vaše mnenje
Pozdravljeni
vljudno vas prosim za vaše mnenje in morebitno sugestijo kako ravnati s svojim 23 letnim sinom. Vedno je bil zakompliciran otrok, težave s komunikacijo, introvertiran, intelektualno naravnan, tesnoben – vendarle je pred leti vedel kaj je prav, kaj ni, znal je biti tudi prijeten, znal se je opravičiti. Z možem sva ga vedno vzpodbujala, sploh jaz, mož je postavil tudi meje. Danes je aroganten, poln napuha, objesten…. sovraži, ponižuje vse – homoseksualce, “čefurje”, slabo izobražene………….. Ima univerzitetno izobrazbo, vpisan na magisterij. Za svoja leta že zelo uspešen – vabila na projekte, …….. …. Punce ni imel nikoli. Sam zase pravi da nima nikakršnega sočutja. Je to res, ali to samo pravi?? Sestra ga prosi za pomoč pri fiziki, njegov odgovor je če si zabita ti ne morem pomagati, v življenju ti ne bodo pomagali, znajdi se. Ji ne pomaga. Moža zagrabi v hrbtu – prosi za pomoč na vrtu. Nekako pristane a izsiljuje , jaz imam svoje delo, če ne bo to pa to – ne bom “štihal”, pride do konflikta in spet nič ne naredi, mene ni nikoli vprašal ali potrebujem pomoč. Skratka naši odnosi so na meji vzdržnosti, saj smo pred nekaj meseci prišli do konflikta,(začel se je ukvarjati s sicer legalno zadevo kako priti do ogromno denarja, vendar pa je to lov za denarjem, ki zasvoji – cele noči ni spal, izgubil denar…) ki se še vedno vleče, zdaj pa se je to raztegnilo na vsa področja. Namerno meče plastiko v običajne smeti, ne ločuje, ne opravlja svoje zadolžitve in žali. Pravi da je v zadregi ko ga vprašajo kakšno izobrazbo imajo starši. jaz višjo, mož univerzitetno – on pa se giblje v akademskih krogih , pravi da sem iz kmetuzarske družine – ja moji predniki so bili kmetje. Velikokrat sem mu razlagala , da je on odgovoren sedaj za stanje da ne dobi več toliko denarja – pač pa dobi po zakonu, v to pa ni več vključen fitnes, žepnina, denar za bone in še marsikaj. pred letom je dobil mesečno 150,00 EUR.ov – boni, žepnina, mesečna, fitnes , potem pa še za oblačila, študijsko literaturo in še kaj. Danes dobi najnujnejše. ko mu razlagam da je za to zaslužen on, ker je vlekel take poteze in ko ga vprašam no zakaj si včasih dobil mesečno 150,00 EUR + oblačila, darila, literatura, danes pa dobiš najnujnejše , mu argumentiram vzroke on pa odgovori – ti si se me naveličala. Na vsakem človeku najde 100 in eno napako, brez slabe vesti reče sestri, debela si – pa sploh ni, kosmata pa še grda. Pravi da bo njegova ženska, ki jo bo imel za razplod ne bo taka kot jaz – njegova mati, ki sem mu dala slabe gene. Skratka očitno je da me zaničuje, zaničuje vse in z njim se ne da RAZUMNO pogovarjati. Tudi vrstnikom se zdi samovšečen. Prosim za morebitno sugestijo, kako preseči to moreče življenje. po vsej verjetnosti je NOM kajne?
Pozdrav vsem,
mene pa zanima kako živite dolgo skupaj,kako preživite vsak dan skupaj z osebo (svojim odraslim otrokom),ki mu je vseeno za vaše počutje,ki samo jemlje in skoraj nič ne daje,ki te kot starša zatira,zaničuje na vsakem koraku in se skriva pod krinko,da si mu ti uničil življenje,da je dal že toliko skozi ipd. razlage.
Pri nas okolica tega ni prepoznala-druži se povečini po kafičih,kjer so sami supertruper frendi in ni nobeden tako problematičen kot jaz-edino z mano ima probleme,ker sem zagrenjen starš (nj.razlaga). Seveda nekdo,ki je z našo družino v bližnjem kontaktu prepozna to vedenje,saj se vidi že iz aviona (najbolj se ta relacija odnosa kaže do mene), medtem ko v družbi razlaga,da so problematični starši, in potem res izpade kot da si ti tisti psihouničevalec in starš ki je zlorabljal svojega otroka. Soba je takšna,da ni mogoče spati v njej,ne vem kako lahko to prenese. Službe preko študenta se ne išče-niti ne vem če bi vzdržal,glede na to,da ne prenese ljudi,ki postavljajo pravila.
Kako živijo ostali člani družine,recimo mlajši brat ali sestra,ki jim starejši otrok daje vzgled na ta način.Kako normalno preživeti in kako dolgo to prenašati,če so že vse meje prekoračene in ne kaže bolje,nekdo pa je star že krepko čez 20?
Težko je, u bistvu sem že zombi, nobene volje do socialnega življenja, nobene volje…..do česarkoli. seveda se pozna že na zdravju vseh nas, 13-letnica večkrat joka – ravno včeraj spet prepir, zdaj manipulira z njo – da ima starša psihopata, nacista itd., da bo ona prišla živet k njemu ko bo stara 18 let in on bo fulll dobro zaslužil …….. groza od groze
Včeraj je rekel da naj mu dava 450,00 EUR mesečno in da odide. pristala sva. rekel je da mu jih nakazujeva na TRR, ker naju noče nikoli več videti. Pristala sva, ker takšno življenje je nevzdržno. zna pa si on še premisliti. denar bo dobival do svojega 26.leta, pa potem??? upam da bo dobil zaposlitev, sicer pa ?? no do 26. leta ima še 2 leti in pol. in res upam da odide.
Jaz bi mu dala denar – dokler izkazuje,da se šola,tako bi mu tudi povedala. Glede na povedano je za vse bolje,da gre in se znajde tako in drugače sam. Res me zanima,če bo dokončno odšel,ali se bo stalno vračal in istočasno prejemal denar (ta znesek ni nizek,niti visok,da si vse sam sfinanciraš). Prav se mi tudi zdi,da se mu nakaže-tako imate tudi vi dokazilo in basta.
Grozno je to za starša,ki se trudi, se je trudil,dajal vso ljubezen,celega sebe in to smatral ne kot žrtvovanje,temveč kot tisto,kar daje iz srca do srca.
Ampak…tudi naša življenja so samo ena,enkrat je treba narediti črto.Pri vas kolikor berem sta 2,pri nas samo eden starš. Napišite,kako bo potekalo naprej.Vse dobro želim!
Dragi starši,
sicer sem spil že eno pivo, ampak nekaj vam povem. Za začetek, povsem razumem vašo stisko, da vam je hudo itd, ampak tako negativno govoriti o svojem otroku, brez predpostavke ali vsaj misli, da bi tudi vi sami pometli pred svojim pragom..je wtf, da niste v resnici vi mali otroci, in da niste mogoče vi tisti ki so v času, ko bi bilo potrebno postavljati meje, učiti, vzgajati otroka, v bistvu razvajali svojega otroka.
Razvajanje otroka pomeni, da vse naredite namesto njega. Da predvsem namesto njega mislite. In temu se reče opuščanje vzgoje.
In sporočilo, ki ga daste svojemu otroku, ko naprimer za mizo planete in rečete, a ti razrežem zrezek… je: ti za začetek nisi sposoben niti ugotoviti, da si ne moreš sam razrezati zrezka, če pa slučajno že ugotoviš, da si ne moreš razrezati zrezka, pa nisi sposoben zaprositi za pomoč…skratka popolnoma nesposoben si… Večina staršev pa misli, da so sposobni in prizadevni.
Tko da, nobene panike, pometite pred svojim pragom, in mogoče še vedno lahko zgradite toplo družino, če seveda sami niste preveč abervezni gonjači za zaslužkom, doseganjem socialnega statusa pred sosedi itd…. in vam je za pravo, avtentično vzgojo malo mar.
pa če smem vam še enkrat svetujem, da si pogledate ta video Vaš link, ja vem gor imam drug nick…, če ga razumete kaj ženska govori. Pa zanimivi so tud komentarji….
I’m not a mom, I’m actually 15, and as a teenager I know I get into arguments with my mom especially since she’s so strict. But honestly, if you’re the parent who gives freedom to their kid within reason, and is strict enough to not let them be little brats then cheers to you. Being too strict pushes your kid away from you, and being too nice let’s them use you. You can’t always make people happy so as long as you’re helping them build a good future then you’re going a great job!
ali pa
I agree, as a parent you need to parent your children. However, there is a difference between parenting and being a bitch to your children. What I hate is those parents who always have that “I don’t care, I gave birth to you” attitude. As a parent you need to teach your child the right path, bring their spirit up, teach them confidence, don’t break them down. Don’t be best friends with your kid, but be their friend, by this I mean help them when in need, but don’t let them do whatever the hell they want. It’s not their fault they were born, they didn’t say “hey! Give birth to me”! It was the decision of the parents, so if you have children, show them some respect.
Se strinjam, da mora vsak najprej pomesti pred svojim pragom.
Kar se tiče videa – teorij je mnogo, vendar pa teorije so eno, praksa pa je popolnoma nekaj drugega ………………… koliko svobode je za otroka ravno prav??
Being too strict pushes your kid away from you, – KDAJ je starš prestrog ……?
Vsak otrok je drugačen in kar je za nekoga preveč svobode je za drugega premalo, ko si za enega otroka mil, si za drugega že totalno prestrog. Saj najbrž je ravno to ta življenjska modrost, da VEŠ koliko je ravno prav, ampak to se vidi na dolgi rok. Ta trenutek – ko pa vzgajaš pa ne veš kaj in koliko je za to psihično konstitucijo ok. Vsaj jaz nisem videla, ker se moj sin ko je bil otrok ni navzven nekaj izražal, bil je introvertiran in ……………. ni bil nek upornik.
Vedno moraš imeti pa v življenju poleg vsega še malo sreče.
S svojim razmišljanjem se vrtim samo v krogu, nikamor ne pridem, nikakor ne pridem do zaključka – ZAKAJ je tako in najbrž tudi ne bom prišla. Nimam več nobene volje, samo s tem se tolažim kar mi je rekel psiholog, ko sem izražala občutke krivde: “Vedeti morate, da bi isto življenje, pri osebi z drugačno psihično konstitucijo, oblikovalo popolnoma drugačno osebnost.”. Tako da – najbrž bi morala sina vzgajati drugače, bi bila pa moja vzgoja čisto ok , pri drugačnem otroku oziroma vsaj povprečna.
Zdaj pa razmišljam takole. Sin je star 23,5 let in on se sedaj zavestno odloča kakšne poteze bo vlekel. Najlažje je okriviti starše. Na to več ne pristanem. Še do pred kratkim sem mu hotela zadevo razložiti, vendar kot da bi govorila zidu. zdaj sem na točki, ko …………………… sem utihnila.
želim nam optimizma
menim, da si preveč malomeščanska. Preveč te skrbi, kaj menijo drugi o sinu in ta mnenja (ki so lahko tudi samo tvoje namišljeno dojemanje) preslikuješ nase in družino. Sama se vidiš kot idealno in popolno mati. Fant se tega zaveda in to izkorišča. To ni nič posebnega, pravzaprav je dokaj običajno.
S pogovori in nasveti ne boš ničesar spremenila. Potrebna so dejanja.
Če zmoreš mu omogoči fizično osamosvojitev od vas. Pri tem pa zavestno spreglej vse kar boš videla in slišala o njem, kar pa s tvojimi malomeščanskimi pogledi ne bo lahko, če ni celo nemogoče.
Menim, da je s fantom večinoma vse OK, samo zelo utesnjen je v krogu vaše (širše) družine, kar s svojimi (vam motečimi) dejanji tudi kaže.
Fant pač želi biti drugačen od vas in to vas tako zelo moti.
s tem se strinjam – S pogovori in nasveti ne boš ničesar spremenila. Potrebna so dejanja.
to pa ne drži menim, da si preveč malomeščanska. Preveč te skrbi, kaj menijo drugi o sinu.
se ne obremenjujem s tem kaj si mislijo drugi. Nihče ni popoln. Navzven je on super in uspešen, doma pa je strupen.
ŽRE me to, da ni pripravljen pomagati, da nima sočutja, da je nesramen , da mu je več kot očitno do denarja -. CASINO ne pa do odnosa. kaj pa povedo besede. Dolžna sta me živeti. nikoli ni nihče rekel, da ga ne bo živel, zato ne vem od kod tak strah, tudi sestri ni pripravljen pomagati, od nje pa pričakuje sobno strežbo. Žre me da ni pripravljeni dati nič sebe, samo prejemal bi. Takega zgleda ni imel. oba z možem dajeva – ne mislim samo materialno – , on pa zelo težko pomaga npr. nesti stole, štihati vrt, sestri pri matematiki, itd…….. ni pripravljen kaj narediti za nas ………….. pričakuje pa da bo on samo dobival.
je lažje kriviti drugega,najlažja pot.Ampak-to ni pot naprej,ni pot do cilja,do sreče,notranjega zadovoljstva. Je prelaganje odgovornosti. In otrok pri 20+ ni več otrok,je tudi sokreator odnosa,ni samo dobim,je tudi dam in kaj dam – odnos poteka dvosmerno – sprejemanje, prilagajanje,spoštovanje, empatija.
Danes je opaziti pri mladih,da radi kaj hitro okrivijo starše,pa vendar, življenje ni bilo nikoli le pravljica, marsikdo je v otroštvu,odraščanju doživljal pluse in minuse,tudi minusi (ve se,če so v mejah) so naša šola,izkušnje,ki nas oblikujejo.Od nas samih je največ odvisno,čemu se predamo. Mladina (20+) je odraščala v samih pravicah,pa to je zmota,zato ne more biti nikakor kriv le starš (če tako gledamo),tukaj je cela paleta dejavnikov poleg otrokovega karakterja.Biti starš po moje ni bilo nikoli tako težko kot v teh časih,ko je toliko zunanjih vplivov,tehnologije od računalnikov,facebookov,telefonov,drog…. Zato je možnost za razne motnje še večja in to je dejstvo (če si podvržen motnjam in zlorabljaš droge,potem je to dovolj,da zboliš in ne vidiš več drugega kot to,kaj so ti naredili drugi).
Kazanje s prstom je vedno najlažja in hkrati najslabša izbira, ki ti ne pomaga iz tal.
Če nisi vredu,moraš nekaj za to tudi narediti,da to spremeniš.Če nimaš takega namena.si si popolnoma sam kriv in odgovoren,nihče drug kot SAM!
Ja, najlažje je kazati s prstom na drugega. ti si kriv,
Tega jaz več ne kupim. Ljudje smo sami odgovorni za poteze, ki jih vlečemo. Potem imamo pa osebke, ki te pretepejo, ker si jih napačno gledal in si ti kriv, ker si gledal pod kotom 45stopinjin ne 38. Razumsko gledano vem da nisem kriva, čustveno pa me boli srce in posledično tudi telo. Prišla sem do zaključka da je pri vsaki stvari največ odvisno od posameznikove subjektivne interpretacije. En in isti dogodek lahko dve osebi vidita popolnoma drugače.
Res je stvar perspektive,ampak ve se,kdaj je v mejah,pač sprejmemo različne poglede in doživljanje,občutljivost ipd., tudi jaz imam svoj karakter, in kdaj drugi ob dejanjih in besedah nekoga trpimo,pa večina to neprimerno vedenje/odnos vidi,eden pa to tolmači v stilu,takšen pač sem,ne glede na to, da trga ob določenih dejanjih nekoga na prafaktorje…in mu istočasno “visi dol” kako se drugi počuti. Nasprotno, izpade celo,da označi osebo za zagrenjeno,zamorjeno….torej, po njegovem bi se ne glede na to, kako se on vede, moral npr. starš vesti kot da je vse lepo in prav in da se nič ne dogaja oz. še slabše,on ne vidi/čuti kakšne posledice vlečejo nj. dejanja/besede 🙁
Pa da to gleda še mlajši brat/sestra…kakšno sporočilo dobivata,ko ob tem odraščata?!
Žrtev in storilec se tako prekrivata v trenutkih,da moraš res slediti zgodbi,da veš za kaj vsaj približno gre. Kot starš se ob tem lomiš,občasno,ko že misliš da je bolj,eto,znova dobiš po betici in to dogajanje traja ves čas. Človek bi si moral voditi dnevnik,da bi vedel kdo tukaj koga…
In to je grozljivka,tega tudi jaz nikomur ne privoščim – niti da je eni, ali v drugi poziciji!
kot bi opisovali mojo sestro (ja, je narcis) – žaljenje mene, tudi mame (fotra ni upala), sramovanje korenin, superiornost, vedno težnja bo boljšem, vedno misli da ima pravico dobiti še več, gre čez trupla, vsi so bedni, nima prijateljev ali pa jih menja.
tako življenje je za sorojenca pekel.
predlagam ti branje tega foruma po 3x vse skozi 🙂 da doumeš njihovo razmišljanje in kako so si zgodbe podobne.
vrži ga ven iz hiše, zamenjajte ključe in to je to. pometa z vami, ker mu pustite. in NE, ne bo spremenil- oz. bo za hip ko bo od vas kaj spet rabil. vsaj pri nas je bilo tako. jaz sem prekinila stike, bilo je hudo, po 2 letih pa je končno prišel mir v hišo. moje življenje je več vredno! veš kako ti bo čudno živet brez teh njegovih nenehnih dram. kar nekaj ti bo manjkalo! noro, ja, samo ni normalno. naredi kaj za svojo hči, če ne ti bo pobegnila še ona, ker on je že tko “drugje” – v tistem narcističnem breznu, kamor navadni smrtniki ne morejo, ne znajo in nočejo it.
vse dobro ti želim!
Se povsem strinjam z Medouhcem. Mislim, da bi mu že zdavnaj morali postaviti meje in to brez pardona. To lahko storite tudi sedaj.
Sedite skupaj ( brez njega) in se dobro pogovorite in zapišite, kakšno vedenje vam je še sprejemljivo in kakšno ne ( tu ne gre za kaj smete ali ne smete ali kaj sme ali ne sme on, iamte vso pravico, da čutite, kar čutite in da rečete NE vedenju, ki ga občutite, kot nezdravo in za vas škodljivo).
Odločite se tudi, kakšne bodo posledice, če vaših meja ne bo sprejel. Še enkrat – meja ne boste določali njemu ( ti to ne smeš, tega ti ne dovolim) temveč zase ( tega jaz ne zmorem in nočem več prenašati) in to ne glede na njegovo racionaliziranje in valjenje krivdo na vse , razen na njega samega. ON je odrasel in odgovoren tako zase, za svoja dejanja in tudi posledice so njegova stvar, ne vaša.
Sama bi dala jasna preposta pravila in posledice, ki bi bile temu primerne. Ali bo tako ( brez žaljenja, sodelovanje….ali pa greš iz hiše) Ker to že tako dolgo traja in ker ( tudi zaradi tega, ker mu ne postavite meja) nima več nikakršnega spoštovanja, se bo verjetno končalo tako, da bo preizkušal vašo odločnost.
Četudi študira je vaša dolžnost zgolj, da mu plačujete nekaj malega za študij. Določila bi to vsodo ( ne več kot 200 eu) in zahtevala dokazila, da redno študira in zahtevala, da se izseli, če ne misli upoštevat pravil – če ne bi šel, bi ga dobesedno izselila, ne glede na drame, ki bi jih povzročal. . Mislim, da bi mu izjemno dobro koristilo, če bi bil nekaj časa odvisen zgolj sam od sebe, pa četudi lačen in bos. Ali si bo našel nove žrtve, ki ga bodo živele in mu dajale denar in ga prenašale ali pa bo prišel k sebi. Če ne bo, boste vsaj omogočili normalno življenje njegovi sestri in do njega, kot tudi do zaščite pred takšnim bratom ima vso pravico.
Vendar, toliko, kot je problem on sam s svojim značajem ( za katerega pa niste odgovorni zgolj vi, še najmanj pa v njegovih trenutnih letih), ste problem tudi sami, ker se ne želite v resnici soočiti s tem, da imate hud problem s postavljanjem meja in izbiranju pravih rešitev, ki ne vsebujejo podkupovanja z denarjem ali s čim drugim, da bi bil mir) , pa tudi s tem, da ko poskušate stvari pomesti pod preprogo dejansko škodujete svoji hčerki, ki ste jo pa res dolžni zaščititi.
GittaAna
V današnji družbi je vpliv vzgoje močno precenjen. Ne mislim tako, da vzgoja nič ne pomeni. Le primat izgubi, ker veliko talentov in ‘napak’ otrok prinese s seboj na svet.
Z vzgojo se lahko kaj obrusi v podobnem smislu kot pri obrezovanju drevja. Ampak iz jablane pri najboljši volji ne moremo narediti hruške.
Poleg tega je vpliv okolja (kolektivnih vzorcev) močnejši od vpliva staršev.
Je pa res, da za spremembo česar koli moramo spremeniti svoj pogled na situacijo.
Tole je odličen odgovor. Zagotovo vzgoja veliko pripomore in zagotovo je treba v primeru v katerem govorimo, kar nekaj stvari spremeniti, predvsem ( končno) postaviti meje in pri njih vztrajati. Vendar vpliv staršev ni vse. Lahko imaš čudovite starše, čudovito in pravilno vzgojo, pa imaš otroka sociopata, ker se je tak pač rodil. Če nimaš nog, ne moreš shoditi in če nisi sposoben sočutja, pač ne moreš biti empatičen do drugih in si z dobro vzgojo zgolj kolikor toliko prilagojen sociopat. Zagotovo pa vzgoja staršev ne bo dala nog otroku, niti empatije sociopatu.
GittaAna