FORUM: DRUŽINSKA MEDICINA
http://med.over.net/forum5/read.php?4,7634570,7634570#msg-7634570

“Podajam pa vam mojo osebno razlago, zakaj je verjetno temu tako. Pri tem ne mislim nič slabega niti o homeopatiji, homeopatih ali uporabnikih teh metod zdravilstva, niti o avstrijskih zdravnikih.

Homeopatija in medicina sta dva različna sistema z različnima podstatima, v katere je potrebno verjetni – zaupati, da jih uporabljaš. Težko si predstavljam, da bi nekdo res profesionalno lahko verjel v oba načina enako močno. Drugo je stališče nekaterih, da, če nič ne pomaga, naj pa poskusijo še to, oz. kar hočejo. Medicina se skuša držati načela, da je potrebno imeti za vse, kar se počne znanstvene dokaze in da se sme izvajati le, kar je znanstveno dokazano. Različne alternativne metode zdravljenja imajo drugačen osnovni postulat. V obeh primerih pa je treba vanj verjeti, saj ne enega ne drugega ni mogoče dokazati. Analogno kot ni mogoče niti dokazati da bog je, niti da boga ni. Verniki verjamejo, da je, ateisti, da ga ni. Vse ostalo je izvedeno iz prve premise.

Seveda pa moramo zdravniki sprejeti, da velik del ljudi uporablja različne oblike samozdravljenja in komplementarnih oblik zdravljenja. Ker pa je večina brez dokazanih pomembnih učinkov, jih niti ni smotrno “preganjati”, pač pa je zaradi graditve dobrih odnosov od bolnikov dobiti informacijo o vsem, kar v zvezi s svojim zdravjem počnejo, saj ej to njihova svobodna volja in pravica. Prav tako je nesmotrno take bolnike kakor koli ožigosati ali imeti za drugačne, saj tako kot ni dokazov o koristi, tudi ni dokazov o škodljivosti teh oblik. Škodljiva bi bila le opustitev dokazano koristnega medicinskega zdravljenja.

Avstrijski splošni zdravniki so na milost in nemilost prepuščeni trgu in se izobražujejo zgolj v bolnišnicah brez kakršne koli specializacije in jim je homepatsko zdravljenje pomemben vir dohodkov, včasih celo preživetja. Z uporabo homepaatije si pač postavljajo ločnico med tehnološko medicino bolnišnic in bosonogimi zdravniki, ki skrbijo za celega človeka. Tudi avstrijska medicinska kultura občanov se še ni izvila iz medvojnega obdobja spiritualizma.” (Janko Kersnik)

Spoštovani,
hvala za posredovanje zanimivega posta. Prof. Kersnik je relativno strpen kritik homeopatije in na njegovo zgornje pisanje nimam posebnih komentarjev. Tista o težkem finančnem položaju avstrijskih zdravnikov z menda neurejenim podiplomskim izobraževanjem je malo bosa in človek težko kupi argument, tudi zato, ker se s homeopatijo ukvarja in z njo zdravi svoje paciente na desettisoče zdravnikov tudi po drugih evropskih državah (Nemčija, Italija, Švica, Francija, Anglija ..) Pa vendar, stik s “terenom” in soočanje s stiskami bolnih ljudi naredi družinske zdravnike nekoliko bolj široke, zato homeopati z njimi najbolje sodelujemo. Bolj ko gremo v sekundarne in terciarne zdravstvene ustanove in plezamo po lestvici akademskih nazivov uglednih zdravnikov pri nas, bolj in bolj nestrpne kritike homeopatije srečujemo.

Meni se zdi spor z uradno medicino po svoje izredno zanimiv. Zakaj sploh takšna odklonilna drža šolske medicine, ki je na trenutke prav sovražna? Zakaj ima ta spor v Sloveniji še posebno ugoden humus? Ali ste kdaj brali srdito kritiko kakšnega akademika o ajurvedi? Ali o kitajski tradicionalni medicini? Ali o refleksni masaži stopal, bioenergiji, bioresonanci? Ne, samo homeopatija jih zadosti ziritira, čeprav vse zgoraj omenjene po prepričanju šolske medicine nimajo pravih dokazov za učinkovanje.

O tej tematiki pogosto razmišljam in vam rad razodenem, kaj sem do sedaj stuhtal. Spor s šolsko medicino se vleče prav od Hahnemanna naprej, se pravi je star toliko kot homeopatija. Zgodovina pozna nešteto zgodb, intrig, anekdot, zarot, kako so bili zdravniki šolske medicine in zdravniki homeopati na bojni nogi. Kakšne zgodbe so prav tragikomične! Morda vas kdaj seznanim s katero,

Kakorkoli že, jedro spora leži najbrž v dejstvu, da je osnovna paradigma obeh medicin diametralno nasprotna. Šolska medicina s svojimi kemičnimi zdravili večinoma zatira simptome izolirano enega za drugim, homeopatija s fizikalnim zdravilom vzpodbuja cel skupek simptomov. Šolski medicini se zdi to pohujšanje in nespamet, največ težav pa ima z visokimi potencami, kjer je osnovna substanca, iz katere je narejeno homeopatsko zdravilo, kemijsko gledano izjemno razredčeno v vodi, zato po njihovem “Newtonovskem” razumevanju procesov v naravi pač ne more imeti nobenih učinkov.

Sprašujem se, zakaj se nikoli noben ne vpraša sledečega vprašanja. Zakaj homeopati že 200 let vztrajajo in predpisujejo visoke potence, kljub temu, da jih uradna znanost zaradi tega dejstva že prav toliko let sramoti in kritizira? Sam bi prav rad začel predpisovati materialne doze in bi tako imel vsaj s tega stališča mir pred kritiki. Pa ne bom tega nikoli naredil. Zato ker visoke potence delujejo hitreje, bolje, globlje in varneje kot materialne doze. To dejstvo se je izkazalo že zelo zgodaj v razvoju homeopatije in se potrjuje vsak dan od tedaj naprej v homeopatski klinični praksi. Jedro homeopatije kot znanosti je klinična izkušnja in induktivno sklepanje.

Toliko zaenkrat. K debati vabljeni vsi, držimo pa jo na visoki ravni, ker je tema precej delikatna. Žaljivih postov ne bom objavljal, argumentirano kritične pa z velikim veseljem.

če dovolite, naj pripomnim, da se mi zdi dr. Kersnik v resnici precej oster kritik homeopatije in ima do nje zelo izključevalen odnos. Primer:
Intervju SIOL
lani je bil na tv film o ženski, ki je zbolela za rakom na dojki in film je čudovito prikazal kako lahko klasična medicina in homeopatija sodelujeta. sama si želim, da bi bilo tudi pri nas možno z zdravnikom govorit o tem, da želim kot prvo homeopatsko zdravilo, če je le na voljo.