Vase mnenje
Pozdravljeni,
stara sem 40 let in imam ze stiri leta deset let mlajsega partnerja. Ko sva se spoznala sem bila dve leti samska, pred tem pa sem imela za sabo dve dolgoletni zvezi, in kljub starostni razliki, zaradi cesar sem imela na zacetku pomisleke, ali naj sploh stopim v to zvezo, so prevladala custva. Po dolgem casu me je namrec nekdo privlacil in sem se zaljubila. Na zacetku se je najin odnos razvijal pocasi, veliko sva se pogovarjala, govorila o svojih obcukih, izrazala ljubezen in naklonjenost z malimi pozornostmi….Zame je bilo vse to nekaj novega, saj nisem bila navajena odkrito govoriti o svojih obcutkih. Pri tem partnerju pa sem cutila, da se lahko odprem, spregovorim. Ko sva se spoznala, sem jaz imela uspesno kariero, on pa je bil v zadnjem letniku studija. Ceprav je pred najino zvezo studiral bolj pocasi, je zacel vec energije vlagati v studij, saj je zelel cim prej koncati studij, da bi lahko zacela razmisljati o skupnem zivljenju. Zagovarjal je tezo, da mora prvo koncati studij, si poiskati sluzbo, da si bova lahko ustvarila druzino. Na zacetku ga je namrec precej obremenjevalo, da sem jaz uspesna zenska s kariero, stanovanjem, on pa brez vsega. V enem letu je opravil vecino izpitov do konca studija, nato pa se je ustavilo. Zacela so se tudi prva nesoglasja v najinem odnosu. Pogovori med nama so bili se vedno zelo intenzivni, veliko sva se pogovarjala o obcutkih, pogledih na zivljenje, a vedno vec je bilo ob tem tudi bolecine, ki so izhajali predvsem iz obcutka nesprejemanja drugega, valjenja krivde na drugega, kritiziranja… Ce sedaj pogledam nazaj vem, da sem velikokrat kritizirala, dajala sebe za vzgled…. Tega svojega obnasanja takrat nisem prepoznala. Kljub tem tezkim debatam, sem cutila, da je to odnos v katerem rastem, se ucim. Po priblizno enem letu in pol je nastala resna kriza. Slucajno sem izvedela, da si posilja smse z neko zensko. Ko sem ga s tem soocila je bilo zelo hudo. Na vse nacine se je branil, mene obtozeval za to, da isce stike z drugimi zenskami preko smsov, interneta. Zanikal je, da bi v tem casu, ko sva skupaj s katero spal. Ta pogovor je bil pol custev, tako da sem imela na trenutek obcutek, da se mi bo zmesalo. Vseh teh lastnih obcutkov sem se ustrasila. To je bil tudi trenutek, ko sem se odlocila, da bom naredila nekaj zase. Odlocila sem se za individualno terapijo. Zelela sem predvsem odgovor, zakaj sem v tej zvezi, kaj se je zgodilo, da sem dozivela tako intenzivne obcutke… Ker nisem zelela koncati najine zveze, pa tudi partner ne, sva se odlocila tudi za skupno terapijo. Najina skupna terapija nama je pomagala prebroditi to krizo, naju naucila boljsega komuniciranja, zlasti mene, ki sem sele takrat spoznala, da skoraj ne poslusam, da se ne vzivim v partnerja, ampak sem usmerjena samo nase…. Ko sem mislila, da nama gre dobro, sem dozivela naslednji sok. Nekega dne se ni javljal na telefon, zato sem sla k njemu na obisk. Tam sem dozivela presenecenje. Pri njemu je bila na obisku neka punca. Njegovo obnasanje je bilo cisto panicno. Pobegnil je iz sobe, tako da sem ostala sama s to punco, ki sem jo vprasala kdo je. Odgovorila mi je samo, da je njegova prijateljica, kaj vec pa naj vprasam njega. Zaradi obnasanja svojega partnerja, ki je kar pobegnil, izdajstav, ki sem ga obcutila, nezaupanja, nespostovanja in predvsem nezmoznosti, da mi pojasni situacijo….. sem mu povedala, da ne morem biti v taksni zvezi. Trdno sem bila odlocena, da zvezo koncam. Rekla sem mu, da je konec in mu vrnila vse stvari, ki jih je imel pri meni. V tem casu sva se hodila na skupno terapijo. Ceprav sva se razsla, sva naslednjic prisla oba in se odlocila, da kljub vsemu, se vedno hodiva na terapijo do konca. To, da sva se srecevala na terapiji naju je ponovno zblizalo. V tem obdobju mi je zaupal marsikaj iz svojega otrostva. Izvedela sem, da je imel tezko mladost, da je bil fizicno zlorabljen otrok. Grozote, ki mi jih je pripovedoval si clovek tezko predstavlja. Ponovno sva zacela graditi najin odnos. Tudi on se je odlocil, da gre v individualno terapijo, saj mora veliko predelati. To me je navdalo z upanjem za najin odnos. Ko je zacel s terapijo, se je zacel pocasi spreminjat tudi njegov odnos do mene. Naenkrat je imel vedno manj casa zame, zacel je iskati izgovore, da mora studirati, ceprav v celem letu ni za faks naredil nicesar, veliko vikendov ga ni bilo, sam je sel na potovanja, celo na poroko prijateljev je sel sam, ne da bi mi povedal, marsikdaj sem ga ujela na lazi… Zacel se je izogibati pogovorom, na moja vprasanja ni odgovarjal ali pa se je branil tako, da je ocital moja ravnanja izpred nekaj let. V tem casu mi je bilo zelo hudo, obcutila sem veliko bolecine, saj sem se cutila nesprejeta, zavrnjena, bolela me je neiskrenost, nezaupanje… A moram priznati, da sem se tudi veliko naucila. Spoznala sem, da sem ga vseskozi videla taksnega kot sem ga jaz hotela, da ga nisem sprejemala taksnega kot je, da zelo tezko prenasam nekatere obcutke…. Ko sem se nehala truditi, sprasevati, ko sem zacela samo poslusati, ko sem pustila njemu iniciativo, so se zacele stvari pocasi spreminjati. Se vedno je veliko obrambnih reakcij z njegove strani, dnevov, ko me ne poklice, ali se ne vidiva, a pocasi mi je zacel zaupati nekate stvari. Ko sem mislila, da nama gre na bolje, me je prizadel, ko je dva dni pred novim letom naznanil, da bo novo leto praznoval s prijatelji. Povedala sem mu, da sem zalostna, ker se je tako odlocil in ga vprasala, zakaj me ne povabi s sabo. Nisem dobila odgovora. Tako imam sedaj veliko casa, da razmisljam o najinem odnosu. Vem, da bi vsakomur, ki bi mi povedal taksno zgodbo svetovala, da naj cim prej odide, a jaz nikakor ne morem. Postavljam si nesteto vprasanj, zakaj ne morem oditi. Sem clovek, ki mora v sluzbi vsaki dan sprejemati pomembne odlocitve, sem sefica stevilnim ljudem in mislim, da ne slaba, tudi v zasebnem zivljenju imam nekaj dobrih prijateljev… Ko tako razmisljam vidim veliko plusov, a se vec minusov tega odnosa. Ko sva skupaj se pocutim zelo prijetno, imam nekaksen notranji mir, a kaj, ko to ne traja dolgo.
Moje mnenje: nočeš, ne moreš, ne upaš si priznati, da fantu ni več do tebe.
Z veliko dejanji ti je to že dokazal, ti pa tega nočeš doumeti in sprejeti.
Samo sebe slepiš, da se bodo stvari uredile. Ponižuješ se pred njim, ko moleduješ za njegovo naklonjenost. Se res tako malo ceniš?
Fant se mi smili, siliš ga v odnos, ki ga duši. Dovoli mu, da odide. Dovoli sebi, da si izgradiš življenje in srečo, ki ne bo odvisna od nekoga drugega, ampak od tebe!
Čao Toni!
Izdvojil bom par tvojih stavkov in pripisal svoje komentarje.
Vem, da bi vsakomur, ki bi mi povedal takšno zgodbo svetovala, da naj čim prej odide, a jaz nikakor ne morem. Postavljam si nešteto vprašanj, zakaj ne morem oditi.
Mogoče boš lažje prišla do odgovora, če poskušaš odgovoriti na vprašanje: Kaj se bo zgodilo z mano, če odidem? Tako boš morda ugotovila, česa se bojiš.
Ko sva skupaj se počutim zelo prijetno, imam nekakšen notranji mir, a kaj, ko to ne traja dolgo.
Če je res tako, potem to ni nikakršen notranji mir, temveč zgolj navidezni, za katerega pa plačuješ previsoko ceno.
Mislim, da si se v tem odnosu veliko naučila, tudi zaradi terapij, ki sta jih obiskovala in to je zelo dragoceno. Verjemi, da ti bodo vse te izkušnje zelo koristile v nadaljnjem življenju. Žal pa odnosa ne moreš graditi naprej, če za to ni obojestranskega interesa. In te signale ti fant že nekaj časa pošilja. Očitno je, da si na življenjskem razpotju. Odločiti se moraš, ali boš tako nadaljevala še naprej, ali pa ga boš pustila oditi. Verjamem, da zate ne eno ne drugo ni lahko, a je odločitev, da ga pustiš oditi verjetno bolj modra. Če se odločiš za nadaljevanje in če njemu ni več do tega, da bi razmerje s teboj razvijal naprej, bo slej ko prej odšel sam. V tem primeru boš na slabšem, zaradi dveh razlogov: odšel bo proti tvoji volji in ugotovila boš, da si zapravila veliko več časa, kot bi bilo potrebno. Če se sama odločiš, da ga spustiš, bo to dejanje tvoje volje in bo lažje za oba.
In ne skrbi, z izkušnjami, ki jih imaš, boš zagotovo našla koga, ki ti bo bolj »pisan na kožo«.
Lepo te pozdravljam,
pozdravljena!
Obcutek imam, da gre za cloveka, ki potrebuje dolga dolga leta terapij, preden bo lahko razvil zdrav odnos z zensko. Vprasanje je tudi, ali mu bos po dolgih letih terapij sama se vsec oziroma ce bo potem on se vsec tebi. Ker si sama bolj zrela in gotovo vedno bolj razmisljas o druzini, je bolje, da si najdes nekoga, ki ima enake cilje kot ti sama.
Ni te v njegovih načrtih za prihodnost. Tisti lepi občutki so le moment slučajnega srečanja.
Preveč časa si že vrgla stran in nisi osebna terapevtka, ne mati Tereza…Bolje, da se malo spočiješ in upaš na moškega s hrbtenico, ki ve, kaj hoče in stoji za svojimi besedami in dejanji. Kadar je že na začetku tako, je na koncu polomija. Tega si pa ne zaslužiš! Srečno!
Hvala za vasa mnenja. Res je, da fant s svojimi dejanji, obnasanjem kaze, da se ne trudi za odnos. Izmika se tudi vsem pogovorom o odnosu, problemih. Na sploh za odnos naredi v zadnjem casu bolj malo. Ob teh njegovih ravnanjih se spomnim sebe v prvih dveh letih zveze, ko sem velikokrat jaz bila ignorantska do njega, njegovih potreb, zelja. To nisem pocela nalasc, ampak zato, ker me je bilo strah prevelike custvene blizine. Vcasih imam obcutek, kot da je sedaj situacija obrnjena.
V svoji individualni terapiji sem se veliko ukvarjala s tem odnosom. S pomocjo terapevta sem marsikatero svojo reakcijo, ravnanje, kot tudi njegovo videla v povsem drugacni luci kot prej. Opustila sem marsikatere svoje obrambne mehanizme, postala bolj odprta, boljsa poslusalka, imam vec empatije…. veliko sem se ukvarjala tudi s tem, da zapustim ta odnos. A po interpretacijah terapevata je vse skupaj zvenelo bolj kot beg pred lastnimi obcutki, ki jih ta odnos sproza.
Zanimivo mi je, da vas je kar nekaj napisalo, da naj ga pustim oditi. Kaj ste s tem mislili, zakaj bi ga morala jaz pustiti oditi, saj lahko odide sam.
No, temo, da bi bilo morda bolje, da se razideva sem ze nekajkrat nacela, a je vedno vztrajal, da me ima rad, da gre samo za trenutno krizo, ko je pri njemu nakopicenih prevec stvari hkrati, prevec skrbi, nezadovoljstva… in me prosil za podporo, razumevanje. Tudi na to, da si vzameva nekaj casa za razmislek o najini zvezi, da se torej za nekaj casa razideva, ni pristal.
Brane me je vprasal cesa se bojim. O tem sem veliko razmisljala. Mislim, da predvsem bolecine, ko nekdo odide, zapustitve. To je najverjetneje moja travma, ki se ni predelana.
Vasa mnenja mi pomagajo videti stvari malo sirse, zato sozelo dobrodosla.
..če te je tako strah zapustitve, potem poskusi naslednje:
Predstavljaj si, da odhaja. Nepreklicno odhaja. Brez da bi vidva karkoli razrešila. Brez da bi ti imela možnost karkoli popravtiti ali rešiti.
ODHAJA. Za vedno.
Čutiš, kako te tišči v prsnem košu? Kako te stiska v želodcu?..
Zdaj pa globoko, ampak res globoko dihaj. Četudi ti tečejo solze in te že vse boli, samo globoko dihaj in predihaj to bolečino… Samo ne prenehaj res globoko dihati… Je bolje?
Temu se reče “trening na suho” in verjemi, da deluje.
Mogoče boš jokala prvič, drugič… mogoče tretjič…. pozneje pa boš sposobna pogledati na zadevo drugače. In ne bo te več bolelo.
LP, Amedea
Res hvala vsem za mnenja in tudi praktične nasvete. Zaenkrat še nisem storila ničesar. V teh dneh sem popolnoma njemu prepustila vsakršno iniciativo. Tako me je on klical, pošiljal sms-e. Včeraj sva se tudi videla. Zdel se mi je kot otrok, ki ga je strah, kaj bodo starši rekli. Ali ga bodo kregali, kaznovali? Ker nisem naredila ničesar od teg, se je sprostil. Jaz se nisem spuščala v debete o novem letu, le vprašala sem ga, kako se je imel, ter mu povedala, da si želim drugačen odnos, odnos v katerem je iskrenost, odprta komunikacija…. Rekel je, da se bo potrudil. No, mislim, da bom poskusila še z enim pogovorom o tem, kaj je pripravljen vložiti v ta odnos, če sploh je, v skupnem dogovoru določiti čas, ki ga še dava temu odnosu, drugače pa odnos končati.
Je pa res, kar je napisala soul, da delujem kot terapevtka. Jaz se včasih pohecam iz sebe in pravim, da sem rojena socialna delavka, ki vseskozi rešujem druge, namesto sebe. Vem, da v odnosu ne moreš biti terapevt, a kar ne morem si pomagati. Sem izredno tolerantna, težko postavljam meje, tudi študij, ki sem ga izbala je bil v smislu pomagati ljudem.
Toni
Pozdravljena Toni!
To kar doživljam sama je v neki meri podobno tvoji zgodbi, le da stvar ni tako daleč. Moj partner je sicer istih let kot jaz in zrela oseba. Je pa med nama velika razlika v izobrazbi in s tem v dohodkih. Storila sem podobno napako kot ti, saj sem se mu tudi jaz dajala za vzgled, ga na nek način kritizirala, ga pretirano vzpodbujala, silila v nadaljevanje študija. Ob vsem tem pa nisem dovolj poslušala njega, njegovih želja. Sedaj je prišlo do situacije, ko mi očita, da sem sledila le svoje cilje, njega pa nisem slišala. Pravi da ni izpolnil mojih pričakovanj, ne vidi smisla v študiju. Želi si normalno življenje ob povprečnih dohodkih. V tem sicer ne vidim nič slabega, le obdobje ki je za nama je bilo zelo mučno za oba. Moji poskusi spremeniti ga in njegovi klici na pomoč, ki pa jih jaz nisem slišala. Pravi da sem ob svojih ciljih pozabila nanj, na najino ljubezen. Upam, da bova stvar lahko rešila. Ne silim ga več v stvari, ki jih ne želi, v svojem življenju sem pustila ob strani svoje ambiciozne cilje in sedaj se več posvečam najinemu odnosu. Le da se je on začasno malo umaknil in nisva skupaj več toliko kot sva bila. Mislim da oba potrebujeva malo časa sama zase, da pozabiva na mučno obdobje ki jeza nama. Sedaj vedno počakam da on da pobudo, da on pokliče…želim mu pustiti čas.
Pri tebi je še dodaten problem, ki ga vidim v tem, da je partner precej mlajši. Svetujem ti, da pustiš vso pobudo njemu, mu daš čas da se sam odloči. Tako boš najbolj sigurno prepričana ali se je pripravljen truditi ali ne. Če bo pokazal da se ni, pa pojdi oz. odhajaj, počasi, postopoma, brez cirkusov, tako bo tudi manj boleče zate.
Če ti ni odveč mi prosim napiši naslov terapevta k kateremu sta hodila.
Pa srečno!
Pozdravljena Nika,
ja, podobno kot ti, tudi jaz zadnje čase prepuščam pobudo njemu. Tako so npr. dnevi, ko sva veliko skupaj, vse je krasno, nato pa naslednji dan ne pokliče, ali se ne javi na telefon. Nato se zopet obnaša po starem, večkrat na dan kliče, predlaga, da sva skupaj….. Preden sem šla v to fazo, ko njemu prepuščam iniciativo, sem veliko spraševala, želela pojasnila, a sem dobila predvsem obrambne odgovore ali molk. Sedaj ne sprašujem. Včasih sam pove, drugič pa ne. V bistvu je takšen odnos izčrpajoč. Ko sva skupaj se imam lepo, ko ga ni, pa me obremenjuje predvsem ta nevednost, nesigurnost.
Kar se tiče tvojih ambicioznih ciljev in tega, da si jih malce postavila na stranski tir pa dovoli, da ti svetujem, da jih imej še naprej, seveda ob pogoju, da si vzameš dovolj časa za partnerja, vajin odnos. A o svojih ciljih ne razlagaj preveč, zlasti ne partnerju. To so tvoji cilji. V tej in tudi prejšnjih zvezah sem imela izkušnjo, da sem se rada pohvalila o svojih uspehih, razpravljala o svojih idejah, ciljih, načrtih, a partnerji me niso podprli kot bi pričakovala, ampak so postali zafrustrirani. Sedaj ne razlagam, le svojo pot imam pred sabo, ter pazim, da si vzamem dovolj časa zase in ljudi, ki jih imam rada.
Želim ti vse lepo!
P.S.
Tel. št. terapevta ti bom sporočila (moram poiskati).
Meni pa je prišlo na misel, da je tudi on odvisnik od tebe, rad bi pobegnil, pa se najbrž ravno tako kot ti boji praznine, ki nastane po končanem razmerju. Seveda, lahko najde kakšno drugo primernejšo žensko, pa boš ostala sama. Mislim, da je vajin odnos, kot odnos dveh odvisnikov. Oba nekam bežita in nekaj pričakujeta, vendar med vama ni več tiste osnovne ljubezni in brezpogojnega zaupanja, zaradi katerega sta moški in ženska skupaj.
Tudi jaz sem nekaj podobnega doživljala in potem zadevo končala, ko mu je bilo zelo hudo. Sedaj, po treh letih moram reči, da sem naredila prav. Žal mi je samo, ker nisem tega naredila prej, pa bi si prihranila veliko trpljenja in solz.
Lahko pritrdim Mimi.
Poskušaš pač vse mogoče, take smo ženske. Žal mislim, da dolgo ne boš zmogla. In tudi prav se mi ne zdi. Mislim, da tako ravnanje vodi predvsem strah, ki ga je res treba predihat, kot piše zgoraj. Strah je destruktiven in hromi.
Odpri se sebi, ni razloga, da ne bi govorila o svojih ciljih in načrtih, ne cenzuriraj se, poišči sogovornika, ki ti bo prisluhnil brez škode, ali pa naj to postane tvoj dnevnik.
Srečno.
cisto te razumem.
sama sem imela tezave s prenehanjem neke zveze. ker se je fant obnasal zelo nedoreceno (mislim, da je sam kolebal) sem rabila dolgo casa, da sem lahko nehala sanjariti o njem.
stvar je poslabsalo se to, ker sem tocno vedela, da nima slabih namenov, da me pravzaprav ne zeli izkoriscati itd…
vendar je resnica zal taksna: ce se pojavlja dvom, je resnica nedvomno taksna, kot si je najmanj zelimo – ni mu do tega. ker to ni bilo jasno doreceno, se predajamo nekaksnemu laznemu upanju in podaljsujemo agonijo.
tudi razlika v letih je bila podobna. pri meni je bil problem se ta, ker sem vedela, da bo on cez nekaj let zelel otroka, jaz pa ga takrat ne bom mogla imeti vec (stara sem 45 let). otroka imeti takrat ko sva se kao “hodila” pa je bilo zelo prezgodaj, saj ni niti studija koncal. zelo podobna situacija, ceprav vidim, da pri tebi dilem z otroci ni. no, saj midva nisva nic govorila o tem, vendar je to mene pestilo.
vedela pa sem, da nikakor ne morem nekoga prepricati naj imava otroka, zato, ker bo on morda nekoc v bodocnosti zelel imeti potomce.
to je pripeljalo do dodatnih pritiskov.
od njega sem se lahko custveno “odlepila” sele ko sem spoznala drugega. to mi je edino pomagalo. potem sem postala srecno zaljubljena – sem se sedaj. krasen obcutek je, ko ni izmikanja pri partnerju, ni eksistencnih problemov. pravzaprav, ko sem bila tako prepricana, da je on tako dobro hranil mojo duso, sem nasla se nekaj boljsega. veliko bolj odgovornega, dobrega, zabavnega in veliko bolj je z mano. resnicno z mano. sprasevala sem se, zakaj sem se toliko mucila s prejsnjo zvezo. ugotovila sem, da samo zaradi dvomov in nedorecenosti.
zal ti lahko le povem: kljub vsemu, mislim da je tudi vajina veza podobna.
po mojem imas veliko moznosti, da bos srecna, ce si najdes kaksnega svojih let (saj ni treba, da je star stric/gospod) oz. taksnega, ki bo na istem zivljenjskem nivoju kot ti. takrat bos zacutila, kaj je enakovreden partnerski odnos in kako se lahko dobro pocutis v njem.
jaz sem sedaj srecna. uzivam. nikoli na svetu ne bi zamenjala nazaj, ceprav sem bila tisti cas totalno prepricana, da je oni prejsnji/mlajsi totalno pisan za mojo kozo. NI BIL.
poskusila bom napisati cimbolj nevtralen in objektiven odgovor:
– kljub profesionalni pomoči ne napredujeta v odnosu (se ne izboljsa),
– oba isceta stike z drugimi, ker ne zdržita več,
– nista srečna,
– poleg vaju trpijo tudi drugi (otroci, bližnji) zaradi vaju,
po mojem je to dosti argumentov, da prekineta s to agonijo in si data svobodo drug drugemu ze zaradi tega, ker se imata rada. oba si zaslužita ljudi ob vaju, s katerima vama bo bolje in ne slabše v življenju.
prekinita s to agonijo in si oddahnita. ni treba, da se sovrazita. saj sta preživela dosti skupaj. cas je, da agonijo presekata.
ne bo lahko, ….nikoli ni.
le dajta si možnost biti z drugimi, ki vama bodo prinesli srečo.
oba si to zaslužita.
in otroci tudi.
temu se pravi cincanje. nobena ločitev, noben odhod ni lahek. ti pa kar pričakuješ, da bo šlo kar samo od sebe. prevzemi že enkrat odgovornost za svoje življenje in prenehaj čakati, da se bo kaj spremenilo, ker se to ne bo zgodilo. če terapija ni pomagala, nima kaj pomgati. ne bo lahko, vendar ne boš pasivno čakala, da se kaj zgodi samo od sebe, da se boš kar enkrat razsvetlila in ti bo vse jasno. vse ti je že jasno, le narediti moraš, ti pa kar čakaš, da bo to opravil nekdo drug.
Kar nam je namenjeno ostane,
kar pa nam ni namenjeno gre.
Dom najdeš le pri bitju,
čigar srce bije zate.
Zahvali se za lepe trenutke in izkušnjo,
ki ti je prinesla dobre in grenke trenutke.
Začni novo poglavje v svoji knjigi življenja,
veliko novih izkušenj te čaka in novih ljudi, ki se že veselijo srečanja s tabo.