Spoštovani,
imamo 7 letno hčer, ki pogosto nagaja v šoli. Zelo je samosvoja, ne uboga, tako da ji doma stalno grozimo in jo tudi pogosto kaznujemo. Po pravici povedano, sva z možem že obupala s takim odnosom. Jaz imam občutek, da se kar naprej derem, ker nič ne sliši. Tudi v šoli ne posluša. Kaj storiti? Bila je rojena s carskim rezom in oživljana, lahko sumimo na kakšne okvare možganov?
Hvala za odgovor in lep pozdrav
Dori

Dori,
Ob vašem pismu se mi spontano utrne izkušnja mnogih staršev (tudi moja), katerih otroci imajo ob rojstvu ali v zgodnjem življenjskem obdobju kakršnokoli »medicinsko« posebnost. Prepričana sem, da sta bila ob rojstvu hčerke oba z možem zelo zaskrbljena, tudi prestrašena. Če se z otrokom dogaja karkoli, kar ni običajno (vaša hči je bila oživljana) postanemo starši še posebej občutljivi, nežni, popustljivi, varovalni … – samo, da bo z otrokom vse v redu, samo, da se vse dobro izteče. Se spomnite vaše misli: » Vse bova storila, karkoli bo potrebno, samo da bo hči dobro, najboljše, samo, da se vse uredi«. Ti občutki in misli so povsem normalna reakcija. Sama sem to čutila, doživljala in mislila, ko je imel naš najstarejši sin zelo visok bilirubin in kasneje približno ob letu vročinski krč.
S tem ni nič narobe le naša vzgoja se spremeni. Nekoliko v svoji varovalnosti pozabimo, da je potrebno otroku postavljati ustrezne meje in ga prav s tem pripravljati na življenje v skupnosti. Praviloma popuščamo, to pa pri sebi in drugih (če je to potrebno) opravičujemo z njegovo »posebno izkušnjo«. Nekaj let še to gre – potem se običajno zavemo, da ne zmoremo več – tako kot ste zapisali – počasi obupamo, ker običajni vzgojni mehanizmi (ki pri nekaterih drugih tako lepo delujejo) pri nas ne delujejo.
Pravite, da se pogosto derete. Seveda. Hčerki naročate običajne stvari (pospravi, ne meči, umij si zobe, pazi na , ne trgaj, ne uničuj) pa vas sploh ne sliši – saj se slišanja in upoštevanja navodil ni nikoli prav naučila. Saj ji tudi ni bilo potrebno. Starši v teh situacijah veliko preveč delamo namesto otroka ali za otroka ne pa z njim skupaj.
Moje izhodišče ob vašem pisanju je, da pri vaši hčerki ne gre za kakšne okvare – v preteklih 7 letih bi vam o težavah npr. v intelektualnem, motoričnem ali zaznavnem ali … razvoju povedali zdravniki, vzgojiteljice, okolica in šola.
Zato menim, da bi bilo potrebno spremeniti nekatere vedenjske vzorce pri vaši hčerki. Vedenje se oblikuje skozi učenje (spoznavanje) kaj je prav, primerno, potrebno, zaželeno, pričakovano vedenje v nekem socialnem okolju (v šoli, v družini, na obisku, predstavi, na ulici, med prijatelji)

Kaj torej storiti?
1. Opravite z mislijo in strahom, da ima vaša hči kakršnekoli posledice situacije ob rojstvu – tu naj vam pomaga zdravnica vaše hčerke.
2. Preberite nekaj literature s področja vzgoje (da se opremite s potrpežljivostjo in dobite nekaj idej) – npr. B. Coloroso: Otroci so tega vredni, J. Bluestein: In mulc si bo pomagal sam, F. Mravlje: Pozorno poslušanje z razumevanjem, …
3. Opremite se z veliko mero vztrajnosti in potrpežljivosti. Oprimite se misli, da boste vaši hčerki v pomoč za kasnejše samostojno socialno življenje, če ji boste pomagali osvojiti (to je ponotranjiti) nekatera zaželena in pričakovana vedenja.
4. Obljubite si, da ne boste nikoli več kričali svojih zahtev, navodil ali pričakovanj. To vodi le še v večje drenje ali v obup, kot ste že sami opazili.
5. Svoje želje in pričakovanja povejte z mirnim, odločnim, jasnim, običajno glasnim tonom. Lahko celo malo tišje kot običajno. Pri tem pa pazite, da gledate hčerko v oči. Počepnite k njej, obrnite njena lička k sebi in ji povejte kaj želite. Pri tem morate biti prepričani, da ve kaj od nje pričakujete. To preverite s vprašanjem: Ali si razumela kaj moraš storiti. Če ne odgovori ji razložite: »Želim, da pospraviš svojo sobo. Torej, pospravi igrače v škatlo, omaro; zloži šolske stvari na mizi in odnesi čevlje iz sobe«. Ne ji dati več kot tri navodila hkrati. Potem jo prosite, da ponovi, kaj mora storiti. Če ponovi, jo nagradite z objemom, besedo super ali bravo ali kaj podobnega.
6. Povejte ji, kaj bo potem, ko navodilo opravi. Npr. »Ko pospraviš sobo greva v park, k babici, bova spekli pecivo, boš pogledala oddajo o …
7. Če navodila ne opravi – preverite še enkrat ali je razumela. Če ima kakšne težave ji v začetku pomagajte (vi opravite skupaj z njo eno od del).
8. Če navodila ne opravi pa veste, da z razumevanjem ni bilo težav – ni prijetne posledice – torej sami greste v trgovino, k babici, pečete pecivo – lahko sedi ob vas – vendar vam ne pomaga – dokler ne opravi prej naloženega dela. Če greste kam sami naj bo z njo oče ali jo peljete k babici.
9. Dobro bi bilo, da z možem dogovorita nek dnevni ritem: kdaj družina kaj počne – ta ritem naj se ponavlja, poskusite zreducirati razne nepričakovane dogodke na minimum. To bo v pomoč vam (da ne »padete« iz vloge, ki ste si jo zamislili in hčerki zopet dovolite, da ne sliši navodil, njej pa tudi, saj bo vedno bolj razumela, da je potrebno nekatere stvari početi v določenem zaporedju in da nekaj kar ne opraviš ne izgine (ker to naredi mama, oče, babica) pač pa čaka ali se celo nalaga.
10. In še ena ideja: Če imate (lahko oba) priliko v šoli ali kraju se vključite v Šolo za starše. Tam boste srečali starše s podobnimi težavami (njihovi otroci pa niso imeli kakšnih posebnih situacij – s tem boste lažje opravili s strahom pred morebitnimi posledicami oživljanja), pa tudi s starši katerih otroci so imeli še resnejše posebne situacije. Našli boste množico idej, kako drugi starši rešujejo podobne težave, pa tudi lažje boste premagali »željo«, ki se vas bo gotovo lotila, da bi zašli v stare vode.
Spremembe v vedenju vaše deklice se bodo pokazale šele čez čas (Učenje pač potrebuje svoj čas) in lahko se vam zgodi, da začnete zopet popuščati – ker jih boste pričakovali prej in se vam bo zazdelo, da tako ali tako nima smisla kaj spreminjati. Pričakujte tudi, da to ne bodo všeč vaši deklici – to pa zato, ker se v obstoječem sistemu znajde bolje od vas in prav nič ne čuti potrebe, da bi se kaj spremenilo.

Prepričana sem, da vam bo uspelo saj ste opravili dober začetek, ko ste se začeli spraševati, kaj bo potrebno spremeniti, da boste kot družina prišli v običajne vode v katerih barko vodijo starši in ne otroci (ker še pač ne poznajo navigacije). Imejte vedno pred očmi tudi to, da gre otrokom dobro, kadar je dobro staršem – kadar pluje barka dokaj mirno, s pravo hitrostjo v pravo smer.

Lep pozdrav
Francka