Nekoč sva bila mladostno razigrana, znala sva se celo skupaj smejati …

Potem pa sva hudo ranila drug drugega. S čim? Z besedami, dejanji, z nerazumevanjem.

Včasih se srečava in se mi zdi, da sva kot dve marioneti, ki zdržita razdaljo desetih metrov in nič več.
Vidim ga, želim se mu približati, mu reči – karkoli. Pa ne gre. Kot da me nevidna sila drži na varni razdalji. Kot ohromljena vzdržujem to razdaljo.

Se je komu že zgodilo kaj podobnega?

Niky

Niky, upam, da me ne boš napačno razumela. Povedal ti bom samo moje izkušnje.

Ne vidijo me oz. se delajo da me ne vidijo, samo ljudje, ki so me kakorkoli prizadeli kot človeka. Namenoma, načrtno. Niso me sposobni pogledati v oči, ker imajo slabo vest, ker jih verjetno vsakič, ko se srečamo, spominjam njihovih dejanj. Dejanj, ki jih bi radi izbrisali.

Ko se z nekom razidemo se je potrebno vprašati “kaj puščamo za seboj”.

Mah, hvala za izkušnjo!

Kar se mene tiče, bi v njegovih očeh rada prebrala, da ni bilo načrtno. Da je bilo vse skupaj velika pomota. Torej prihajam z nekimi pričakovanji.

Mogoče je še dobro, da obstaja ta razdalja; če je bilo vse namenoma, tega vsaj sedaj še ne bi prenesla.

Niky

Popolnoma te razumem.
Tudi mene razjedajo dvomi, pomisleki. Težko verjamem, da lahko nekdo s tako lahkoto, brez slabe vesti izkoristi moje zaupanje. Mislim, da ni dobro, kot praviš, da je še dobro, da obstaja ta razdalja. Edino pravo zdravilo je POGOVOR.

Toda v dobi “vesoljske tehnologije”, ko z daljincem po potrebi vklapljaš in izklapljaš razne naprave, v dobi e-pošte in mobijev ko vedno lahko nekoga “skenslaš”, si s takim mišlenjem (pogovor, odkriti odnosi ….) velikokrat videti čudak. Kot nekdo iz nekega drugega časa. Veliko ostalih ljudi te izkušnje z “vesoljsko tehnologijo” poskuša aplicirat tudi na ljudi in odnose z njimi.

Sam bom še naprej ostal kot nekdo “iz nekega drugega časa”.

Niky, samo še to.

Praviš: “… da upaš,da je bilo vse skupaj velika pomota.”

Nobeno, dobesedno nobeno, srečanje v življenju nebi smelo biti “velika pomota”.

Mah,

z “veliko pomoto” mislim na njegove besede, dejanja, ki so bile zame krute in jih raje sploh ne bi slišala in dojemala tako, kot sem jih.

A če gledam celoto, srečanje z njim od začetka do sedaj, je bilo to zame nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju.

In prav zato mislim, da je še toliko bolj potreben pogovor.
Nikoli ni prepozno.

Draga Niky,

v vašem kratkem pismu so opisana različna obdobja partnerskega odnosa. Ko smo zaljubljeni, smo zares razigrani in se skupaj smejemo, tekom let pa kot da med svojim partnerjem in seboj zgradimo nevidni zid. Opeke zanj so sestavljene iz nerazrešenih konfliktov, neprimernih besed in dejanj, nerazumevanja, čustvenih izbruhov …, prispevamo pa jih tako mi kot tudi naš partner. Dva človeka, ki sta bila zaljubljena, lahko postaneta najhujša sovražnika. Tako delujejo naša čustva – spreobrnejo se v svoje nasprotje: iz zaljubljenosti v sovraštvo, iz privlaka v odboj … Zato večinoma vemo, da resničen in zrel partnerski odnos ne more bazirati samo na čustvih in čustvenem privlaku, temveč na odločitvi obeh partnerjev za skupno pot, za medsebojno spoštovanje, podporo, prijateljstvo, za pravo, duhovno ljubezen.

Iz tega, kar ste napisali, sklepam, da sta oba s partnerjem (predvidevam, da je sedaj že bivši) drug drugega čustveno prizadela, ne da bi se o tem kdaj kasneje zares pogovorila, da bi razčistila, razvozlala vozel, ki sta ga ustvarila. Lahko oba v sebi gojita zamero drug na drugega, lahko sta še vedno prizadeta, jezna, razočarana, žalostna …

Večinoma se danes že zavedamo, da čustva niso samo nekaj, kar nastaja v naših možganih, temveč imajo tudi svojo energijsko plat, ki jo lahko zelo dobro čutimo. Spomnimo se samo, kako drugače občutimo človeka, ki je jezen, v primerjavi z nekom, ki je vesel in radosten. Vsa čustvena energija prizadetosti, ranjenosti, bolečine je verjetno še v vas. To je tista nevidna sila, o kateri govorite v pismu. Drži vas na varni razdalji in vam ne dovoli, da se mu bolj približate. Seveda je to tudi obrambni mehanizem, ki vas varuje, da ne bi bili ponovno ranjeni in prizadeti. Po drugi strani pa vas bremeni in teži.

Poizkusite odnos s partnerjem razrešiti sami tako, da se si vzamete čas in izrazite (z besedami, z risbo) svoje občutke in čustva v zvezi z njim. Lahko se tudi v mislih pogovorite z njim – si predstavljate, kot da sedi nasproti vas in mu poveste, kar vas bremeni. Na ta način boste lahko vsaj malo pomirili svojo čustveno bolečino in morda spustili svojo zamero (če obstaja) ter naredili korak bliže odpuščanju. Sčasoma boste lahko v sebi začutili olajšanje in takrat bo morda pravi čas, da se mu tudi približate in spregovorite kakšno prijateljsko besedo. Vendar ne hitite, vzemite si dovolj časa, da vse, kar se je zgodilo, predelate in razrešite v svoji notranjosti.

Srečno!

Meni se je zgodilo,

takrat, ko sva bila še oba premlada nezrela, se nekajkrat hudo ranila. Pa spet prišla (prepozno) skupaj, ko ne bi smela, se ponovno ranila na smrt, sedaj pa tišina, molk, ko se ( slučajno ?) srečava na cesti v avtu, je brez besed, tudi moja roka nima moči, da bi se ne dvignila nazaj v njegov pozdrav,

Če le nimaš ovir na poti, zakaj ne skrajšaš razdalje ?
sončece

Hvala za nasvete in za to, da me slišite!

sončece,
zakaj sta se prepozno srečala?
Si je v tistem času našel že drugo?

Niky,
oba sva si našla drugega, ustvarila družino, ostalo pa je ogromno ljubezni, ki pripada samo nama dvema. Naključno srečanje (samo s pogledom, korak se ne ustavi, z avtom se pelješ naprej) vsaj meni prinese eno samo veliko bolečino, mislim, da njemu tudi. In životarim naprej.

Si se to premaknila kam naprej ?

sončece