Pozdravljeni,

Naj vam opisem svojo motnjo oz. odvisnost, za katero dolgo casa nisem vedela, da je tako trdovratna…in se je ne morem znebiti.

Vse skupaj je se tezje, ker se polprofesionalno ukvarjam s sportom (10-11 treningov na teden) in ker so rezultati tukaj v zelo veliki meri odvisni od telesne teze…

Ze dve leti se prenajedam (stara sem 24 let). A vendar ni to klasicno prenajedanje. V zacetku sem hrano le prezvecila in jo izpljunila – nisem se mogla upreti hrani, pa tudi tega si nisem mogla privosciti, da bi hrano pojedla (da se ne bi zredila). Tako se je vse skupaj zacelo. Sedaj se to vlece ze 2 leti, se vecji problem pa je, da poleg tega, da veliko hrane izpljunem, je veliko tudi pojem… Tako se mi je telesna teza veliko povecala in s tem so upadli tudi moji rezultati na sportnem podrocju.

Hrani se ne morem upreti, ob njej potrosim veliko casa in ta odvisnost mi jemlje tudi veliko volje… Pa tudi krivo mi je, ko starsi placujejo hrano, jaz pa jo na tak nacin zmecem stran… Pocutim se kot hipokrit, saj me poznajo kot posteno… Ne zelim jih prizadeti, a vendar ocitno dajem prednost svojemu ‘hobiju’ oz odvisnosti.

Kako se lahko resim iz tega? Vem, da v hrani iscem neko nadomestilo (vendar ne vem, za kaj), hranjenje mi predstavlja nek beg pred obveznostimi (pred ucenjem recimo).

Ta odvisnost vpliva name psihicno (nemoc in depresivno razpolozenje) in fizicno (Povecanje telesne teze! na zacetku se mi sicer ni poznalo na tezi… Tu in tam vnetje dlesni in obraba zob zaradi toliko zvecenja).

Najlepsa hvala za vas cas.

tvoja zgodba je zelo podobna moji. lahko mi pišeš na [email protected]

Pozdravljena sportnica,

velik korak je potrebno narediti, da si priznamo kako nekaj ni v redu in da to sprejmemo. Verjamem, da ti je težko. Prav imaš, ko praviš, da gre za odvisnost in da ti hrana pomaga nadomestiti nekaj kar ti v življenju primanjkuje. Kaj je to lahko ugotoviš in pravzaprav veš sama globoko v sebi, vendar je potreben čas. Motnje hranjenja so način preživetja – pomagajo ti potlačiti dogodke oz. stvari s katerimi se zavestno nisi pripravljena soočiti. Odločiti se moraš ali si želiš pomagati. Če je tako, ti lahko svetujem na katere organizacije se lahko obrneš in kje lahko poiščeš pomoč. Lahko se dogovorimo za informativno srečanje na našem društvu v Ženski svetovalnici, kjer bomo skupaj pogledali kakšna oblika pomoči bi bila zate ustrezna. Pomembno je, da si želiš pomagati. Sama teh težav ne boš mogla rešiti – najbrž si že poskušala, pa si ugotovila, da ne gre. Lahko nam pišeš na naslov [email protected] ali nas pokličeš na tel. št. 01/25 11 602 (vprašaj za Tatjano ali Ano) in se bomo zmenile za sestanek. Predstavili ti bomo organizacije, oblike pomoči, ki so na voljo. V kratkem bo pri nas začela delovati skupina za ženske z motnjami hranjenja in sicer 20.septembra. Lahko se nam priključiš tudi v skupino ali pa izbereš individualno svetovanje. Možnosti kaj lahko narediš je kar nekaj. Nikar ne obupaj. Odločitev je v tvojih rokah – kar pogumno. Srečno.

Tatjana

Zivjo,

hvala za odgovor, sicer malo pozno, pa le…
Naj povem zalostno dejstvo, da je v tem casu ta moja ‘odvisnost’ presla v bulimijo. Kilogrami so skopneli, sportni rezultati na zacetku zelo zelo slabi, ko je telo malo prislo ‘k sebi’, pa odlicni. Sprva je bilo le obcasno bruhanje, sedaj pa prenajedanje (res ogromne kolicine) in potem bruhanje.

Ne morem si pomagati, neka visja sila me zene v supermarket, kjer MORAM kupiti hrano, ki jo bom potem izbruhala… Ce kak del dneva (namrec ni se se zgodilo, da bi mi uspelo, da kak dan ne bi bruhala) ne bruham, cutim neznansko potrebo po bruhanju… MORAM jesti oz se prenajesti in iti bruhat…

Ostala podrocja trpijo… custva so cisto otopela, nobenega veselja, nobene zelje (razen ze prej omenjene), nobene zelje po spolnosti (prav zaradi tega zelo ‘skripa’ v odnosu s fantom), izhoda pa ni…

Tudi ce pojem kaj malega oz. ‘zdravega’ (neredilnega), imam obcutek, da sem pojedla prevec – potem ze tako vem, kaj MORA slediti – zato lahko ‘nabasem’ do konca, ker bo vse koncalo v skoljki…

Moram se strezniti…….. bulimija me je totalno pogoltnila in cisto spremenila

Ojla,

praviš, da si ne moreš pomagati, da te neka višja sila žene v to – to je značilno za motnje hranjenja, so način preživetja, pomagajo ti premagovati težave ki jih sama še ne zmoreš oz. nisi še dovolj močna, da bi se z njimi soočila. Veliko časa ti vzame stalno razmišljanje o hrani, nakupovanje, priprava hrane, bruhanje in druge aktivnosti, ki se vrtijo okoli hrane, potem ti zmanjka energije za ostale reči. V ospredju je samo hrana, vse ostalo je potisnjeno na stranski tir.

Praviš, da so tvoja čustva otopela – kaj to pomeni zate? Da ne čutiš, ne zmoreš čutiti, se umikaš pred čustvi? Čustva so otopela takrat kadar jih ne moremo videti, se umikamo pred njimi. Praviš, da se moraš strezniti. res bi bilo dobro, da poiščeš pomoč. Verjetno si že poskušala prekiniti sama, vendar včasih določenih stvari ne zmoremo reševati sami. Potrebujemo druge ljudi, da nam pomagajo ozavestiti stvari, ki jih sami ne vidimo ali ne moremo videti. Lahko se obrneš na našo Žensko svetovalnico (št. in naslov sem ti posredovala v prejšnjem pismu), lahko pa te tudi napotimo h komu drugemu, ti posredujemo kakšne naslove. Svetovanje ali terapija je lahko koristna pomoč, ko sami ne najdemo izhoda iz lastnih težav. Razmisli kaj je tisto kar želiš, potrebuješ ti, kakšne so tvoje potrebe. Če boš še kaj potrebovala kar piši. Srečno,

Tatjana

Pozdravljeni,

kako zelo prav imate. Vse se resnicno vrti okoli hrane. Kot da bi to bilo edino v zivljenju. Pa vem, da ni. Kajti vcasih so me znale veseliti druge stvari. Sedaj me niti hranjenje (in bruhanje) vec ne. Je dobesedno nuja oz vsakodnevna ‘obveznost’.
Nenehno razmisljam, kje in kdaj se bo kaj jedlo, saj moram preracunati, kako se bom izmuznila na wc (ce sem s kom v druzbi).

Otopela custva? Pomeni, da prakticno ne cutim. Razen zalosti. Nic me ne more razveseliti, nobene iskrice ni v odnosu z drugimi ljudmi… Za veliko stvari mi je popolnoma ravno, vseeno. Po mestu hodim s solznimi ocmi. Vidim vesele ljudi in se mi zdijo bedni. Sprasujem se, kako je lahko zivljenje naenkrat tako zbledelo. Kje je navdih, kaj bistvo, kam je izginil dih zivljenja?

Kaj potrebujem? Nicesar..? Ko pa ni nicesar, kar bi me veselilo… Pocasi mi vse skupaj zacenja presedati, se hranjenje (in to je zadnje case bilo edino ‘veselje’) mi vec ne prinasa zadovoljstva – kaj torej preostane?

…To je samo par misli, dejstev, pomislekov, ki jih ne morem nikomur drugemu zaupati… In ze imam slab obcutek, da kradem vas cas.

Lep pozdrav

Živjo,

gotovo ti je težko razmišljati o vsem tem kar se ti dogaja in bi na nek način verjetno najraje vse pometla pod preprogo kot da tega problema ni – pa se ne da in ostaja takšen kot je. Praviš, da ti že vse preseda, tudi hranjenje – nekaj časa s hrano nadomeščaš vse kar potrebuješ, vendar si ugotovila, da ti to ni več dovolj, da potrebuješ več od tega. Ko boš pripravljena raziskovati sama sebe, ko ti bo res vsega dovolj, se boš lahko odločila kako naprej. Takrat se boš lahko odločila ali poiskati pomoč ali ne. Razmisli o tem. Želiš prenehati? Želiš čutiti – kaj je tisto kar ti brani, da bi čutila? Praviš, da ne čutiš ničesar-seveda, ko pa ne moreš čutiti. Hrano uporabljaš zato, da potlačiš svoja čustva, svoja razmišljanja, strahove. V tebi se veliko stvari dogaja, ki so skrite pod površino.
Kaj je tisto kar te je veselilo včasih? Kaj vse si rada počela? Kaj bi rada počela pa ti okupiranost s hrano trenutno ne da dovolj časa za to – si ga ne vzameš? Predstavljaj si kakšno bi bilo tvoje življenje brez motenj hranjenja. To je nekaj stvari v razmislek.

Pomembno je, da si poiščeš pomoč. Da se obrneš na nekoga, ki ti bo omogočil varen prostor za raziskovanje tvojih potreb, želja, čustev. Ne obupaj.

Tatjana

sportnica
saj ne vem kaj bi ti napisala in zakaj sploh pisem… ko sem brala tvoje pismo se mi je zazdelo kot da bi nasla “sorodno duso”. s to razliko da jaz lahko potisnem celo dlan v usta (oz v poziralnik), ampak vsen mi zelodec noce zmetat hrane ven. skoz mi gre po glavi sam to kaj bom jedla, kdaj bom jedla, kaj bom oblekla da ne bo vidt speha itd. to se vlece ze leto in pol in me je unicilo. popolnoma sm se izolirala od ljudi in kar je najhuje, nimam energije za studij. zivljenje mi polzi skoz prste, jaz pa se le naprej basem in si obljubljam da danes pa res zadnjic. oci mam cist prazne, lase mi izpadajo, koza vsa mozoljasta, zelodec boli za popizdit. drek, navadla sem se ze zivet s tem, zivet brez smisla. no ja, saj itak bo jutr bols.

Lp

Rada bi si našla prijateljico, ki bi mi krajšala čas (pa čeprav samo virtualno, s pogovori prek messengerja), saj se vsak dan znova “izmikam” prenajedanju in razmišljanju o hrani, zato bi rada pri tem neko pomoč, podporo, nekoga da me zamoti.Ker sama ne morem več.Vsak dan znova si rečem, da bom normalno jedla, a ne zdržim.Vse je super do nekje 17te ure, potem pa ne morem več in se nažrem – brez nažiranja ne zdržim dolgo, prenajedam se 4x do 5x na teden.Včasih sem bruhala, pred tem pa se še stradala, in sama res ne morem več se spravljati skupaj.Ker nimam motivacije, nimam volje, hrana mi je utreha.In za vsak, ko se počutim manjvredno, imam težave s samozavestjo in samopodobo, pojem ogromne količine hrane, potem pa se še presekiram.Če je kateri do pogovorov in ji ne bi bilo odveč se ukvarjati z mano, naj se oglasi pa se bova dogovorili za vzpostavitev kontakta.

Sicer pa, ko se nažiram, pojem okrog 3000 kcal, včasih še več… začnem z pitami, ki jih pojem ca. dobre pol kile, potem sladoled (en liter), piškoti, čokolado, dokler nisem tako polna da mi gre na bruhanje.In vedno se sovražim zaradi tega, ker ne morem nehati.Ko sem osamljena, žalostna, začasno vse reši hrana.Doma za moje težave ne vedo, vedo samo da sem “vedno” na dieti, prenajedam se pa na skrivaj, pa tudi če bi vedeli, ne bi imeli razumevanja, po njihovo so motnje hranjenja in podobne stvari samo muha razvajenih smrklj.Prenajedanje tudi pobere veliko od moje plače, ki jo služim s študentskim delom, saj za vsak, ko se prenajedam, zapravim ca. 15€ za hrano.To je toliko kot zaslužim v celem dnevu dela.Ampak v momentu, ko mi je težko, mi je vseeno, glavno mi je, da pridem do hrane.Kaj naj naredim? Kako si naj sama pomagam? Se prepričam da zmorem, in ne da popadem hrano kot sestradan kuža.

Nimam pravih prijateljic, nimam nikogar ki bi se mu zaupala, sram me je svojega nažiranja, nimam fanta.Osamljena in okupirana s hrano.K psihiatru nočem, ker ne vem, kako bi mi lahko pomagal.Osebnih stvari tujcu ne bi mogla razlagati.Zaradi neredne prehrane, epizod stradanja – bruhanja – prenajedanja in čisto zmešane prebave že 2 meseca nimam menstruacije (prej sem jo imela redno).Hrano sovražim ampak mi je kot droga, uživam, ko jem.Da bi preprečila prenajedanje ne pomagajo niti redni obroki, niti živila z nizkim GI.Ne znam niti več normalno jesti.Samopodobo in samozavest imam totalno na dnu.Res ne vem več, kaj naj naredim.V dveh tednih shujšam za 2 kilograma, potem pa imam “slab” teden in se nažiram kot nora, ter se zredim za 5 kilogramov.Jaz pa sem že na koncu z živci zaradi nihanj svoje teže.Ali obstajajo kakšne tablete, ki bi pomagale proti prenajedanju? Kakšni antidepresivi?

Živjo Tanja,

motnje hranjenja niso “muha razvajenih smrklj.” Motnje hranjenja so način izražanja stiske, ki se v človeku dogaja. Hrana je le zunanji dejavnik tega, kar se dogaja v notranjosti posameznika.

Sama si ugotovila že kar nekaj razlogov zakaj ne moreš reči ne hrani. Napisala si, da se zatečeš k hrani vsakič, kadar se počutiš manjvredno,da ti je hrana uteha, da ješ ko si osamljena,žalostna in to so pomembne ugotovitve. Namreč pri motnjah hranjenja je hrana tisto kar je vidno, pomembno je reševati stvari, ki so v ozadju – kaj v tebi povzroča občutke manjvrednosti, kdaj potrebuješ uteho? Pri čem še ti hrana pomaga? Kaj ti še daje? Ko ugotoviš to, je to dobro izhodišče za nadaljne delo. Potem lahko raziskuješ kako bi lahko ravnala drugače, drugače reševala svoje stiske kot s hrano.
Dobro je, če si poiščeš pomoč svetovalca, terapevta, podporne skupine, kjer boš lahko to raziskovala ob podpori drugih ljudi. Težko se je s tem spopadati čisto sam. Vendar je vprašanje – ali želiš prekiniti s tem? Si želiš pomagati?

vedeti moraš nekaj, da si le ti tista, ki se lahko odloči, da želiš nekaj spremeniti pri svojem življenju. Samo ti lahko sprejmeš odgovornost zase in ukrepaš. Samo sama lahko narediš da ti bo bolje.
Res je, da pomaga, ko se nekomu zaupamo, tisti trenutek nam je v olajšanje, da nas nekdo razume in to vsak človek rabi. S tem ni nič narobe. Podporo in razumevanje potrebujemo vsi. Problem nastane, ko prelagamo odgovornost za to, da nam bo bolje na druge – ali na čas, ko bomo vitkejši, ko se bo vse uredilo, če bi se spremenilo samo še to kar si želimo, pa bi bilo vse v redu. Odgovornost za to, da bo bolje prelagamo izven sebe. V resnici pa smo le mi sami tisti, ki lahko ukrepamo. In je težko začeti spremembe, ker so strašljive, vendar se vprašaj kako se počutiš pa sedaj?
Iz tvojega pisanja razberem, da ne preveč dobro in da s tem kar imaš sedaj tudi nisi zadovoljna. Razumem, da si utrujena od vsega tega. vsak bi bil. Res je, da ne veš kaj ti bo prihodnost prinesla. Pa to tudi ni pomembno. Pomembna je sedanjost, ta trenutek. Odloči se zase, za boljše življenje in začni delati na sebi. Poišči si pomoč. Super, če za začetek potrebuješ nekoga s katerim bi se dopisovala prek mejla. To je dobro. poišči pa tudi svetovalca, podporno skupino (Ženska svetovalnica začenja z njo septembra – več o tem si lahko prebereš na vrhu spiska sporočil) ali terapevta, ki ti bo pomagal v tem težkem obdobju. Kaj te ovira, ko praviš, da osebnih stvari tujcu ne bi mogla razlagati? kaj je razlog? Te je česa strah?

Praviš, da imaš nizko samopodobo. Si razmišljala, da bi se udeležila kakšne delavnice za izboljšanje samopodobe? Za začetek ti predlagam, da prebereš kakšno knjigo na to temo – npr. Čar samozavesti – avtor je Jeffers Susan, Življenje je tvoje – Luise Hay, pa še kakšno ti lahko predlagam, če boš želela. Ena izmed delavnic, kjer lahko kar nekaj izveš o sebi in o izboljšanju svoje podobe je tudi Trening asertivnosti. Če pobrskaš po netu boš našla organizacije, kjer ga izvajajo. pri nas ga trenutno letos več ne bomo.

Gotovo je strašljivo začeti. Toda nekaj vedi. Če ne boš začela, se ne bo nič premaknilo. Premaknilo se bo takrat, ko boš ti želela in nič prej. To je težko, vendar ne dovoli, da te strah prevlada in da ostaneš tu kjer si sedaj. Bori se zase.

Samo uvajanje rednih obrokov pri zmanjšanju prenajedanja ti ne bo pomagalo. Je pa dober začetek. vendar je poleg rednih obrokov potrebno pogledati v kakšnih situacijah se pojavi potreba po prenajedanju? Potrebno je najti druge načine reševanja problemov kot s hrano. Problemi so vedno prisotni, celo življenje se srečujemo s težavami, ovirami – važno je, da najdeš drugačno “orodje” za reševanje teh težav kot hrano. potrebno je oboje skupaj (redni obroki, reševanje težav na drug način kot s hrano). Za to je dobro, da poiščeš nekoga, ki ti bo pri tem pomagal.
Lahko se obrneš tudi na nas – [email protected] in ti bomo predstavili oblike pomoči pa tudi organizacije na katere se lahko obrneš, če bi to želela.

Kar pogumno.

Lep pozdrav,

tatjana

Pozdravljena tanja_17!

Prosila bi, da mi napišeš svoj elektronski naslov. Rada bi “poklepetala” s teboj.

LP