Vse kar ste do sedaj napisalo o njemu in družinski dinamiki, meni kaže na to, da ste sina preveč razvajali, pri čemer pa ni imel sam nobenih pravih zadolžitev. Vsi ste se vrteli okrog njega in ga s tem zavajali, da je on center svojega sveta. V takem svetu je fino doživet, dokler se ne srečaš z realnostjo zunaj družine. Tam je povsem drugače. Svet se ne vrti samo okrog nas. Tudi vi od njega sedaj pričakujete stvari, katerih ga nikoli niste naučili, to je da pomaga oziroma sodeluje pri družinskih nalogah. In logično, da se njemu sedaj zdi, da ga puščate na cedilu, kot sam pravi, da ste se ga naveličali. In jeza je le posledica spremembe, ki jo občuti do vas.
Meni je jasno, da je vam sedaj zelo težko in da je takšne stvari za nazaj skoraj nemogoče popraviti, vendar za začetek je dobro, da veste in razumete, zakaj je do tega prišlo. Vprašanje je, ali ste za to tudi pripravljeni sprejeti odgovornost, ker dvomim, da bo fant zmogel sprejeti svojo in še vašo.

Bolano,kaj pa geni?

Spadamo v zgoraj zapisane zgodbe,sama sem za vse,z očetom sodelovanja ni,samo zaničevanje in obtoževanje,blatenje-tukaj sta še dva mladoletna otroka. Pogovori,takšni in drugačni so bili že mnogokrat,neplodni. Tudi zaradi absurdnega vedenja ni bilo druge,kot da gre -pred 6 leti-prosi in se vrne,pove,da bo vse drugače,da hvala da sem to naredila-nekaj časa celo je bolje. Potem pa se zgodba ponovi,pravzaprav slabša do te mere,da je nevzdržno.

24-letniku,ki je konstantno na telefonu,še pri kosilu ni brez, ki kadi na polno,ki se mu tresejo roke,…. “otroku”,ki ti je jasno povedal,da je med vama nepopravljiv prepad (pa resnično ne vem zakaj,on pa ne želi povedati,samo obtožuje in tako manipulira z mojimi čustvi,mi daje občutek krivde zaradi nečesa,kar sploh ne poznam), poveš da je dovolj,vseh teh dram,ki se sučejo iz dneva v dan,nobenega sodelovanja,vpitje na vsakem koraku za brezvezno stvar,pohajkovanje z ljudmi ki jih ne poznam osebno,vem pa da ni ciljev,…,od doma izginjajo stvari iz hladilnika, denar,če je kje,ko te ni pridejo v dom osebe,ki jih ne poznam, se kadi,…kljub temu da sem že 100 rekla,da tega ne dovolim v stanovanju, skratka domače življenje je v smeri,ko se bojiš doma zaradi teh razmer,odnosa,te vse skupaj duši in to vpliva tudi že na mlajša otroka.

Potem pa prejmeš sporočilo,da bo naredil tako in tako samomor,da je to zadnje od njega.Drugi dan pride domov,ko si v službi in mlajšemu,ki mu je rekel,naj mu vrne tisto nekaj kar mu je brez vprašanja odnesel,mu pove, da bo tako lahko vse njegovo imel,ker on gre s tega sveta. In potem mirno poje svoj obrok in gre k svoji družbi. In potem si kot starš v strahu,da si bo nekaj zares naredil,ti pa nisi na to odreagiral,ker ne veš več kako sploh ravnati. Grozno!
Ne vem kaj naj naredim,kam se naj obrnem? Do drugega letnika normalno,potem nesrečna zaljubljenost in nato je sledil preobrat.

Tako kot je bilo zgoraj zapisano,iz jablane ne moreš narediti hruške – geni,druženja imajo bistven vpliv. In to ni izgovor,to je tisto kar doživljam že 8 let,je bilo boljše,zdaj je pa spet vedno slabše.

Kaj lahko kot starš naredim,da zaščitim mlajša otroka,ki to vse gledata in slišita takšne grožnje o samomoru, sebe in da pomagam 24letniku v takšni situaciji?
Hvala za pomoč in upam da sem napisala kolikotoliko razumljivo!

Sama boste težko to spravila v red. Zelo vam priporočam kakšnega dobrega terapevta. Morda Leonido Zalokar, ki je odlična terapevtka, pa še z težavnimi otroki dela ( [email protected])

Drugače pa : on počne, kar počne, ker je takšna njegova osebnost in ker pač lahko. Če ste mu že 100 krat rekli, da nečesa ne dovolite in potem niste storili nič, mu je jasno, da lahko to naredi še naslednjič 100 krat in se ne bo zgodilo nič. Zakaj bi vas potem sploh jemal resno? Pomembna stvar pri takšnih osebnostnih je vedenje, da je njihovo mišljenje, čustvovanje in delovanje povsem drugačno od ostalih ljudi. Če bo nekdo vam rekle, da ste naredila nekaj grdega, se bose počutila krivo in odgovorno in boste zaradi tega s tem prenehali ali vsej začeli iskati načine, da se to spremeni. Tak pristop pri njih ne deluje. Briga jih, kaj si vi mislite, krivega se ne bo počutil,ker se nikoli ne ( vedno so krivi drugi) , resno pa vas bo jemal zgolj v odvisnosti s posledicami. Če jih ne bo, mu bo popolnoma vseeno, oz, se mu boste zdeli butasti, ker se mu tako zelo pustite.

Kar se pa samomora tiče. To je en od najbolj učinkovitih načinov čustvenega izsiljevanja. Če ne bo šlo drugače, pa vas bo dobil s tem. Sama sem rešila to tako, da sem ob grožnji s samomorom poklicala rešilca, ki so to osebo odpeljali v psiatrično bolnišnico. To je bil njen zadnji poskus . No ja, vsaj pri meni, z drugimi je še poskušala, ko pa so tudi oni nehali reagirati je s tem prenehala. Če se bo res odločil za samomor mu tega ne morete preprečiti. Zagotovo pa lahko preprečite njegovo čustveno izsiljevanje in morali bi zaščitit druge otroke, ker je to zanje izjemno izjemno škodljivo. Dobro bi bilo, da bi sedli z njimi, jim povedfali, da to ni prav, da gre za čustveno izsiljevanje, da oni nimajo nobene odgovornosti ( kot tudi ne vi, saj je sin že krepko polnoleten) in jim nato tudi z dejanji pokazali , kako se s takšnim čustvenim izsiljevanjem streže.

Ker pa imate s postavaljanjem meja težave, kar kaže tudi na to, da imate neke težave sama pri sebi , bi bilo res dobro, da se obrnete na pomoč k psihoterapevtu. Ta vam lahko pomaga, da razčistite pri sebi , pozdravite sebe in vas ojačal, da boste lahko pozdravili tudi družino.

Najslabše pa je čakati na čudež , da se bo nekaj zgodilo kar tako in se bodo stvari spremenile. Nikoli se ne bodo, z vašo nedejeavnostjo bo zgolj slabše. Takšni ljudje, kot je vaš sin ostanejo na čustveni ravni nekaj letnega otroka ( ali v najbojlšem primeru najstnika) in metode, ki delujeo pri otroci delujejo tudi pri njih. Osnova pa je postavljanje meja , kar pomeni tudi izvajanje ukrepov, če se teh meja ne drži.

Če se vam zdi, da tega ne zmorete, zberite moč vsaj zaradi drugih orok in poiščite pomoč. Kajti rešitev obstaja, le začeti jo morate iskati, namesto, da se utapljate v trenutni situaciji.

GittaAna