… moj ata … kar tako, čez noč, ne da bi se poslovil … ko bi se lahko vsaj še enkrat stisnila k njemu … danes so mi pokazali tisto hladno telo, modrikasto, mrzlo, ki ni več on … zdaj že nekaj ur berem vaša sporočila, jokam nad tipkovnico in zbiram moči za jutri – za brezčutne uradnike, pripravo slovesa … boli

“Žalost potuje ponoči.
Kjer najde odprto okno in srce,
tam prenoči.”
(N. Maurer)

Danes prenočuje pri meni.

Moje iskreno sožalje…

Vem, da nobena beseda tolažbe zdaj ne pomaga, ampak sigurno imaš koga ob sebi, ki te podpira.

Če želiš in potrebuješ kakšno moralno podporo, piši. Vem kako je to, ker sem pred enim letom jaz imela takšno situacijo… Mami je bila čisto na tleh, sestra prav tako, tako da sem vse formalnosti morala urejati sama in vem, da če ne bi bilo fanta ob meni, ne bi zmogla. Zato se drži… Mislim nate…

Nives

Moje sozalje, popolnoma te razumem, sama sem pred nekaj meseci dozivela isto. Kar ni ga vec, in boli, zelo boli. Ni besed, ki tolazijo, ki pomagajo. Veliko moci in energije ti zelim.

hvala vam, hvala primožu za ta forum, morda sploh ne ve, kako zelo pomaga, hvala

Ce rabis koga za pogovor, lahko pustim svoj mail.

…vem, da besed v tolažbo ni… zato izrekam svoje globoko sožalje…

…kdor umrje, ne umre. Živi naprej…le daleč je…