Pozdravljeni!

Tukaj pišem prvič in v bistvu z zadnjim upanjem, da mi bodo vaši nasveti lahko pomagali. Bom poskušala vsaj okvirno opisati moje težave, saj če bi hotela povedati vse, bi lahko pisala dneve.
Stara sem 26 let in se že 10 let nenehno borim s svojo težo. Katere probleme imamam, mi je jasno, zato ne iščem nasveta v smislu, kaj je sploh z mano narobe. Le povedati moram nekomu.
S svojo telesno težo nikoli nisem bila zadovoljna, zato sem pričela hujšati in večkrat uspešno shujšala, moj minimum je bil 45 Kg pri višini 167 cm.Stanje ni bilo ogrožujoče, saj nižje nisem šla, so se pa že pričele pojavljati zdravstvene težave (izpadanje las, izguba menstruacije, slabi zobje, nenehno me je zeblo in podobno). Problem je v tem, da sem se kljub tem težavam počutila izjemno dobro, saj sem vedela, da je to edina stvar, ki jo imam pod kontrolo. Enostavno lepo mi je, če mi kosti gledajo ven in, če se počutim slabotno, saj takrat vem, da moja dieta učinkuje. V takih fazah jem max. 300 kcal na dan, kar mi je čisto dovolj. Vesela sem. če zvečer čutim lakoto. Potem pa se naenkrat pojavi nasprotna faza, čisto brez razloga, ko se začnem prenajedati. Sedaj, po mesecu in pol moje diete se je spet pričelo in traja že 4 dan. Največji problem je, da sem zapadla v tako stanje, da ne vidim več izhoda. Vsak dan znova si rečem, to je bilo zadnjič, da si pojedla vse kar si našla, jutri boš spet na dieti. Ironija je, da sem že večkrat poskušala hrano izbruhati, pa ni šlo. Verjetno je to po eni strani sreča, po drugi, ko veš da vsa ta hrana ostane v tebi, je pa najbolj grozen občutek, ki se ga ne da opisati z besedami.
Trenutno se počutim čisto izgubljeno, osamljeno in prazno. Sem na robu obupa. Vse gre narobe, vsaka malenkost te spravi v še globjo krizo.Ne morem opisati kako je, če si se mesec dni trudil izgubiti kilograme, sedaj pa sem s temi štirimi dnevi prenajedanja vse spravil na začetek. Sama sem prepričana, da moram vse začeti znova.
Težko je, ko človek ve, da je to kar počne, popolnoma napačno, da je treba jesti normalno, ampak enostavno ne moreš spremeniti ničesar. Trenutno sem tako depresivna, da ne vem več naprej. Imela sem strokovno pomoč, pa ni prinesla veliko oz. sama vedno zapadem v staro stanje.
Potem je pa tu še ena stvar. Ravno delam izpit za avto in imam vožnje. Seveda je moja inštruktorica opazila, da je nekaj narobe. Le ztežka sem ji nekega dne zaupala in razkrila moje težave. Naj povem, da je po dolgem času prva oseba, ki sem si ji zaupala. Presenetilo me je, da je bila sploh pripravljena moje težave poslušati, glede na to, da se ne poznava dobro oz. kolikor se pač kandidat za izpit in inštriktor lahko poznata. Enkrat sva šli celo na pijačo in razgovor. Problem je v tem, da sem se nekako nanjo navezala v smislu, da se ji lahko zaupam o svojih težavah, sedaj pa ne vem kako naprej. Voženj bo kmalu konec, jaz bom pa spet na točki, ko nikogar ne bo, ki bi mi prisluhnil. Menite, da ji naj to povem? Nekako nerodno mi je taki osebi povedati, da bi rada ostala z njo v kontaktu (ne v smislu, da ji bom vedno težila s svojimi problemi) saj mi je prirasla k srcu in bi se morda lahko nekoč razvilo prijateljstvo. Strah me je, da ona ne čuti enako in želi ohraniti neko distanco s kandidati. Še sama ne vem, zakaj je ravno ona tista oseba, ampak bila je tam, ko sem sama bila čisto na dnu. Kako ji naj to povem, da je trenutno edini človek, ob katerem vsaj delno pozabim svoje skrbi. Kaj če se ji bo zdelo, da sem čudaška in, da v moji glavi ni čisto vse v redu. Glede na to, da zelo težko izražam svoja čustva v pogovoru, menite, da bi ji to lahko povedala tudi v pismu?
Težko je, ko človek 24 ur na dan razmišlja samo o eni stvari, to je hrana in ko te stvari,ki so te prej veselile, sedaj sploh ne zanimajo več.

Hvala za vaše odgovore že v naprej.

Pozdravljena

Kaj pa če bi svoji inštruktorici poskušala povedati kaj čutiš. Če te je poslušala do sedaj, te bo verjetno še naprej. Če ne boš naredila nič nikoli ne boš vedela.

Poskusi in držim pesti zate.

Draga Mexx,
Ko sem brala tvoj mejl, sem imela občutek, kot da berem svojo zgodbo. Le s to razliko, da sem jaz še bruhala (v najhujši krizi tudi po petkrat na dan) in imela obdobja, ko sem svojo stisko poskušala utopiti v litrih alkohola. Zelo zelo dobro te razumem, kako težko je živeti, ko te misel na hrano obseda 24 ur na dan, pa ti neznosni občutki krivde, gnusa do same sebe, praznih sklepov, da bo z jutrišnjim dnem vse drugače… Bi pa jaz v tistih najtežjih časih dala vse za to, da bi imela osebo, kateri bi lahko vsaj malo potožila o svojih težavah in da se mi ne bi bilo treba pred prav vsemi ljudmi pretvarjati, da je z mano vse v najlepšem redu. Da mi ne bi bilo treba toliko let čisto sami nositi tako težkega bremena. Zdaj mi je žal, da nisem že zdavnaj česa ukrenila, da si nisem že zdavnaj priznala, da je z mano nekaj hudo narobe. Tako bi si prihranila leta in leta basanja s hrano v zaklenjenem stanovanju, bruhanja naskrivaj, stradanja, skrivanja po straniščih, kraje hrane po trgovinah, izogibanja prijateljem, popivanja na samem, obupa, gnusa, sramu… Ko pomislim na vsa ta izgubljena leta, ki bi morala biti najlepši čas moje mladosti, mi gre na jok.
Zato ti polagam na srce, poišči si pomoč, ohrani stike s svojo inštruktorico (ne verjamem, da jih bo zavrnila), karkoli že, samo ne bodi sama s svojo bolečino!!!
Veliko sreče in lep pozdrav!

Draga Mexx,

razumem, da ti je težko povedati inštruktorici, da bi se rada družila z njo tudi po koncu izpita. To je težka odločitev, ki pa jo boš morala sprejeti na koncu sama. lahko ti rečem, da razmisli ali je bolje, da se ves čas sprašuješ ali bi ti bila pripravljena stati ob strani še naprej ali pa jo naravnost vprašaš, če bi si kdaj hotela vzeti čas zate tudi po koncu vožnje. Najtežje je ostati v nevednosti in ves čas premišljevati kaj bi bilo. Pretehtaj svoje možnosti, zberi pogum in jo vprašaj.

Motnje hranjenja prinašajo občutek kontrole nad tvojim življenjem kot praviš sama. Dokler ne boš pogledala kaj je vzrok, da si začela stradati in se prenajedati, se to ne bo končalo. Praviš, da ti strokovna pomoč ni pomagala. Morda bi morala poskusiti znova. Seveda drugje. različnim ljudem ustrezajo različne oblike pomoči. Verjetno tebi pomoč, ki si jo dobila ni ustrezala. Veliko ljudi se ukvarja s svetovanjem na tem področju. če potrebuješ pomoč pri izbiri ti lahko pri tem pomagamo. Pomembno je, da imaš ob sebi zaupno osebo, ki ji zaupaš – kot je tvoja inštruktorica. Vendar ti ona kljub temu, da te razume, ne bo mogla pomagati ven iz tega. trenutno ti zadošča, da te samo posluša. Ko bo prišel čas in ti to več ne bo dovolj, je dobro, da imaš informacije na koga se lahko še obrneš. Lahko nam pišeš na [email protected] ali nas pokliči na 01/25 11 602(rečeš za ano ali tatjano) in ti bomo pomagale pogledati kakšne oblike pomoči so ti na voljo in katera bi bila zate primerna.
Upam, da boš zbrala pogum in razmislila o mojih besedah. Želim ti čim bolj miren dan.

Lep pozdrav,

Tatjana

Mexx, upam da se še oglasiš, kajti po mesecih branja teh ipd. forumov končno zasledim vsaj del zgodbe, način pisanja v katerem vidim tudi svoj odsev.. Rada bi še kaj slišala iz tvoje strani.. Zavidam ti le pri eni stvari in sicer, da si imela to srečo najti osebo kateri se lahko vsaj nekoliko zaupaš in ti svetujem da ji to tudi odkrito poveš. Avto šola je bilo samo naključje srečanja, lahko bi to bil kak sejem, bar, trgovina ali kaj drugega. Življenje ti je dalo možnost za izhod v sili, ne dopusti da ti uide iz rok.

lp

Pozdravljeni,

sem zelo vesela, da sem na svojo zgodbo dobila takšen odziv in se zahvaljujem vsem, ki ste odgovorili. Hvala za vaše nasvete!

Trenutno je stvar takšna, da sem izpit za avto opravila in kljub temu, da ji nisem mogla povedati kaj čutim in kaj si želim, se je stvar obrnila tako, da mi je na koncu rekla, da naj jo pokličem, ko se bom vozila z avtom in se dobiva na pijači. Vsekakor jo bom poklicala, saj mi veliko pomeni, da zopet začnem navezovati stike z drugimi ljudmi, ki sem jih v času svojih kriz popolnoma zanemarila in tako ostala skoraj čisto sama.
To, da sem se z njo lahko pogovarjala o svojih problemih je v mojem življenju veliko spremenilo, saj se dosti lažje pogovarjam tudi z drugimi o svojih problemih, čeprav jih s tem ŠE ZDALEČ NISEM ODPRAVILA. Trenutno sem po nekaj tednih hujšanja zopet zapadla v globoko depresijo zaradi prenajedanja, ki je trajalo 6 dni. Danes je dan, ko sem se zopet odločila, da tako ne more iti naprej in sem spet pričela s tem, da nič več ne jem. Vem, da to nikamor ne vodi, ampak je edini način, ki ga poznam in mi prinaša boljše počutje.
Anastazija TS- tudi meni je žal, ko razmišljam nazaj, za vsa moja izgubljena leta (10 let) in iz dneva v dan vedno bolj obupujem nad situacijo in zavedanjem, da verjetno nikoli ne bom prišla iz tega ven.

Zame je najhuje to, da se zavedam svojih problemov a jih ne morem odpraviti, pa naj se še tako trudim.

Velika večina ljudi misli, da so anoreksija, bulimija.. (ok, velika večina niti ve ne razliko med temi, ali kaj sploh so te bolezni), torej verjamejo da so posledica želje po vitkosti, neki super popolni lepoti in posnemanje ti. “tv idealov”.. Od 100 primerov bo vsak imel svojo, unikatno zgodbo, kjer so vzroki, posledice.. totalno različni.

Problem nastane ko zaideš pregloboko.. ko ti ne bi bilo mar niti za 10 odvečnih kilogramov, samo da za trenutek lahko odklopiš misli, za en dan popolne tišine, za eno minutko da utihnejo vsi glasovi ki te terorirajo s hrano na kateri koli način. Kaj bom jedel, kje, kdaj, kolko.. nato sledijo druge faze ko se, na primer, ne moreš ustaviti.. Ko obiski čakajo pred vrati, ko telefon zvoni v nedogled, ko ves svet obstoji, a ti ne moreš nič.. Nato peklenska pot v kopalnico. Ko si sestradan, pa ne moreš zadržati hrane v sebi.. Pred breznom se stvari velikokrat ne končajo, so samo vmesna postaja ker, “jemo da bi bruhali in bruhamo da bi lahko jedli”..

Pa še ena zmota naših ljubečih: “To počnejo, ker se smilijo sami sebi, iz dolgčasa, ker nimajo prijateljev, drugega dela ipd..?? Ko ti med seksom, z najdražjo osebo, razmišljaš in se utrujaš da si preveč pojedel ta dan, da bo treba stradati naslednje dni, bruhati ali karkoli že, pa menda mi ja ni treba tega. Potem zapustiš cel svet, ker si nezaslužijo da so del “tvoje” bolezni. Ne razumejo, torej nimajo kaj početi v tej zgodbi, dokler ne pokažejo da so le tej kos. Šele takrat, ko ti osebi pokažeš, da jo popolnoma razumeš, obstaja možnost, da se ti bo odprla oz. zaupala svoje težave.
..

Ampak ok, ne more biti sve popolno in poštimano po naših željah, pričakovanjih. Borimo se torej sami. Nismo pa edini. Za vse obstaja rešitev, samo hoteti je treba ven iz tega. Sveta ne moremo spreminjati, tudi če se izmaličimo do smrti, ostal bo nespremenjen, funkcioniral bo še naprej, ja, brez nas. Lahko pa sebe spremenimo.
..

Lolla, krasno si napisala!! Sem tudi jaz alergična na taka pametovanja o tem, kaj je bulimija. Mislim, da nihče, ki tega pekla ni okusil na lastni koži, ne more razumeti, za kaj sploh gre pri bulimiji. Naši doma (sploh mama) so me spravljali v blaznost s svojimi poskusi nadzora (nad hrano, ki jo pojem, nad bruhanjem, za mano so hodili na WC…), očitki, prebiranjem mojega dnevnika, grožnjami, ignoriranjem problemov… Sploh mama je dosegla samo to, da sem se po hitrem postopku odselila, da zdaj živim 150 km stran in se niti vsak mesec ne vidimo. Šele ko sem od doma ustvarila tako distanco, sem se lahko vsaj približno spoprijela s svojimi težavami. Tako da ti drugi ljudje lahko zelo škodijo, če ti hočejo po vsej sili pomagat na napačen način.

Verjetno niso seznanjeni z dejstvom, da če nekoga napadeš, se bo ta posledično branil, upiral. Lahko reagira na istem, agresivnem, nivoju, lahko se zapre vase in potem kaj.. ali pa enostavno zbeži, ker ne zmore pritiska. Vsekakor nič pozitivnega. V večini primerov, ko nekdo ima kak problem, je že tako ali drugače čustveno prizadet in kaj najbolj potrebuje takrat je le malo opore, potrpežljivosti, razumevanja.. Smešno je da svojci nato iz vsega naredijo problem za njihovega češ: “Zakaj mi pa to delaš?? Kakaj me trpinčiš?? Kaj ne moreš biti normalen kot vsi drugi?? in podobne izjave.. Jaz bi v tem primeru najprej njih poslala na ozaveščanje, ker bi radi “na slepo operirali srce”.

Tebe so torej “terorirali”, so pa taki, ki se ne zmenijo zate. Popolno nasprotje. V najhujši stiski se jim celo zaupaš in kaj naredijo? Ničesar.. Zatiskajo si oči.. Saj ne veš kaj je huje.

Ponavljam še enkrat, ko le ugotoviš da ne boš dosegel ničesar, da drugi ne reagirajo tako kot bi ti hotel, sprijazni se s tem pa naj bo še tako težko, boleče in si pomagaj sam. Eno samo življenje imaš. Telo si dobro zapomni in posledice lahko udarijo ravno takrat, ko ti končno “zalaufa” v življenju, ko najmanj pričakuješ. Na druge se zanašat je dejansko hoditi po samem robu prepada.

lp

Draga Mexx!
Popolnoma razumem tvojo stisko in vem kaj preživljaš. Tudi jaz sem v podobni situaciji. Vem, da bova dolečena dejstva morali sprejeti. Sploh kar se tiče hrane.. Saj obe vema, da problem tiči drugje in sva ga samo prenesli na hrano. Zdi se mi super, da si našla sorodno dušo i n si se ji lahko zaupala.V našem življenju nič ni zastonj. Tudi tvoja inštruktorica je prišla z razlogom. Si še zelo mlada in škoda, da si ne bi privoščila več kot 300 kcal. Težko bo, ko boš stara trideset ali malo čez pa boš ugotovila, da je tvoje telo že močno načeto. V moji glavi je trenutno občutek krivde, da sem si to storila. Po drugi strani pa še me je vedno strah hrane. Želim ti vse dobro in, da najdeš pravo pot. Izbira je velika, le stopit je treba. To velja za naju obe in zmogle bova.