Varnost
Prof.dr. Miškolin Mišonov
Inštitut za seksologijo
Dolgorepa 15
9999 Mišji dol
Ustavno sodišče RS
Tavčarjeva 1
1000 Ljubljana
Datum: 17.03.2002
Zadeva: PROTEST
Spoštovani !
Najostreje protestiram proti vmešavanu vaše institucije v moje sanje. Zmotili ste me sredi najbolj erotičnih prizorov, ki sem jih mukoma zasanjal, ob dolgotrajnem razmišljanju o naši novi tajnici Miški Leporepki. Vaš nenadni in nepričakovani vdor v moje najbolj skrite kotičke možganov bi lahko povzročil trajno shizofrenijo in popolno impotenco. Prosim, da se podobnega početja v prihodnje vzdržite. Predlagam, da rajši nadaljujete s svojim brezplodnim ukvarjanjem s slovenskimi pivovarji, zdravniškim sindikatom in načelnkom policije. V nasprotnem primeru bom, skupaj sodelavci našega priznanega inštituta, prisiljen vložiti ovadbo pri Evropskem sodišču in pri ameriškem oddelku State Departmenta, ki se ukvarja z malopridnimi državami.
Lep pozdrav,
Miškolin Mišonov, l.r.
Evo mene nazaj v sončni Ljubljani. Praviš, da se moraš ravnati po ustaljenih normah, če hočeš preživeti v določenem okolju. To je do neke mere res, saj po svoje drži, da “moraš tuliti z volkovi, če si v njihovi družbi”. Vendar nikjer ne piše, da je potrebno tudi “prodati dušo vragu”. Seveda si del neke družbe in v boju za preživetje se moraš pač držati splošnih pravil. Pravil ne moreš zamenjati, lahko pa (vsaj občasno) zamenjaš družbo. Zato jaz potujem kolikor se le da. Ko si v drugem okolju, potem tudi lažje (bolj nepristransko) oceniš vrednote in slabe plati svojega domačega okolja. In če (vsaj približno) veš, kaj hočeš v življenju, kaj ti je všeč in kaj zmoreš, potem se vsem zoprnijam dosti lažje izogneš. Zavist, borba za prestiž, pridobitništvo, egoizem….temu se da z lahkoto izogniti – preprosto ne pristaneš na pravila igre. Vem, tako napisano se lepo sliši in “na terenu” stvari izgledajo drugače, kot na nekem monitorju vendar je, vsaj po mojih izkušnjah, človek sposoben narediti izjemno naporne stvari, če si to le dovolj močno želi. To je tako kot s kajenjem. Če si v družbi, kjer vsi kadijio, boš seveda to počel(a) tudi ti. Ampak ko sčasoma ugotoviš, da ti to blazno škodi, se lahko z dovolj volje odvadiš. Mogoče te ta družba potem ne bo več sprejemala za svojo. Odločitev je potem samo tvoja in odvisno je kaj ti več pomeni, zdravje ali prijatelji. Če ti pomeni več zdravje, si pač najdeš tako družbo, ki ti je všeč in ne kadi.Isto je s pridobitništvom. Lahko se na pol pretržeš, da si kupiš npr. dober avto ali postaviš hišo, da boš zrasla v očeh naše materialistične družbe, lahko pa se preprosto zadovoljiš z nekaterimi osnovnimi stvarmi, ki jih rabiš, se požvižgaš na nekakšno “mnenje sosedov, prijateljev in sodelavcev…” in, kot lepo pravijo naši bivši južni bratje – furaš svoj fazon. Hvala bogu, da smo si vsaj toliko svobode pridobili, da se to da.
Seveda nisem mislil, da bi se, glede načina preživetja, zgledovali po tujih ljudstvih. Nikakor ne navijam, da bi si vsak kupil svojo kamelo ali čolniček in bi potem taborili nekje ob morju (čeprav mogoče niti ni slaba ideja, he he:-)) Oni imajo preveč drugačen način življenja, včasih celo zelo tuj naši kulturi. Dal sem jih samo za primer, kako se da v stokrat bolj nemogočih razmerah preživeti in kljub temu ohraniti optimizem, veselje in pozitivno razmišljanje. In če jim prisluhneš te lahko veliko naučijio o stvareh, ki so univerzalne. O odnosih med ljudmi, o naravi, o različnosti vrednot. Moje mnenje je bilo vedno, da če želiš vedeti kako se naredi miza, boš šel k mizarju, če želiš vedeti, kako se ocvre zrezek pa k kuharju. Če želiš izvedeti, kako se živi brez stresa in nervoze, boš šel k ljudem ki tako živijo, in če te zanima, kako preživijo ljudje, ki niso zavistni eden drugemu, boš pač obiskal take. Več ti bodo povedali oni, kot pa kaki domači psihologi ali pametne knjige. Če ti dam recimo primer, kaj nas lahko zelo oddaljena ljudstva in način življenja naučijo (primer, ki sem ga že enkrat na tem forumu opisa). Tajski ribiči so večinoma budisti. To je vera, ki nam je precej tuja ampak oni učijo svoje otroke na številnih primerih iz narave. Zelo veliko prispodob imajo povezanih z reko. Meni najlepša je tista, ki pravi, da je življenje kot deroča reka, v katero padeš. Da bi preživel, imaš tri možnosti. Prvič – lahko se boriš in plavaš proti toku. Ta možnost je najslabša. ker se kmalu upehaš in utoneš. Druga možnost je, da se prepustiš toku. Reka te sicer nosi naprej vendar te buta ob skale in potopljena debla, tako da precej trpiš. Tretja, najboljša možnost pa je, da pustiš toku, da te nosi, vendar kontrolirano plavaš z njim. Tako se lahko izogneš vsem pastem in nevarnostim in elegantno priplavaš do konca. Prispodoba, ki je univerzalna in velja kjerkoli in za kogarkoli.
Zato pač pravim. Odločitev je vedno na naši strani in tako kot je lahko kozarec do polovice poln ali do polovice prazen je tudi pogled na življenje lahko preprost ali kompliciran. Z malo dobre volje, pameti in samozavesti si lahko vsakdo izoblikuje čisto prijazno življensko filozofijo, ki pa včasih seveda zahteva določen trud in odrekanje. Ampak, žal, se večina ravna po liniji najmanjšega odpora, ki pa prinaša včasih še hujše trpljenje.
Spoštovani gospod Miškolin Mišonov !
Ustavno sodišče je najvišji sodni organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kot najvišji organ sodne oblasti izdaja odločbe in razsodbe, ki so dokončne, veljajo za vse subjekte in objekte in zoper katere ni možna pritožba. Pritožbo državljani lahko podajo na prvi stopnji, drugi stopnji, izjemoma kdaj tudi pri odločbah vrhovnega sodišča – ampak zoper razsodbo Ustavnega sodišča, spoštovani gospod Mišonov, pritožba ni več mogoča.
Ustavno sodišče je sestavljeno iz devetih sodnikov, ki jih na predlog predsednika republike izvoli državni zbor s tajnim glasovanjem z večino glasov vseh poslancev. Če pomislite samo na to dejstvo – večina vseh poslancev pomeni vsaj 46 poslancev. In če si predstavljate, da poslanci predstavljajo ljudstvo, da so voljeni od ljudstva in po volji ljudstva, vam je torej lahko jasno vsaj to, da po logičnem sklepu kot posledica izhaja, da so tudi ustavni sodniki zaupanja vredni ljudje, ki jih v bistvu izvoli ljudstvo prek svojih poslancev. In v njihovo odločitev dvomiti ali celo protestirati, je še slabše, kot če bi moški poskusili opraviti svojo naravno potrebo proti vetru in pri tem ostali suhi. Pa ne samo to! Dvomiti v njihovo odločitev, protestirati proti njihovi odločitvi je celo žaljivo, neumestno in milo rečeno – obsojanja vredno. S tem v bistvu dvomite v odločitev ljudstva Slovenije, s tem zanikate obstoj slovenskega naroda, ki si je v svoji stoletni zgodovini na vse načine poskušal zagotoviti svoje mesto na svetu. S tem zanikate ustavo Republike Slovenije, države, za katero je bila prelita kri in države, ki se je ustanovila po tisočletjih zatiranja in uničevanja!
V svojem protestu navajate pivovarje, zdravnike in načelnika policije? Pri pivovarjih smo svoje povedali, zdaj se čaka na mnenje »taboljšga« razsodnika. Tisti Interbrew pač ni slovenski. Sicer pa – pivo je pivo, ali Union ali Laško ali pa tuje – v prevelikih količinah vsako pivo določa isti način odzivanja in reakcij posameznika. Zdravniki bodo v torek v vsakem primeru stavkali – njihove zahteve kot so pomanjkanje zdravnikov, 40-urni delovnik, 10 nadur, slabe razmere so tako ali tako samo izgovor – oni hočejo samo velik gnarčka, pardon, dnarčka in načelnik policije – ah, to je pa tako ali tako zgodba zase. Konec koncev – kdo bi pa verjel tudi vašemu protestu, če bi ga vložili šele čez deset let ??? Pa ubogemu Marku so na ta način poskusili uničiti tako dolgo pričakovane in zaslužene počitnice v Avstraliji !!!
In če še želite, spoštovani gospod Miškolin Mišonov – ustavno sodišče varuje tudi človekove pravice in svoboščine! In kako, za božjo voljo, se boste branili pred spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu? Saj ste v svojih sanjah, tam med tistimi možganskimi zavojčki in ovinki, ups – nadlegovali vašo novo tajnico? In, konec koncev – ali se niste na razgovoru za službo, ki ga je pri vas opravila vaša nova tajnica, zanjo odločili ravno zato, ker je podpisala izjavo, da v naslednjih parih letih še ne namerava koristit porodniškega dopusta?
Pa še glede vaše grožnje glede vložitve ovadbe pri Evropskem sodišču in pri ameriškem oddelku State Departmenta. Nesmiselna in neučinkovita poteza! Samo spomnite se, kako se je skoraj cela Evropa smejala našemu gospodu poslancu, ki je poskušal doseči nekaj preko Evropskega sodišča, celo ne da bi pred tem počakal na razsodbo Ustavnega sodišča Slovenije! Evropsko sodišče je na koncu podprlo razsodbo Ustavnega sodišča Slovenije in, če me spomin ne vara, celo malček okregalo gospoda poslanca, naj vendar verjame svojemu sodstvu!!!
Toliko, spoštovani gospod Miškolin Mišonov. Upamo, da smo vam s tem v grobem razložili, zakaj je vaš prostes nesmiseln in neutemeljen. Prepričani smo in verjamemo, da boste ravnali kot zaveden Slovenec in pameten mišek in svoj protest prav previdno in kar najbolj tiho umaknili.
S spoštovanjem,
Predsednik ustavnega sodišča
Lepo, da si se vrnil. Upam, da si se imel lepo in možganom dal »futra« za naslednji teden. Sicer je bilo tudi tukaj božansko vreme in kamorkoli si se odpravil, povsod te je čakalo sonce, toplota in mir.
Spet si nanizal toliko dejstev in misli, da ne vem, kje bi začela, da bi imelo rep in glavo. Težko se je tudi pogovarjati z nekom, ki ima na splošno podoben pogled in s katerim se razhajaš samo v malenkostih. Toliko težje je zato najti prave primere, da pokažeš, kje je tvoj pogled drugačen. Z nekom, ki sta mu cilj v življenju en ful kul avto, tak, da bejbam zastane korak in tak, da cela tvoja okolica ve, kdaj prideš domov in kdaj odideš od doma, z nekom, ki zida hišo, ki je višja od najvišje smreke v okolici, na balkone postavi plastične palčke, po možnosti je treba hiši dodati bazen, pa s takim, ki je tako lep, da je sam sebi všeč, zaradi katerega tudi sapica ne sme zapihati, ker bi lahko pokvarila njegovo frizuro – s takimi ljudmi je pogovor lažji. Ker si tako zelo drugačen od njih. Taki pogovori so sicer kratki, ker ponavadi prej obupam in niti ne vidim smisla prepričevati nekoga v nekaj, kar je pomembno samo meni, ampak so pa lažji.
Zelo simpatična mi je tvoja primerjava z reko, sama poznam podobno, ko dve miški padeta v vedro mleka. Prva se vda v usodo, čaka in zato utone, druga miška pa brca, brca in brca in na koncu se iz mleka naredi skuta, po kateri miška prileze na rob vedra. Po tvoji prispodobi obstaja še druga možnost, po kateri ves obuškan prilezeš do cilja. Strinjam se, da je najbolj elegantna in najlepša tretja možnost, mislim pa, da je kljub vsemu najbolj običajna druga, obuškana možnost. Nikoli in nikdar se ne moreš sam samcat izogniti vsem čerem in pastem. Že to, da plavaš v svoji smeri in se izogneš pastem, katerim si kos, tistim čerem, ki pa so prevelike pa se pustiš malo pobuškati, že to je velik uspeh.
Pa še eno vprašanje se mi poraja ob tem. Ponavadi se ljudje učimo iz izkušenj, pozitivnih in negativnih. Ponavadi so napake tiste, na katerih se naučimo največ in na osnovi katerih vemo, katero ravnanje nam ne odgovarja. In ko padeš v reko, ne poznaš vseh čeri in pasti in nerealno je pričakovati, da se boš lahko kontrolirano izognil vsem čerem. Pričakovati je potrebno, da boš sem in tja zadel ob kakšno čer in se udaril, važno pa je, da ti ta buška da misliti in se iz te izkušnje nekaj naučiš.
Praviš: Zavist, borba za prestiž, pridobitništvo, egoizem….temu se da z lahkoto izogniti – preprosto ne pristaneš na pravila igre. Nak, ni tako enostavno. S tem, da ne pristaneš na pravila igre, še ne pomeni, da na tak način živiš lažje in enostavneje. S tem, ko ta pravila igre zanikaš, je tvoja pot bolj grčasta in ovinkasta. Ali pa morda tudi ne. Sama ne pristajam na ta pravila igre, vendar se vsakodnevno soočam s temi pravili igre. Skoraj v vsakem trenutku mi da nekdo vedeti, kakšna so pravila igre. Res pa je, da se s tem ne obremenjujem in da pustim drugim živeti svoje življenje, jaz pa živim svoje življenje. Če je drugim pomemben denar, materialne dobrine, občutek pomembnosti, ki ga skuša pridobiti skozi prestiž, potem jih pustim živeti v tej prepričanosti. Poskušam se zavedati, da sem pomembna JAZ, moje mnenje, moje vrednote in moji cilji. Težje je v tem smislu, da – ti poskusim prikazati v primeru. Recimo, vsi ljudje v našem okolju vozijo po bob stezi. Ta steza je dobro obdelana, globoka, na vsakem ovinku dobiš nekaj, ali zavist, ali egoizem, ali sebičnost, ali prestiž, ali neko materialno dobrino. In po tej bob stezi je tako zelo lahko voziti. Nobenega naprezanja, preprosto se spustiš in se pelješ. Jaz recimo pa ne! Jaz hočem voziti po svoji stezi pa ne zato, ker bi bila potem nekaj boljšega, preprosto zato, ker mi tisto, kar dobiš na ovinkih že utečene bob steze ne odgovarja. Ampak tako težko je delati svojo stezo, prav vsak milimeterček je težaven. Toliko energije pustim pri kopanju. Je pa grozno prijeten občutek takrat, ko pogledam, koliko sem skopala in kam sem prilezla. Takrat vem, da je to tisto, kar si želim in takrat je ves trud poplačan.
In tu je tudi tvoja misel glede kajenja. Če kadiš v družbi, ki kadi in ti kadiš zato, ker ti paše, je OK. Če kadiš samo zato, da bi ugajal družbi, je nekaj zelo narobe. Predvsem se moraš zamisliti sam nad sabo. In če je tvoja odločitev ta, da boš nehal kaditi, potem je to edina pravilna odločitev (že zato, ker je TVOJA). Če pa te zato družba izloči iz svoje sredine – veš kaj, dovolj žalostno, da tega nisi sprevidel že prej. Poišči si družbo, ki te bo sprejemala zato, ker si tak, kakršen si in ne zato, ker boš ti sprejemal njene norme. Če te družba sprejme samo zato, ker se ti obnašaš po njenih pravili, je edino pametno in po mojem mnenju smiselno poiskati drugo sredino, ki te bo sprejela zato, ker enostavno si. Ampak ne me takoj držati za besedo! Govorim o družbi znancev, kolegov, prijateljev in ne o družbi, v kateri živiš in v kateri ustvarjaš in poskušaš preživeti !!!
Uf, spet filozofiram…
Lep in uspešen teden ti želim,
Miška
P.S. pa jutri prosim ne parkiraj svoje kamele na mojem parkirnem mestu! Dovolj imam tega goljufanja, bom poklicala redarje, da bodo tvoji kameli nataknili lisice!
Počakaj, da se tajnica zave, da je bila spolno nadlegovana. . . In to na delovnem mestu !!!
Čenče pravijo, da je predsednik ustavnega sodišča njen stric. In ker se ta stric en malček kljub vsemu boji za svoj stolček, jo je prosil, naj bo zaenkrat tiho in naj ne dviguje prahu. Saj bo ta grdi grdi Miškolin umaknil svoj prostest. Če pa ga ne bo . . . ej, potem bo pa druga pesem!
OK, prepričala si me. Umikam protestno izjavo proti Ustavnemu sodišču, vendar ne zato, ker bi bil zaveden državljan, ampak izključno zaradi naše nove tajnice, ki me tako milo gleda preko pisalne mize. Zares nočem povzročati posledic njenemu stricu. Odločno pa zanikam, da bi bila tajnica kakorkoli spolno nadlegovana. Z vsem kar sva počela, se je 100% strinjala (Miškolin se je obrnil vstran in se zlobno zarežal….) Naš inštitut je namreč zelo slavna in častitljiva ustanova in si takega škandala ne more privoščiti. Zato se take grdobije v naši inštituciji nikoli ne dogajajo (Miškolin je zaradi dolgega nosu, ki mu je pričel nekontrolirano rasti, komaj dvignil glavo s tipkovnice). Eeee, khm, no ja včasih smo malce poredni, vendar je to vse z dobrim namenom. Pa saj se tajnice menda tudi za take stroritve šolajo v tretjem letniku, vsaj tako mi je zadnjič Švabič razlagal ob kavi.
»Štrbunk« se je zaslišalo, ko je umik protestne izjave prebral predsednik ustavnega sodišča. V znak veselja se je sklonil k Miški in ji pritisnil poljub na lice. »No vidiš. Pa je le dobro, da te imam.« Miška je z veseljem poglodala tisti kos sirčka, v katerem je bilo skorajda več luknjic kot sirčka in ji ga je ponudil njen stric z Gorenjske, se zahehetala in odbrzela v svoj domek. Toliko stvari mora še postoriti preden gre jutri v svojo novo službo . . .
Stric je še enkrat vzel v roke umik protestne izjave, jo še enkrat zelo dobro prebral, obsedel za mizo, se zamislil, podprl brado in dolgo zamišljeno strmel skozi okno. Čeprav je bila Miška njegova nečakinja, jo je imel rad kot svojo hčerko, katere ni nikoli imel. Po njegovem razbrazdanem licu je spolzela solza. Obrisal jo je, vstal izza mize in se odločil, da pojde k svoji nečakinji. Da jo povpraša nekaj stvari in da mu ona nekaj stvari razloži in tako pomaga omiliti bolečino v njegovem srcu. Bolečino, kakršne ni občutil še nikoli prej. Bolečino, kakršno verjetno oče občuti takrat, ko je prizadet njegov otrok.
Miška mu je odprla vsa vesela in nasmejana, v eni roki je držala mini krilo, v drugi dolgo obleko s tako zelo visokim razporkom in ga vsa vznemirjena vprašala: »Oh, ljubi moj striček, povej mi povej, katera najlepša v deželi je tej? V kateri obleki ti bolj ugajam? Katero naj torej oblečem, jutri v novi službi moram biti lepa!«
Zagledala je pogled v njegovih očeh, se zresnila, za trenutek obstala in ga vprašala: »Je kaj narobe? Ti lahko pomagam? Stric jo je objel in tako objeta sta odšla v kuhinjo, kjer mu je Miška sedla v naročje, ravno tako, kot je delala še kot majhen otrok. Tiho se je zazrl v njene oči in jo vprašal: »Pikica moja, povej mi, kaj je ta Miškolin pisal? O kakšnih grdobijah je govoril? Kakšne škandale je omenjal? Kaj je bilo takega, o čemer se ne bi smelo govoriti? Vedno sem te učil, ah, pa kaj se spet ponavljam, saj dobro veš, kaj sem te učil. Zares ne želim, da bi ti bilo hudo zaradi česarkoli in če je ta Miškolin grdoba in se je s tabo obnašal poredno, potem mi povej. Potem, ja, potem ga ni vraga, ki bi me ustavil v boju proti njemu! Važna in edino pomembna mi je tvoja sreča. Zato govori, kaj za vraga govori ta presneti Miškolin!«
Miška ga je milo pogledala in začela govoriti, ko jo je stric prekinil. Njegov glas je postal močnejši, ko ji je rekel: »Pa še to! Sem ti vedno govoril, da špricanje ni dovoljeno! Le zakaj si morala toliko prešpricati v šoli? Zdaj pa sploh ne veš, česa bi se v tretjem letniku lahko še naučila!!! Da ne govorim o četrtem letniku, ki je bil prav gotovo nadgradnja tretjega, ti pa si bila več drugje kot v šoli! Še dobro, da sem takrat postal ustavni sodnik, drugače še danes ne bi imela diplome…«
Miška se je nasmehnila …
Dovolj. Tole je bil prvi del pravljice za lahko noč. Drugi del morda sledi jutri! Zdaj pa hitro umit zobke, pa v posteljo! Lahko noč, pa lepe sanje vam želim!
In nadaljevanje zgodbe ?
Miška se je skobacala iz stričevega naročja, iz hladilnika vzela sirček, ga narezala, sebi natočila kozarec soka, za strica nalila kozarec vina, tistega, ki ga ima najrajši in ki ga ima Miška vedno spravljenega zanj v hladilniku, se vrnila do strica in zlezla nazaj v toplo naročje. Ah, kako paše. Tako varno se počuti v njegovem naročju. Kot da se ji prav nič na svetu ne more zgoditi. Saj je tam njen stric, ki jo bo obvaroval in zaščitil. Majcene Miške ni treba biti strah ničesar!
Vzela je košček sirčka, malo pomislila, potem pa začela: »Eh, ti moj stric, včasih si pa res en navaden mišon. Včasih pa res razmišljaš čisto po mišonsko. Saj veš, noben moški predstavnik miši, noben mišon ne bo nikdar na glas povedal, da je naredil kakšno napako. In tudi Miškolin je samo mišon. Tudi on ne bo na glas povedal, da ga je pobiksal s tistim svojim protestom. Sam v sebi to sicer ve, vendar mora resnico zaviti in oviti tako, da ne bo on kriv ničesar. In to, moj dragi striček, je tudi naredil! Vzami v roke še enkrat njegov protest in ga pozorno preberi. Tam je Miškolin napisal, da gre samo za sanje, da je tako zelo močno sanjal. In če v njegovih sanjah nastopa ena miška, je to prav gotovo normalno, no, ja, celo lepo. In seveda se ta miška v njegovih sajah, če so sanje lepe, seveda, popolnoma strinja z vsem, kar on želi, da bi počela skupaj. In to, ljubi moj striček, to so bile samo njegove sanje. Le da jih je sedaj uporabil kot razlog in trditev, zaradi katerega umika svoj protest. In seveda mora pozornost usmeriti na nekaj drugega. In za to je izbral škandal, ki se na njegovem Institutu zares ne sme zgoditi. To je zares tako hudo ugledna ustanova, ki si take vrste škandala ne sme privoščiti. Potem lahko zgubijo vse sponzorje, veš.«
Miškin stric je čutil, kako se obroč okoli njegovega srca, obroč, ki je povzročal tolikšno bolečino, obroč, ki je tako močno stiskal njegovo srce, počasi tanjša. Bolečina je počasi popuščala, vedno manjša je bila, dokler ni popolnoma zbledela in izginila. Ostal je še en trn, zato je vprašal Miško: »Ampak ljubica moja, povej mi, kaj pa imaš ti v resnici s tem Miškolinom? Eh, ja, no, saj veš, no, saj vem, da je to tvoja stvar, ampak mene pa takoooo zeloooo firbec matra!!!«
Miška se je tiho nasmehnila, pogledala strica s tistimi velikimi očmi in dejala: »Dragi moj stric, jaz tega gospoda Miškolina pravzaprav sploh ne poznam. To je veliki gospod profesor, dekan našega Instituta, ki je seveda kasta zase. Nikoli še nisem govorila z njim, tudi na tistem razgovoru za službo, na katerega si me poslal, sem govorila samo z gospodom Švabičem. Z velikim šefom pa nikoli. Res je, da ga vidim, ko dela obhod po Institutu, ko mu vihra halja okoli bokov, ko vedno krili z rokami in nekomu nekaj dopoveduje. Ampak to je pa tudi vse. Saj veš, jaz sem le majcena miška, tajnica, tam nekje doli na lestvici, on pa je veliki gospod, šef in ne moreš pričakovati, da bo sploh opazil neko tajnico. Pa tudi zelo dobro se spomnim, kaj si me učil o mišonih. Vsi, pardon, skoraj vsi mišoni so lumpi. Vsak mišon se smuka okoli miške iz nekega razloga. Zato, ker od miške nekaj pričakuje. Eden to, drugi nekaj drugega. In ko dobi od miške, kar pričakuje, ponavadi gre. In miško boli, tako zelo boli… Zato mora miška pustiti mišone tam, kjer so. Biti mora potrpežljiva in čakati. Zgodilo se bo in nasproti ji bo prijahal princ mišon na belem mucku. Dvignil jo bo v sedlo in odjahal z njo v prelepo deželo tam daleč, kjer bosta srečno živela do konca svojih dni.«
Miška je zazehala in zaprla očke. Stric jo je nežno dvignil in odnesel v posteljo. Zvila se je v klobčič, zazehala še enkrat, mu poslal poljubček za lahko noč in zaspala. V sanjah se je nekje v daljavi začel dvigovati oblak prahu. . . Počasi je iz oblaka lahko razločila obris jezdeca. . . jezdec je prihajal bliže in bliže in počasi je videla belega mucka, ki se mu je dvigoval prah pod nogami. Na mucku je zasledila obris jezdeca. . . Prihajal je vedno bližje in bližje in počasi je spoznala, da to mora biti njen princ. . . Na belem mucku je jahal proti njej. . . Prihajal je vedno bližje in bližje in lahko je prepoznala poteze obraza . . . Le zakaj se ji je zdelo, da je tako močno podoben Miškolinu Mišonovu ? ? ?
Ko se je oblak prahu polegel, je pred seboj zagledala kot sneg belega mucka, ki je imel na hrbtu pripeto majhno rdeče sedlo, posuto s svetlečimi kamni. V sedlu je vzravnano sedel najlepši mišek, ki ga je kdajkoli videla. Njegovi brki so bili rahlo zavihnjeni, srebrno sivkasta koža je skrivala mlade in napete mišice, iskrice v velikih, navihano poševnih očeh so se zaiskrile. Miška je presenečeno in z neprikritim občudovanjem pozabila zapreti usta, ki so malo prej izdahnila: “Ohhhh…” Še večje presenečenje pa jo je čakalo, ko je mišek elegantno skočil s sedla in se ujel na štiri vitke tačke. Takrat je v vsej lepoti raztegnil svoj dolgi in strumni rep, njegov ponos, ki so mu ga zavidali mladi in stari mišoni Mišjega dola. Rep je razigrano poplesaval pred očmi že tako popolnoma zmedene miške, ki ni vedela kaj bi. Želela ga je prijeti, občutiti njegovo silno moč, vendar ga je mišek vedno znova odmaknil.
“Pozdravljena, najlepša med krasoticami. Ime mi je Miškolinček Mišonov, sin slavnega profesorja Miškolina. Oče mi je pripovedaval o tebi in že dolgo sem si želel, da bi te spoznal. Zato sem danes zajahal našega vrlega muca Felixa, ki ga je oče udomačil že pred leti. Če želiš, te povabim na izlet na našo njivo. Danes pridejo kmetice okopavat krompir, pa jim lahko izmakneva kak košček sira ali kruha, tako, za zabavo. In nikar se ne boj, naš muc je zelo prijazen.”
Miška je še vedno občudujoče gledala postavnega miška in njena zadržanost je počasi plahnela.
“Zelo rada,” je izdavila in ne preveč prepričano nadaljevala: “Vendar se moram vrniti do teme, kajti moj stric mi je naročil, da se izogibam neznanih mišonov. Veš, on je zelo navezan name in noče, da se mi kaj zgodi. Mislim pa, da ti lahko zaupam.”
“Nič ne skrbi. Do teme bova nazaj. Kar se pa zaupanja tiče – oče me je naučil, da je treba miške spoštovati, in jih ne siliti v nobeno stvar. Tako kot človeške ženske tudi one potrebujejo čas, da se seznanijo z mišoni in jih vzljubijo. Zato kar pogumno v sedlo in trdno se primi moje dlake.”
Miška je pokimala in miškolin jo je nežno posadil v sedlo. Potem se je na Felixa skobacal še sam. Rahlo je pocukal vajeti in beli muc se je z dolgimi skoki pognal skozi travo. Miška je zamižala, se trdno oprijela Miškolinčka in med dolgimi skoki zadrževala dih. Kmalu pa je pričela uživati v vetru, ki ji je kodral njene brčice in vihal dlako. Tudi vse manj sramežljivo je pogledovala proti Miškolinčkovemu repu, ki je tu in tam oplazil njeno naročje in v njej povzročil vihar popolnoma novih občutkov, ki so ji bili silno všeč, malce se jih je pa tudi bala.
. . . jahala sta in jahala, Miška je poplesavala na Felixovem hrbtu, vsake toliko se je opraskala na svetlečem kamnu, s katerimi je bilo posuto sedlo. Ni se menila ta tisto malo bolečine, ki jo je povzročila praska, saj je bilo jahanje tako zelo prijetno. . . Veter piha in mrši lase, Miškolinčkov rep vsake toliko časa pripihlja in jo poščegeta po smrčku, tesno je ovila roke okoli tega mišičastega hrbta, tesno je sklenila pesti, da je ne bo odneslo. . . Misli so ji neumorno begale sem in tja, nikakor niso hotele dohitevati druga drugo, kar naprej so se ji zmuznile.
»Pa kako je to lahko tole sin gospoda Mišona? Nikoli si nisem mislila, da ima gospod profesor lahko takega sina. Uh, in to se zgodi meni ???? Ampak, od kod potem sanje gospoda Miškolina? Od kod potem nadlegovanje? Je to čisto v redu, da očeta Miškolina preganjajo ene sanje, potem pa pošlje svojega sina??? Ali je to prav in v redu ??? Le kaj bi porekel na to moj striček ??? Naka, nekaj tu ne bo štimalo . . . Uh, ta grozna zmeda v moji glavi . . . Ne razmišljaj o tem, Miška, saj ti bo Miškolinček vse razložil. Ko bo prišel čas. Ali pač ne ??? Le kaj naj storim? Naj mu zaupam? Ne??? Uh, nehaj s tem«, je sama sebe kregala. Božanje vetra in toplo telo ob njenem sta ji dajala tako prijeten občutek, ob katerem je želela pozabiti na vse pomisleke.
»Kaj te je že učil stric? Ah, ne vem več. Se ne spomnim, se nočem spomniti in se ne bom spomnila. Zdajle ne. Zdajle še ne. Mogoče potem. Ja, potem bom razmišljala. Ampak ne! Stric me je tolikokrat opozoril, naj bom pravočasno previdna. Kajti potem, ko boli, je prepozno. . . Uh, ti presneta reč. Kaj naj zdaj naredim?«
V tistem trenutku sta prispela do njive, o kateri je govoril Miškolinček, ki je elegantno skočil iz sedla in še preden se je zavedela, že jo je držal v rokah, morda samo za trenutek preveč in jo spustil na tla. V tistem trenutku so ju obkrožile kmetice, pozdravile Miškolinčka in nezaupljivo pogledovale Miško. Miškolinček jim je razložil, da je to njegova prijateljica, ki jo je pripeljal pogledat, kako njihove miške okopavajo krompir. In tega, kje imajo skrite torbe s kruhom in sirom, jih seveda ni pozabil vprašati.
Kmetice so se namuznile, prijazno pozdravile Miško in se odpravile nazaj na delo. Miška je pograbila predpasnik, ki je edini še visel na kavlju in stekla za njimi. Kar naenkrat je Miškolinček ni več opazil, pomešala se je namreč med kmetice in pomagala okopavati krompir. Sem in tja je zasledil, kako se svetijo njeni lasje v soncu, kako zaplapolajo v vetru in kadar se je veter obrnil proti njemu je zaslišal njen sproščeni smeh. Obstal je in kot začaran strmel v prizor iz pravljice. Sam ni vedel, koliko časa je stal, strmel in opazoval dogajanje na njivi, kar naenkrat se je stresel, ko ga je ena izmed kmetic povabila na prigrizek.
Pridružil se je skupini, skupaj so odšli v skedenj, kjer so kmetice odprle svoje malhe in razdelile prigrizek. Še vedno je stal in ves začaran strmel v Miško, ki je veselo ščebetala in pomagala pripravljati kosilce. Končno je bilo pripravljeno in počasi so se posedli za mizo. Ena izmed kmetic, najmočnejša in največja, ki pa je kljub svoji višini segala Miškolinčku komaj do ramen, ga je povlekla za roko in posadila k Miški.
Sedel je poleg nje. Čutil njeno telo ob sebi, čutil njen pogled, ki je raziskoval, čutil kako ga je sramežljivo odmaknila. Kot bi se nečesa bala. Česa le, se je začel spraševati Miškolinček.
Oba- Miška in Miškolin, že dolgo ni bilo brati tako očarljivega dialoga. Vesela sem, da se še najdejo nekateri, ki znajo tako pisati. Mi je hudo, da sploh motim…Res. Nadaljujta. Enkratna sta, ne gelde na to, tudi, če sta v eni in isti osebi. Poseben dar in čar pisanja imata. Zamerim ljudem, ki motijo. Resnično. Marsikdaj sem poskušla pisati na ta način…pa žal…vedno se je našel nekdo, ki je skenslal čar pisanja…upam, da bo vsaj vama uspelo. Resnično upam! Nadaljujata. Zanimivo in očarljivo branje sta!
Nočka!
Angel*
Pomlad je čas, ko se večina ljudi odloči za t.i. shujševalne kure. Če imate tudi Vi željo po redni telesni aktivnosti vas vljudno vabimo na tečaj, katerega moto je “Zdrav duh v zdravem telesu” in obsega 50ur predavanja in vaj ter 20ur obvezne prakse. Kandidati na tečaju pridobijo teoretično in praktično znanje
– delne funkcionalne anatomije, osnov fiziologije
– delne biomehanike in kineziologije, osnov motorike in treniranja motoričnih sposobnosti
– osnov metodike, sestave vadbene enote, osnove vaj krepitve z lastno težo, na trenažerjih in s prostimi utežmi
– obvladovanje gibanja ob glasbi in vodenje
– osnov komunikacije in vodenja posameznika in skupine
Ob vsem tem Vam zagotavljamo, da boste izgubili odvečne kilograme in zafrustriranost, ki jo nosite v sebi. Prijavite se lahko kadarkoli, če pa želite zaradi svojega nemogočega vedenja razbremeniti ljudi s katerimi se družite pa to storite čimprej – mi za Vas, vi za nas!
S spoštovanjem!
LP, miki