustveno stabilni. Postavite mejo fantu (katero njegovo vedenje je za vas sprejemljivo in katero ne) in tudi sebi (zakaj ga pokličete nazaj, če je prej manipuliral z vami – ste odvisni od njega?). Če boste čutili, da ste poizkusili vse, kar je v vaši moči, pa s fantove strani ni bilo odziva, vi pa niste več pripravljeni biti v takšnem odnosu z njim, se lahko tudi razidete.

Glede mešanja kart pa tole: lahko ob rojstvu dobimo zelo slabe karte, pa odigramo dobro življenjsko partijo, lahko pa so nam dane dobre karte, pa “zamočimo”. Skratka, vsakdo od nas se sam odloča, kako bo igral s kartami, ki so mu dane. Kart ne moremo menjati, lahko pa spremenimo način svojega igranja!

Vse dobro!

In potem brezglavo rinemo v nesrečo, imamo otroke, potem pa se š večjim bremenom pritožujemo nad njegovo nesramnostjo, ker nismo znale ponosno in samozavestno oditi, še malo počakati in najti pravega, ki bi se nežno stkal z našo dušo.

Bolje, da si 3 leta trpela in ne 30. Vzemi si čas, preštudiraj malo knjige o medsebojnih odnosih v ljubezni in se posveti sama sebi, ter se spočij. S prijateljicami pojdi v kino, na bovling, karting, Atlantis, Bled, Tivoli, šoping, kavico in se sprosti. Ko boš nekoč skrbela 24 ur za kakšno malo bitje, boš morala biti zdrava in trdna oseba, ne da bi se bala lastne sence in trpela od stresa, ko bi ti nekdo dan za dnem govoril, kako si za vse ti kriva.Zdaj imaš še ti prednost. Ne je zapraviti! Srečno!

Mogoče vseeno ne spada po to temo, ampak – večkrat naletim na take nasvete kot so “S prijateljicami pojdi v kino, na bovling, karting, Atlantis, Bled, Tivoli, šoping, kavico in se sprosti.”

Zanima me ali je to sploh fer dajati nekomu tak nasvet, če pa nas zelo veliko NIMA nikogar s katerimi bi lahko počel to kar bi radi potem, ko nimamo več partnerja…

Ali se tisti, ki dajete take nasvete sploh zavedate kako nas to zafrustrira? Da ne moremo nikogar poklicati in iti kam? Razen sami s sabo?

Se opravičujem, če sem koga prizadela. Menim pa, da naredite prvi korak in same pokličete eno prijateljico, sošolko in jo povabite.Hotela sem ji dati le pogum.Sama sem mislila, da me bodo drugi zabavali in motivirali, resnica pa je ta, da kakor si organiziraš in napelješ, tako se imaš.Najbolje je biti sonček iz sebe za vse, ki nas obkrožajo. Tudi sama sem bolj usmerjena na 1, največ 2 prijateljici, da se počutim dobro. Ko sem jih imela celo gardo sem postala od njih prav utrujena in kvasile smo prazno slamo ali pa sem poslušala na tone frustracij.Vse to veselo kramljanje je bolj zunanji videz in opravičilo za vstop kam. V teh množicah je izključno vsak posameznik, ki si želi le eno osebo, da bi se vzajemno osrečevala. Ni vse zlato, kar se sveti. Solei, še enkrat oprosti. Umetnost in sreča je tudi biti sam s seboj,v samoti in tišini, ter upati na nekoč, nekje…Lep pozdrav.

Tudi midva s punco sva bila nekje tukaj, potem sva se poročila pa je bilo še bolj divje. Še vedno ta nihanja (ogromno strasti, ljubezni in neverjetno siloviti prepiri).

Največji problem je pa bil kako se pogovarjati (obtoževanja in jok).

Po enem letu zakona so se začele stvari umirjati in danes po letu in pol že kar v redu funkcionirava.

Nihanja so krajša in ne tako silovita.

Da sva prišla do tega sem predvsem jaz prebral veliko knjig, njej so bile te stvari bolj jasne. Ogromno sva se trudila pogovarjat. Kaj boli njo in kaj boli mene. Predelala sva otroštvo, nekaj stvari pa tako sam dojameš o sebi nekaj pa o partnerju.

Predvsem to, da smo nekako programirani v vzorce, ki se jih moraš res najprej zavedati, da lahko potem nekaj spremeniš.

Danes ni še tako kot bi si midva želela, ampak je že kar o.k.!

Najvažneje še vedno se noro ljubiva. Velikokrat sva že mislila odnehat, pa ne zaradi tega, ker se ne bi imela rada – ampak samo to da nisva želela povzročati drug drugemu trpljenja.

Največ težav sva imela. ker se je počutila od mene izdano (da v preteklosti nisem potegnil z njo, da mam rajši svojo družino kot njo, da je ne cenim).
Stvar je v tem, da mi ona pomeni vse, res pa nisem bil vedno na njeni strani.

Res je pa tudi, da se je tudi ona počutila izdano v svoji primarni družini.

Jaz? Sem vzkipljiv, agresiven, večno prizadet (tudi zaradi brezveznih stvari). In se tudi trudim to čimbolj odpraviti.

Ampak prvič res prvič čutim, da sva na pravi poti.

En lep dan vsem,

Kr en, kako sem te vesela !!! Če bi bilo več takih moških na tem norem svetu, bi bilo tudi pol manj gorja. Veseli me, da si uvidel, kje je problem in začel delati na sebi. Potrudil si se za žensko, ki jo imaš rad.

Vse čestitke in srečno v prihodnje!

Muza

Ta vajina veza pa je taka kot, da bi opisovala mene in mojega fanta, zato ti nasveta ne morem dati, saj tudi sam ne znam več naprej.
Upam, da vama uspe kot je Kr-enmu in njegovi, men ne kaže tako.

tudi meni ne kaže več dobro. mislim da je konec. zdaj se mi ni oglašal na telefon od prejšnjega tedna, ni odgovarjal na mejle, včeraj pa sem končno uspela dobiti reakcijo. danes se dobiva, da se vse zmeniva. tako je napisal on. verjamem, da je konec. ne vem sploh, kaj naj se grem pogovarjat, ko pa se je on tako ali tako že odločil.
grozno. sploh to, da mu po tolikem času uspe izključiti vsa čustva. očitno je res preveč sovraštva.
niti poskusiti najbrž noče več. jaz pa tudi ne mislim prositi. nikoli ne bom nikogar prosila, naj ostane. to sem si obljubila, ker je preveč patetično.
če hoče, naj gre. mene pa boli.

Verjamem ti, da te boli. Vseeno upam, da ni konec, ker ga še vedno ljubiš in da ima tudi on čustva do tebe, čeprav mislim, da niti moje niti tvoja zgodba v nedogled ne more trajati. Na koncu bomo vsi znoreli.
Pri meni že 14 dni ni ne duha ne sluha, ne z moje in ne z njegove strani, kar pa niti ni nič nenavadnega in novega a jaz to pot mislim izpeljati do konca, nič več obljub in nič več me strast ne bo premagala, ker na koncu je vedno isto.

Drži se in oglasi se še kaj.

MOgoče pa bi mi tvoj mail zaupala, da si tam kaj več poveva.

Hja, slovenci smo žal ne samo narod pijancev in alkoholikov, temveč tudi narod čustvenih invalidov. Težave se začnejo v mladosti, se prenašajo na potomce, ki imajo prav tako težave z urejanjem čustvenih zvez in spet rojevajo otroke, ki imajo spet … tako iz generacije v generacijo. Vsesplošna sposobnost tvornega dialoga je na psu, koncept daj-dam obstaja samo še v pravljicah. Stvari na katere javno opozarja Rugelj, neumni slovenčki pa se mu smejejo ali pa ga zmerjajo za fašista.

Eden izmed takšnih fantov sem tudi sam, ne sicer v takšni hudi obliki, kot je tvoj pacient, pa vendar sem pri eni svoji zvezi spoznal, da če sem bil pripravljen vztrajati toliko časa v zvezi z tako osebo, kot je bila ona, potem najbrž tudi z mano nekaj ni vredu(svoje so k razumevanju mojih problemov največ pripomogle knjige Rozmanove in Ruglja). In tudi ti seveda misliš, da se bo nekega dneva vse popravilo, on bo postal vzoren fant, kasneje mož in oče, kajne? Žal iz te moke ne bo kruha, predvidevam …

Kako boš ravnala, prepuščam tebi. Na prvi pogled je lažja pot, da na svoje življenje nimaš vpliva in tožiš zaradi trenutne situacije, ki ti seveda ni po godu in ti je že načela duševno zdravje. Če pogledam svojo mater, boš pri 55ih približno takšna kot ona. Nergala boš, kako ne moreš ničesar spremenit v svojem življenju, a po drugi stran ti to, kar dobiš v življenju, seveda ne bodo všeč, tvoje življenje bodo nazdirali drugi, sin(jaz) bo ista baraba kot tastari, gledala boš španske nadaljevanke, show Jerrya Springerja in se ukvarjala s smetmi(da, pravilno si prebrala!). Včasih boš drugemu sinu, ki prav tako živi v “sumljivi zvezi”, pomagala graditi bajto (z kupom pijanih bedakov, ki se derejo kot živali). Na svojega psa boš pretirano navezana in ti bo na bizaren način nadomeščal tisto, česar ne najdeš v družini.

Druga, bistveno težja pot je, da postaneš sama odgovorna za to kar se ti dogaja v svojem življenju. Jaz sem izbral to. Nisem (še) v resni zvezi, a nočem skozi zid z glavo, saj bi resnično za vse na svetu privoščil svojemu otroku res najboljšega očeta in najboljšo mamo.

Ja pa sej imaš prav ampak vedno je lažeje biti pametno za druge. O tem za mano in vejretno tudi njo ni vse v redu pa se čist strinjam, saj ne more biti, če vstrajamo v tem dreku.

Nisem hotel biti pameten za druge, navrgel pa sem tudi nekaj svojih težav.

Ne, saj v bistvu sem mislila bolj sebe, vedno sem pametna za druge, če ne bi bila v tem, bi gladko malo povedala kar si ti, čustveni invalidi smo (beri sem tudi sama) in seveda natrosila kup rešitev, ko pa sem sama v tem pa vsa pamet odpove, postanem čustveni invalid na kubik.

Tisti, ki nas morijo, so večkrat na meji manične depresije, se mi zdi.Da pa smo zi zatiskali oči pred napakami, ki so nas morile že od prvega dne ali jih nismo prepoznali, moramo pa tudi priznati.Muha=slon.

Nasveti tretje osebe so super, samo včasih ne znamo opisati vseh odtenkov in v ozadju ostaja naša naklonjenost do pozitivnih lastnosti druge osebe.Kaj z njo narediti?

rozica 30, se opravicujem, ker se nisem nic oglasila, vendar me ni b ilo v drzavi. zdaj pa sem malo prebrala, kaj ste napisali in moram rect, da se mi zdi, da vsi vemo kaj je prav in kaj ne, globoko to vsak ve, vendar odlocitev je tezka ko hudic.
je predolga zgodba, da povem, kaj se je zdaj vmes zgodilo, zato raje ne bom dolgovezila, ampak bi pa rada povedala, da je ponavadi cloveku lazje ze samo, ce to nekomu zaupa. in se pogovori. odlocil se bos itak sam. je pa seveda v podporo, ce stoji za tabo, kdo od bliznjih. potem se nekako lazje odlocis, saj ves, da ne bos sam, da se vse da preziveti in tako naprej. ce ti to rece nekdo tretji, si mislis, tako kot je napisal-a soul, da itak ne pozna vsega ozadja in tako naprej….
kar pa se komentarjev racheka tice, pa mislim, da so vseeno prevec pod vplivom Ruglja, katerega pa enostavno ne morem prenasati. tako zahojenih pogledov pa se ne. danes je svet in odnosi drugacnhi. no, pa saj se ne bom spuscala v to. mogoce res danes nimam moci oditi stran, samo naj ti povem, delam na samozavesti, delam na samostojnosti in custveni neinvalidnosti in da mi poroka ni neka sveta stvar in da nekoc , tudi ce bi bila porocena, ne bi videla ovir za odhod iz take situacije.
problem je v tem, da vidis prevec dobrega v cloveku, ki te (za tvoje pojme) ne obravnava tako, kot bi te mogel. se vidis tisto dobro, se bi bil rad v blizini in delil sreco z njim. ampak ko enkra sprevidis, da to ni to, ga lahko postavis samo pred kruto dejstvo (da se oba spremenita in trudita in tako naprej) ali pa je konec. če ne vidis premika, moras pot nadaljevati sam.
in ni panike. le hudo ti je za njim.
najlazjke je seveda pametovati okoli, vendar govorim trenutno iz lastne izkusnje in custev, in opazam pri sebi velike premike v miselnosti in nekatere knjige ti definitivno pomagajo na poti k temu.
le od Ruglja ne. ta ti pokvari celoten pogled na odnose. (si predstavljam, ker prebrala nisem nobene in je ne bi, tudi ce bi mi placali za to)

lep pozdrav