Včeraj sem gledala na Slovenija 1 film tedna Kopno; italijanski film. Posnet je bil leta 2011 in je v Benetkah prejel posebno nagrado žirije. Odpira zanimiva vprašanja. Predstavlja problematiko ilegalnih beguncev, ki prihajajo preko morja iz Afrike. Zanimivi so mi bili argumenti ribičev, ki so na skupnem sestanku drug drugega prepričevali o tem ali pomagati ilegalnim beguncem na katere naletijo v morju ali ne. Navodila oblasti so bila jasna, da jim ne smejo pomagati, da je to nezakonito, tudi če kdo pri tem umre. V primeru, da jih opazijo, morajo javiti policiji, oni pa jih lahko samo opazujejo od daleč. Policisti oz. oblast so jih seveda nato transportirali nazaj odkoder so prišli. Določeni ribiči so spraševali druge ribiče, ki so jim govorili, da naj se ne vpletajo v to, če naj spregledajo sebe, svoje vrednote, to kar so se naučili, že na začetku svoje poklicne poti, da naj rešujejo vse ljudi na katere naletijo v morju in zdaj rešujejo samo bele, črne pa pustijo, da utonejo.
Kdo so ilegalci? Zakaj bežijo? Zakaj tvegajo življenja in gredo brez vsega v neznano? Kdo jih je izropal? Kdo jim je uničil naravo, kdo jim je vzel vire preživetja? Kdo se skriva v ozadju? Kdor si ne zatiska preveč oči, ve. Kakšna je naša odgovornost? Smo jim dolžni pomagati? Je prav da jim pomagamo? Bi morali begunci ostali tam, kjer so živeli in ne iti izven meja svoje drževe?Smo odgovorni, ker se ne upremo velikim korporacijam, ki uničujejo vse pred seboj? In še tisoče vprašanj.
Vse skupaj se je dogajalo na majhnem otoku na jugu Italije. Prebivalci so lahko služili denar z ribolovom ali turizmom. Potem prikazuje človeka, ki si služi denar s turizmom. Vsako jutro je moral pobrati smeti, ki jih je morje naneslo na obalo, da so prišli turisti na čisto obalo. Nekako nekje na robu zavesti je imel ves čas strah, da ne bodo turisti naleteli na pol mrtve ali celo čisto mrtve begunce, ki jih bo morje naneslo na obalo. Imel je prav, dejal je, turisti, ki pridejo, bi radi odklop, ne bi radi gledali trupel. Res je a ne, zato gremo na dopust, da odmislimo trpljenje, vsi se strinjamo, da rabimo odklop od norega sveta.
Pa vendar kakšen je dopust, če si moram zapirati oči, če ne smem videti goro smeti, goro socialnih problemov, ki so samo strelaj od nas. Koliko odličnih turističnih destinacij, samo nekaj korakov od prostora določenega gostom, skriva goro problemov. Se me to kot turista ne tiče? Še denar dobijo od mene, v bistvu jim pomagam, kaj pa še…-hm.
Meni se zdi, da naš svet postaja premajhen za vso to goro problemov in smeti, ki se dnevno razširjajo. Naše oči morajo biti vedno bolj zaprte, da ne vidijo; da si lahko spočijemo in si lažemo, saj bo, saj je v redu. Če drži rek, kakor na znotraj tako na zunaj, potem lahko vsak od nas vidi pot rešitve. Lahko sprejme odločitev: »Ne bom več bežal sam pred seboj, pogledal bom vase, naredil bom inventuro, pogledal bom v temne kotičke sebe in spustil na plan zmaje…ščistil se bom…..Vprašal se bom za svoje vrednote in se vprašal komu služim…dobroti, ljudem ali denarju…Vprašal se bom, kje je moja odgovornost in kakšen svet si želim…..in kaj za to lahko storim…..«

Lep pozdrav, Mateja

Mateja…

Filma si sicer nisem ogledala, a sem vseeno z veseljem prebrala kar si napisala. Ko sem brala o turistih, sem se spomnila nase. Ko sem potovala po srednji in južni Ameriki, predvsem v karibskem predelu, me je nemalokrat stisnilo, ko sem obiskala pristne staroselce, ki so živeli v svetu brez elektrike, brez telefonov, transakcijskih računov, pogosteje so bili lačni kot siti. Spomnila sem se otrok, čistih in nedolžnih, žensk, ki so ponudile bananin kruh in moških, ki so ujeli in spekli ribo, slastno ribo… Nikoli po tistem nisem jedla boljše. Ko smo sedeli v vročem pesku in ga imeli vsepovsod. … poslušali veter in valove ter številne nam neznane zvoke iz živalskega sveta. Še danes mi zadiši po polenih in žaru. Da smo prišli do njih, smo se s čolni vozili skoraj eno uro, med vožnjo pa občudovali mangrove in neštete pelikane. Čudovito je bilo. Nepozabno!

Zgoraj sem zapisala, da me je stisnilo… Nato sem opisala raj, v katerem živijo. Absurdno…

Stisnilo me je zato, ker sem iz njihovih ust slišala, kako bodo v roku parih let na ozemlju Garifun (staro afriško pleme, potomci sužnjev, danes živijo v bližini Tele v Hondurasu) zgradili hotelske komplekse. Uničili bodo večstoletno tradicijo na račun korporacij, katerih edina težnja je zaslužek. Ne vem, če si predstavljajo, da s tem, ko bodo izbrisali Garifune, na tistem ozemlju ne bodo imeli česa ponuditi. Ozemlje je tam zaradi Garifun, niso Garifune tam zaradi ozemlja. Ko odidejo Garifune, ozemlje izgubi svoj čar, mistiko. Tega ne vidijo, želijo si le bele hotelske komplekse, igrišča za golf, male butike,… Stokrat videno, a nikoli doživeto.

Stisnilo me je, ker si nisem mogla predstavljati, kako in kam bodo pregnali revne ljudi, ki bogastvo nosijo edino v srcih. Ker bodo pregnali lepe in nedolžne otroke, ki resda ne hodijo v elitne šole, a dobijo najboljšo življenjsko izobrazbo, saj se naučijo in si znajo sami postaviti hiše, poiskati hrano in kasneje samostojno rojevati otroke. Ki ne potrebujejo aspirina, ko jih zaboli glava. Kaj bodo postali? Berači v velemestih – tudi te sem videla, grozljivi prizori… Mi, v “civiliziranem svetu”, smo vsi na nek način berači v velemestih. Pregnani s svojih “domov”, sužnji bančnih računov in telekomunikacijskih sredstev. Premalo se zavedamo, kam se pehamo, premalo. Mogoče sem izgubila nit pisanja, ampak morala sem to napisati…

Ne vem, v čem bi lahko našli rešitev? Ne bili več turisti in ne podpirali več svetovnih korporacij, ali še bolj potovali in nato jasno povedali, čemu vse smo bili priča in kaj smo na potovanjih spoznali?

Lep pozdrav 😉

Martina zame nisi izgubila niti pisanja. Čisti užitek mi je bilo brati tvoje besede. Hvala, da si jih zapisala in podelila z nami. Sama sem veliko razmišljala in še razmišljam o svetu, bivanju na njem, o tem kako postati boljši človek, kako uvesti spremembe v ta svet….Veš kje je meni bistvo, odgovor.na tvoje vprašanje? Tam, kjer si napisala razliko med ljudmi, ki so te tako ganili – opisala si jih kot srčne, polne modrosti, povezane z naravo- in med našo civilizacijo- noro na denar, otopelo za čudeže….Sama vidim rešitev v tem, da zahodni človek( zdaj bi težko rekli samo zahodni, saj je razširjen že skoraj po vsem svetu) ponovno odpre srce, da se ponovno poveže z naravo, da se vrne k sebi…zato smo tudi odprli ta forum…..da bi odprli prostor, kjer se lahko govori o tem, kako najti pot nazaj k sebi, in si pri tem nuditi medsebojno podporo. Če odpreš svoje srce in če mu začneš slediti, dobiš tudi vodila, napotke, katere spremembe lahko ti vneseš v svet….Ja na začetku je res težko, ko postaneš bolj senzibilen in te zato tudi tako bolj ganejo, ranejo vse krivice, ki jih je ta svet poln, a sama mislim, da ni druge poti, kot da z občutljivostjo, senzibilnostjo a obenem z vero in upanjem in tudi radostjo vnesemo spremembe. Najprej pri sebi in nato naprej pri ljudeh okoli sebe in še naprej…Letos sem bila ganjena, ko sem bila na predavanju ga. Mire Delavec, entuziastke, ki kadar le more hodi k Tuaregom, še eno zadnjih ljudstev pristo povezanih z naravo, drugačnih, ki jih prav tako ogroža civilizacija.Ga. Mira vidi ogromno res groznih stvari, (rešuje kar lahko, pomagal kolikor lahko), pa vendar kljub vsemu kar doživi, v sebi nosi pristno radost ter veliko hvaležnost, za vse kar sama ima in oni nimajo.
Ne zapirati si oči, iskati pot do srca, iskati resnico, biti pretočen za ljubezen, biti kritičen, biti sam svoj….pa tako naprej.

Mateja