Pozdravljeni.

Stara sem 22 let. S fantom sva bila skupaj 3 leta in pol. 7 let je starejši od mene. A razlike v letih ni bilo opaziti ne jaz ne on je nisva čutila. Imela sva krasno zvezo, ko sem se zaljubila je bilo kot v pravljici, bila sem ljubljena, kaj takega nisem še nikoli čutila, nisem mogla jesti, spati, enostavno bila sem zaljubljena do ušes. Tekom veze se je moja ljubezen do njega le še stopnjevala. Seveda so metuljčki v trebuhu sčasoma popustili, jedla in spala sem normalno 🙂 Sva se tudi kregala, kar je normalno za vsako vezo ampak sva vedno našla rešitev.

Proti koncu veze sva se odločila za pavzo. Trajala je 2 meseca. Ta pavza je pomenila več časa za prijatelje. Nisva videvala drugih, še vedno sva spala skupaj in počela stvari kot prej le da sva se posvetila tudi prijateljem (predvsem sem si to želela jaz ker, ko on ni imel časa zame in sem hotela iti s prijateljicami na kavo sem opazila da sem ostala brez prijateljev, ker sem se podzavestno posvetila samo njemu) tudi glede čustev sva se ustrašla da sva se tekom časa ”ohladila”, zato je bila pavza neka preizkušnja da vidiva in spoznava če se še ljubiva.

Ko sva imela pogovor da zaključiva pavzo, sva se odločila da nadaljujeva. V tem času sem spoznala da se nisem ohladila ampak le navadila na njega, enako je rekel tudi on. In resnično povedano me je ta pavza dobesedno ubijala proti koncu ker sem ga začela preveč pogrešat. Pogovor o koncu pavze sva imela v petek, v soboto pa je imel njegov prijatelj in prijateljev brat fešto za rojstni dan. Vikend je bil čaroben, kot bi se na novo zaljubila. Skupaj sva odšla na fešto, vedela sva da se bova napila (jaz sploh ker sem hotla proslavit da ga mam spet 100% ob sebi in da je blo končno konec te pavze) zato sva se prej zmenila da se ne poljubljava ko sva pijana ker to ne zgleda nikak (ker sva to vedno počela).

Fešte se spomnem bolj malo. Naj še omenim to da imam problem s pitjem že od nekdaj, nimam meje, če pijem pijem vedno do konca(koma). No na fešti sem ogromno spila, vmes sem kadila še travo in potem naprej pila od žganja, vina, kar je bilo. On pa je zakomiru in zaspal.

Naslednji dan pa sva zvedela kaj se je dogajalo na fešti. Jaz naj bi se poljubljala z drugim. on tega ni videl, ker je spal. Še preden sva to zvedela je vedu da imam pol večera v temi. Ne morem dojet da sem nardila kaj takega, ne morem, ljubim ga in pomeni mi cel svet. Rečejo in vino veritas. Ja se strinjam, ampak ne v mojem primeru. So dve meje pijanosti ena je in vino veritas, druga pa je biti koma pijan da za sebe ne veš. Ker ko sem koma pijana govorim nesmisle počenjam stvari ki jih trezna nikoli ne bi in ki so daleč od moje podzavesti. Postanem žival, ne razmišljam…

Odločil se je prekiniti najino zvezo. Sedaj je 1 mesec odkar sva končala. Vendar se še videvama. Sam pravi da me ima preveč rad da bi videl da bi mi spodletelo na faxu, ker sem si res želela pridit tja. Da bova prijatelja še naprej ampak zveze ne misli nadaljevat. Sem ga prosila, naj premisli a je rekel da si ne bo. Porušil se mi je svet. Ne funcioniram normalno, na faxu sem imela glavne kolokvije sedaj vendar sem vse padla, hodim k psihologu, ne jem redno, tuširam se 1x tedensko, ne vidim smisla v ničemer, imam tudi samomorilska mišljenja. In najhujš od vsega še vedno upam… In dokler bom upala ne bom prebolela. Imam 1 prijateljico 1 osebo kateri se lahko zjočem in izpovem (in potem se vprašam čemu pavza, ko so zvedeli kaj je bilo so me vsi prijatelji zapustili). On je doma iz sosednje vasi, vse me spominja nanj, VSE! V prsih me tišči, čutim le bolečino. Odkar sva končala nisem pila ne kadila, čeprov bi mi mogoč blo momentalno bolje da bi pozabila malo, ampak sem se odločila da dam alkohol stran, ne bom rekla da ne bom več nikoli pila, ker verjetno bom, ampak dokler nimam meje rajši ne pijem. Skos premlevam in premlevam o tem, strah me je zaspati ker ga vsak večer sanjam, ponoči se zbujam in že tak ne spim veliko. Prav zmantrana sem čeprav ne delam nič fizično napornega. Enostavno se počutim kot rastlina. In živim le za trenutke ko pride na obisk. In če res moram kako naj prebolim? Je še upanje? Kako naj pridobim nazaj zaupanje? Ne vem več kaj narediti, kaj naj sama s seboj…

Draga “teja 55”,

v vašem pismu je prav čutiti bolečino ob prekinjenem razmerju in vsemu kar se vam ob tem dogaja v vašem življenju. Tisto kar me je najbolj zaskbelo v vašem pismu pa ni prekinitev samega razmerja, ampak odvisnost od razmerja. Možno je tudi, da je ta odvisnost le z vaše strani. Znaki tega so prav v vašem depresivnem razpoloženju, ki ga opisujete – ne jeste redno, ne skrbite dovolj pogosto za osebno higieno, ne morete se učiti…

Sprašujete se “In če res moram kako naj prebolim? Je še upanje? Kako naj pridobim nazaj zaupanje? Ne vem več kaj narediti, kaj naj sama s seboj…”. Seveda je možno preboleti prekinjeno zvezo oz. bivšega partnerja, le vi morate biti pripravljeni na to da ga “spustite” iz svojega sveta, da se odrečete temu kar je BILO (in česar NI VEČ). To je PRETEKLOST. Tukaj mislim predvsem na odrekanje v vaših mislih, da sprejmete to sami pri sebi. Verjamem, da vam je to težko sprejeti in zato se najbrž možno “oklepate” spominov nanj in na vajino zvezo in tega ne želite “izpustiti”. Osebe, ki ne morejo sprejeti izgubo partnerja ali koga drugega se tako pogosto zatečejo v zanikanje le tega (in upanju da se bo npr. vrnil) in takrat je nemogoče preboleti. V tem primeru pride le do konstantnega nerazpoloženje in tudi depresivnosti. Najprej je treba SPREJETI to, da vas je fant zapustil in da je zato zveza končana in ne upati več v le to in šele nato lahko začnete prebolevati. Prebolevanje in zmanjšanje bolečine pa ne bosta prišla kar sama od sebe, tudi za to se je treba potruditi. Vprašanje je le ali ste na to pripravljeni ali ne.

Omenjate tudi izgubo zaupanja. Katero zaupanje ste izgubili? Zaupanje do moških, do zveze ali celo do življenja in sveta?

Zelo me veseli, da ste poiskali pomoč pri psihologinji. Zaupajte ji kako zelo vam je težko. Mogoče potrebujete tudi bolj pogoste seanse na začetku, dokler ste brez volje do življenja.

Želim vam, da začnete s poslavljenjem od pretekle zveze, s čemer lahko pridobite novo veselje do življenja in ljubezen do same sebe.

Lepo vas pozdravljam,

Elena Kecman transakcijska analitičarka - svetovalka E-pošta: [email protected]

Sama si kriva, sedaj pa prevzemi odgovornost. Pa smešne izgovore imaš. Sory tako pač je. Človek ki ima nekoga zelo rad bo storil vse, da ga ne bo prevaral.

Nisem še pripravljena preboleti, ne morem. Čeprav vem da bom nekako morala. Ko se vidiva je tako hladen, pogovor večino vodim jaz in včasih dobesedno vlečem stvari z njega, kako je v službi, kako so njegovi doma. Tekom pogovora pove kakšno stvar na temo o kateri se pogovarjava a bolj redko, s tem mi daje vedit da je resnično konec. Imam občutek kot da mu je vseeno, da je že prebolel, obnaša se hladno in na trenutke kot da je vse v najlepšem redu, se nasmeji. Vem da gre življenje dalje, ampak očitno le za njega. On ima prijatelje, službo, hobije in se lažje zamoti. Jaz nimam hobijev, prijateljev in večina časa preživim sama s seboj. Ne paše mi družbe, le njega rada vidim, iz hiše nisem šla že 1 mesec (ko sem doma, v ljubljani kjer študiram pa tudi ne hodim redno na fax in sem zaprta v sobi). Dneve preživljam za računalnikom in upam da bo prišel na facebook ali gmail. Obupano vem, a ne morem drugač, nočem.

Problem pa je še najina skupna prijateljica. Spoznala sem jo preko njega. Ujele sva se, hodile na kavo si zaupale do neke meje. Po vseh teh dogodkih mu je šla govorit stvari, ki so neresnične, če so pa že bile je pa zraven še toliko dodala, da je vse skupaj izpadlo res podlo. To mi je priznal sam da mu je ona to govorila. Še dodaten šok in nož v srce. In dokler ga bodo prijatelji ‘napihovali s takimi stvarmi, si ne bom pridobila njegovega zaupanja nazaj. On je izgubil zaupanje vame, kot je rekel, jaz pa sem ga izgubila do vseh, prijateljev, moških, življenja in sveta! Ne vidim več smisla v ničemur. Pustila sem pijačo, rada bi mu dokazala, da lahko brez nje, a se mi zdi da tega sploh ne opazi.

Rada bi le da se mi odpre, mi pove svoje občutke, čustva, se pogovarja z mano. Ker sem pripravljena narediti karkoli da bi bila nazaj skupaj, KARKOLI! Nikoli prej nisem varala, tudi na misel mi ni prišlo. Stalo me je to da sem hotela proslaviti ker sva končno razčistila med sabo. Še vedno ne dojemam najbolje vsega, rada bi ga le ob sebi spet imela! Upanje umre zadnje, kajne? Vsaj tako pravijo…

Draga Teja, praktično si sama že v naslovu odgovorila na svoje probleme. Prvo in osnovno: nehaj piti alkohola, kar pomeni nikoli več v življenju niti kapljice!

Tebi alkohol očitno ni prinesel in NE BO ti prinesel nič dobrega v življenju. Če boš nadaljevala boš imela še več takšnih slabih izkušenj za sabo. To s fantom je dosti močno opozorilo kaj lahko izgubiš zaradi vinjenosti. Zdaj si še mlada in imaš priložnost, da se pravočasno odločiš. Za pravo ali napačno smer.

Vsak bi se ustrašil na mestu tvojega fanta. Moraš mu pojasniti in ponuditi prihodnost brez tvojih komatoznih stanj. Drugače mislim, da ne bo šlo. Ne z njim, ne s kakšnim drugim.

Vendar če si pijana  sigurno neveš kaj delaš   zato ti povem če si se poljubila z drugim fantom   kako je morel tvoj fant   vedeti če je že spal   .

Sicer   če imaš svojega fanta rada  se je treba pogovorit   .

Jast sem tudi doživel marsi kaj pa nisem delal panike    kakor jo dela voj fant   .

New Report

Close