Varnost
Ker opažam, da je na tem forumu nekaj zelo inteligentnih žensk (kar pomeni, da tudi lepota ni daleč), bi želel zastaviti vprašanje, ki je mogoče malce bolj filozofske narave. Verjetno je odgovor preprost, vendar bi vseeno rad slišal (bral) kako žensko (pa magari tudi moško) mnenje. Ženske pogosto govorite o “varnosti”, ki jo pričakujete od partnerjev. Kaj konkretno vam ta beseda oziroma občutek pomeni. Kaj je tisto, kar s pojmom varnost pričakujete od moškega.
Hm, varnost?
Najbolj daleč si takrat, kadar ta občutek varnosti primerjaš z nekimi materialnimi dobrinami. Občutek varnosti, ki ga sama iščem pri moškem, je povezan predvsem z občutkom, da ta moški enostavno je. Takrat, kadar imam majhne problemčke in težavice – on je tam, pa čeprav samo zato, da mu lahko povem. Počutim se varno v tem smislu, da v težavicah in problemčkih nisem sama.
In takrat, ko sem vesela in polna življenja – tudi takrat on enostavno je. Čeprav v teh primerih ne moreš govoriti ravno o tem, da takrat iščeš občutek varnosti. Občutek varnosti se išče predvsem takrat, ko je človek zaskrbljen, ima težave, ni siguren in prepričan v svoje odločitve…
Večji pomen dobi občutek varnosti seveda pri težavicah in problemčkih, ki postanejo težave in problemi. Varna sem, ker vem, da je moj moški tam, ker vem, da se lahko zatečem v njegov objem, ker vem, da bo težave in probleme poskusil reševati skupaj z mano. Ker vem, da nisem sama.
Varno se počutim v njegovem objemu, njegov objem simbolizira moč in občutek, da v življenju, ki kar naprej postavlja neke pasti, nisem sama. In seveda ta občutek varnosti želim tudi vračati. Želim, da ima tudi moj moški podoben občutek varnosti pri meni.
In, Miškolin – vračam ti filozofsko vprašanje. Kaj moškemu pomeni občutek varnosti pri ženski? Ga sploh želi, ali ga takoj primerja z zgodovinsko pogojenim pojmovanjem – moški je tisti, ki mora nuditi varnost. Ženske v tej vlogi ni?
Pozdrav,
Miška
Lepo napisano, Miška. Saj veš, pri nas miših so stvari bolj jasne, in ljudje nas največkrat ne razumejo,:)) Seveda tudi moški na nek način iščemo varnost pri ženski. Saj se v bistvu ne spremenimo dosti od tistih trenutkov, ko smo vsi smrkavi in prestrašeni bežali v materino naročje in tam iskali zavetja. Prastari občutek zavetja v materinem objemu in njena tolažba so precej globoko zasidrani v naši podzavesti. Ta občutek poskušamo z leti precej zatreti, ker seveda ni najbolj udobno (ne za moškega ne za žensko), da vidimo v ženskah dobršen nadomestek naših mater. Tudi nočem reči, da moški zavestno tako razmišljamo, to se dogaja precej globoko v nas. Ker smo pač moški fizično močnejši je na nas od nekdaj odpadel tisti “obrambni” del družine, vasi ali države (saj veš, lovci, vitezi, ramboti…) in to se seveda neprestano meša s prej omenjenimi občutki. Rezultat tega je pač to, da poskušamo na vse načine biti “ta glavni, najmočnejši, mačoti..”, hkrati pa kolikor toliko uspešno skrivamo tisto šibko plat, ki noče priznati, da potrebujemo občasno tudi tolažbo, tudi veliko crkljanja, tudi solze… Hočemo nuditi varnost ampak jo tudi potrebujemo. Otroka v sebi poskušamo nadomestiti z nekakšno nedefinirano zrelo in odraslo osebo, kar nam ne uspeva vedno najbolje. Zato nam mnogim to občasno povzroča frustracije, ki vodijo do večnega spraševanja, kaj nam ženske pomenijo, kaj pravzaprav želimo od njih in kaj nam lahko nudijo. In ker smo v današnjem svetu eni in drugi pogosto preveč zaverovani sami vase, te občutke in pričakovanja “varnosti” težko uskladimo ali jih celo ne moremo pri partnerju razumeti. Upam, da nisem preveč zafilozofiral, ker so v bistvu te stvari dokaj preproste.
Varnost? Da zvečer zaspim v njegovem objemu in se zjutraj prebudim z lahkim srcem. Da se lahko z njim pogovorim, računam na njegovo oporo, da mi bo prisluhnil, mi mogoče kaj svetoval, predvsem pa stisnil k sebi in me nežno gledal v oči… A bi ti rad, da se že samo ob misli na vse to zjokam? Ah, sej sem se sama sprovocirala.
Najprej vse pohvale za tako izčrpno razlago. Na nek način si me presenetil, v pozitivnem smislu, moram priznati. Če se že pogovarjamo o moških in ženskah – veliko poznam žensk, s katerimi se da na podoben način filozofirati in nasprotno – zelo malo takih moških poznam. Tako nimam tvoji razlagi pravzaprav ničesar dodati, edinole – tvoj zadnji stavek me je spodbudil, da »se ne dam kar tako odpraviti«… Definitivno nisi preveč zafilozofiral, vprašanje pa je, ali so te stvari res tako preproste.
Vsekakor so preproste za – poraja se mi misel, da bi napisala za »preproste« ljudi, pa ne želim, da bi me kdo napačno razumel. Zato bom uporabila drugačno definicijo – te stvari so preproste za ljudi, ki življenje jemljejo takšno, kakršno je, ki dejstva v življenju pač vzamejo, kakršna so, ki se ne sprašujejo, odkod vzgibi in namigi za določeno reakcijo, ki se ne ukvarjajo z mislijo, da se za določenimi besedami ali dejanji pa lahko skrivajo drugačna čustva, kot so bila nakazana. Te stvari so preproste za ljudi, ki imajo vrata v ta svet zaprta. Sem spadajo recimo ženske, ki nikoli ne odprejo tistih vrat, skozi katera bi pokukale v tisti svet, ko njen moški potrebuje nežnost, topel objem, stisk roke, solze, če se izrazim s tvojimi besedami. Sem spadajo moški, ki nikoli ne pokukajo skozi špranjo vrat, skozi katera lahko vidijo, da pa le niso čisto in samo »mačoti« in neranljivi.
Če pa se človek začne ukvarjati s temi stvarmi z druge plati, če pogleda na te stvari z drugega zornega kota, potem postanejo te stvari malo bolj komplicirane, če ne celo zelo komplicirane. Zakaj? Če ostaneva samo pri občutku varnosti, o katerem si spraševal, je recimo težko najprej moškemu biti toliko odkrit najprej sam do sebe – da sebi prizna vse tisto, kar si ti napisal in da potem to želi deliti s svojo žensko. In drugič je težko za žensko, da prepozna svojega moškega, kdaj igra vlogo »mačota«, kdaj si natakne masko neranljivca in najmočnejšega. Kdaj je potreben toplega objema, stiska roke, morda samo bližine.
Če pa želiš, lahko filozofiramo naprej – ker potem ne gre samo za občutek varnosti, ampak gre za prepoznavanja drugačne vrste…
Glede dejstva, da so stvari preproste, se strinjam s tabo edinole v tem smislu, da je življenje prevečkrat prehitro, da bi lahko razmišljali o takih stvareh in filozofirali na tak način. Dejstva, ki jih ponuja življenje, pač vzamemo taka, kakršna so, enostavna in preprosta – odreagiramo hitro in preprosto. Ali pa je to tudi pravilno? Prehitro se stvari dogajajo, da bi si vzeli čas zase in drug za drugega. Je tudi to že filozofiranje?
Tako enostavno, ali tako zakomplicirano je to – kakor hočeš vzeti…
Pozdrav,
Miška
Jani, hvala za dobro mnenje in podoporo našemu inštitutu. Če slučajno še naletiš na kakega bogatega sponzorja, ti lahko dam še naš žiro račun:-)) (sej veš, rabimo tudi novo čistilko in hišnika…)
Miška, kar se tiče preprostih ali kompliciranih stvari v življenju (npr. odnosov med moškimi in ženskami, spoznavanje samega sebe….) ti lahko na kratko razložim moj pogled na svet. To je čisto osebna izkušnja, ki se je večinoma oblikovala na mnogih potovanjih po svetu, med različnimi ljudmi, tako po veri, rasi, načinu življenja. Pa seveda tudi z branjem, razmišljanjem, itd. … V tem tekmovalnem in pridobitniškem okolju, v katerem živimo je pogosto videti rahlo trapasta ampak pri meni odlično deluje in je ne zamenjam za nobeno vero, ideologijo ali bogastvo. Ne bi hotel podcenjevati naše družbe, ampak o ljudeh, odnosu med nami, sreči, človeški pristnosti… se več naučim v enem mesecu, preživetem med južnoameriškimi Indijanci, Beduini na Sinaju ali ribiči na Tajskem kot v desetih letih v Evropi. Ker smo pač “civilizirani” ljudje že marsikaj pozabili. Ljudje smo po moje sorazmerno preprosta bitja, ki se rodimo, živimo in umremo. Simple as that. Smo od nekdaj samo preprost in bežen del narave, čeprav hočemo biti njeni lastniki in gospodarji. Ta narava je v nas in okoli nas, a si to priznamo ali ne. Naše osnovne potrebe so precej preproste: hrana, voda, toplota, ljubezen pa kakšna streha nad glavo. Poganjajo nas sonce, hormoni, kemične reakcije (pa seveda kaka buteljka dobrega vina 🙂 Odnos med moškim in žensko je bil vedno usmerjen v nadaljevanje vrste in preživetje otrok. V izjemno revnih deželah je še vedno tako. Tam ne poznajo ljubezni med moškim in žensko (vsaj ne v našem smislu) ampak so skupaj zgolj zaradi lažjega preživetja. Pa kljub temu zelo srečni in sproščeni. Seveda imajo tudi oni svoja “pravila igre”, vendar so bolj usmerjena k skupnemu cilju, kot pri nas, ko je vse tako razdrobljeno.
In zakaj potem vse komplikacije v življenju? Odgovor je preprost. Naša družba si je, skozi čas, ustvarila moralne, etične ali verske norme, ki so pogosto skregane s tistim naravnim bitjem, ki čepi nekje globoko v nas in si obupno prizadeva priti na plan. Kar ozri se naokoli. Non stop je treba igrati, pozirati, se delati nekaj kar nisi, tekmovati, se držati pravil igre, ki ti niso všeč, nabirati na tone materialnih dobrin, ki jih ne potrebujemo, skrivati svoje slabosti, da jih kdo drugi ne izkoristi. In kdo smo potem? Ali to, kar smo res, ali to kar moramo (hočemo) biti. Kdo od nas se v bistvu sploh pozna? Kdo lahko reče 100% – jaz sem pa res tak kot sem. Edino otroci, do določenega leta starosti še so to kar res čutijo in to tudi počnejo – potem jih pa že damo v kalup in naučimo “vrednote civilizacije”, pa njihovo obnašanje sortiramo po spolih (za deklice se pa res ne spodobi to in to, fantje pa ja ne jokajo…). Da ne omenim še kake cerkve in njihovih naukov, ki so največkrat skregani s človeško naravo. Se strinjam, določene norme in predpisi morajo obstajati in vsaka skupnost ima pač svoje, vendar je vsakemu dana možnost v kateri smeri človeške narave bo razmišljal. Tisti logični, naravni in preprosti ali komplicirani, neživljenjski in pogosto boleči. Če se odločiš za preprosto verzijo, potem vidiš tudi svet okoli sebe dosti bolj jasno in preprosto, če padeš v valove “družbeno-moralnih etičnih in verskih” pridobitev, potem te kaj hitro lahko ti isti valovi razbijejo na čereh. By.
Oprosti Miškolin, nisem brala vseh odgovorov, ker tudi ni pomembno, saj si vsak predstavlja varnost po svoje. Ni konkretno vprašanje veš…prvič slišim, da bi ženska pričakovala od moškega kakršnokoli varnost?! Kaj pa naj bi pričakovala? Da me čuva in varuje-pred kom pa? Saj nimamo vojnega stanja, varna država smo…:)) jaz osebno sem samostojna od malih nog, v življenju se znam sama zase, nisem ne materialistka, imam svoj denar in nekaj kar večina žensk nima-svobodo in možnost izbire. Ne bom pisala prežvečenih stvari, zakaj so ene poročene in zakaj ne, me pa tudi ne zanima. Vsi imamo možnost izbire-bega ali boja, zato ne potrebujem nobeni moški osebek ob sebi…varstva pa tudi ne. Z leti ugotavljam vedno bolj, da so ravno moški tisti, ki potrebujete večjo oporo od nas žensk, kot pa obratno. Izuzete so keš pičke, pa materialistke vseh vrst in ne vem kake jokave, nesamostojne,, razmazene in scrkljane osebe ž spola, tem pa itak ne pomaga nobena moška varnost, ker bi na koncu odkrile, da rabijo še kakšno drugo varovanje in ne vem koga še. Upam, da nisem katero užalila, ženske smo različne po čustvovanju, kaj šele v razmišljanju… ne rečem pa, da ne pogrešam moške topline in dobrote, to pa je nekaj povsem drugega. Lepo je, če je v čustveno oporo človek, ki ga imaš rad, pa da je ta ljubezen obojestranska.
lp
Angel*
Čas…čas ni merilo ničesar. Zame čas ni gospodar. Za stvari, ki jih imam rada si pa čas vzamem…za ljudi, pa še sploh. Mi ne pomeni nobena predmestnost toliko, da bi iskala izgovore v pomanjkanju časa. Lahko ga tudi ustavim, če želim v resnici podoživljati vse tiste občutke in čustva, ki so mi všeč…pa naj bo to prijateljstvo ali pa ljubezen. Od časa ni odvisno nič, celo življenje je samo potovanje do istega cilja…kako pa ga preživimo in podoživljamo, pa je odvisno zgolj in samo od nas samih…ne pa , ki ga povdrajaš. Ustavi se, zazri se vase in premisli…vzemi si čas, drugače bo on povozil tebe…in še nekaj, kar tako zelo radi pozabljamo…izkoristi desetino. O tem sem že pisala. Na mnenje strokovnjakov, da izrabimo samo desetino svojih zmožnosti, vidimo samo desetino lepot sveta, občutimo samo desetino vseh lepih stvari, slišimo samo desetino vse lepe glasbe vesolja… dam kar dosti..mi je hudo za ene, ki definitivno ne izkoristijo niti te proklete desetine…kot bi ne živeli v resnici…kaj ti pomaga, da živiš sto let, ko pa živiš brez smisla…vidiš draga moja, čas je relativen pojem…včasih se ti v eni sekundi zgodi več, kot pa v celem življenju…
lp
Angel*