pozdravljeni,

Ta problem,ki ga bom opisala,sem v bistvu opazila zdaj v parih letih parkrat. Bilo je premalokrat,da bi mi bilo očitno da je problem,vendar se mi zdi zelo pametno se posvetovat z vami. V kolikor,bi potrebovala pomoč,odvisno za vaše odgovore,mi lahko tudi napišite kam naj se obrnem.

V rani mladosti sem zbolela za shizofrenijo. Srednjo šolo nisem dokončala,predvsem zaradi težav v družini,tudi nihče se z mano v njabolj občutljivih letih ni ukvarjal,tretji problem pa je bil predvsem simptomi shizofrenije,ki so začeli nastajati v srednji šoli,pri 20ih je izbruhnila močna psihoza,bila sem hospitalizirana v Polju. Danes,sem stara 30 let in jemljem zdravila že 10 let,ponovno pishoze nobene nisem imela (držim pesti da bo tako ostalo),jemljem redno zdravila in tudi redno hodim k psihiatru na preglede.

V srednji šoli me je izjemno prizadelo,da jo nisme končala,ponavljala sme tudi letnik,imela sem nešteto neopravičenih,kot najstnik si nisem znala pomagat zakaj mi ne gre,ker sem bila celo življenje odličnjakinja,v prvem letniku sem dobila priznanje učiteljskega zbora. V drugem in tretjem letniku pa me je usekalo,zavitljalo kot strela iz jasnega.. občutek je bil kot da si ne morem pomagat,nisem bila se sposobna učit,niti nisem bila sposobna furat šolskih obveznosti. danes vem,da nisem kriva saj sem imela zametke shizofrenije (plus ostali razlogi ki sme vam jih navedla zgoraj),vendar mi je bilo zelo hudo. Vrgla sem se takrat v žuranje. Droge nikoli nisme probala,sem pa zelo zlorabljala alkohol. veliko sem žurirala,saj sem pila iz žalosti,in mi je bilo hudo,da bi le občutek kakšn cvekar luzer sem zginil. Bili smo mladi,no ni bilo vs etako “žalostno” velikokrat so bile žurke res kul. Uživala sem,po domače rečeno,videla sem da nimam več kontrole nad življenjem,vse se mi sesuva,zato sem rekla “prav,ga bomo pa na orto zažural,nej gre vse v klinc”. karikiram Vam,mojo situacijo,mislim da razumete.

Po 20 letu,ko sme zbolela,in začela jemat zdravila sem se alkoholu morala odpovedat. In sem tudi se. Alkohola ne pijem več,zelo redko zelo zelo (novo leto,rojstni dan) morda kozarček,dva spijem to je vse. Alkohola ne pijem sploh. Sem pa opazila,v teh 10 letih sta se mi zgodile dve težke stvari,in sicer pri 28ih me je pustil partner in letos januarja sva se na smrt skregala z očetom,tudi izselila sem se,padale so težke besede. V obeh primerih,nisem posegla po alkoholu zaradi situacije,ampak bil je tak čas. Za partnerja,sem imela rojstni dan,tako da sem pila,za očeta pa je bilo novo leto,ravno par dni pred novim letom.

govorim pa to zato:
Ker sem v najstniških in srednješolskih letih veliko žurala,pila,ga tudi zelo veliko nesem. Sedaj ko jemljem zdravila pa je to zelo drugače. Če sem ga prej lahko spila 1 liter vina,je danes po 1 litru to za kombinacijo z zdravili usodno. Druga stvar je,da sem opazila,da v zelo hudih situacijah,v desetih letih sta bile samo dve,ampak so bile hude,posežem po alkoholu,ker druge poti ne poznam. Nimam prijateljev za pogovor,niti ne poznam tehnik sproščanja žalosti,frustracij,bolečine,napetosti,stresa. In v teh dveh primerih me je žalost posrkala in spila sem veliko. Po domače,napila sem se iz žalosti. (kar niti ni nič nenavadnega). V primeru leta nazaj,ko me je partner pustil,sem skoraj nehala dihat.Saj je mešanica alkohol in antipsihotiki zelo usodna. V primeru očeta,pa sem šla do te meje,da se mi je močno vrtelo in pritisk je zelo močno padel (80750).

Zdi se mi,da ko pijem iz žalosti je to lahko za mene zelo nevarno,saj sem na močnih zdravilih.Ker sem v srednji šoli pila iz žalosti,mislim da imam vzorec da povezujem alkohol s slabim počutjem,žalostjo in to nikakor ni pravi način uživanja alkohola. Seveda,ga jaz ne smem pit in ga ne. Tole sem spisala zato,ker me zanima vaš nasvet,posvet,saj se bojim zase,kaj če pride kdaj v življenju zopet neka težka situacija dogodek,ki me bo čustveno pretresla in se lahko preveč napijem in umrem. Zanima me,kako se s tem spopadat,kaj si lahko preberem,če imate kakšno gradivo za priporočat,ali nja si poiščem terapevta.. in navsezadnje,zelo vesela bom vašega mnenja.

lepe pozdrave

Pozdravljeni,

hvala za vaše izčrpno sporočilo. Sem dobil občutek s čim se soočate.

Dejstvo je, da bi vsak človek pod določenimi pritiski doživel psihozo in predstavljam si, da ste v mladostništvu, pred nastopom psihotičnih epizod, morali doživljati velike stiske. Mlajši kot smo, več podpore staršev rabimo za naš razvoj in vsakodnevno delovanje. V primeru, da je ta podpora pomanjkljiva ali je sploh ni, določene situacije doživljamo zelo stresno, kar lahko tudi ogroža našo psihično stabilnost. Tudi zato ponavadi prihaja do raznih psihičnih težav, vključno s psihotičnimi epizodami. Normalno je, da ste si skušali pomagati po takrat svojih najboljših močeh, tudi z žuranjem, alkoholom ipd. Alkohol lahko začasno pomaga pri lajšanju stiske, vendar dolgoročno ne pomaga in je, kot verjetno veste, tudi nevaren – povzroča odvisnost in ima mnoge škodljive posledice na um in tudi telo.

Psihofarmaki, vključno z antipsihotiki pomagajo pri stabilizaciji, pomembno pa je tudi, da z delom na sebi gradite svojo notranjo stabilnost. Zato vam toplo priporočam psihoterapijo, ki bi vam s pomočjo psihoterapevta pomagala dograditi nekatere manjkajoče delov vaših temeljev, ki vam danes tudi povzročajo tako intenzivne stiske, tudi pri ločitvah z vašimi pomembnimi bližnjimi. Ste še mladi in verjamem, da boste s trudom in vztrajnostjo, ki je potrebna za dolgotrajno psihoterapijo, sčasoma zaživeli bolj radostno. V vaših besedah, kljub težki zgodbi, ki jo nosite, čutim tudi vašo veliko moč in željo po izboljšanju, kar je zelo pozitivno.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Dragi psihoterapevt,najlepše se zahvaljujem za vaš topel,pomirjujoč in kvaliteten odgovor. Prosila bi,trenutno imam ogromno zdravstvenih zadev (poleg shizofrenije imam še nekaj drugih težav) in nekako s tem vašim odgovorom ste me pomirili,da ni tako hudo,da bi mogla zganjat paniko,plus dejstvo da je veliko psihoterapije plačljive (na javno zdravtsvo jo ni) in ker sem socialno ogrožena je to težko izvedljivo.. me zanima,če mi lahko na moj problem,na mojo problematiko ki sem jo opisala,priporočate kakšno literaturo,knjigo,članke..karkoli,da je seveda tudi preverjeno,da ne bi naredilo več škode kot koristi.

V prihodnosti,pa bom seveda ciljala tudi na psihoterapijo,vsekakor,ampak grem korak po korak,imam dosti zdravstvenih težav in rešujem steb by step.. 🙂

s spoštovanjem vas lepo pozdravljam

Pozdravljeni,

na tej točki nimam v mislih kakšne literature. Prevečkrat slišim ljudi, da so leta poizkušali s samopomočjo preko razne literature, vendar ni prišlo do večjega izboljšanja počutja. Namreč, na kognitivni ravni nam je lahko marsikaj jasno, vendar to ne pomaga pri čustvenem počutju. Zato bi vas kljub vsemu še vedno rad preusmeril na psihoterapijo.

Tudi, če ste socialno ogroženi imate možnost hoditi na psihoterapijo, in sicer po znižani ceni. Veliko psihoterapevtov ponuja možnost znižanja plačila za primere, ki bi jih plačevanje normalne cene eksistečno ogrožalo. Seveda imamo takšnih mest na voljo zgolj par in je včasih potrebno počakati na prosti termin. Eden od ciljev v psihoterapiji, če obstajajo takšne možnosti, tako postane tudi sčasoma izboljšanje socialnega stanja in plačevanje običajne cene.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj