Pozdravljene punce. Včeraj zvečer sem po naključju gledala urgenco na pop tv in tema te epizode je bila nenadna smrt otroka, ko je bila mamica noseča skoraj osem mesecev. Vzrok naj bi bil, da se je mali dojenček v njej tako silovito premikal, da se je zapletel v popkovino in se zadušil. Moram vam povedati, da sem ob gledanju tako močno mislila na vsako izmed vas, ki ste to grozo, smrt otročička, v resnici preživele. Meni je bilo hudo že za ta dva televizijska junaka, ampak niti približno si ne morem predstavljati kaj ste prestajale ve. Kot je rekla Brina: Misliš, da razumeš, ampak ko se ti zgodi vidiš, da se ti prej niti sanjalo ni kako hudo je to. Ve ste najpogumnejše mamice in mislim, da so vaši angelčki v nebesih ponosni na vas.

Hvala ti, Kaena, tvoje besede so kot topel objem.

Pozdravljene,
ker se je meni zgodilo prav to, sem vedela, da bo pri Urgenci ta situacija in sem si želela gledati.
ampak sem pozabila gledati!!
Ima mogoče katera posnetek…
Hvala.

Pozdravljene, pred štirinajstimi meseci se je tudi nama z možem zgodilo prav tako, toda midva se od najine Loti nisva poslovila, zdaj pa to tako boli.

Jaz sem to gledala že pred mescem na TV ZG.Mislim-to je tako hudo,ko podoživljaš te trenutke,da vam ne morem opisati.Midva z možem sva tako jokala(pa čeprav je samo film).Toda tolikokrat se v življenju to zgodi.Res najlepše je bilo to,ko sta poujčkala svojega otročka.Morate to narediti,itak je tvoj otroček in samo takrat imaš priliko,da ga stisneš k sebi in nikoli več.Bodite močni!
lp D.

Tudi jaz nisem uspela gledati, pa bi zelo, zelo rada. Torej, če ima katera posnetek te urgence, se priporočam tudi sama. Hvala, hvala, hvala…
lp
Mojca

Drage mamice, meni se kaj tako hudega ni zgodilo, imam pa za seboj drugačno prav tako zelo hudo prizkušnjo vezano prav na otroka.

Ko pa sem gledala urgenco, sem takoj pomislila na vse vas tukaj. Bilo pa mi je tako hudo, da z besedami sploh ne morem opisati. Jokala sem kot še nikoli do sedaj, solze so mi kar lile in lile in sploh nisem mogla nehati. Tudi kasneje se sploh nisem mogla umiriti, ves čas mi je bil pred očmi prizor, ko je otroka vzela v naročje…groza, kako hudo mora to biti, če to sam doživiš….
Od kje jemljete moč, da kaj takega sploh lahko prenesete?

zelo, zelo…sem žalostna

Draga anuša, hvala tudi za tvoje besede. Kar nekako želela sem si odgovoriti na tvoje vprašanje.

Če govorim v svojem imenu, lahko povem, da je vsa moja moč prišla iz neizmerne ljubezni do malega bitjeca. Čutila sem in še vedno čutim, da mi mala dušica vso toplino in skrb nenehno vrača, to me žene naprej, je vodilo mojega življenja. Zdaj, ko pričakujem naslednjega otročka, sem še toliko bolj ponosna, ker vem, da je ljubezen tisto resnično bistvo našega življenje.

Ljubezen do soljudi in do naših sončkov in zvezdic.

Tudi mene je dogodek zabolel…odprl stare rane, podoživela sem vse, kar sem prestala… Hudo je…

T