Varanje in ljubezen
Lepo prosim še za razjasnitev pojmov oz. definicijo ljubezni…enako kot ste opisali že marsikaj pri varanju.
Spodaj ste eni rekli, da je možno ljubiti dva. Ne vem, če mešam ljubezen in odnos, a mene so učili, da so temeljne sestavine ljubezni spoštovanje, zaupanje, bližina, poznavanje drug drugega, pripadnost, občutek sprejetosti, zaželjenosti,…da če tega ni, gre za enosmerno cesto, sanjarjenje. Torej, če si dva nista blizu, se ne poznata….ker eden vara..
ne more iti za ljubezen, ker ljubiš nekoga drugega, nekoga, ki se pretvarja da je nekaj, je pa v bistvu čisto nekaj drugega, .. tega človeka ne poznaš, ne deliš z njim iste poti, ker on hodi še eno pot z nekom drugim…
kje je napaka v moji enačbi, da se vam izide, meni pa ne, prosim?
Moj post temelji na izkušnji in ne vsebuje nobene teorije.
Ljubiš, spoštuješ, zaupaš, ustvariš bližino, se sprejemaš in si želiš lahko dve osebi in obe osebi ti lahko to vračata. Verjetno ne, ko si mlad, brez izkušenj in sprejemaš neke družbene norme nekritično. Ko pa o njih začneš razmišljati, ko prisluhneš svojim občutkom spoznaš, da je to mogoče.
Zakaj misliš, da se dva ne poznata, ker en vara. Zdi se mi, da mi tu ljubezen enačimo s posesivnostjo, kar je moje, je moje in od nikogar drugega. To je razumljivo, ker za tem stoji strah pred izgubo. Vendar, če to analiziraš, si odgovoriš na vprašanja, ki se ti ob prevari ali varanju porajajo čisto iskreno (in odmisliš vse moralno etične norme), prideš do nekaterih ugotovitev. In sicer:
– lahko ljubiš dve osebi in obe osrečuješ, v primeru varanja vsako na svoj način
– ljubezen ni količinsko omejena, več ko jo prejemaš, več jo oddajaš in je zato, da jo daješ drugemu ni potrebno odtegovati prvemu, seveda ob pogoju, da je domač odnos ljubeč
– ker je v vsakemu nek notranji “pra strah”, da ostanemo sami, si tisti prevarani zatiskajo oči oziroma, dokler doma dobijo dovolj iskrene pozornosti in drugih nežnosti in se v odnosu še vedno počutijo varne, jih ta problem pač ne tangira.
Problem varanja in vseh moralnih sodb, pa tudi bolečine ob prevaranosti je v tem, da se kot pijanec plota držimo ali se sklicujemo na tisto, kar so nas učili starši, prijatelji, družina in to kar vidimo v družinah navzven. Morala tudi ima svoj namen: ohraniti osnovno družbeno celico: družino in poskrbeti za mladiče. Sicer pa, monogamija med moškim in žensko ni nekaj, kar nam je prirojeno temveč pridobljeno skozi moralo.
Čas bi bil, da bi začeli tudi o morali in etiki v povezavi z odnosom ramišljati samostojno, tudi nekoliko kritično in sprejemati življenje tako kot je. Ponovno poudarjam, ne propagiram varanja, še zdaleč ne, ni zdrav za vse odnose ali bolje rečeno, varanje se obrestuje samo redkim parom. Pa vendarle, zaradi manj obsojajočega odnosa družbe bi prevarani lažje prenesli in predelali bolečino, ne pa da se morajo ukvarjati še z izgubo dostojanstva v svojem okolju.
Žal pa razumemo druge le, če stopimo v njihove čevlje.
V bistvu bi lahko rekla, da ste že sami lepo opisali definicijo. Dodala pa bi, da so pri vsem tem močno prisotne čustvene potrebe. Te potrebe pa lahko najdeš pri dveh osebah – pri eni nekatere pri drugi druge. Zato tudi ljubiš svako osebo na drugačen način in druge lastnosti, ki ti jih ena ali druga oseba ne more dati.
Seveda na osebni ravni pa je ali si želiš imeti vse in, ket tega ne moremo dobiti nikjer pri eni osebi iščeš to še drugje….
Hvala za odgovor!
Če prav razumem je v smislu zadovoljevanja svojih potreb, tega kar čuti ena oseba do druge, drugih dveh, treh….ima torej neke občutke iz katerih zadovoljuje svoje čustvene potrebe.
Sprašujem, če jih res zadovoljuje. Glavna točka je ljubezen. Pater Gostečnik govori o občutku zaželjenosti, sprejetosti, pripadnosti…
če te občutke imamo, so naše potrebe zadovoljene, lahko govorimo o ljubezni, ker nam je le ta vračana, ker ljubimo in smo ljubljeni…pri varanju občutka sprejetosti, potrebe po sprejetosti,…malo mešam pojme..vem..a upam da razumete…sprejetosti ne more biti, ker te partner ne sprejema takšnega kot si, ker te sploh ne pozna. Enosmerna cesta torej in to ni ljubezen, temveč sanjarjenje. To so po moje umetni občutki, nepravi, ne more iti za ljubezen, ne? Za ljubezen gre lahko le pri ljubimcu, ki jo pozna in ve, kakšna je, ne?
Če gre za odnos, zvezo, s papirji ali brez, se smatra v naši družbi, da sta si dva zvesta. Isto kot plačaš v trgovini kupljeno. Narava partnerskega odnosa je torej pogojena s tem. V trgovini se seveda lahko zmeniš in ti dajo kaj na kredo. Isto se moraš o nemonogamnosti, zadovoljevanju potreb izven zakona…in vseh tistih prednostih, ki jih omenjaš, dogovoriti s partnerjem, .. in glej ga zlomka..naenkrat dobimo dogovor, kredo in ne krajo, odprt zakon in ne varanja..pazi besede…nekaj je družbeno sprejemljivo, nesankcionirano…ker gre za dogovor med dvema voljnima osveščenima človekoma, vse drugo je čisti kriminal….v moralnem smislu seveda, iz kazenskega zakonika so varanje umaknili.:-) Ful bi rada, da bi si ljudje upali govoriti naglas, da bi se ozavestili, da bi znali živeti,…da ne bi bilo več travm za otroke, prevarane partnerje…
reci ti meni..a tvoj partner ve, kaj misliš o varanju, monogamnosti,..mu upaš dat prebrat napisano?
Glede posesivnosti še…posesivnost je, ko si eden lasti drugega, ne gre za zdrav odnos…vsak pa ima pravico, da je v odnosu varen, sprejet, da pripada,…da njegov partner spoštuje nepisan dogovor, da gre za monogamno zvezo. Seveda se partnerja, kjer en vara, ne poznata. Zadnjič sem se po seksu z nekom razjokala, tako ganjena sem bila, tako lepo sva se ljubila….če misliš, da moraš vedeti za partnerja kje dela in če nosi čiste gate, to še ni poznavanje..poznavanje je to, da veš, kako ta človek živi, kaj čuti, s kom vse čuti isto kot s tabo..in smo spet na začetku: če te partner ne pozna, te ne ljubi….in ti ne ljubiš njega. Lahko bi še nalagala in nalagala…ne bom…ljubezen, kjer enega ne poznaš, je enosmerna cesta, sanjarjenje. Oh kako ljubim Georga Cloneyaaaaa mmmm:-)
Ljubezen varanja ne pozna.
Ljubezen varanja ne potrebuje.
Ljubezen se ne skriva v varanju.
Ljubezen bližnjemu ne napravlja hudega.
Egoizem pa vse to z lahkoto naredi in to celo pod krinko ljubezni.
Ker smo prave ljubezni lačni in nekateri celo tako shirani,da jo vidijo in čutijo celo v egoizmu ali pa si jo na bilokak način/varanje in ceno/ločitve prizadevajo dobiti.
Dveh oseb ne moreš ljubiti, še manj osrečiti.
Kot je nekdo napisal- ko se med dvema osebama ne moreš odločiti katera je prava, pusti obe, ker nobena ni prava. Poišči tretjo, pravo in ne bo potrebe po še nekom.
Kaj je večje zlo?
Kaj bolj fer?
Kaj (večja) ljubezen?
Spoštovanje?
Se raziti ali varati?
Po moje pa imate vsi prav…ker kot pravi ga. Seles, je seveda možno in se dogaja, da človek ljubi dve osebi…bi pa jaz to opredelila tako:
Lahko gre za ljubezen do dveh, vendar, če so s temi čustvi vsi trije seznanjeni, če ne, gre za varanje (nekoga) pa naj še tako obračamo.
Varanje je vse, pri čemer imamo slabo vest ali vemo, da nam ljubljena oseba tega ne bi bila zmožna odpustiti….
Torej, ko sanjarimo, pa rečemo : ljubim Georgea Cloonyea…to po moje ni varanje, ker nam tudi partner (če je kolikor toliko razumen) ne bo zameril, ker ve, da gre za fantaziranje in ne čustva….
Drugo je, če rečem: joj, kako ljubim Janeza Novaka in tudi on mi je to rekel, amopak varam pa ne, ker nisva sexala….ta primer pa bi bil že bolj zahteven…mar ne?:)
LP
Mirella, ne gre vedno za to, da partner mora biti s prevaro seznanjen. Vaša prepričanja temeljijo na razmišljanju, moja na izkušnjah.
Osebno jaz, niti moj mož o prevari drug drugena ne želiva vedeti, dokler so najina čustva nespremenjena. Če dobiva ves čas dovolj pozornosti, občutka pripadnosti, ljubljenosti…
Zakaj tako? Ko sva imela v mladih letih kreš na račun prevare, sva se o tem pogovarjala veliko, dolgo, široko in zelo poglobljeno, predvsem pa iskreno. Ni bilo nekih puhlih obljub, ampak dogovor, ki je izhjajal in globoke ranjenosti, razkritih strahovih in ljubezni na obeh straneh. Če se kdorkoli zaljubi v drugega in ostanejo čustva do naju nespremenjena, se o tem ne obveščava. Z diskretnostjo izražava tudi spoštovanje drug do drugega. Od tega je že dvajest let in za moža ne vem ali je bil v tem času kdaj nezvest ali ne, nikoli nisem niti malo podvomila, pa se tudi spraševala nisem nikoli, ker sem s tistim, kar mi nudi v čustvenem smislu in na splošno z razmerami doma popolnoma zadovoljna, varna, ljubljena. Niti nimam občutka, da bi on zaznal mojo prevaro, ki je trajala kar nekaj časa. Nobenega dvoma nikoli ni izrazil. Če pa si je v tem času mož polepšal življenje s kakšno vmesno ljubeznijo, mu samo privoščim srečo!
Drugi del dogovora pa je bil, da če kdo ugotovi, da bi bila ljubezen z ljubimcem/ljubimko močnejša in bi se kazalo željo ustvariti z njim/njo novo življenje, bi se o tem spet poglobljeno pogovorila. Toda, ker ni bilo ne prvega, ni bilo niti drugega.
Zagotovo pa ne dvomim v to, da si bova nekoč, ko bova “dovolj stara” in se ne bova v primeru prevare več počutila ogrožena, izpovedala vse.
Pa tudi v to sem prepričana, da bi v primeru razkrite prevare drug drugemu odpustila, se razumela, čeprav bi bilo boleče.