Takole je danes, po več kot 25 letih.

Srečno poročen 23 let, oče že skoraj dveh odrasli otrok, poslovno srednje uspešen, nasploh vse v redu. In predvsem zvest.
Ampak nekoč prevaran in tega nikoli ne pozabiš.

Prevaran sicer ne od žene, katero imam zelo rad in živiva lepo zakonsko življenje. Prevaran še kot fant v zvezi, ki je trajala več kot 4 leta. Grdo prevaran, vsaj s štirimi različnimi po večkrat, pa zame ni nič zmanjkalo, preden sem se zvedel, kaj se mi dogaja. Še danes se spomnim, kako je bolelo. Edino, kar sem vedel, nekako nagonsko, prekiniti 100%, ni oproščanja.

Tisti trenutek sem bil popolnoma na tleh. Zgubil sem se, pustil fax in ga nikoli dokončal, kakšno leto iskal tolažbo v popivanju, pa kockanju, se zapletal z vsako žensko, če se je le dalo, še najraje vezano. Verjetno iz nekakšnega maščevanja. Nasploh, po vasi so govorili, iz tega fanta nič ne bo, pa tako priden kje bil.

Potem pa “klik” v glavi, odrezal stare navade, se preselil in se zakopal v delo. Ko je naneslo, zastavil novo zvezo. In je šlo in gre še vedno.
To je edina rešitev, po mojih izkušnjah, za vsakega prevaranega. Kompromisov ni!

No, kot sem zapisal, da sem vezo prekinil 100%, čeprav je jokala in obljubljala, da ne bo nikoli več,da bova skupaj srečna, da ji je žal…, je to pomenilo, da je nisem nikdar več poklical ali probal poiskati, da še danes ne vem, kje živi, kaj dela, je srečna, ima družino ipd.
Je pa res, da sem jo pred približno 15 leti povsem naključno srečal in kot se spodobi, sem jo povabil na čvek. Mešani občutki, spet se je vrnila tista bolečina, pa tudi simpatija, pa vsi lepi spomini. Po pol ure sem ji zaželel srečo in se poslovil. Nič je nisem spraševal, kako si je uredila življenje, pa na njena vprašanja, kako sem jaz, sem odgovarjal samo, da je vse v redu. Nobenih podrobnosti, te nič ne briga sem si mislil. Ona bi več, tudi solze je potočila. Mene pa je odgnala misel, da je to oseba, ki mi je povzročila največjo bolečino v življenju, ki je neko obdobje mojega življenja tako grdo zaznamovala.

Ne dolgo nazaj pa sem srečal njeno mamo. To pa me je res prizadelo. Rekla je, da velikokrat pomisli name, da me po vseh teh letih ne more pozabiti, da le kaj je njena hči mislila, da bi bilo lahko vse veliko lepše, pa ni. No, tu sem jo ustavil, enostavno nisem želel nič vedeti o nekom, ki mi je bil drag, a mi povzročil tolikšno bolečino, bolečino za vse življenje.
Res prijetno sva klepetala še kar nekaj časa, kot stara znanca, ko pa sva se poslavljala pa je rekla: ” Vesela sem, da sem te srečala in da si dobro, kljub bolečini, ki ti jo je prizadejala naša. Še naprej veliko sreče, moj nesojeni zet.”.

Tisti trenutek sem ugotovil, da sem končno premagal to bolečino prevaranega, da lahko o tem kaj napišem in da bo moja izkušnja mogoče komu v pomoč.

Vsi, ki pa varate, pa vedite, da boste nekoga , ki vas ima rad, prizadeli za mnoga, mnoga let.
Pa četudi vam oprosti, pozabi nikoli. Pa še to, rado se zgodi, da varanje, razen nekaj minut, ne prinese osebne sreče.

Lep pozdrav!

Popolnoma se strinjam z zgoraj napisanim…. Tudi sama sem po 28 letih končala zvezo, zaradi varanja. Preko prvega varanja pred 20 leti, z isto osebo, sem nekako še lahko šla, saj sta bila moja otroka mala in ju nisem hotela odtegniti od očeta. Danes se je varanje ponovilo, z isto osebo in traja že skoraj dve leti – otroka sta odrasla in mi ni bilo težko oditi. In res je, pozabila nisem nikoli, še manj odpustila – morda samo z besedami, vseskozi pa je bilo dejanje mojega moćža nekje v moji podzavesti, zato ni bilo težko narediti koraka v samostojnost. Ampak boli, zelo boli, ko se sprašujem, zakaj raqvno jaz? Zakaj mi ni uspelo? Morda pa bo čas zacelil rane in bom nekoč prišla do spoznanj, zakaj ravno jaz ….

Pripombo bi dal le na zadnji odstavek: sploh ni nujno, da je prevarani tisti, ki ima/je imel varajočega rad. Morda že, vendar rad kot – kaj? Ampak potem se že pojavi vprašanje kdo je tisti, ki je (pre)varal prvi.

ja tudi jaz sem nažalost dal to skozi… =( mislil sem da me ima rada in da se meni to ne more zgoditi.

25let kasneje: ne poznam te pa sem kljub temu ponosna nate. Bi blo fajn, če bi bilo še veliko takih kot si ti! Drugi, ki nimamo toliko hrbtenice tavamo v temi in iščemo izgovore, da ostajamo z varajočim partnerjem in trpimo….
Ko bi še pri meni nagonska reakcija vodila v odhod. Je pa res da je lažje oditi, če v vezi ni otrok, ker sicer imaš stike s človekom pa čeprav si jih ne želiš…

Pogumna: sem prebrala, da po 10 letih 80% žensk, ki so se trazšle čuti olajšanje in ugotavljajo, da jim je bolje kot jim je bilo s takim partnerjem. Držim ti pesti, da boš s čim manj bolečin premagala situacijo!!! Saj vem, da ti ni v tolažbo ampak vedi: darilo za varajočega tudi še pride. Ampak to niti ni pomembno. Poskrbi zase jaz pa verjamem, da ti bo pomagalo, da ti nekje nekdo resnično želi vse lepo (čeprav te ne pozna) in da vem kako je, ker sem šla tudi sama čez vse to in je varanje trajalo 5 let. Na koncu ni bilo varanje. Je kar odkrito povedal, da ne čuti več nič in noč preživel pri novi, domov pa prihajal prosto brez slabe vesti.
Ampak tukaj je pa že drug problem naših super predpisov, ki omogočajo legalno psihično mrcvarjenje…

Ja morm rečt da je res tako tud jst sem bil prevaran zaenkrat sva še skupi gremo naprej delamo naprej se trudim tudi v spolnem življenju sam ni to na trenutke ko se spolnim ja je boleče sam ka čes če pogledaš koliko skupaj vloženega narejenega… Včasih si rečem bom ji pa vrnil sam je pa res neki morš met pa jajce za to sem propal pa nisem šel do konca ker ne vem kk bi se doma obnašal..

Pozdravljeni vsi ki ste prebrali ta zapis!

Naj Vam povem , da me je po tem zapisu prepoznala tudi moja žena. Čeprav pozna celo zgodbo, sem bil presenečen, ko me pri kavi nekega jutra vprašala ali sem jaz 25let kasneje. Direkt!!!
Za trenutek sem bil v dvomih naj rečem ja ali ne?
Sem priznal, je rekla da sem car, da sem kljub vsemu doživetemu pošten.

Res sem vesel, da sem po prvem razočaranju v življenju pred veliko leti verjel in res imel srečo da sem spozna in se zvezal z mojo ženo.

Kaj pa vi pred leti prevarani?

@avtor teme, zelo lepo napisano.

Tako, kot je v tvojem primeru bi moralo delovati pri vsakemu prevaranemu in izdanemu človeku. Ni hujše bolečin, ni hujšega, ko nehaš zaupati ljudem. Ni hujšega kot to, da vidiš samo še to koliko pokvarjenih ljudi je na tem svetu. Kot, da nebi sodil v to obdobje, kot da sem se rodil 100let prepozno…takrat je bilo še vsaj nekaj spoštovanja in družinskih vrednot, danes tega ni skoraj nič več, vsaj med mojo generacijo. Jaz jih ne razumem.

Sam sem bil 2x prevaran od obeh resnih punc in je to na meni pustilo globoke brazgotine kljub temu, da je minilo že več let, pa si še vedno si ližem določene rane.
No, na srečo so moje zveze propadle vsaj do konca, ker kakor berem tukaj jih je veliko takih, ki se še vedno trudijo v isti zvezi kjer so bili prevarani….tej občutki so grozni, tudi sam sem tri leta poskušal obuditi tako zvezo ampak ni šlo. Nočne more, nezaupanje, milijoni vprašanj in podvprašanj v glavi, na koncu sem v taki zvezi samo škodoval sebi in svoji psihi. Upam, da sem se vsaj kaj naučil iz tega.

Sicer ne verjamem, da vsakega izdanega človeka čaka tako lepa prihodnost kakor si jo dočakal ti, sem pa vesel, da je vsaj nekaj takih, ki vam je uspelo najti svojo sorodno dušo in spraviti življenje na prave tračnice.

Srečno vsem prevaranim, naj bo vaša prihodnost nekaj takega kot jo je doživel avtor in ima tako razumno ženo.

Hmm… da sta te prevarali dve resni punci? Koliko časa pa si hodil skupaj z obema? Si bil po prvi prevari na kakšni terapiji? Ker je mogoče, da si podzavestno izbiraš take punce, ki so varalice. Dobro je, če greš k terapevtu, da pogledaš vase, kako se vedeš v odnosih, ker lahko da zaradi raznoraznih podzavestnih mehanizmov iazbiraš take punce oz. se tako vedeš v odnosih, da imaš vedno smolo.

Tudi če se zdi, da je čustveno področje popolnoma iracionalno, se čustva dogajajo po nekih zakonitostih. Za vsakega prevaranega je pomembno, da si to ogleda.

Jaz sem bil tudi prevaran in sem vse predelal do zadnje podrobnosti in lahko rečem, da žensko nategovanje voham na daleč, predvsem pa nočem več imeti nesamozavestne, neodkrite ženske. Vedno moraš v čustvenem smislu postavljati sebe na prvo mesto, biti sam zadovoljen in imeti sebe rad, šele potem lahko imaš rad drugega in drugemu kaj daš. Boljše, da nisi v odnosu, kot pa v slabem odnosu. Samo nekaj naukov, ki sem jih potegnil iz svoje izkušnje.

Sicer pa se strinjam, da ni večjega trpljenja, kot prevara. Zato po eni strani ne razumem avtorja teme, da se je kasneje nategoval z zasedenimi. Tudi če lahko rečeš, da je itak ženska kriva in bi varala tako ali tako tudi s kom drugim, mar ti ni težko ležalo na duši, da si bil točno ti tisti, ki si nekomu povzročil tako veliko trpljenje, kot si ga sam dal skozi? Da si ti tisti, ki je dokončno razdrl dva človeka, bil sodelujoči pri tako gnusnem dejanju? Jaz se po svoji izkušnji definitivno ne bi želel niti dotakniti zasedene ženske in bi zaničeval in preziral vsako, ki bi pri meni iskala priložnosti, prav tako pa preziram vsakega, ki pri tem sodeluje, če ve, da je zasedena.

Podpišem. Lepo napisano.
Tudi sam sem doživel podobno, po dolgih letih skupnega življenja in res je, da tega ni možno pozabiti, globoko se vsede v dušo, odgovora na zakaj ne najdeš ampak ga niti ni potrebno iskati.
Tisti, ki drugemu prizadene to bolečino je prevaran tudi sam, pozneje v življenju, morda ne na enaki način a narava mu vrne z enako silo nazaj pa četudi s čim drugim. Tako je prav. Torej vse se vrača vse se plača, pregovor drži.

Sam sem na začetku,saj sem šele pred kratkim izvedel,da sem bil prevaran.
Kateri in kakšni občutki se pojavijo? Ali je maščevanje nujno in ozdravi ? Mislim, da ne.
Kako se sporazumevate s partnerjem sedaj,ko vas je prevaral? Ali čutite manjšo / večjo ljubezen ? Ali ga nadzirate in vas zaradi tega še bolj hladno sprejema ?

Hvala

25letkasneje,
vesel sem, da si se stabiliziral in si uredil življenje. Ampak veš, kaj opažam? Bolečina, ki jo nekdo povzroči nam, znamo ovrednotiti. Smo jezni in besni! Ampak zakaj potem tako lahko mi nekoga drugega prizadanemo in tega sploh ne občutimo.

Praviš, da si se zpletal z drugimi ženskami? Najraje vezanimi! Pa se morda zavedaš, da je bil zaradi tega na podoben način kot ti, prizadet tudi kateri drugi moški? Boš rekel, da ti nimaš nič pri tem, in da če ne bi bil ti “skriti” ljubimec, potem bi bil nekdo drug??? Je to tako dober izgovor, da boš lahko umiril svojo dušo?

Si morda posmislil, da se je katera nevezana ženska, s katero si se takrat zapletel, zaljubila vate in bila prizadeta, ko je izvedela za tvoje pohode z drugimi ženskami? Ja, bolečina, ki jo doživimo je boleča, vendar zakaj potem tako zlahka na enak ali še bolj grob način prizadenemo drugega. Osebno sem prepričan, da se moramo v življenju držati načela, da ne storimo drugemu tistega, kar ne želimo, da drugi nam stori!

Svetlost,
osebno sem prepričan, da je to, da se vsakemu povrne slabo samo “dobra” tolažba za tiste, ki smo prizadeti. Bolečina se vrača samo tistim, ki nismo sposobni voditi svoje življenje. Varajo in povod za ločitev dajo ponavadi tiste osebe, ki so stabilne in znajo upravljati svoje življenje. Nestabilni ljudje pa smo zaradi tega prizadeti in se ne znamo izviti iz objema bolečine.

Mi je pred leti razlagal en ginekolog, ki je zdravil pacientki, ki sta bili posiljeni. Ena se je dve leti po posilstvu poročila in ima družino. Psihijater, ki je sodeloval pri zdravljenju je sam povedal, da se je ta oseba zelo hitro psihično pobrala. Druga oseba pa je še zmeraj na antidepresivih in vegetira. Torej, ni nobene božje palice za grehe. To smo si izmislili samo mi ljudje!!! Važno je, kakšna osebnost si in kako znaš upravljati svoje življenje. Če si dovolj močan, lahko živiš in delaš kar hočeš.

Sem tudi že nekaj opazil pri vseh verstvih! Če so verniki na nekoga jezni in ta nekdo doživi nekaj hudega, potem pravijo, da se mu je vrnilo tisto slabo. Če pa nekdo iz njihove bližine, ki je bil dober, doživi nekaj hudega pa previdno pravijo, da ga Bog preizkuša!!! Torej trditev, da sem nam slabo ali dobro vrača, ne velja. Zakaj se potem nekdo rodi invalid, ki ni ničesar zegrešil in je po srcu dober?

Primer imam v svojem življenju. Imel sem prijatelja, ki je bil izredno dober. Vsak, ki sem ga poznal mi je povedal, da je krasen človek. Umiral pa je v takih bolečinah, da ni bilo za prenašati!!!

Lepo nedeljo želim vsem ! Evgen

Se strinjam s tabo Svetlost. Tudi sama prevrana. Hm pravijo, da sta krivca dva. Bo že držalo, Sem iskala, vrtala, razmišljala po in v sebi…. Ja, za vedno se ti vsidra, vsede nekje globoko v duši. Potuhne. A pridejo trenutki, ko se predrsmi, žge, boli, ko nekje v zraku visi tisti zakaj??? Oprosti? Ja. Pozabi? Ne.
In življenje teče naprej kakorkoli že…vsak si sam izbere pot, saj veš poti je nešteto, le pravo je treba najti…
Praviš, “vse se vrača, vse se plača”. Misliš, da res. No ja verjetno moram še malce počakati :).
lep nedeljski pozdrav

V razmislek:

Si bom sposodila zgodbo iz knjige Ti povem zgodbo. Povedala bom na kratko in samo nauk, in sicer, sta po pustinji hodila dva duhovnika, starejši in mlajši, ki jima je vera strogo prepovedovala kakršne koli stike ali dotike z ženskami. Pa sta na večer pred reko naletela na žensko, ki je morala nujno čez, sama pa ni zmogla prebroditi reke. Pa se je mlajši obremenjeval, pa kako jo naj nese čez, če mu vera ne dovoli, in je premleval in premleval in premleval in misel na to mu celo noč ni dala spati. Naslednje jutro pa je starejši duhovnik brez besed dal žensko na hrbet in jo prenesel čez reko, in vsi so nadaljevali svojo pot. Mlajši duhovnik pa je spet premleval, zakaj je starejši žensko nesel, če pa ne bi smel. In to ga je več dni mučilo, nakar je le vprašal starejšega, zakaj je to naredil.

Pa mu je starejši odgovoril, da on je žensko dal na hrbet in jo na drugi strani reke odložil, ta mlajši pa še vedno to žensko nosi v mislih s tem, ko še vedno premleva o morali, etiki, vesti, veri…

In starejši mlajšega retorično vpraša: Kdo misliš, je bolj grešil, jaz, ki sem žensko prenesel, ali ti, ki še vedno misliš na njo…

Resnično si car. Mene je žena prevara to poletje in to še traje. Najbolj me je strah teh 25 let bolečin, ker je ne bom pozabil.

Jaz sem bila prevarana sicer dolgo, dolgo nazaj ko sem bila še res “otrok”. Ampak me ni bolelo, ker je bila to čisto ena bedna zatreskanost. Po tem ko sva končala sem se komaj spomnila njegovega imena po enem mesecu… Bedarija pač.

Moram pa priznat, da sem varala. Približno dve leti nazaj (s partnerjem sva skupaj 3 leta). In ni je hujše bolečine, kot ta ki me žre vsak dan… To da sem ga izdala, da sem zaf* čisto vse lepo kar bi lahko bilo… Mislm, da me nihče ne more razumeti, kako me to žre, kako me boli ko se spomnim na to… Počutim se umazano, ničvredno, neumno. Vse ve kaj je bilo, ker sem mu vse priznala… Ampak šele potem ko me je “dobil”. Težko je, ker se probam trudit da bi dobila nazaj zaupanje, da bi bilo vse kot je bilo takrat. Vztrajam oz. vztrajava oba in bojim se da ne bo to peljalo nikamor… Da bova že stara in bova ugotovila da ne bova nikoli mogla čez to… Kaj potem? Sovražim se, ker sem zarad enga tipa v katerega sem bila zatreskana vrgla stran prelepo prihodnost. Težko je, prekleto težko.

Nikoli, nikoli, NIKOLI ne varajte. Ubijate sebe in ljubljeno osebo. Ni vredno, ni…

Kako naprej?
Varal me je. Imava tri male otroke. Najmlajšega dojim. Kakšna je prava odločitev? Želim si družino, ne vem pa če se zmorem žrtvovati. Kajti to je ves čas v moji glavi. On mi pomeni več kot bi si želela da mi pomeni. Otroci pa so sploh neprecenljivi. Zadnje kar si želim je, da bi jim s svojo odločitvijo škodovala.

Jaz ti lahko recem samo to da po dolgih mesecih se vedno zelo trpim in opazam, da otrocka to vse nekako obcutita. Pa se ne kregava in to… Bolj sta jokava, veliko bi se crkljala, burno reagirata ce ju okaram. Sem tudi jaz na zacetku vztrajala tudi zaradi otrok, samo trenutno ne vem vec, ce je vredno. Jaz sem pa itak razvalina.

Dojenje nima veze s partnerskim odnosom.
Odnos starš – otrok tudi ne v tem kontekstu, da “zaradi otrok” ostajaš z nekom v vezi.
Prvo kot prvo razmisli ti, kaj hočeš in kaj si pripravljena prenašat. Otroci tu nimajo nič zraven.

ljupve,
želje in reala se redko poklapata
Ne bodi žrtev, vzami življenje v svoje roke.
Sprejmi odgovornost za svoja dejanja. Ne prelagaj je in ne išči izgovorov.
Ne požri vsake svinjarije kao za dobro otrok, slejkoprej jim boš to vrgla pod nos, neodnos med vama se bo kazal na vsakem koraku, visel bo v zraku kolikorkoli se boš trudila to prikritli, otroci čutijo več kot se ti zdi da vidijo, zaradi tega te ne bodo bolj cenili in spoštovali
Prava odločitev je tista, ki te bo, ne trenutno ampak na dolgi rok osrečila in razbremenila.
Odločitev na realnih tleh in ne želja, sanjarjenj.
Vse dobro.