S partnerjev sva skupaj 22 let in imava odraslega sina, študenta. V zakonu sva ubirala svoja pota, nisva se dosti ozirala na klišeje drugih parov.-Temelj odnosa je vedno bila komunikacija,spore, nesporazume, navzkrižja…sva vedno poskušala reševati z besedami. Včasih je šlo, včasih je bilo težo.Učila sva se veščin sporazumevanja, obiskovala predavanja, marsikatero knjigo prebrala. V teh letih sva šla skozi razna obdobja,bile so /poučne/ krize, lepi trenutke,bolezni,smrt staršev, problemi v službi,..in nekako obogatena s temi izkušnjami sva še vedno “rinila” skupaj naprej. Ko sva začetne faze ljubosumja v prvih skupnih letih prerasla, se nisva omejevala, poleg skupnega partnerskega življenja je vsak od naju imel še svoje hobije in aktivnosti, druženja s sodelavci, znanci, osebnimi prijatelji.To pa tudi zato, ker zaradi narave mojega dela nisva bila vsak dan skupaj. Ko pa sva bila, sva se trudila tisti skupni čas preživeti čimbolj kvalitetno, s stvarmi ki so nama bile obema prijetne-hribi, narava, plavanje.Tudi sedaj je tako.Sin je bil že zgodaj individualne narave, rad je bil sam in se ukvarjal s stvarmi ki so ga veselile, vendar pa nam je vedno rad “poročal” o tem, kaj se mu dogaja in tudi sedaj je tako: je sicer samosvoj, finančno še od nas odvisen, rad pokramlja z nami, nas vpraša za nasvet, včasih prijetno preseneti s kakšno malenkostjno-darilom,ampak živi svoje življenje.Včasih si “skočimo v lase”, pa nas spet rešuje debata. Sedaj pa se je pri nas zgodilo nekaj novega:moj partner ni nikoli kazal pretiranega resnega zanimanja za druge ženske, vsaj tako sem občutila, pa tudi sam je tako pravil.Pred kratkim pa je po službeni dolžnosti spoznal žensko, ki se je po ločitvi iz svojega kraja preselila v našega. Partner mi je takoj povedal o tem dogodku, in da mu je ta oseba zanimiva, prisrčna. Še nekajkrat se je srečal z njo, tudi po telefonu govorita in si pošiljata mesiže. Parnter mi je to sam povedal, pa tudi sama sem opazila. Mislim da sta zaljubljena.Meni je moj partner posebnež v smislu, ker je bil vedno dober z mano, če mi je lahko, mi je vedno pomagal, škodil nikoli, tudi če se to morda čudno sliši.Sedaj pa sem v čudni situaciji, ki mi sproža nasprotujoča čustva: po eni strani se počutim prizadeta, po drugi mi je dragoceno, da mi je sam to odkrito povedal. Počutim se odrinjeno, po drugi strani pa če sem jaz šla kdaj s kakšnim sodelavcev na kosilo, ali s sodelavci na izlet, itd…me mož pri tem ni nikoli oviral, kvečjemu z zanimanjem vprašal, kako sem se imela, kar sem rada povedala.Tudi kar sem sedaj jaz njega vprašala v zvezi s tem njegovim novim odnosom, mi je odgovoril, in še več kot sem vprašala, seveda pa edino on ve “čisto resnico”. O vas si želim mnenje o tem: predvidevam da je partner v novi situaciji, ki mu je všeč, na nek način pa tudi obremenjujoča, jaz pa mu je ne bi rada še dodatno obremenjevala. Kako naj se modro obnašam, da ne bodo po nepotrebnem trpela moja in njegova čustva, da pa jih istočasno ne bova zatirala. Vaše mnenje mi bo dragoceno.

Draga MM/MM,

moram priznati, da se me je tvoje kar dotaknilo. Po 22 letih zakona, ko sta s partnerjem marsikaj dala skozi, si se znašla v čustveno negotovi situaciji, ko ne veš, kaj bo prinesel jutrišnji dan. V takih kriznih življenjskih obdobjih je najpomembnejše, da človek ne izgubi sebe, da ne izgubi zaupanja vase, zaupanja v Življenje, zaupanja, da se bo (ne glede na to, ali bo do sprememb prišlo ali ne) zmogel prilagoditi drugačnim življenjskim razmeram. Življenje nam vedno pošilja izzive, ki smo jih zmožni prebroditi, le da tega na začetku še ne vemo.

Predlagam ti, da se z možem pogovoriš, da mu iskreno poveš, kaj se dogaja v tebi, ne da bi mu pri tem karkoli očitala. Važno je, da mu daš vedeti, da se do neke mere lahko vživiš v njegovo kožo, vendar da mu tudi daš vedeti, kako to vse skupaj vpliva nate. Ne skušaj nanj prelagati odgovornosti za svoja čustva, temveč mu povej, da zgolj želiš z njim podeliti svojo stisko, saj sta tudi doslej (kar je res hvale vredno) vse težave reševala s pogovorom. Samo bodi iskrena in nikomur ne skušaj ničesar očitati (ne sebi, ne njemu, ne tisti ženski), saj to, kar se vam dogaja ni nič nečloveškega.

Povej mu, da spoštuješ njegovo iskrenost (ker ti je do neke mere razkril, kaj se dogaja), da se počutiš odrinjeno in prizadeto (to kar si napisala v pismu). Naštel bom še nekaj možnosti, a uporabi jih le, če iskreno tako čutiš, manipulacije se ponavadi ne obnesejo. Da se bojiš, da ga boš izgubila, da ti veliko pomeni (22 let skupnega življenja ni tako malo) ipd.

Še nekaj zanj, čeprav bi mu to moral povedati nekdo drug, ne ti. Tudi on je v situaciji, ko se mora prav odločiti in verjemi, nikakor ni prijetno biti razpet med dvema ognjema (čustvi in razumom). Zagotovo se zaveda svoje odgovornosti, a čustvo zaljubljenosti je precej močno in opojno. Vedeti pa bi moral, da je zaljubljenost kot cvet na sadnem drevesu – lep je in dišeč, a se hitro osuje in ni nobene garancije, da bo iz njega tudi dozorel sladek sadež. Med vama pa je v teh letih zagotovo marsikaj dozorelo. On se torej odloča med mogoče še ne povsem dozorelim sadežem in cvetom (lepim in omamno dišečim), katerega prihodnji razvoj pa je dokaj negotov.

Skratka, predlagam pogovor z njim. Izberi primeren čas in prostor za pogovor in ne boj se razkriti svoje srce, važno je le, da v tvojih sporočilih ni očitkov, ki zastrupljajo odnose.

Upam, da se bo na koncu vse ugodno razpletlo. Karkoli ti že bo prineslo novo leto, stopi vanj pogumno, odprtega srca in vedi, da se boš zagotovo znašla, kakorkoli se bodo stvari zasukale.

Želim ti obilo miru v srcu, ko boš šla skozi to življenjsko obdobje.

Pozdravljena!

Tvoje pismo odseva resnicno sirino tvoje duse in visoko duhovno raven. Zelim si, da bi ti bilo podobno se vec ljudi in tudi vajin odnos s partnerjem je zelo zrel. Z vsem srcem se strinjam z Branetovim odgovorom.
Vcasih se dogodijo stvari, na katere ti kot posameznik nimas nobenega vpliva in resnicno lahko vplivas resnicno le sam nase in na tvoj odnos do tega, kar se dogaja.
Nihce ti ne bi mogel povedati, kaksen bo razplet, ker je prihodnost nemogoce napovedovati. Vendar se mi zdi, da lahko iz tvoje ravni in modrosti, ki jo kazes, napovem, da bo razplet v vsakem primeru pozitiven, kakrsenkoli ze bo.
SRECNO!!!!!

Vidi se,da si zelo razumna ženska.Veliko ti pomeni,da se lahko z možem neprikrito pogovarjaš in zato upam,da bosta tudi v tem trenutku tvoje negotovosti našla pravo rešitev.
Glede zaljubljenosti se strinjam z Branetom.Cvet je še na drevesu in opojno sveti in diši.Ko se bo usul,se bo videla dejanska resnica.
Ker si pametna in razgledana z veliko mero modrosti,verjamem,da boš tudi to obdobje s skupnimi močmi svojega moža rešila v vajino skupno dobro.

Pa srečno!

Po moje sta imela malo preveč svoboden in odprt zakon oz. odnos in zdaj plačuješ račun zanj.
Njegovo priznanje zame ni odkritost, pač pa nezrelost, saj se je s svojo “iskrenostjo ” rešil odgovornosti in posledic in jih naložil v bistvu tebi. Tako se obnašajo najstniki, ne pa odrasli ljudje, ki so čustveno in še kako drugače povezani.
Je pa tudi možno, da se je to z drugo žensko zgodilo zato, ker med vama sploh pravih čustev ni ( bilo). V tem primeru ne moreš nič, odločitev je njegova.
V zelo nezavidljivem položaju si, a še vedno nekako trdno na svojih okopih, kot da si nočeš priznati – marsičesa.

Pamet gor ali dol tu gre za to, da ga tvoj mož lomi z drugo. Se pravi, če ti to dedec v obraz pove je to nekaj plemenitega in je treba razumeti, če pa ti to dela za hrbtom je to varanje!?
To je seveda moje osebno mnenje in očitno nimam tolerance za skoke čez plot četudi so zaviti v “čudovito embalažo iskernosti”.
Če bi meni tako iskreno govoril o svojih novih ljubeznih bi smatrala to kot definitiven konec zakona. Kajti zakon je v osnovi ljubezenska zveza. Tebe očitno več nima za ljubezensko partnerko ampak za prijateljico.
Niti se ne boji za zakon in ni v dvomih katera mu je ljubša. S priznanjem je tebi naložil breme odločitve. Če želiš ostati njegova prijateljica, kuharica, perica in čistilka – ostani. Ljubica mu bo očitno druga.
Res pa je, da imaš dom, kar jih veliko nima. Vračati se z dela v prazno stanovanje je tudi huda duševna obremenitev.

MM/MM,

se pridružujem pogledu She.

Zadevi se reče nezrelost, zavita v odkrit in zrel odnos.

Sama sem doživela podobno zgodbo, s tem, da se o tem nisva pogovarjala, vendar pa sem kljub temu vedela, da ni samo sodelavka, ampak da je med njima simpatija. Pa sem mižala in mislila, da tako pač pride, ter da je treba po pameti, se pravi, se zavedati, kaj imaš doma. Dokler ga nisem dobila na laži. Potem pa je zabolelo … želela sem narediti konec, saj štejem, da če je v zvezi vse v redu, ne rabiš prijateljic, ker ti mora biti partner prijatelj. Sem zagrozila z odhodom, prepovedala stike. Takrat me je še prosil, da naj ostanem. Pa sem, saj sem verjela, da me ima rad.

Po dveh letih pa je mino prišla nova simpatija in je on naredil konec, ker ga je najina zveza dušila … .

Če bi bila možnost reprize, bi odšla takrat, ko je bila “samo” simpatija, in bi vedela, kaj v najini zvezi ni v redu, tako pa sem se še dolgo spraševala, kaj sem naredila narobe, da je odšel, saj sva imela tako “odprt” in “fajn” odnos. Ne glede nato, res je bilo super. Sem pa potem ta super drago plačala.

Toliko.

Zgodbe so približno iste, samo igralci smo drugi.

Lep pozdrav,

LaraAna

…moje mnenje: dejstvo je, da se moskim dvigne tudi pri drugih zenskah ne samo pri partnerici…razlika je le, ce to spolno energijo prenese na svojo zensko-zeno ali pa se prepusti trenutni privlacnosti….Dejstvo je, da se lahko zaljubimo…razlika je ali je zakon nekomu za-obljuba in je vrednota zvestoba ali ne….

Kaj on dobi pri njej (v njeni druzbi), kar ne more pri tebi? Zakaj mu je tako zelo vsec in kaj mu je pri njej vsec?

Srecno!