vaše mnenje
Pozdravljeni,
Šok, ki nastane ob smrti našega otroka je zelo močan. In privede nas do tega, da želimo zanikati njegov obstoj, da ga ne želimo videti, ne želimo ničesar vedeti o njemu… to je normalna reakcija. Tudi to je normalno in vemo, da smo se v tistem trenutku odločili prav. Naredili smo tako kot smo čutili, da je najbolje. In tako je bilo v tistem trenutku tudi prav.
In vprašanje: ali smo sploh kdaj pripravljeni na smrt otroka??
Nekako bi lahko rekli, da je šok v tistem trenutku kar dobrodošel, saj nas obvaruje in nam daje možnost, da se počasi soočamo z resnico.
Po drugi strani pa, nas večina ve, kako močan je potem občutek, da smo odpovedali kot starši, kot nosilke materinstva… Veliko staršev se potem obremenjuje z dejstvi, da niso pogledali otroka, da se ga niso dotaknili itd. In iščejo spomine. Želimo imeti nekaj kar nas spominja na otroka in dokazuje njegov obstoj.
V društvu Solzice želimo pomagati pri ohranjanju spominov na naše otroke. V ta namen sestavljamo “paketek”, ki bi bil na razpolago vsaki žalujoči družini ob rojstvu, spontanem splavu… ( tudi kasneje, če ne bi želeli takoj ob smrti )
V njem bi bila brošura o žalovanju, pravicah, o knjigi, o pomoči…
Sedaj pa vas prosimo, da nam poveste kaj bi vi radi imeli kot spomin na vašega otroka ( morda fotografijo, pramen lask, odtisek …).
V tujini je to že praksa – dobili smo nekaj primerov, ki so nam v pomoč – vendar vsaka kultura ima svoje navade in zmožnosti …
Hvala za pomoč,
v imenu Solzic, PetraU.
P.S. vaše odgovore lahko pošljete tudi na mail Solzic
Kaj bi želela?
Če odmislim željo, da bi moj otrok živel… – čim več spominov. Ker ga nočem pozabiti. Ker je bil in bo vedno ostal pomemben del mojega življenja.
Vsekakor fotografijo. Tako lep fantek je bil, pa nisem sploh pomislila na to, da bi ga slikala. Tri mesece je minilo, pa včasih ne vem več, če se ga še natančno spominjam. Spomin je že začel bledeti, pa ga nočem pozabiti. Strah me je, da bom nekega dne zaprla oči in ga ne bom več videla pred seboj…
Pramen las – ja. Vendar jih moj fantek še ni imel… Rojen je bil v 27. tednu.
Odtis… Tako drobne rokice in nogice je imel… Njegovo stopalo je bilo veliko ravno toliko kot polovica mojega palca…
Kaj bi moralo biti napisano?
– da imaš pravico do porodniške, če rodiš otroka v 22. tednu ali kasneje (pripada ti 6 tednov)
– da imaš pravico otroka videti, ga pestovati, se od njega posloviti (tudi danes se zgodi, da babica iz lastnih predsodkov porodnici zamolči to pravico ali pa sugerira, da bi bilo bolje, da ne vidiš otroka)
– da boš čez nekaj tednov prejel otrokov rojstni list – če si rodila v 22. tednu ali kasneje (če tega ne pričakuješ, je to lahko precejšen šok)
– da se imaš pravico udeležiti pokopa oziroma biti obveščen, kdaj bo pokop
– da imaš pravico tja pripeljati tudi duhovnika, če ti tako nalaga tvoje versko prepričanje
– da ti zavarovalnica povrne stroške pogreba v višini 121.000 SIT, če je bil otrok težji od 630 g
– bistvene značilnosti žalovanja (da veš, da imaš pravico žalovati)
– kam se obrniti po pomoč (psihologinja v porodnišnici, forum, društvo solzice…)
-??? (najbrž sem še kaj pozabila…)
Večina tega bi morala nosečnica vedeti že prej, preden bi rodila mrtvega otroka. Predvsem bi morale biti te informacije dostopne v 4. nadstropju LJ porodnišnice – na oddelku za patološko nosečnost (in v drugih porodnišnicah na teh oddelkih). Mislim, da bi tako brošuro morala dobiti nosečnica že ob sprejemu na oddelek (če gre za prezgodnjo sprožitev poroda zaradi prenehanja bitja srca, ugotovljene anomalije in sprožitve medicinskega splava…).
Najbolj dobrodošlo pa je, da je osebje, ki ravna z nesojenimi mamicami, človeško.
Moja izkušnja: čisto vsi iz osebja so znali biti ljudje, so znali komunicirati na normalen način, nuditi sočutje in podporo (vsi, od čistilke do babice in zdravnikov) razen sestre na oddelku, ki je bila dežurna samo tisti večer, ko sem rojevala mojega mrtvega sinka. Menim, da je nedopustno in popolnoma nestrokovno, da v najhujšem trenutku svojega življenja poslušaš besede kot so:
“Veste, vaš porod bo zelo bolel. Ne morete si predstavljati te bolečine. To boli bolj kot navadni porod, saj veste, da rojevate mrtvega otroka…”
In da te potem, ko končno izsiliš, da te pelje v porodno sobo (ko so popadki na manj kot eno minuto), tja odpelje na vozičku in ne na postelji. In na tričetrt rodiš že med potjo tja.
Menim, da taki ljudje ne bi smeli delati na takem oddelku. Vsaj malo čuta za človečnost si zaslužimo, ne glede na to, kakšno je njeno osebno mnenje, predsodki… Najbrž si ne predstavlja, kakšno bolečino doživljamo v resnici tiste mamice, ki nam ni sojeno imeti tega otroka…
Torej moj predlog: nek seminar za osebje oddelkov za patološko nosečnost, da bodo vedeli, s čim se srečujejo in da bodo vedeli, kako reagirati.
Pa še pohvala ideji – upam sicer, da mi ne bo treba nikoli več iti skozi ta pekel, če pa bom morala, bo tak paketek informacij in spominov še kako dobrodošel. Vsaj zame.
Hvala, žiža
Se mi zdi da bi bilo to super. Jaz sicer imam en tak paketek -pleničko, veliko slik, zapestnico, rojstni list, celo davčno številko,… Vsega tega nebi imela, če ne bi imela takih ljudi okrog sebe ki so mi znali svetovati kljub najinemu šoku, ker si nisem mislila da se bom prvič srečala s smrtjo pri svojem otroku. Predlagala bi, da bi bilo dobro zaposliti eno osbo na tem področju ali pa osposobiti psihologe v porodnišnjicah, ali takrat poklicati prostovoljce, take ki so tože dali skoz, ker ponavadi oni najbolje vedo.
Kar se pa tiče osebja v porodnišnici, nekateri ne znajo pokazati čustev in seniti pribljižno ne znajo obnašati.
Strinjam se z žižo.
Tudi jaz imam takšno izkušnjo z m.sestro v poronišnici v lj.Že tako mi je bilo hudo potem pa ti pride sestra z inekcijo proti bolečinam in te “obtoži” da si 100% že doma vzela kaj proti bolečinam da zdaj nobena inekcija ne prime.Najhuje pa je bilo ko je mojega fanta neka druga sestra spraševala kako se počutim pa je prišla neka zdravnica in mu je rekla da naj vzame svoje stvari in naj odide domov ker nima kaj zraven početi ker to ni porod ampak splav.Mislim da bi kot zdravnica lahko vedela da v 24.tednu to ni splav.Potem ti pa naslednji dan pride sestra v sobo spraševat če si doječa matera.
Morali bi najeti nekoga ki bi jim povedal kako se tisti trenutek obnašati!
Hvala za Vaša mnenja tukaj in na mailu društva.
Ja, približno smo vedeli kakšni bodo odgovori saj smo pred letom dni naredili tudi podobno anketo med žalujočimi družinami in zdravstvenimi delavci. Anketo smo kasneje predstavili na Posvetu babic Slovenije in na Kongresu medicinskega osebja v Ljubljani.
Pripravljamo pradavanja, izkustvene delavnice… za zdravstvene delavce.
Dostikrat spremljamo žalujočo družino že v porodnišnici in potem naprej…
Počasi se stvari obračajo. Drugače je kot pred tremi leti ampak potreben je čas tudi tukaj. Vendar ne samo čas – kot pri vsakem poklicu v katerem delamo z ljudmi je potrebna srčnost. In človek, ki je preveč “trd” mu ne pomaga še cel kup seminarjev, izkustvenih delavnic … če ne odpre svojega srca.
Prav vedno znova sem žalostna kadar prebiram kakšen mail ali poslušam izpovedi žalujočih družin o komunikaciji z zdravstvenimi delavci, ki ni vedno pozitivna. Pogostokrat je, vendar še vedno se najde kakšna boleča izkušnja. In upajmo, da ji bo vedno manj.
Še vedno so dobrodošla mnenja, predlogi … mi pa se že dogovarjamo in iščemo finančna sredstva za ta projekt in upam, da bo prav kmalu “paketek” tudi za družine, ki so izkusili najbolj žalostno plat starševstva.
objem in veliko moči vsem,