Varanje kako naprej
Razlike med moskim in zensko so tudi kulturolosko pogojene. V nasi (zahodni) druzbi se spodbuja mosko moc, odlocnost, individualizacija, tekmovanje, akcijo, zenske “se pripravlja” na urejanje doma, skrb za gospodinjstvo, cenjene lastnosti so umirjenost, povezovanje z drugimi, zadrzevanje custev, odpuscanje drugim, neznost…
To bi lahko bil odgovor na to, zakaj moskim lazje odpustimo prevaro kot zenskam. Marsikateri starejsi recejo, to je v moski naravi.
Tole že lep čas ne drži več. Ženska, ki se poda na profesionalno pot, sicer predvideno izključno za moške, je danes čislana in opevana v vseh medijih. Moškega, ki se odloči, da bo gospodinjec pa večinoma čaka zasmehovanje.
Drži pa da je ostalo nekaj zgodovinskih steteotipov, ki jih predvsem ženski del populacije s pridom izkorišča.
Ravno zato me očara čisto navadna ženska, nepobarvana in nebaličena, ki razume, da smo si različni in morda zna to celo vplesti v produktiven odnos.
Pozdravljena,
Kot prvo, čisto prav da si napisala, čestitke že za to! Stvari vse prevečkrat pometamo pod preprogo, iz zgodovine pa vemo kaj nam to prinese.
V splošnem so ti že vse povedali predhodniki in se z njimi po večini tudi strinjam.
Predlagam ti, da se najprej iskreno pogovoriš sama s sabo oz. z nekom (ki ni tvoj mož) o sami sebi. Si pri tem pošteno odgovoriš na bistvena vprašanja in daš tudi sebi nekaj časa (hobiji, druženje, delo, otroci …). To lahko traja nekaj časa, odvisno od osebe, vseeno bi pa rekel da vsaj 4 do 12 mesecev. Kaj in kako boš v vmesnem času z možem, to se je pa dobro predhodno dogovoriti. Seveda bosta morala v vmesnem obdobju sodelovati, vseeno pa lahko za vmesno obdobje določita nek režim, tudi glede intimnosti, saj nas tukaj velikokrat intima/strast zaslepita, to pa ne dolgi rok ni nič dobrega.
Po tem vmesnem obdobju in če boš še vedno videla, da greš lahko preko te sramote (varanja) skupaj z možem, se pa začne vajino obdobje kjer se bosta pogovorila, sodelovala in kot je že nekdo rekel morda nazaj vzpostavila zaupanje.
Obsojanje in napadanje moža ti vsekakor močno odsvetujem, ker te bo le še dodatno oslabilo, pa čeprav se lahko zgodi (kot to današnji moški v praksi počne), da se bo mož upognil in prilagodil. Takšna zmaga je bolj pirova in ti na dolgi rok nikakor ne bo pomagala.
In še to. Iskreno si odgovori ali si dovolj močna, da se z dano situacijo soočiš. Ključ je namreč v tem, da bo v prvi vrsti tebi dobro, to ti naj bo cilj.
To je sicer teorija, v praksi pa vidimo kaj imamo varanja, podtikanja, laži, nezaupanja, pa še bi se našlo. Nekako je tako, pomoč boš v prvi vrsti morala poiskati sama, ali boš to delala solo, ali ob strokovni pomoči, prijatelji, družina, je pa seveda tvoja izbira, ki naj temelji predvsem na tem, da si iskrena sama do sebe in že v naprej veš kaj bi ti lahko najbolje pomagalo.
In še to. Bližnjic in lahkih poti tukaj ni, je samo neznano, tega se pa nikakor ne bati.
Samo pogumno naprej, pa srečno!
Nisem pravi naslov za nasvete. Pa vendar se sam pobiram po prevari partnerke. Varala me je dve leti, Sexualno leto in pol. Čutim tvojo bolečino…. Tri mesece mineva od kar sem zvedel za prevaro.
Kaj delam da preživim, hmmm prvi mesec sem bil v bolniški, berem knjige. Predvsem knjiga od Veronike Sales – NEZVESTOBA mi je odprla malo oči. V zvezi sva 14.let
Kako se bo najina zveza odvila še sam ne vem…. Trudima se a me po treh mesecih še vedno boli kot vrag.
Praviš, da ne veš kako naprej in da imaš polno glavo…
Še malo brskaj po sebi…. V tvojem prispevku nič ne zasledim o tem, ali si jezna, užaljena, kako se počutiš, mu verjameš?
No sedaj si nekaj napisala.
Si v težki situaciji. Hm, pomoje boš lahko stvari rešila, ko boš bolj jasno čutila in pred tem seveda predelala vsaj nekaj stvari pri sebi. Preko noči pa ne bo nič in tudi tebi se ti ni treba odločiti preko noči. Je pa tako, da pomoje taka prevara lahko povzroča prebujanje iz kakih mor, še leta po tem…
Moji občutki, sram me je priznati, da ga imam še rada in da si želim ostati z njim. Ne razumem sama sebe 2 leti mi je lagal, obračal moje besede, z drugo osebo se zbliževal in prihajal domov kot , da je vse normalno. Ne morem reč i da ga sovražim, vendar vsa ta njegova dejanja so pokvarjena…..ne verjamem, da ti lahko delaš osebi,ki jo imaš kao rad. Bojim se če ostaneva skupaj, da ne bom mogla preko tega. Ja res vzroki so bili tudi na moji strani, doma ni dobil vsega potrebnega….vendar po drugi strani tudi jaz nisem dobila pa si nisem našla ljubimca. Vsa njegova dejanja od mojega razkritja so cool, zdi se mi da sanjam, vendar a bi ostalo tako? Čutim da mu je žal,…in da hoče popraviti vendar ali mu lahko verjamem, da je to res? Ali lahko verjamem resnicno , da ne čuti nič do nje kot govori? On mi govori, saga ne obsojamo na podlagi preteklih dejanj, temveč na osnovi dejanj ,ki jih dela po razkritju in resničnemu namenu, da se želi spremeniti in kolikor se, da popraviti ter izgraditi naš odnos na novo?
po dveh letih seksa se vsaka veza iztroši in gotovo se je že naveličal, tako kot tebe prej. Če si se odločila, da boš ostala z njim, potem nehaj travmirat in se cmizdrit, ampak uživaj v njegovi krivdi in naj kar lepo pleše kot boš ti hotela. Bianco menice zaupanja ne bo imel nikoli več in tega se naj kar zaveda. Ne pusti mu, da nate prevali krivdo za svoje kurbanje. zakon pač ni samopostrežna trgovina, kjer greš iskat drugam, česar doma ne dobiš. Če si se že odločila, d ostaneš z njim, ostani zato, ker ti je fajn, ne zato, da boš lahko do smrti trpela ob misli na njegovo kurbanje.
Nekaj je prevara, nekaj pa dvojno življenje kar 2 leti. Ženska ne se pustiti, a veš kaj sta 2 leti, to bi lahko že otroka dobil in ga v temu času vzgajal. Gre za moteno osebo, nima stika s realnostjo, s tabo, resničnim življenjem. Kaj boš s takim moškim? 2 leti življenja si že zapravila za njega, naj to ne bo še novih žnj let
Mislim, da je to sila logično, vendar vseeno…ženske ste/so raje “komot”, dokler so finančno oz. materialno preskrbljene in se v svojem okolišu dokaj dobro počutijo, potem tega koraka seveda ne bodo naredile, ker to pomeni xy število dodatnih skrbi, ki jih seveda nočejo, zato požrejo ponos, samo da ostane mirna plovba. Moški pa seveda težje požrejo/mo ponos in se tudi veliko lažje znajdemo v čolnu “one man band”… Verjamem pa, da je kar nekaj takih, ki samo čakajo na “spodrsljaj” svojega “izbranca”, da imajo potem zeleno luč in naredijo isto, a brez slabe vesti, ker redki so tisti, pri katerih ta sladka misel pregrehe ne domuje… “Monogamija” ni v skladu s človeško naravo, pomnite, ljudje božji.