večje št. kg brez trakca?
Še podvprašanje okrog trakca.
V čem je potem tisto, od česar se shujša? Ješ manj? Se pravi – če bi isto jedli manj (brez trakaca), bi isto shujšali? Zakaj nam ne uspe?
In še nekaj: če ješ res dosti dosti manj, a ni nobene omotice, slabotnega počutja itd. Ker ko jaz zmanjšam obroke in jem manj, sem brez energije, omotična, glava me boli …
Res prosim za kakšen odgovor, mnenje. Hvala!
Jaz sem v srednješolskih časih brez pomoči shujšala 38 kg,se pravi,da sem postopoma jedla manj in se več gibala.A žal sem se z leti,ko so prišli služba,otroci ,družina in nič časa samo zame(ki bi ga izkoristila za gibanje), počasi zredila nazaj,ne samo toliko,ampak še več.
Ko sem se pri 30-ih zavedla,da tehtam 124 kg,da ne zmorem pri igri ujet moje 3 letne malčice, da me utrudi že hoja po stopnicah,sem se odločila,da temu naredim konec.Moj želodec pa je bil že tako razširjen in vajen velikih količin hrane,da preprosto nisem zdržala.
Odločila sem se za pomoč z vstavitvijo gastričnega traku, kot zadnjo možnost,da spremenim svoje življenje na bolje. Trak mi pomaga,da zaužijem manjše obroke hrane,kaj pa nosim v usta,je pa moja izbira.Sama se držim reda 5-ih obrokov dnevno,in čimveč tekočine.Poskušam jesti čimbolj raznoliko.In seveda sem spet fizično aktivna,hodim,kolesarim,plavam,…in vsak dan zmorem več.Pridejo tudi dnevi,ko se počutim izčrpano,na začetku se mi je vrtelo,občasno mi je bilo slabo,…Takrat počivam in mine.V prejšnjih časih,sem se pa najedla,pa mi je bilo bolje.Tega pa zdaj ne morem.Zato sem se primorana učiti težave premagovati drugače.Zdaj tehtam 92 kg. Vem,da sem na dobri poti,a bom morala v to novo življenje vložiti še veliko truda.In kar je najpomembnejše : NIKOLI VEČ NA STARA POTA !!!
Vse to se seveda DA tudi brez operacije,s trudom in vstrajnostjo na dolgi rok.O tem kaj kdo zmore,pa naj v sebi presodi vsak sam.Notranja moč je pri taki spremembi neprecenljiva.
Še odgovor na drugo podvprašanje: jaz imam energije bistveno več – kar je posledica gibanja.
Nobene omotice ni ali slabega počutja. Količinsko pa hrane tudi ni tako zelo manj – jem celo več obrokov, kot prej (5) – prej recimo nisem zajtrkovala, zdaj zajtrkujem. Pojem ogromne količine zelenjave – zato volumsko ni manj…
Hvala obema in obema čestitke, ker delata nekaj zase – naj bo pot taka ali drugačna, cilj je isti.
Jaz vem, da moram nekaj narediti. Diet sem dala skozi ni da ni, od najbolj neumnih (a la jajčna ali KC) do Montinjaka, ki je sicer super, a po njem ne hujšam nič. Sem ga držala dlje časa …. upala, čakala na kak rezultat ……… nič. Je pa res, da si količn nisem ravno omejevala, ker piše, da lačen ne smeš biti. In to je moj problem: lačna non-stop, jedla bi in jedla in se ne nasitim. 🙁
No, razmišljam tudi o trakcu , ampak res samo razmišljam.
Sem se nasmejala (bolj sebi), ker sem se ob branju spomnila enga luštnega veterinarja iz oddaje 4×4, ko je govoril o psih in njihovi nenasitljivosti. Je rekel nekaj v smislu, da psi bi stalno nekaj jedli, on pa tudi 🙂 Pa je bil vitek 🙂 No, pa sem takrat pomislila, da sem na nivoju svojega psa 🙂 (labradorca, ki bi stalno in vse po vrsti jedel). Sicer imam živali zelo rada in jih spoštujem, ampak mi je bilo pod nivojem, da sva oba enako požrešna 🙂
Da ne tvezim: ja, jesti je lepo, grizljanje pomirja tesnobo, maši praznino (katero, mora vsak človek ugotoviti sam). Ni TELO lačno, ampak je SRCE (al možgani, duša…). Jaz sem shujšala v treh letih 34 kg in imam danes res lepo postavi pri 34-ih in po treh otrocih (prvič v življenju), ampak dobila sem veliko več: nisem želela odpraviti le posledic (kilograme), temveč tudi vzroke svoje debelosti, zato sem si za hujšanje vzela veliko časa in sem (hvala Bogu) medtem tudi “odrasla”, dokaj uspešno razvozljala in odpravila vzroke in se zaljubila v tek… in težo uspešno vzdržujem leto in pol.
Enim je hujšanje samo matematika, meni je bila odlična priložnost za osebnostno rast in danes sem vesela, da sem bila nekoč predebela.
Ob tej primerjavi s psom sem se nasmejala, potem pa tudi zamislila. Res sem požrešna. Pa sem preizkusila vse mogoče metode (hranjenje ob določenih urah, veliko vode, misel na lačne po svetu, misel na nove hlače, misel na vse bolečine, ki jih doživljam v takem telesu, ponižanja … ), nič.
S polnim želodcem naredim vse sorte sklepov in imam polno idej, kako bom živela drugače. Potem stisne lakota (ja, ni nujno, da je vedno iz želodca) in pride tako silna potreba po hrani, da padejo vsi dobri sklepi.
Ja, Franchika, pri meni je zelo podobno. Zato se nujno moram z nečim zaposliti. Ponavadi to ni delo, kakršnega opravljam rutinsko, ampak kaj novega, ki zaposli tudi moje misli, ali pa športne dejavnosti (ki imajo še dodaten pozitiven učinek) – skratka potrebujem nekaj, kar mi popolnoma zaposli misli in da čas hitreje mine. In postopoma v želodec vnašam manj hrane ter uvajam nov režim prehranjevanja. Ampak to ne gre čez noč. Nekoč sem prebrala na tem forumu, da telo potrebuje nekaj let (mislim da celo pet let), da popolnoma usvoji nov način prehranjevanja. Do takrat naj bi bil človek zelo dovzeten za to, da zapade nazaj v prejšnje navade. Za mano sta dve leti in pol novega režima prehranjevanja, ampak še vedno se mi tu in tam zgodi, da se preveč prepustim starim navadam. K sreči se hitro streznem, a pridobljene dve ali tri kile so prehitro tu. Tako bo verjetno ta teorija o petih letih kar držala. Ampak jaz bom zdržala, če je treba še pet let, da le ne zaidem več na stara pota. Tako kot pravi Anina, sem se tudi jaz iz moje debelosti in posledično hujšanja nekaj naučila, sem osebnostno zrasla in utrdila svojo voljo.
Lp
no, jaz sem pa nekje brala, da je treba novo pridobljeno težo z železno disciplino vzdrževati vsaj 2x toliko mesecev, kolikor kilogramov je odpadlo.
Se pravi: kdor je izgubil 12 kilogramov, jih bo vzdrževal 24 mesecev, dve leti, da se bo telo navadilo. Kako je s tistimi, ki odvržejo 50 kilogramov… uf! si ne znam niti zamisliti – 100 mesecev je 8 in nekaj let…
Frančika, ti razmišljaš o op. posegu… nehaj razmišljti, stori kaj! Nikoli namreč ne veš, koliko časa bo minilo od tvojega prvega klica, ko se boš naročila za pregled oz. prvega pregleda, do operacije… in kaj se lahko dotlej še zgodi.
Zase že vem, da sem predolgo odlašala s prvim klicem, je pa zato potem hitreje šlo. Od prvega obiska pri dr. B. pa do operacije bilo 2 dni manj kot 2 meseca… in zdaj je moje življenje povsem drugačno.
Ne vem, kako je pri drugih, ampak pri meni so bili lakota, požrešnost in nenasitnost res neka anomalija v prebavilih. Zdaj se moram prav spomniti in opomniti, da se lotim hrane… tudi prebava je redna in odlična. Kadar pretiravam z vnosom, seveda se rudi to zgodi, tudi zelo hitro in obilno izločim; prej pa ni bilo tako. Ne trdim, da nisem nikoli lačna, ampak ko gledam druge ljudi in njihove prehranjevalne navade, se mi zdi, da sem v odnosu do hrane kar v njihovi skupini.
Po tem sklepam, da je bilo nekaj “defektnega” v mojih prebavilih, če je zdaj po OP vse tako lepo
urejeno. Zdi se mi, da končno lahko živim tako kot vsi ostali normalni (kar zadeva prebavni trakt, presnovo ipd… ) ljudje.
Pa prej nikoli nisem pomislila, da je moja debelost posledica kake organske anomalije, zdaj šele vidim, da je bilo bržkone nekaj narobe. Pa me sploh ne zanima več, kaj je bilo.
Vse življenje sem bila prepričana, da sem požrešna in nenasitna in da filam neke neizpolnjene želje in potrebe… in da moram uštimat nekaj v glavi in v duši.
Tako pa se je po enem tako preprostem posegu (kajti šele ko je ta OP za tabo, ugotoviš, da je poseg preprost) izkazalo, da se tudi psihologija lahko moti, ko v debelem človeku vidi nekoga, ki s hrano teši potrebe duše…
Neizmerne potrebe po hrani ni več, ostala pa sem ista oseba. Po tem sklepam, da je bila pred posegom moja duša povsem uravnovešena in je šlo res za neko organsko anomalijo…
Drži pa, da je vsak človek edinstven in ustvarjen kot poseben organizem, zato ni mogoče analogno sklepati, da ta poseg uravnava tudi željo po hrani. Pri meni jo je (imam obvod); videla pa sem eno, ki je imela več kg kot tedaj jaz, pa je imela že 3 leta trakec…
Zato lahlo vsak govori le zase in ne bi mogla biti bolj srečna kot sem, da se je prav pri meni pokazalo, kako nujna je bila OP, pa čeprav iz meni povsem neznanih vzrokov. Pomembno je le, da čutim pozitivne posledice.
Vse dobro želim tudi tebi
… in seveda vsem, ki se še odločajo za poseg, seveda pa tudi tistim, ki imajo to že za seboj.
z.
mene pa zanima naslednje:
ko začnemo hujšati-manj jesti, nam svetujejo naj ne jemo premalo, saj telo lahko to narobe razume in še tisto kar pojemo odloži na rezerve-špeh in namesto da bi shujšali se še zredimo.
kako je potem možno, da operiranci, ki po operacijo drastično zmanjšajo količine hrane tudi uspešno izgubljajo kilograme in to veliko kilogramov. zakaj pri njih telo ne zazna to kot “hudi časi” in jim ne povečuje zaloge?
primer:
nekdo, ki je težak 90 kil, v celem dnevu poje: sendvič, 3 kave s smetano, kosilo za 2, vmes še kakšen sendvič, in 4 ocvrta jajca in 2 velika kosa za večerjo. in ta človek se sprvi hujšat. če bi bil operiran bi cel dan samo pil razne sadno-zelenjavne sokove, ker drugega itak ne morejoin ne smejo, in bi iz 4000 kcal prišel pod 800 in bi drastično hujšal, pa še energijo bi imel za telovadit – od kje???
nekdo, ki pa bi omejil hrano na polovico, je pa že preeč, in telo zazna krizne čase in še tisto da na zaloge. kje je tukaj logika?
ali
jaz imam 95kg in jem vse po vrsti, ali bi shujšala, če bi kar naenkrat nič jedla – ali samo sokove pila’ če bi – torej teorija, da telo ob drastičnem zmanjšanem vnosu zazna krizo in začne varčevat – NE DRŽI.
Sem se nasmejala (bolj sebi), ker sem se ob branju spomnila enga luštnega veterinarja iz oddaje 4×4, ko je govoril o psih in njihovi nenasitljivosti. Je rekel nekaj v smislu, da psi bi stalno nekaj jedli, on pa tudi 🙂 Pa je bil vitek 🙂 No, pa sem takrat pomislila, da sem na nivoju svojega psa 🙂 (labradorca, ki bi stalno in vse po vrsti jedel). Sicer imam živali zelo rada in jih spoštujem, ampak mi je bilo pod nivojem, da sva oba enako požrešna 🙂
Da ne tvezim: ja, jesti je lepo, grizljanje pomirja tesnobo, maši praznino (katero, mora vsak človek ugotoviti sam). Ni TELO lačno, ampak je SRCE (al možgani, duša…). Jaz sem shujšala v treh letih 34 kg in imam danes res lepo postavi pri 34-ih in po treh otrocih (prvič v življenju), ampak dobila sem veliko več: nisem želela odpraviti le posledic (kilograme), temveč tudi vzroke svoje debelosti, zato sem si za hujšanje vzela veliko časa in sem (hvala Bogu) medtem tudi “odrasla”, dokaj uspešno razvozljala in odpravila vzroke in se zaljubila v tek… in težo uspešno vzdržujem leto in pol.
Enim je hujšanje samo matematika, meni je bila odlična priložnost za osebnostno rast in danes sem vesela, da sem bila nekoč predebela.[/quote]
se čisto strinjam enako velja pri meni v glavi moraš za vedno razčistiti s hrano, kako in koliko in kakšno jesti ,ter vnesti v vsakdanjik gibanje ,moj rezultat je tudi -40 kg v 15 mesecih z lahkoto ,samo to je poudarjam maraton ,čez noč rezultatov ni.
Dejstvo je, da se celotna naša populacija prenajeda! Mislim, nekateri narodi preživijo celo družino s tremi pestmi riža na dan in nekaj zelenjavice, pa nihče ni podhranjen. So pa vitki, veliko bolj zdravi, infarkti in diabetes so jim španska vas, hkrati pa dosegajo višjo življensko starost.
Zase definitivno opažam, da se očitno že celo življenje prenajedam, ker zdaj, ko sem udarila eno tako minimilistično dieto sploh nisem lačna. Peti dan sem sicer imela krizo, ampak je šlo mimo in sem vztrajala naprej. Naj povem, da se počutim odlično, kljub malim količinam hrane in tudi kilogramčki se topijo ;))
Mislim seveda začneš hujšati, ko nehaš jesti. Edino kar je je to, da po dieti in ko začnemo normalno jesti telo misli, da bo spet stradalo in zato takoj vse pošlje v zaloge. Ravno od tu jojo učinek hitrih in nezdravih diet.