Varnost
“Mogoče ji je neprijetno, ker se je znašla med neznanimi ljudmi ” je premišljeval. “To verjetno ne drži, saj sem jo videl, kako prešerno se je smejala na njivi in kako hitro se je navezala na naše domače kmetice. Pa prav rade jo imajo. Mogoče pa le ni tako fina damica, kakršno je občudoval moj oče.”
Ob misli na očeta se je Miškolinček neprijetno zdrznil. Miška je to opazila in ga pobarala: “Ja kaj pa je narobe. Te mogoče zebe ali kaj. Le poglej kako se ti je dlaka naježila”.
“Nič, prav nič mi ni”, je odvrnil Miškolinček: “Le na očeta sem se spomnil… Kaj neki bi rekel, če bi naju sedaj videl, takole tesno skupaj, tu v naravi. Veš, z očetom se res dobro razumeva in ne bi mu rad hodil v zelje. Zato mislim da bo bolje, če mi odkrito poveš, kaj je med vama in zakaj se mu tako ognjeno svetijo oči, kadar pripoveduje o tebi.”
Miška je sramežljivo povesila pogled in v rahli zadregi zajecljala: “Nnnnič, pppprrav nič ni med nama.” Rdečica njenih ličk je izdajala, da ne govori čisto po pravici. In Miškolinček je seveda to opazil in nejevoljno zmajal z glavo: “Veš draga moja Miška, moj oče je strokovnjak za mišje in človeške odnose in me je naučil kar nekaj koristnih reči. Predvsem pa, kako prepoznati neresnico. Ker si mi zelo všeč in verjetno tudi jaz tebi, bo za oba bolje, da mi poveš vse po pravici.”
Miška je še enkrat globoko zavzdihnila potem pa pogledala Miškolinčka in pogumno priznala:”No pa naj bo. Mogoče imaš prav. Resnica je res boljša od laži. Veš, ko sem videla oglas Inštituta za seksologijo, da iščejo novo tajnico, sem takoj vedela, da je to služba zame. Ko pa sem prišla na pogovor, sem opazila, da je pred menoj še vsaj dvajset drugih mišk. Nekaterim se je na smrčku poznalo, da so zelo izkušene. Vedela sem, da nimam veliko možnosti ampak to službo sem si res želela in jo tudi potrebovala. Moja prijateljica Brkica mi je izdala skrivnost o Miškolinu. Čeprav častitljiv profesor, ovenčan s svetovno slavo, je še vedno hitro podlegel ženskim čarom. In prav Miškolin je bil takrat vodja komisije za sprejem novih tajnic. Odšla sem domov, se hitro preoblekla v najbolj erotično perilo, ki sem ga nakupila v Galerie La Fayett v Parizu, si izbrala svileno minico in s čipkami obrobljeno belo majico, seveda spodaj brez vsega. Potem sem se vrnila na inštitut in vstopila v kabinet profesorja Miškolina. Takoj ko sem ga videla, mi je prirasel k srcu. Gospodu profesorju (pa prosim Miškolinček, da mu tega ne poveš, ker ga bo sram) se je jezik iztegnil do tal, njegov, že malce sivi rep pa se je povzpel tja do stropa. Kar ustrašila sem se, da bo z ognjem v očeh zažgal ves inštitut. Vendar se je hitro obvladal in mi postavil par vprašanj v zvezi z mojim prejšnjim delom. Dokazal je, da je pravi gentleman in da mu je ženska lepota manj pomembna od njenih sposobnosti in pameti. Službo sem, kot veš, dobila in s profesorjem se še vedno dobro razumeva. In kot vidiš se res ni zgodilo kaj hujšega, razen mogoče nekaj iskric, ki so preskočile med nama, pa takoj zamrle”
“No če je pa tako,”, si je oddahnil Miškolinček: “te pa res ne bom več sekiral. Pojdiva rajši na njivo in se še malce zabavajva s kmeticami.”
“Prav, pa pojdiva” je dejala Miška in se veselo podala za svojim miškom. Miškolinček ni opazil, kako si je na skrivaj obrisala potno čelo in zamrmrala v brado:” Uh, vse je verjel. Saj je krasen mišek, ampak čisto vsega mu pa tudi ne morem priznati….”
Uvodna beseda avtorja:
Khm, Miškolin, tebi se res začenja poznati, da prihaja pomlad, da rastejo cvetice, da slišiš rasti travo, da so dekleta odložila plašče in pričela nositi kratka krilca. . . Težko te že dohajam in tale zgodba kar sili k nekemu natančno določenemu koncu . . . V solzavih nadaljevankah takrat zatemnijo kamero in končajo s prizorom. Pravljica se zaključi s stavkom »in živela sta srečno do konca svojih dni«. Ko se zgodba zaplete v to smer, ponavadi prepustijo domišljiji prosto pot. . . Verjetno bo treba kar kmalu naviti budilko in zbuditi Miško? Druga varianta seveda je, da nadaljujeva vajo potrpljenja in vztrajnosti in hoje okoli ovinkov. Če se boš odločil za to, naj te opozorim, da znam biti zelo trmasta, kadar se odločim za kakšno stvar. In stavim prešerna, da v tem primeru ti prej končaš zgodbo! Premisli in povej, jaz pa se ta čas poskusim izmotati iz zanke, ki si mi jo nastavil:
Nevemžekatero nadaljevanje zgodbe:
. . . »ne, vsega mu pa res ne morem povedati. Verjetno bom zgubila še tisto malo dobrega mnenja, ki (če sploh) ga ima o meni … Ne morem mu povedati, da je bil pravzaprav moj stric tisti, ki je zahteval, da me vzamejo v službo, drugače njihovemu Institutu odtegne donatorstvo . . . Ki pa ga Institut tako zelo potrebuje . . . To zares ni bila lepa poteza mojega strica in nisem vedela zanjo do tistega trenutka, ko je nekaj dni kasneje v mojo pisarno stopil gospod Švabič, ves slabe volje, jezen in razkurjen in me okregal. Tako grdo me je okregal! In ko sem ga vprašala, zakaj, mi je zabrusil, da ga je gospod Miškolin, dekan, nadrl, ker je mene sploh pripeljal na razgovor, ker da je bila med kandidatkami tudi miška, ki se je obnašala natanko tako, kot sem jaz opisala obnašanje Miškolinčku. Uh, jaz pa v Parizu??? Ja, na zemljevidu ga že znam najti, prepoznam ga na razglednicah, pa še to le takrat, če so na njih znamenitosti Pariza. In da je gospod Miškolin hotel imeti tisto miško, potem je pa zaradi nekega butastega predsednika ustavnega sodišča bil primoran sprejeti v službo njegovo nečakinjo. In kriv je bil ravno gospod Švabič, njegova svakinja pravzaprav, kot ustavna sodnica je sodelavka predsednika ustavnega sodišča, in je vedela, da njegova nečakinja išče službo . . . Ja, in počutila sem se tako, uh tako zelo ponižano . . . Stricu tega še nisem oprostila in verjetno mu tudi nikoli ne bom. Moram pa poskusiti pozabiti. Saj stric ni hotel narediti vse te zmede, meni je pač želel pomagati, to je vse . . . Ne, moj dragi Miškolinček, tega ti pa res ne morem povedati. . . Res je, da me stric učil, da laganje ni prav nič mišonsko. In tega se v načelu tudi držim. Le kaj me je danes ustavilo, da nisem povedala resnice Miškolinčku? Verjetno to, ker ga ne poznam dobro in zato nisem jaz tista, ki bi mu morala rušiti predstave o očetu? Če bi ga dobro poznala, če bi bila dobra prijatelja, ali bi mu to povedala ? Ali ni to preveč občutljiva tema, v katero se miška ne sme vtikati, razen če je v pogovoru pozvana? Ali ni mogoče, da je laž kdaj pa kdaj tudi koristna? Ja, ja, saj vem. Tale Miškolinček mi je takooo zelooo všeč. Tako dobro se počutim ob njem, tako prijetno mi je, da bi kar ustavila čas in obstala v tem trenutku . . . In ravno zato! Ravno zato, ker mi je všeč in ker bi rada preživela z njim še veliko trenutkov, bi morala biti do njega iskrena in odkrita! To so temelji dobrega prijateljstva, mar ne? Jaz pa mu nisem povedala resnice. . . Ali je lahko kakšna laž tudi koristna? Uh, spet se zapletam čisto tako, kot se zapletajo ženske miške, stvar kompliciraš tam, kjer je ni treba, ko je lahko tako zelo enostavna!!! Ali pač ne??? Dejstvo je, da Miškolinčku nisem povedala po resnici!!! Ma, saj vem, da ni opravičila. Grda miška sem, poredna miška sem in tega ne smem delati!. . .»
Prijela je Miškolinčka za roko in skupaj sta stekla do kmetic, ki so pričele pospravljati pridelek. Sonce je pripekalo, vročina je pritiskala, Miškolinček je odvrgel majico in v samih hlačah pričel pomagati kmeticam. Miška je zadržala dih, pogled ji je obstal na Miškolinčku in ni ga mogla odtrgati od njega. Stresla je z glavico in se prisilila, da je odmaknila pogled. Pa ne za dolgo. Preveč jo je privlačil pogled na tisto golo telo, ki se je svetilo v soncu. Dovolila si je obdržati pogled na njegovem telesu še nekaj trenutkov, nato pa hitro stekla tudi ona na pomoč kmeticam. Vmes se je dvakrat prekucnila, se hitro pobrala in stekla naprej. Zgrabila je svoj zaboj, si izbrala svojo gredo in pričela s pobiranjem krompirja. Ta velik krompir v gajbo. Še en velik krompir v gajbo. En srednji krompir v gajbo, pa spet en velik krompir v gajbo. En mičkeni krompirček v gajbo, pa še en mičkeni krompirček v gajbo. Ta velik krompir za miške, ta mičkeni krompir za prašičke. Ker se je prisilila, da ni dvignila pogleda in je strmo gledala v krompir, so ji misli kmalu spet poletele:
»Hej, kaj ni prejle omenil, da je njegov oče strokovnjak za mišje in človeške odnose? In da se zares dobro razumeta? Zakaj pa se je zdrznil ob misli na očeta? Čisto zares se mu je naježila dlaka in čisto zares je postal bled v lička. In le kako je njegov oče lahko tak strokovnjak za mišje odnose, potem bi oče verjetno prepoznal, da meni ni prijetno v njegovi družbi ravno zaradi tega, ker jezik stegne do tal, rep do stropa, ko bi pa takrat moralo biti ravno obratno? Uporabljati bi moral jezik in mi povedati, zakaj me je poklical, tisti njegov rep naj takrat pač ne bi imel nobene vloge? Saj me je poklical službeno z namenom, da mi naroči, naj opravim neko delo, iz njegove pisarne pa vedno odidem presenečena, naloge, ki mi jo je hotel naložiti, pa sploh ne poznam? Uh, pa tak strokovnjak za mišje in človeške odnose! Glede na dejstvo, da je zaposlen na Institutu za seksologijo bi prej sklepala, da je strokovnjak za kaj drugega. Vedno bolj verjamem Brkici. Tisto, kar sem omenila Miškolinčku ni niti procent tega, kar mi je ona povedala o gospodu Miškolinu. Saj še sama ne morem verjeti. Ampak pusti gospoda Miškolina! Sedaj si tukaj z Miškolinčkom, zato se posveti raje njemu. Gospod Miškolin je pomemben samo toliko, ker ga moraš spoštovati kot njegovega očeta in svojega predstojnika. Toliko in nič več in nič manj. Ja, prav gotovo – on se spozna na odnose – le kje je potem svoje znanje pustil pri svojem sinu? Saj še iskren in odkrit ni do njega. Sinu pripoveduje bogve kakšne štorije in sin mu seveda verjame.«
V svojem razmišljanju je prispela do konca svoje gredice, dvignila je svoj zaboj in ga odnesla na zbirno mesto. Bila je zadnja, vsi ostali so že končali z delom. Vsi skupaj so se zbrali, še malček pokramljali, ko so zaslišali prihajati traktor. Skupaj so naložili zaboje krompirja na traktor, kmetice so zlezle na prikolico, jima pomahale v slovo in se odpeljale.
Počasi je začel padati mrak in pričela se je spuščati noč. Ohladilo se je in Miška se je stresla. Zazeblo jo je. V tisti naglici, ko je odšla z Miškolinčkom je pozabila vzeti s seboj pulover ali jopico in sedaj je bila tista majčka, ki jo je imela na sebi, malo premalo. Ni pa bil samo hlad tisti, ki je povzročil, da se je stresla. Treba bo oditi. Treba se bo vrniti. In sedaj? Kaj lahko pričakuje od Miškolinčka? Kaj si želi sama? Seveda je najbolj pomembno, kaj si želi ona sama. Ampak ko je taka odločitev tako težka. Čisto odvisno je, s katerega vidika pogleda na stvar. Ali kot trezna in pametna miška ali pa kot miška, ki pusti razum nekje ob strani in pusti tistim občutkom svojo pot . . . Naj jim pusti, da privrejo na dan? Ali naj bo pametna miška in se izogne razočaranju, ki bo morda sledilo? Ne, saj ne gre za tisto razočaranje, da bi jo razočaral Miškolinček. Jo preveč privlači, preveč si želi njegove bližine, preveč si želi . . . uh, da bi se njegova tačka prijela njeno, da bi se njegove brčice prepletle z njenimi. . . Boji se tistega razočaranja, ki bi morda sledilo potem. Ker ona kot ženska miška pač razmišlja na ženski način, on kot moški mišek pa na svojega, seveda.
Obrnila se je k Miškolinčku, se zazrla vanj in ga tiho in nežno vprašala: »Se bova tudi midva počasi vrnila?«
Uvodna beseda avtorja:
V nadaljevanju sem ti pripravil dve možnosti, eno bolj romantično, drugo, krajšo, bolj realistično. Ker še ne vem čisto natančno, kam naju to zanaša, si pač izberi kar ti je bolj všeč.
Obrnila se je k Miškolinčku, se zazrla vanj in ga tiho in nežno vprašala: »Se bova tudi midva počasi vrnila?«
Miškolinček je stopil do Felixa, ki je ležal ob robu njive in mirno predel. Iz sedla je vzel topel volnen pončo, z njim ogrnil Miško in dejal: “Če se res želiš vrniti te bom seveda pospremil domov. Felix naju bo ponesel tja kot bi mignil. Vendar pa sem ti želel pokazati še meni najljubši prostor v tej dolini. Mislim, da lahko tako lep dan zaključiva s čim posebnim. Ampak če nočeš….”
Miška je začutila rahlo napetost in pričakovanje v Miškolinčkovem glasu. Tudi njene misli so bile zmedene. Hkrati si je želela ostati in oditi domov. Ni se toliko bala, kaj bodo rekli domači, saj je že kdaj prej tudi prišla pozno domov. Bolj so jo obdajali dvomi, ali naj zaupa Miškolinčku ali ne. Po slabih izkušnjah, ki jih je imela z njegovim očetom, se je spraševala ali jabolko res ne pade daleč od drevesa. Vsaj tako jo je učil njen stric. Res ne bi prenesla še enega razočaranja. Dovolj je imela nastopaških miškov, ki so jo želeli samo izkoristiti, pozneje pa so se s svojimi “podvigi” bahali pred ostalimi mišoni.Še enkrat se je zazrla v velike Miškolinčkove oči, ki so jo pričakujoče gledale in se hipoma odločila: “Prav, pa pojdiva kamor želiš.”
Miškolinček je zažvižgal Felixu in beli muc se je v dveh skokih znašel poleg njega. Pomagal je Miški v sedlo, potem pa še sam zajahal muca, ki je na ukaz odvihral proti dnu doline. Miška je zaprla oči, in se predala vetru. Ko je ponovno odprla oči, se je Felix ustavil pred vrsto na gosto posejanih dreves, ki so stegovala svoje krošnje do neba. Obdajalo jih je visoko, bodičasto grmovje. Videti so bila kot neprebojen zid, ki varuje zaklade.
“Primi me za tačko”, je prosil Miškolinček,” in pazi na pot, ki je zelo ozka. Samo jaz vem, kje je tu prehod.” Vodil jo je do najbližjega drevesa, potem pa razgrnil goste veje, ki so segale do tal in z Miško sta se po komaj vidni stezici prebila na drugo stran. Tam se je stezica končala in Miška je zagledala najlepši prizor v svojem življenju. Drevesa so zakrivala široko reko, ki je počasi tekla preko velikih belih kamnov. Njena temno zelena barva se je na trenutke zaiskrila v večerni zarji. Šum drobnih valov, ki so se razlivali preko proda se je mešal z zamolklim bučanjem rečnih slapov nekje v daljavi. Sence mogočnih dreves so padale v globoke tolmune, kjer se je prozorna in kristalno čista voda izgubljala v temnih vrtincih.
Miškolinček je odejo, ki jo je ponesel s seboj, razgrnil po dišeči travi, tik ob belem produ. “To je moja reka in ti si prva, ki jo je videla, ” je rekel. ” Pred nekaj leti sem slučajno našel prehod in od takrat pogosto pridem sem. Predvsem takrat, kadar si celim dušo ali nabiram moči. Ob tej reki se vedno dobro počutim, saj vem, da razume vse moje tegobe. Veš, moje življenje je bilo pogosto zelo komplicirano. Dolga leta sem se spraševal, kdo sem, kaj počnem na tem svetu in kaj bi sploh rad. Moj oče, ki ni ravno reven kot cerkvena miš, mi je omogočil lagodno življenje. Pogosto sem menjaval miške, prirejal zabave in se celo zdravil zaradi zasvojenosti z gorgonzolo. Potem pa sem spoznal eno krasno miško iz Mišjega dola, v katero sem se nesmrtno zaljubil. Kmalu pa sem ugotovil, da ji ni prav nič do mene, da me samo izkorišča in vleče za nos. Na koncu je celo odšla z mojim najboljšim prijateljem Mišonskim. Pa saj sem si verjetno to tudi zaslužil. Zelo sem trpel in tale reka mi je takrat precej pomagala. Sčasoma sem spoznal, da želim imeti ob sebi preprosto, zabavno in ljubečo miško, ki bo pripravljena deliti z menoj vse lepote tega sveta pa seveda tudi kakšno grenko kapljo. In ko sem te danes gledal, kako vztrajno pomagaš kmeticam, kako sproščeno se smejiš in kako ti migetajo brčice, sem globoko v sebi ponovno začutil nekaj toplega in vznemirljivega. Ni bila samo trenutna želja, da bi te imel, temveč nekaj dosti močnejšega. Bil je občutek, ki ga imaš, ko ponovno najdeš nekaj neprecenljivo vrednega, kar si po nerodnosti ali nepazljivosti izgubil. Bil je občutek izpopolnjenosti, kot takrat, kadar dokončaš kakšno težavno delo. Začutil sem, da si ti tisti manjkajoči košček, ki sestavlja celoto vsakega bitja in ga iščemo vse življenje. Vedel sem, da sem našel utelešenje svojih sanj, ki so se včasih kot zamegljena podoba rajskih vrtov pojavile v mojih mislih. Zato sem te tudi pripeljal k tej reki, k mojemu templju duha in telesa in ti popolnoma razkril svojo dušo. Sedaj lahko narediš z njo kar želiš, kajti pred teboj stojim odkrit in ranljiv. Lahko me sprejmeš ali zavržeš. Lahko se podaš z menoj na negotovo vendar najlepše potovanje, ki ga ta svet ponuja ali pa ostaneš v varnem zavetju svojih navad in dolgočasnega vsakdana.”
Miškolinček je stopil do reke, pomočil smrček v mrzlo reko in se zamišljeno zazrl v nebo, kjer so se že prižigale prve večerne zvezde.
Obrnila se je k Miškolinčku, se zazrla vanj in ga tiho in nežno vprašala: »Se bova tudi midva počasi vrnila?«
Takrat so se nenadoma prižgali svetleči reflektorji in močan, hripav glas se je zadr. “Stop, stop, stop!! Ne in ne!!! Tako ni v redu. Ja kaj se pa vidva gresta. Ali sta sploh prebrala snemalno knjigo?”
Janko je snel mišjo masko in se obrnil proti režiserju Glavaču” Ma ne deri se no, jebenti. Boš ubogo punco čisto sesul. Ja pa kaj je zopet narobe. Saj smo ta prizor že včeraj naštudirali.” Pomagal je Metki iz mišje preobleke. Metka si je jezno poravnala lase in užaljeno pogledala režiserja.
Glavač se je še bolj razkuril: “Taka sta kot tisti bedasti igralci iz kakšnega vaškega gledališča. Stokrat sem vama rekel, da tu ne delamo Esmeralde ali kake druge poceni žajfaste traparije. To je resna nadaljevanka o zapletenem mišjem življenju. Če nista sposobna odigrati niti enega prizora tako kot je treba, potem vaju bom vrgel na cest in našel drug par.”
“Veš kaj,” je bila Metka že čisto besna: “Zaradi mene tudi lahko. Te kej klinc gleda. Z Jankom sva ta prizor ponavljala cele dneve in noči in če ti tako ni všeč, potem pa nič.”
Študentke, ki so nastopale kot kmetice so se zajedljivo hihitale na robu njive.
“Ja kaj se pa ve tako bedasto režite. Pojdite rajši lupit tisti krompir, ki ga imate v košarah”, jih je nadrl Glavač.
“Mater,” je zamrmral v brado: “Ta posel je res zajeban. Še posebej, če imaš tako ekipo…”
Uvodna beseda avtorja:
Odločitev prepuščaš meni? Tudi prav. Samo potem moraš vedeti, da sem predstavnica ženskega spola in kot taka imam seveda ženske gene, ki pa jim je romantika bolj pri srcu. Vsaj v pravljicah, v realnosti je le-te tako ali tako bolj malo. Zato bom romantiko izživljala v pravljici, tu si jo lahko vsaj brez škode dovolim. Si pa mislim, da boš ti tisti, ki se bo naveličal. Si pač predstavnik moškega spola in realnost je vam pač bližja, kot romantika. Ali ne? Kam pa tole pelje, pa tudi meni še ni jasno. Počakava, kaj porečeta Miškolinček in Miška?
Idemo dalje:
Miška je obsedela. Bilo ji je toplo, grel jo je pončo, ki je bil tako mehak, topel in je dišal po Miškolinčku . . . Toliko novih in toliko že pozabljenih občutkov se je zbujalo v njeni notranjosti, toliko čustev je želelo privreti na plan. Nekaj čisto novega in čisto posebnega je bil že občutek, da je sedela na odeji poleg tiste temne reke, v kateri je lahko opazila odsev zvezd. Lahko bi samo sedela in občudovala tisti pogled, ki mu zares ni bilo para. Nekaj neverjetnega, nekaj, za kar je bila prepričana, da obstaja samo v pravljicah in takega trenutka v resnici ni mogoče doživeti. Nekaj, kar je zaprla v svoj srček, ga zaklenila s petimi ključavnicami, da se ji spomin na ta trenutek ne bo nikoli izgubil. Četudi se semle nikoli več ne vrne – doživela je ta nepozabni trenutek lepote narave in lahko si ga bo vsaj priklicala v spomin.
Miškolinček jo je s svojo izpovedjo presenetil. Toliko misli se je prepletalo v njeni glavici, s tolikimi vprašanji se je ubadala. Tako zelo rada bi se prepričala, da je bila njegova izpoved zares iskrena in da ni samo poskušal dobiti pri njej tega, kar je hotel in želel. Zdaj jo je že poznal toliko, da je vedel, na katere strune je treba pri njej zaigrati, da se bo odzvala tako, kot bo želel on. Da bo prehitro verjela in prehitro reagirala, še preden bi lahko vklopila razum.
Poskušala se je prepričati, da je bila njegova izpoved iskrena, da so bile njegove besede resnične in da ni želel samo igrati na njene strune. Ko si je dopovedala, naj vsaj toliko časa razmišlja na ta način, da bo lažje analizirala svoje občutke, se ji je pritihotapilo vprašanje: »Hej, OK, recimo, da je bil v tem trenutku zares iskren in je iskreno priznal, kakšna je bila njegova preteklost. Načeloma nimam nič proti takemu načinu življenja, vsakdo naj pač živi svoj način življenja, kakršen mu v danem trenutku najbolj odgovarja. Verjetno pa se tak način življenja mora izgubiti takrat, ko in če najdeš svojo polovičko? Ker takrat se polovički združita, postaneta ena taka močna celota in takrat se iskanje te vrste konča? Ej, Miška«, se je pokarala, »spet fantaziraš! Spet hočeš živeti v svetu sanj, pravljic, princev in princes! Tega v realnosti ni in sama si to že doživela. Miškolinček ne ve, da sem tako pot že enkrat prehodila. Ja, Repek mi je na isti način zagotavljal – tudi njegovo življenje je bilo, preden je spoznal mene, polno mišk. Takih in drugačnih, edini pogoj je bila lepota, da se je z njimi lahko postavljal v družbi, pa seveda zabava in to, da predvsem niso nič komplicirale. In ko sva se z Repkom spoznala, mi je zagotavljal, da sem pa jaz resnično tista, ki si jo je želel in jo iskal, da se bo definitivno umiril, ker si želi trenutke življenja deliti z mano. In jaz sem mu, bučka neumna, verjela. Počasi počasi se je moj začetni dvom manjšal, počasi počasi sem se mu predajala in počasi sem bila čisto in samo njegova. Z dušo in telesom. In zares sem tako čutila. Kdor tega ni doživel, tega pač ne bo verjel. In potem? Repek ni mogel zapustiti prejšnjega načina življenja in počasi so se začele bolečine. Pa ne to, da ga ni bilo ob meni fizično – glede tega nisva nikoli imela problemov, do takrat sem čutila, da se čutiva, četudi je bil on s prijatelji, včasih so šli na kakšno pivo, jaz pa takrat k Brkici na ženski čvek. Ne, ni bil problem to, problem je bil, da sem ga začela izgubljati. Čutila sem, kako se v notranjosti odmika od mene, čutila sem, da odhaja. Najprej sama pri sebi, pa sem se tako zelo trudila, da si tega nisem priznala, to sem odrinila v podzavest in se s tem nisem hotela ukvarjati. Potem, ja, potem sva imela pa najino, samo najino obletnico. Seveda ga nisem spomnila nanjo, upala sem, da se bo spomnil sam. Rekel je, da se iz službe sicer vrne pozno, da pa bo doma proti večeru. Pripravila sem slastno večerjo, lepo pogrnila mizo, pripravila kozarčke za šampanjec, prižgala svečko. Svečka je dogorela, pa potem še ena. Nisem še obupala, prižgala sem še eno, pa še eno in še eno . . . Ampak mojega Repka ni bilo. Zabaval se je v nočnem klubu, popival s prijatelji in kolikor mi je potem povedal (od kje je le takrat vzel toliko iskrenosti?), lokal so zapustili skupaj s striptizetami . . . In potem je bila tema. Nisem videla več nikamor, ne naprej, ne nazaj. Kako mi je uspelo, da sem se pobrala, mi ne bo nikoli jasno. Ampak sem se, korak za korakom, dan za dnem, mesec za mesecem. In še danes, po toliko letih se z grenkobo spomnim tega obdobja in zares ga ne bi želela preživeti še enkrat. Ja, lahko imam polno prijateljev in polno prijateljic, lahko uživam življenje takšno, kakršno je in kakršno se mi ponuja, ampak sebe v celoti pa si ne upam več dati. Ne verjamem namreč, da je kakšen mišek sposoben čutiti na tak način. In bolečina je zares prehuda.«
Miška se je zdrznila in pogledala proti Miškolinčku. Sedel je na kamen ob reki in tiho in zamišljeno strmel vanjo. Tako ponosna in vesela je bila zaupanja, ki ji ga je namenil Miškolinček že samo s tem, da jo je pripeljal v samo njegov skriti kotiček.
In takrat se je odločila. Poskusila bo misliti pozitivno. Poskusila se bo prepričati, da je na tem mišjem svetu mišek, ki je ustvarjen po enaki podobi kot ona, ki razmišlja podobno kot ona, ki čuti enako kot ona. Ki je vreden, da mu da vso svojo ljubezen, ki bo to njeno odločitev spoštoval ravno tako, kot bo ona spoštovala in cenila to, kar ji lahko da on. Edinole, na kar bo pozorna, bo to, da ne sme hiteti. Lahko se počasi prepusti svojim občutkom, lahko se počasi približa Miškolinčku, lahko pusti, da on počasi poišče njeno bližino. Tisto njeno globino pa mu bo dajala postopoma. Počasi, korak za korakom tako, kot ga bo čutila in kot bo čutila, da on čuti in sprejema njo.
Počasi se je dvignila in se približala Miškolinčku. Obstala je za njegovim hrbtom in se zagledala vanj. Še so jo razjedali dvomi v njeno odločitev. Vendar se je prisilila, da je pomislila, da je njena odločitev pravila. Počasi je približala svojo tačko in jo položila Miškolinčku na hrbet. Miškolinček je svojo tačko položil na njeno, sedla je, se tesno privila k njemu in mu dejala: »Miškolinček! Najprej hvala za vse tvoje zaupanje. Vesela sem, ker si izbral mene, da mi poveš svojo zgodbo. In če ti kaj obljubim, potem ti obljubim to, da tega tvojega zaupanja ne bom nikdar in nikoli izdala. Nikoli ne bom izkoritila tega, da si mi odprl svojo dušo in nikoli ne te ne bom ranila. Milo pa te prosim samo nekaj. Upam, da je moja odločitev pravilna in upam, da je ne bom nikdar obžalovala. Pa ne razumi me napak, nisi ti tisti, življenje in moje izkušnje v njem so me pripeljale do tega, da se takih odločitev in takih potez v svojem življenju bojim. Kakorkoli se boš odločil, karkoli boš v svojem življenju naredil, samo ne prizadeni me. Bodi iskren in odkrit. Četudi je resnica težka, manj me bo bolelo, če boš iskren in odkrit ne glede na celotno težo resnice kot pa to, da nisi iskren z mano«.
Miškolinček jo je pogledal in jo objel preko ramen. Tiho sta sedela, tesno objeta in čutila bližino drug drugega. Tišina je bila čisto dovolj, potrebovala nista ničesar, bližina in toplota, ki je prehajala z enega na drugega, jima je zadoščala. Tako bogata sta bila tisti trenutek! In potem je Miška tiho začela pripovedovati svojo zgodbo . . .
Zanimivo Miki. Nimam problemov s težo, lahko pa se zmenimo in dodamo še plavanje, ki je zdravo za telo in dušo, se ve. Čakamo do poletja in vse to izvedemo na Bledu. Prav? Glede otopitev ne skrbi, nekatere obvladamo osnove prve pomoči, kar me pa za druge bolj skrbi je… ma, ene se bodo pač utopile kar same…
Velja, zmenjeno. Jaz sem za! Počakajva pa še na ostale, če si bodo le drznile obleci bikini. Mislim, da bo to še največji problem, ker ne upajo niti na kavo, kaj šele na plavalni tečaj.
lp
Angel*
Angel, prepričana si lahko, da so osebe izmišljene. Ne, to si pa (skoraj) upam trditi, da Miškolin namerno ne bi prizadel nobene Metke in nobenega Janka! Janko in Metka sta iz pravljice o Janku in Metki, bodi prepričana. Saj je vse skupaj od Miškolinčka, Miške, Janka in Metke le pravljica. . .
Lep večer ti želim,
Miška
In potem je Miška tiho začela pripovedovati svojo zgodbo . . .
“Ko sem bila še čisto majhna miška, smo živeli smo v skromni mišji luknji, kjer se nas je stiskalo deset mišk in sedem miškov. Oče in mati sta nas imela zelo rada, pa tudi med seboj smo se zelo dobro razumeli. Skratka, moje mišje otroštvo je bilo zelo srečno in …..”
“Pssssst.,” je nenadoma vzkliknil Miškolinček: “Poslušaj”.
“Kaj pa je”, ga je zmedeno pogledala Miška.
“Slišiš, kako Felix mijavka? Nekaj se dogaja…. Pojdiva rajši pogledati.”
Hitro sta zvila odejo, še enkrat zasanjano pogledala proti reki, potem pa je Miškolinček previdno stopil na stezico, razgrnil grmovje in stopila sta na travnik za drevjem. Tam pa sta presenečeno obstala in se prestrašeno zazrla v velikega črnega mačka, ki je grozeče sikal proti Felixu. Ta se je previdno umikal in boječe mijavkal.
“Ja saj to je El Gatto,” je z zlomljenim glasom zaklical Miškolinček. ” Službeni maček Inštituta za seksologijo. Če je on tu, potem je je tu tudi……”
“Res je”, ga je prekinil osoren glas:”Tudi Miškolin je tu! Kaj si mislil, da se lahko skriješ pred mano?”
Miškoli je stopil izza grma in poleg njega se je prikazal tudi asistent Švabič. Njuna drža ni izdajala nič dobrega. Miškolinu so švigale strele iz oči in besno je pogledoval enega in drugega. Brki so se mu jezno vihali in z repom je nič kaj prijazno udarjal po tleh: “Vedel sem, da pripravljaš nekaj za mojim hrbtom. Pa ravno ti, moj najljubši sin, moj naslednik in bodoči vodja Inštituta. Zaslutil sem, da je nekaj narobe, ko sem ti pripovedoval o Miški in si dobil tako čuden izraz na obrazu.”
“In ti, Miška, kako si mi lahko naredila kaj takega. Z veseljem smo te sprejeli na Inštitut in tudi jaz sem bil prepričan, da ti ni čisto vseeno zame. Da mogoče le kaj občutiš…. Sedaj pa vidim, da sem si delal prazne upe. Ampak ne bosta jo tako zlahka odnesla. Miškolin si ne dovoli, da z njim kdorkoli tako pometa, četudi je to lastni sin. Vama bom že pokazal.”
Pomignil je Švabiču, ki je v napetem pričakovanju komaj čakal profesorjev ukaz. Skočila sta do Miške in jo grobo zagrabila za prednje tačke. Švabič jo je objel okoli pasu in si jo zadel na rame.
“Miškoliiiiiiiiiiinčeeeeek” je prestrašeno zavpila Miška in brcala grobijana v hrbet, vendar ni nič pomagalo. Miškolinček je urno priskočil, da bi pomagal izvoljenki, takrat pa je Miškolin zažvižgal in zaklical: “El Gatto…..”
Črni muc je bil v enem skoku pri Miškolinčku in ga s sprednjo taco močno udaril, tako da se je ubogi mišek nekajkrat zakotalil po travi in nemočno obležal par korakov vstran.
“Miškoliiiiinčeeeek,” se je še enkrat jokavo oglasila Miška, potem pa sta jo ugrabitelja privezala na El Gatta, se nanj skobacala še sama in maček jih je urno ponesel v smeri Inštituta. Miškolinček pa je brez zavesti ležal v travi in iz rane na prsih, ki so jo naredili mačji kremplji, mu je počasi kapljala kri.
. . . Miška je stresla z glavico. Miškolin jo je tako grobo vrgel čez El Gatta, da je z glavico udarila ob sedlo in za trenutek zgubila zavest. »Kaj se dogaja«, je prestrašeno pomislila in pred očmi so se ji zavrteli zadnji trenutki groze. Zadnje, česar se je spomnila, je bil udarec El Gatta in Miškoliček, ki je padel po tleh. Je bilo res ali se ji je samo zdelo, da je videla teči kri?
»Ne, to je morala biti resnično kri. In Miškoliček je padel po tleh, verjetno je tudi on izgubil zavest. Torej je sam samcat tam, torej še sebi ne more pomagati, kje da bi on pomagal meni. Kaj narediti . . . kaj narediti . . . ej, misli, misli, Miška moja, zdaj izkoristi vse svoje znanje, vse kar znaš in še tisto, česar ne znaš! Zdaj si ti tista, ki mora rešiti situacijo. Ne, nikogar ni, ki bi ti lahko pomagal. Misli! Misli! Misli! »
Rahlo je dvignila glavico, samo malce, da ne bi vzbudila suma pri Miškolinu in Švabiču. Pogledala je okoli sebe, kje sploh je in zazdelo se ji je . . . ali se ji je res zazdelo, ali je bilo to res? Ne, ni se ji zdelo! Nima prividov in ni se ji zmešalo! Čisto zares je videla belo liso, ki se je vztrajno trudila, da bi z El Gattom obdržala korak. To je bil Felix! »Oh, ti ljubi moj Felix! V tem trenutku te imam najraje na svetu! Poleg Miškolinčka seveda, on je še vedno pred tabo! Ampak ti si tu! Ti torej veš, kaj se je zgodilo, veš, da je Miškolinček ostal brez pomoči in da morava biti midva močna še zanj in mu pomagati!«
Miška je pozabila na ves svet okoli sebe in se popolnoma skoncentrirala samo na to, kako se najprej rešiti tega ogabnega črnega smrdečega hrbta (fuj), stran od tega El Gatta, potem stran od teh dveh pokvarjencev, ki v mišji podobi sedita na El Gattu in sta bolj pokvarjena od najbolj pokvarjenega sirčka, potem hitro na Felixa pa hitro nazaj k njenemu Miškolinčku. In tako je torej naredila plan, le, khm, realizirati ga je bilo še potrebno.
Realizirati načrt . . . Malo ali precej težja naloga . . . Razmišljala je in razmišljala, kako speljati prvi korak. . . Ta pacek od Švabiča jo je zvezal okoli tačk. To je torej prva težava. Ampak to bo rešila tik tak – saj ima ostre zobke. »Uh, hvala še enkrat stricu«, je pomislila. »Pa tako sem si vedno nerada čistila zobke, pa zjutraj, pa zvečer, pa po jedi – vedno je stal za mano in me kontroliral, če sem si jih pravilno čistila. Od dlesni proti zobem, ne obratno, spet hočeš goljufati, Miška, ne tako, sem rekel od dlesni proti zobkom – ej, stric, hvala ti za vse to tvoje nemogoče teženje pri umivanju zob.«
Sreča v nesreči je bila, da sta jo Miškolin in Švabič posadila za sedlo, za njima je poskakovala po El Gattovem hrbtu. »Tole je sicer najslabša pozicija za jahanje, ker nisi v sedlu, ampak za njim, direktno na mačkovem hrbtu – au, uh, ta presneti El Gatto, spet je skočil na kamen in me je streslo, ampak hkrati tudi najboljša pozicija za pobeg«, je razmišljala Miška. »Slavni in tako zelo hudo pametni Miškolin – tudi ti nisi vedno najbolj pameten, tudi tebi se kdaj pa kdaj zalomi. In zdajle se ti je hudičevo zalomilo, da boš vedel, pacek grdi nemarni! Z El Gatta skočiti torej ne bo problema«, je Miška dodelala svoj drugi korak.
»Potem bo treba priti na Felixa, le kako?«, se je vprašala Miška. Tvegala je še en pogled naokoli. Felix je vztrajno tekel za El Gattom. Nisi ga videl, če nisi zelo dobro opazoval. El Gatto je namreč dvigoval oblak prahu in Felix se je lahko skril v njem. »Kako opozoriti Felixa, kako mu povedati, da sem tu, da sem živa in zdrava z izjemo ene buške na čelu – ampak kaj je to v primerjavi z mojim Miškolinčkom, ki, ubogi moj, leži tam v travi, sam samcat in ranjen – uh, ne razmišljaj zdaj o tem!!!« Pogledala je še enkrat proti Felixu in pozabila zapreti gobček od presenečenja – Felix je dvignil taco, se pri tem skoraj spotaknil in ji pomahal. »Hej, Felix vidi, da sem tu, da sem OK in da sem pripravljena. Torej je izvedba najtežjega dela rešena! Felix je pripravljen in čaka name. Torej, moja draga Miška – kdo bi si mislil, da se bo kdaj kaj takega zgodilo tebi – gremo v akcijo!«
Miška je na debelo pogoltnila, grozno jo je namreč razjedal strah. Tam nekje globoko v notranjosti ga je čutila, kepo je imela v želodčku in strah okoli srčka jo je stiskal in grabil. Samo trenutek je še počakala, še enkrat pomislila na svojo ljubezen, ki jo v tem trenutku potrebuje in se odločila. . . Misel nanj ji je dala moči in volje, da bi v tistem trenutku lahko pohodila in pomendrala celo goro, ne samo tiste male črne gmote od El Gatta!
Zobke je zasadila v vrv. Au, uh, ah, joj, težko je šlo, vrv je škripala pod njenimi zobki in jo rezala v dlesni, vendar ni popustila. Grizla je in grizla in grizla še naprej, dokler ni začutila, da je pritisk okoli njenih tačk popustil. Tvegala je in pomahala Felixu. Miškolin in Švabič sta se ravno smejala eni hudo dovtipni šali – zanju seveda – zato nista opazila njenega giba. »Uh, vsaj enkrat sem hvaležna, da obstajajo tudi neslane šale na svetu – tale me je pravkar rešila«, je prešinilo Miško. V tistem trenutku je opazila, da je Felix pospešil svoj tek in da se ji bliža. Pripravila se je in vse se je zgodilo v enem samem trenutku. Še nikoli ni nikdar z nikomer delovala tako usklajeno, kot tisti trenutek s Felixom. Tako dobro sta se čutila, kot bi bila eno. Miška je vedela, da je Felix Miškolinčkov ljubljenček in želi pomagati Miškolinčku tako kot ona sama. In čutila je, da tam daleč Miškolinček misli nanjo in na Felixa tako močno, da je preko Felixa pravzaprav čutila njega in njegovo misel.
Felix se je kar naenkrat pojavil ob boku El Gatta, Miška je bila v trenutku na Felixovem hrbtu, v elegantnem skoku sta se obrnila in zdirjala nazaj. Nazaj proti temni reki, v katero je odtekal življenjski sok Miškolinčka, ki je nemočen in brez zavesti ležal ob njenem bregu. Nazaj proti reki, ki se je pričela rdečiti od njegove krvi, nazaj k njemu, za katerega je vedela, da jo čaka. Za katerega je vedela, da je vreden vsega njenega trpljenja in vseh njenih želja. Postala bosta eno, tako je sedaj čutila tudi ona in tokrat je vedela, da ni v zmoti. Tokrat je čutila, da je našla svojo ljubezen, svojo polovico, ki jo je iskala vse življenje, nad iskanjem katere je že tolikokrat obupala in bila razočarana in za katero je bil prepričana, da je ne bo nikoli našla . . . Stala bo ob njem in z njim, ko se bo moral soočiti s tako težko resnico – spoznanjem o svojem očetu . . .
Ko sta prišla do Miškolinčka, je ta še vedno negibno ležal v travi. Miška je urno skočila s Felixa in stekla do svojega dragega. Zaprepadeno je opazila kri v travi in rano na Miškolinčkovih prsih. S strahom je pritisnila uho na njegov srček in si močno zaželela, da še ni prepozno…..Čez nekaj trenutkov je zaslišala šibak utrip, ki je bil komaj slišen.
“Živ je. Živi! Hvala bogu.”, je zaklicala in olajšano zadihala. Vendar Miškolinček še ni bil izven nevarnosti. Le takojšnja pomoč bi ga lahko rešila.
“Misli, misli, misli, “si je, kot že tolikokrat poprej, ponavljala Miška. V šoli za tajnice so sicer imeli tudi predmet prve pomoči, vendar se za tako nevarno situacijo nikoli niso pripravljali. Večinoma so jih učili, kaj storiti, če si pri tipkanju zlomiš krempeljček ali kaj narediš, če se poliješ z vročo kavo, ki jo skuhaš za šefa. Potem se je bolj nagonsko kot s pametjo odločila. Snela je pončo, ga z ostrimi zobki razparala na dolge trakove in z njimi Miškolinčka prevezala preko prsi. Tako mu je zaprla rano. Vedela je, da je izgubil precej krvi. Le kako bi jo nadomestila. Pobrala je Miškolinčkov rdeči klobuček, ki mu je pri padcu padel z glave in odšla do bližnjih dreves. Tam pa jo je čakala nova tegoba. Nikakor ji ni uspelo najti prehoda skozi grmovje, kajti ko jo je Miškolinček vodil do reke, si ni zapomnila, kje je skrita stezica. Bila je že na robu obupa in solze so se ji nabirale v očeh, ko je zopet priskočil Felix in s tačko popraskal po bližjem grmu.
“Predragi moj Felix, res si najboljši in najpametnejši muc, kar sem jih srečala. Resnično si zaslužiš velikansko skledo toplega mleka,” je vzkliknila Miška in pobožala belega muca po vratu, da je od ugodja zapredel. Miška je za grmom takoj našla stezico, se nato urno podala do reke in v klobuček zajela vodo. Nato se je vrnila do Miškolinčka in z grozo ugotovila, da je njegova prelepa siva koža postala že skoraj čisto bela.
“Hitro moram nekaj narediti, drugače mi bo umrl kar tu, na mojih tačkah,” je že nekoliko panično pomislila Miška.”Že vem. Lahko poskusim še z umetnim dihanjem.”
Pokleknila je k Miškolinčku, mu odprla usta in nanje pritisnila svoje drgetajoče ustnice. Potem je nežno dihnila vanje. Čutila je, kako njena sapa prodira v Miškolinčkovo telo in kako mu počasi dviga prsni koš. To je večkrat ponovila. Nenadoma je opazila, da se Miškolinčkovo telo odziva. Njegova pljuča so sama pričela zajemati zrak, zaslišala pa je tudi močnejši utrip srca. Še enkrat je pritisnila svoja usta na njegova, le da je bil tokrat to vroč poljub, v katerega so kapljale njene solze sreče.
Miškolinček je počasi odprl oči in se zazrl v objokano Miško. Njegova koža je ponovno dobila zdravo in svetlečo sivo barvo. “Zdravo Miška,” je tiho izdavil: “Imel sem prelepe sanje. Sanjal sem, da sva sedela ob reki in se poljubljala. Zakaj si me zbudila…. In zakaj jokaš?”
“Psst, ti norček. Rajši še ne govori preveč. Na, tu imaš vodo in pij. Voda ti bo nadomestila izgubljeno kri.”
Podala mu je klobuček z vodo, mu privzdignila glavo in Miškolinček je pil z globokimi požirki. To ga je precej okrepčalo. Počasi se je usedel v travo in zaskrbljeno pripomnil: “Si videla. Kdo bi si kaj takega mislil od mojega očeta. Pa tako dobro sva se razumela… Sedaj se je vsaj pokazal v pravi luči. Sicer pa nisva še na varnem. Ko bo opazil, da si pobegnila, naju bo iskal po vsej deželi. In tisti pokvarjeni Švabič… Ko jima vsaj ne bi toliko zaupal. Morava si poiskati skrivališče in to hitro. Slišal sem, da globoko v naših hribih živi stari modrec Mišon Dolgobrki. Pravijo, da pozna vse skrivnosti narave in da je star več kot tristo let. Če nama uspe priti do njega, naju lahko skrije. Samo njegovo votlino morava najti.”
Miška je pomagala še vedno nekoliko slabotnemu Miškolinčku zlesti v sedlo, potem pa ga je prijela okoli pasu in Felix je, vesel da ponovno čuti svojega gospodarja na hrbtu, odbrzel proti oddaljenim hribom, ki so se dvigali nad prostranimi ravnicami.
Medtem sta Miškolin in Švabič prispela do Inštituta. Miškolin je takoj opazil, da Miške ni več na El Gattoven hrbtu: “Švabič!! Ti idiot nesrečni. Kaj še ene male miške nisi sposoben imeti na očeh. Le kako ti je lahko pobegnila. Nič čudnega, da si še vedno samo asistent… Danes se res ne moreš zanesti na nikogar več. Očitno bom moral zadevo zastaviti drugače.”
Švabič je presenečeno strmel v prazno sedlo na črnem mucu in kar lezel skupaj pred divjim besom Miškolina. Ta pa je, še vedno zelo razburjen, potegnil iz kožuščka mobitel in odtipkal le njemu znano številko. Nato se je obrnil vstran, da ga zmedeni asistent ni slišal in zamomljal: “Halo? halo? Pozdravljeni, Don Vito, Tu profesor Miškolin, predstojnik Inštituta za seksologijo. Kako kaj posli. Ja…., lepo, lepo. Saj se še spomnite usluge, ki vam jo je naš inštitut naredil lansko leto. V zvezi s tistim kokainom s Sicilije. Veste, kličem vas zaradi manjšega problema, ki bi ga vi in vaši fantje lahko rešili. Mojega sina je zapeljala naša sodelavka in nujno ju moramo najti. Če lahko kakorkoli pomagate. Ne, ne, želimo ju dobiti živa, vendar če ne gre drugače….. Denar seveda ni problem, naš inštitut je precej donosna ustanova. Prav, prav. Najlepša hvala Don Vito. Se slišiva v naslednjih dneh. Pa vnaprej hvala.”
(Opomba avtorja: Kaj meniš, a bi celotno zgodbo presnela na kak nov post, ker se tale Varnost že pomika precej nazaj in je vedno težje slediti?)
Uvodna beseda avtorja: bemti vraga, veš koliko časa nazaj sem jaz brala Botra? Še kot avšasta pubertetnica. To je pa že takooo dolgo časa nazaj, tako, da se ga bolj slabo spomnim. Krščen duš matiček, se pa spomnim, da so bila vsa tri nadaljevanja Botra pred kratkim časom na TV, pa kaj, ko sem imela takrat toooliko pomembnejših stvari v glavi. Na, zdaj pa imam. In nekateri imajo petek rezerviran za »žur do jutranjih ur«, moj današnji petek pa je tako rezerviran za »ponovno branje Botra od začetka do konca«. Sicer se rahlo bojim, da bom jutri v trgovini namesto denarnice potegnila pištolo, ampak nobena stvar ne gre brez žrtev, kajne? Zato bom najino zgodbo zdajle zapeljala malo drugam in se sicilijanski mafiji izognila, ti pa jo lahko vrneš nazaj. Prav? Glede prenašanja zgodbe kam drugam, pa naredi, karkoli želiš. Če znaš – ni ‘blema, vsaj z moje strani ne. Samo povej mi, kje moram potem iskati, da ne bom slučajno nadaljevala pod kakšno resno temo o ločitvi, varanju ali kako najti smisel življenja . . .
*****
. . . Felix je veselo poskakoval po potki, saj je na svojem hrbtu spet nosil svojega gospodarja. Poleg njega je sedela njegova nova gospodarica, ki si je njegovo zaupanje in vdanost pridobila s tem, da je rešila njegovega gospodarja. In ni ga bilo srečnejšega muca na svetu! Čeprav je vedel, da je Miškolinček še slaboten, so se mu očke iskrile od veselja. Bil je skupaj z obema gospodarjema in vsi trije skupaj bodo dovolj močni, da bodo kljubovali vsem nevarnostim . . .
»Miškolinček, hej, ljubezen moja, ej, Miškolinček ! ! !« je začela vpiti Miška. »Miškolinček moj, prosim te, poglej me! Prosim, prosim, prosim . . .« Njen glas je postajal vedno tišji, dokler ni prešel v obupano ihtenje in se izgubil med ščebetanjem ptic in šumenjem vetra v krošnjah dreves.
»Felix, slišiš, ali me slišiš vsaj ti, mucek moj! Miškolinčku postaja slabo in tako zelo se bojim, da ga zopet zgubljava! Trakovi ponča so že vsi krvavi in Miškolinček postaja spet vedno bolj bled! Ma, seveda, Miška moja, ti si pa res včasih malo za luno! Saj si vendar opravljala vozniški izpit! In zato seveda prvo medicinsko pomoč, saj si jo opravila z odliko, kaj se res ne spomniš, da je pri ranah, še posebno globokih najprej sicer treba zaustaviti kri (zdaj šele je vedela, iz katerega delčka podzavesti je potegnila to idejo), vendar je potem nujno potrebno, da takoj poiščeš zdravniško pomoč! Ej, ti bučka neumna, ti! Seveda, zdravnika je potrebno najti in to hitro! Pa kako si lahko pozabila na to! Seveda se je treba skriti in uiti maščevanju Miškolina, ampak najprej je potrebno poskrbeti za Miškolinčkovo zdravje! Oh, ti ljubezen moja – tako nesebično si najprej pomislil name, da je potrebno najprej zavarovati mene pred jezo tvojega očeta! Pa si konec koncev tudi ti samo mišek in tudi tvoje zmožnosti imajo svoje meje. Zato bova zdajle najprej poskrbela zate, poiskala zdravniško pomoč, potem pa lahko greva poiskat starega modreca.«
Miška je povedala Felixu, da morata hitro najti bolnišnico in poiskati pomoč za Miškolinčka. Felix se je obrnil in kot torpedo šinil proti najbližji bolnišnici. Ves upehan, ves zadihan, iz gobčka mu je kapljala pena od napora in hitrosti je pritekel pred urgenco.
Miška je skočila s sedla in za rokav pocukala prvega zdravnika, ki ga je zagledala. Povlekla ga je za tačko do Felixa, kjer je čakal Miškolinček, ves nebogljen, bled v obraz in nemočen, s trakov, ki so zapirali rano na prsih pa so začele kapljati kapljice krvi.
Zdravnik je brez besede takoj aktiviral celotno ekipo, Miškolinčka so posadili na voziček in ga hitro peljali v operacijsko dvorano. Miška je tekla poleg Miškolinčka, ga držala za roko, po licih so ji polzele solze in molila, da bi Miškolinčka rešili. V tistem trenutku se je spomnila vseh molitvic, katere jo je učila njena babica. Njeni starši niso bili verni, je pa njena babica smatrala to za nujno potrebno in je Miško učila verovati. Miška je kot otrok sicer sprejemala in posrkala vse, kar jo je babica naučila, vendar je kasneje ugotovila, da je nauk sam po sebi sicer lep in poučen, vendar se ga preveč izrablja v določene namene, zato je nehala razmišljati na ta način. Vendar so sedaj privrele vse že pozabljene molitvice na dan in v vse bi bila pripravljena verjeti, samo, da bi pomagalo njenemu dragemu.
Pred operacijsko dvorano je sestra v zeleni halji ustavila Miško in jo potegnila stran. »Spoštovana miška, zelo mi je žal, vendar morate ostati zunaj. V operacijsko dvorano žal ne morete vstopiti«. Kljub vsem Miškinim prošnjam, njenemu moledovanju, solzam v njenih očeh, je sestra ostala neizprosna. Miška se je vdala v usodo in obstala pred vrati.
V tistem trenutku se je spomnila, da je treba poskrbeti za Felixa, saj je iz svojega mačjega telesa izčrpal zadnje moči, da je lahko pomagal in kar najhitreje pripeljal svojega gospodarja tja, kjer mu bodo lahko nudili strokovno pomoč. Miška se je obrnila in stekla k Felixu. Ko je pritekla do njega, je Felix komajda še slonel na svojih tačkah, tako težko se je držal pokonci, vendar je bil pripravljen vse narediti ponovno, pa če bi ga to stalo poslednjega diha. Miška ga je objela, ga ljubeče pobožala in mu zašepetala v uho: »Ne skrbi, mucek moj. Vse bo v redu, boš videl! Za Miškolinčka bodo poskrbeli najboljši kirurgi in vse bo v redu. Samo verjeti morava oba v to, veš!« Ni se zavedala, da je s tem pravzaprav tolažila sebe, vendar jo je Felix hvaležno obliznil po nosku. Tudi on si je v tistem trenutku najbolj želel Miškolinčkove ozdravitve.
Miška je nežno prijela Felixa za tačko in ga odpeljala do bolnišnične kuhinje, kjer je prosila za veliko skledo mleka. Prijazne kuharice so ji takoj pomagale in Felix je spil celo skledo mleka, jo polizal in se na koncu še obliznil okoli gobčka. Skupaj sta odšla pred operacijsko dvorano in potrpežljivo čakala. Vsak trenutek se je vlekel, vsaka minuta je bila dolga kot celo življenje, tista prekleta ura na steni se ni in ni hotela premakniti naprej. . . Čakala sta in čakala, ko so se končno odprla nihajna vrata operacijske sobe in ven so pripeljali Miškolinčka. Miška je bila takoj na nogah in takoj ob njem in srce ji je zaigralo od veselja, ko je videla njegov mirni speči obraz. Ni se mogla premagati, sklonila se je in mu dahnila poljub na lice. Potem se je obrnila k zdravniku, ki ji je povedal, da je bil sicer skrajni čas zanj, da so prišli zares v zadnjem trenutku, trenutek kasneje bi bilo verjetno prepozno, da pa je kljub vsemu vse v redu. »Miškolinček je očitno zelo trden mišek«, je dejal zdravnik in dodal: »vendar pa nam brez njegove volje ne bi uspelo. Predvsem on sam je tisti, ki je opravil večino dela. Mi smo bili v bistvu samo stažisti. Pokrpali smo ga, zašili, on pa je bil tisti, ki je s svojo neomajno in trdno voljo v življenje naredil vse. Sedaj bo kakšen dan ali dva počival tukaj pri nas, potem pa bo verjetno dovolj pri močeh, da lahko odideta. Če pomislim na njegovo konstitucijo in voljo do življenja, bo morda zadostoval celo samo en dan. Bomo videli. Vi, spoštovana miška, pa lahko ostanete pri njem, saj vidim, da se boste drugače čisto sesula. Vendar ga pustite v glavnem počivati! Ne obremenjujte ga in predvsem pazite, da se sam ne bo obremenjeval z nepomembnimi stvarmi. V tem trenutku je pomembno samo njegovo zdravje, vse drugo lahko počaka! Sva se razumela?«
Miška je tiho prikimala, solze sreče so jo davile v grlu, zato spregovoriti ni mogla. Pa saj ji niti ni bilo potrebno, iz oči zdravnika je razbrala, da mu je jasno vse. Počasi je šla po hodniku do Miškolinčkove sobe, stopila v sobo in potegnila stol čisto ob posteljo. Blizu kolikor je le mogla, saj je želela biti čisto ob njem. Sedla je, prijela Miškolinčka za tačko, ga pogledala v oči, mu nekaj čisto potiho zamrmrala, potem pa tiho obsedela. Počakala bo, da se Miškolinček zbudi, ta čas pa se lahko preda sanjarjenju . . .