Varnost
As simple as that – ja, ok, se strinjam s tabo popolnoma, le, da sama nisem imela priložnosti vsega tega doživeti in videti v živo. Kar se tiče preprostega načina preprostih in revnih ljudi – se strinjam, da je njihovo življenje v neki meri veliko bolj srečno, kot je življenje nas, ki se rodimo in smo vzgojeni v civiliziranih družbah. In še bolj se strinjam s tabo, da verjetno nihče izmed nas, ali pa zelo redki lahko rečejo – tak in tak sem. Redki so tisti, ki so globoko v sebi zadovoljni s svojim načinom življenja. Govorim globoko v sebi! Ker življenje živi prav vsak izmed nas in če govorim zase – nimam večjih problemov z njim, sem srečna in zadovoljna. Ampak do tistega trenutka, ko pade vmes kakšen »Miškolin« in me spomni, da je to, kar sem, plod civilizirane družbe, naučenih norm in privzetih občutkov in navad. In da bi bilo življenje lahko toliko bolj enostavno in preprosto.
Ampak!!!! Rodila sem se tu, tu sem zrasla, tu sem bila vzgajana, tu živim in tu si bom morda nekoč ustvarila svojo družino in izpolnila tudi svoje naravno poslanstvo. In tu, v tej sredini, lahko živim le na način, na kakršnega živi 99% ostalih ljudi. V duhu materialnega pridobitništva, v duhu egoizma, v duhu zavisti, … Če želim preživeti, se moram prilagajati normam okolice, v kateri živim. Govorim o tistih osnovnih dobrinah, ki jih potrebuje človek, da zadovolji osnovne potrebe – hrana, pijača, toplota. Ko gre za dobrine »višjega statusa«, ko začnem razmišljati o ljubezni, prijateljstvu, o dobrem in zrelem odnosu med partnerjema, takrat šele lahko postanem tisto, kar nekje v svoji globini morda sem in iščem polovico, ki odgovarja moji polovici. In tu, Miškolin, se najini mnenji razlikujeta. Čeprav podpiram tvoj pogled na svet, tvojo ideologijo, moram vendarle dodati, da v tem svetu, v tem okolju s tvojim načinom razmišljanja ne moreš preživeti. Za preživetje pač moraš živeti na enak ali vsaj podoben način, kot ga živi tvoja okolica. Ko gre za izpolnjevanje višjih človeških vrednot – ja, takrat, ampak šele takrat, lahko postaneš ti.
S filozofijo in načinom življenja in razmišljanja južnoameriških Indijancev, Beduinov na Sinaju ali ribičev na Tajskem pa v Sloveniji žal ne moreš preživeti. Tak način življenja lahko živiš le med njimi in to ravno zato, ker so ti njihova »pravila igre« bolj domača. Žal pa so njihova pravila igre samo njihova pravila igre, po katerih lahko živiš le v njihovi sredini. Naša pravila igre pa so naša pravila igre in tukaj pri nas se upoštevajo naša pravila igre.
Če pa se motim in je mogoče tukaj pri nas preživeti na tisti enostavnejši in preprostejši način, pa mi, prosim, povej! Nič nimam proti temu, da živim enostavneje in preprosteje, če mi le dokažeš, da je s tem načinom razmišljanja mogoče preživeti tudi pri nas!!!
Ampak – to je kljub vsemu le filozofiranje. Saj veš – danes zjutraj si se zbudil, odprl oči in se zavedel, da je še en lep dan pred tabo, še en dan, ki ti bo poklonil toliko in toliko lepih trenutkov in ki ti bo dal možnost, da tudi ti lahko pokloniš toliko in toliko lepih trenutkov ljudem, ki ti bodo danes prekrižali pot. Da jim daš svoje darilo…
Lep dan ti želim in čimveč lepih trenutkov,
Miška
Čas…čas ni merilo ničesar. Tvoje besede, Angel, za katere si sicer želim, da bi bilo tako, pa vendar mislim, da NI. V današnjem življenju žal nismo gospodarji svojega časa. Tukaj in v tem trenutku, v tej okolici, v kateri živimo žal največkrat ni tako. Je pa lepo in prav in človek lahko postane srečen in zadovoljen takrat, ko si VZAME čas zase in za svoje bližnje, svojega partnerja in svoje otroke. In če človek doseže to sam pri sebi, je to korak naprej, korak k bližnjemu in globljemu čutenju samega sebe.
Praviš, da lahko čas ustaviš, če želiš podoživljati tiste trenutke, ki so tebi zelo pomembni? Le kako to dosežeš? Sama ne znam ustaviti časa, poskusim pa si POISKATI in VZETI čas za to, da podoživim trenutke, ki so mi segli v srce.
In moje mnenje na tisto, kar si napisala o desetini – verjetno bi se kar strinjala, z dodatkom, da samo desetino izkoristimo zato, ker MI SAMI nismo sposobni, ne znamo, nismo naučeni, nočemo, ne vidimo,… vseh potencialov, ki jih imamo. In krog se zopet začne pri nas samih. V meni, v tebi je skrito vse tisto, kar narediš, česar ne narediš in kar bi lahko naredila.
Morda še tole tebi v razmislek. NE ŽELIM se vpletati v tiste poste, ki se jih ponavadi nabere čez 100, pa vendar moje vprašanje izhaja ravno iz tistih postov. Praviš, da si vzameš čas za tiste, ki ti nekaj pomenijo? Kaj potem pomenijo vse tiste zvezdice in pikice in nepotrebni posti, ki samo netijo ogenj in prepir? Ponavljam – Angel, nisem tega napisala zato, ker bi se želela vpletati v te zadeve ali ti karkoli očitati. Nisem, nočem in ne želim biti sodnik komurkoli. Napisala sem samo zato, da morda pomisliš, da tudi ti svojega časa ne izrabljaš vedno tako, kot si napisala. In seveda tudi želela.
Meni osebno je moj čas dragocen in mi veliko pomeni, zato ga ne zgubljam zato, da bi pisala svoje komentarje in zvezdice, pa pikice in podobno na vsak post. Vzamem si čas in odpišem tam, kjer imam svoje mnenje in kjer smatram, da lahko nekaj povem, pa da dobim kakšno mnenje tudi nazaj. Tako ali drugačno – saj je vsako mnenje le mnenje, ki pa ga lahko predelam v sebi, razmislim o njem, sprejmem ali zavržem. Na nek način se bogatim in rastem sama v sebi. In morda desetino povečam za kakšen procent? In zato hvala tudi tebi za tole mnenje o času.
En lep dan ti želim in te lepo pozdravljam,
Miška
Občutek varnosti pride najbolj do izraza,ko si v nevarnosti.Če izpustim fizično varnost,kdo mi lahko pomaga reševat npr. probleme v službi?Danes nam v službah pretijo razne nevarnosti.Zlasti z vidika,da je na vodilnih položajih v firmah vse preveč “avtokratov”.Kdo vam bo pomagal,če vam preti nevarnost izgube službe? Ponavadi izkušen prijatelj ali starši bolje, kot pa partner.Izkušnje imajo v takih primerih zelo velik pomen.Od partnerja je dobro imeti moralno podporo. Ampak ali to pomeni varnost?
Ob tem,ko s partnerjem rešujete razne probleme in težavice,se kdaj vprašate ali ne bi bilo bolje,da jih rešimo čimveč sami.Partnerju pa ponudimo raje več ljubezni.
LP FRANE
Bom kar tu odgovorila.
Ti lahko povem, kdaj se jaz počutim varna ob nekom (in ob sebi):
– ko zna oseba dobro poskrbeti zase; da zna reči ne, se zna postaviti zase, da ne počne stvari, zato, ker morda drugi pričakujejo,
– ter, kar je zelo pomembno, da zna zadovoljevati svoje potrebe in da zna tudi počakati, če jih takoj ne more zadovoljiti,
– je resnicoljub, pošten; kar pomeni, da mu je cilj biti odkrit, s pomembno osebo, ker se zaveda, da se tako gradi zaupanje.
– da si zna uspešno in učinkovito pomagati, ko je v kaki krizi, ali pa da poišče pomoč, ko vidi, da sem ne zmore.
– da mu je pomembnejši odnos, kot pa igrice moči, sprenevedanje, skrivanje, laganje, pretvarjanje resnice itd…
Še kaj bi se našlo. Ta trenutek, mi je to pomembno. in je to, kar sem sposobna sama dajat.
Mjaw
. . . Veliki mož je vstal izza svoje poslanske klopi, stopil za govorniški oder in nagovoril prisotne: spoštovani poslanci, spoštovane poslanke! Ogorčeni, užaljeni in prizadeti nad sklepom kolegija Instituta za seksologijo, ki odločno zanika, da je Miškolin najstnik, je naša stranka SPIP (Stranka peruti in perutk) izrekla oster protest in nestrinjanje zoper omenjeni sklep. Ustavnemu sodišču je že poslala pobudo za razveljavitev omenjenega sklepa. Odpraviti je potrebno škodljive posledice, ki lahko nastanejo zaradi protiustavnosti in nezakonitosti sprejetega sklepa kolegija Instituta za seksologijo. Hkrati je naša stranka že vložila zahtevo za razpis referenduma pri predsedniku državnega zbora, ki jo je podpisala tretjina poslancev, seveda predvsem opozicijskih in bo z zbiranjem podpisov začela takoj, ko bo državni zbor razpisal referendum. Pričakujemo, da bomo potrebnih 40.000 podpisov zbrali v zelo kratkem času . . .
. . . v nedeljo so začeli zvoniti zvonovi vaških cerkva, pritrkavati in klicati k obveznemu nedeljskemu opravilu. Vsak župnik je svojo nedeljsko molitev začel podobno: prebral psalm iz Svetega pisma in povedal, da tokrat izjemoma ne bo potrebno v pušico metati denarnih prispevkov. Med verniki bo hodil pater in vsakemu verniku ponudil izjavo, s katero bo vernik potrdil in podpisal, da se strinja z referendumom, ki bo odločil in pokazal ljudsko voljo – Miškolin je nastnik! . . .
. . . in naslednjo soboto so pričeli goreti kresovi po vseh vaških gričih in mestnih hribih. Veselje, rajanje, pitje, petje in ples do zgodnjih jutranjih ur. Na vsaki veselici je bilo poskrbljeno za prazne želodce in suha grla. Vsak obiskovalec je v dar dobil veliko skledo božanskega golaža in kozarec domačega cvička – le podpisati je moral izjavo, da podpira referendum – Miškolin je najstnik . . .
. . . Tisti večer je bila po ulicah vseh velikih mest smrtna tišina. Po vaseh se je slišalo samo zvončkljanje krav, ki so se vračale s pašnikov. Nikjer nikogar, huje kot ob največji nogometni mrzlici. Vsi so sedeli pred TV ekrani in čakali na odločitev Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je razglasilo svojo odločitev. Sprejelo je sklep o razveljavitvi sklepa kolegija Instituta za seksologijo. Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin se torej ne strinja s sklepom Instituta za seksologijo. Sklep kolegija Instituta za seksologijo, ki je razglasilo, da Miškolin NI najstnik je torej protiustaven, protipraven in nezakonit. Od devetih sodnikov jih je osem glasovalo za razveljavitev, le ena ustavna sodnica je bila proti. Neuradno se je izvedelo, da je bila to svakinja g. Leopolda Švabiča, višjega asistenta za elektronsko oplojevanje na Inštitutu za seksologijo . . .
Miškolin se je ves prepoten zbudil, pogledal okoli sebe in zamrmral: »Oh, hvala Bogu. Pa so bile to kljub vsemu le sanje . . .«