večerni jok

Spoštovani!

Spoštovani!

Sem mamica dvomesečne dojenčice. Že skoraj dva meseca se ubadamo s težavo – kako jo uspavati zvečer oziroma kako umiriti njen jok. Z možem meniva, da nima krčev, ker preneha jokati, ko spremenimo njen položaj, če jo zibamo itd, vendar se kmalu naveliča in spet začne jokati. Tudi zvija se ne, bolj “cepeta” oziroma krili z rokami in nogami. Videti je, kot da je zelo zaspana, vendar ne more zaspati, saj ima že čisto majhne in steklene očke, naslednji trenutek pa je spet povsem budna. Punčko dojim in tudi mleka imam dovolj, tudi zvečer, sicer pa dojenje med jokanjem odklanja oziroma se z dojko bolj igra. Rokice pa vseeno tlači v usta, kot da bi bila lačna. Tudi dude noče sprejeti. To se ponovi prav vsak večer od osme ure pa do polnoči ali včasih celo dlje. Ponoči potem pridno spi in se zbudi enkrat samo zaradi hranjenja.

Zanima me, v čem bi bili lahko razlogi za takšen večerni jok dojenčka in ali imate kakšen nasvet, razen tega, da jo pač crkljamo in ji delamo družbo tudi če neutolažljivo joka. Ali lahko računamo, da takšen jok kaj kmalu izzveni? Skrbi naju namreč, da bo punčka tudi ko bo starejša, vsak večer zahtevala takšen tretma, ki pa je za naju z možem precej izčrpavajoč.

Lep pozdrav in hvala za vaš odgovor!

Pozdravljena!

Prvi moj vtis je, da ste se zapletli v krog povezanih stvari. S tesnobo pričakujete vsak večer, vaša misel hrepeni po drugačni vsebini, radi bi ugotovili, koko jo prepričati, da ne bo jokala. Dojenčica vse te občutke pije in občuti. In pozno popoldne in zvečer je tisti čas, ko vse pride do skupne točke.
Dojenčica se bo z rastjo spreminjala. Še kakšen mesec ji dajem možnost, da bo ponavljala sedanji vzorec. Potem bo pa že toliko novih stvari odkrila čez dan, da bo najverjetneje pozabila, da je zvečer utujena.
Bolj se želim posvetiti Vašemu razmišljanju. Bi bilo hudo narobe, če bi bil z njo le eden, izmenjaje po dnevih ali urah? Bi poskusili z drugačnim urnikom? Popoldne več kopanja ali masaže ali večerni sprehod? Glavno sporočilo je, da morate Vi spremeniti doživljanje in poskrbeti za sproščenost.Otrok sedaj sprejema maksimalno, dajte mu vedeti, da je sprejet kadarkoli, kakršen koli in da imate kljub vsemu veliko dobre volje na zalogi. Otrok začuti, da ste na koncu svojih moči in to ga prestraši.Sedaj potrebuje neskončnost, v puberteti pa meje, da bo občutek varnosti pomirjujoč. Je ta trditev v nasprotju s prepričanjem, da moramo otroka od rojstva vzgajati, da ve kje so meje? Nite ne. Upoštevati je treba, da se potreba po neskončnosti neverjetno hitro manjša. Ko začne spoznavati omejitve svojega telesa, se že postavijo prve meje. Pri čustvih neskončnost vztraja do prvega “NE”. Našega , seveda. Iz tega sledi naša odločitev, do kdaj bomo otroku pustili, da se čustveno krepi, tudi na naš račun in kdaj mu bomo pokazali meje. Poznate knjigo Čustvena inteligenca? Razjasni marsikateri občutek, ki ga poznamo odrasli. Priporočam v branje. Ali pa v pogovor, če ste jo že prebrali.
Pogumno. Dojenčica je dobila najboljše starše, kar si jih lahko zamisli in Vi ste dobili najboljšo hčerko, kar ste si jo želeli. Verjamete? Nikoli ne podvomite v to!
Srečno!