Oh, draga moja * (Angel)!

Mislim, da je nama obema vseeno, ali sva pozabljena od drugih. Kdor rad bere pravljice, naju bo našel, konec koncev pa lahko pravljico nadaljujeva tudi preko e-mailov.

Mislim, da nobeden izmed naju tega ne piše zaradi drugih, ampak zase. To je pravljica, ki jo piševa zaradi naju in za naju.

Miška

P.S. Miškolin, govorila sem v imenu obeh. Če se ne strinjaš, povej, da se ti javno opravičim!

Moram priznat, da vaju z izrednim zanimanjem berem. Nikamor se ni treba seliti.Imaš prav, ko praviš, da vaju bodo tisti, ki hočejo, že našli. Če verjameš ali ne , vedno znova komaj čakam novo nadaljevanje zgodbe. Samo ne se preselit na mail, please.
Kar nadaljujta,zgodba je tako prisrčna, življenjska. Imata izreden dar za pisanje .

LP,Kaja

Miška in Miškolinček 🙂 želim si, da bi vaju lahko bral še naprej, kjerkoli pač bosta. Zgodbica še nima konca, zato…. 🙂 LE veselo naprej, kjerkoli pač, če bo to po e-mailih, pa se priporočam za kopijo 🙂

Lep dan!

Jani

Ravnokar sem našla eno darilo in zdi se mi, da ne paše nikamor drugam, kot ravno semle. Zato ga podarjam tudi tebi:

Davnega leta 1903 je Henry James v Ambasadorjih dal tale nasvet:

»Doživi vse, kar moreš: napaka je, če tega ne storiš. Ni toliko važno, kaj točno počneš, dokler imaš svoje življenje. Kajti če ga nisi imel – kaj si potem sploh imel? Kar je izgubljeno, je izgubljeno, o tem se ni treba slepiti . . . Pravi čas je KATERIKOLI trenutek, ki ga na srečo še imaš . . . Živi !«