Vam je dalo misliti?
Ne morem se potolažiti s tem dogodkom v ZDA. Srhljivo se mi zdi, kar se je zgodilo. Sprašujem se, kaj bo sedaj. Ne morem si predstavljati, da bi živeli v vojni, v takih razsežnosti vojne. Ne morem sprejeti dejstva, da se vse lahko konča. Nimam svoje družine, nimam otrok.. vendar imam veliko upanja, da bom zaživela tudi v tem smislu, da si ustvarim družino.
Zavedam se, da bo odločitev nekaj ljudi, usodna za vse nas. Bush je bil jasen.
Kako razmišljate ostali?
Mike,imaš čisto prav .Nekaj pa ves čas premišljujem in naj mi kdo odgovori.Ali ni cilj teh napadov(sledijo jim lahko še drugi) oslabiti največjo moč sveta in potem bo mala malica udariti po drugih.To nebi bila samo svetovna vojna ampak prodor islama v svet,to pa je njihov cilj.Strah jih ni ničesar,saj nimajo vesti,vse delajo v “imenu Boga”.Nekje sem že napisala danes pa bom še tu. Komu na čast zidamo v Ljubljani njihovo mošejo.V Sloveniji jih je že preveč in naj se vrnejo odkoder so prišli. Nisem šovinist ampak to kar počnejo presega vse meje .RAUS!
Ja, dejstvo je, da se je najbolj varovana država na svetu izkazala v uri in pol za izredno ranljivo. Dost mi je agresije!!!!! Na splošno. Živimo na najlepšem planetu v našem sončnem sistemu. Zaenkrat je edini, na katerem sploh lahko preživimo, mi ga bomo pa tako uničili. Zaradi tega, ker se skoz nekam predalčkamo. Verovanja, politična usmerjenost, barva kože, pa ne vem, kakšna “jajca” še! Res mi je dost te politične agresije, vojn, rasnih nemirov. Še sosedje smo med seboj skoz neki skregani, pa žlahta. Eno samo kreganje in sovraštvo. Vsi si gremo že na živce. A res ni nikomur jasno, da ne moremo nikamor spizdit s tega planeta in da bomo mogli nekega lepega dne postati strpni in tolerantni (če je to sploh še mogoče, še posebej po teh napadih). Sedaj pa sem s polemiziranjem o tem kaj bo, če bo zaključila. Poslušam Rolling Stones in upam, da bom kmalu oddirjala na kakšen koncert. Peace.
Hvala, vrtnica, za tvoj komentar.
To, da sem se namesto s Ponočnjak podpisal s Tragično in absurdno, potem pa hotel to popraviti tako, da sem ta spodrsljaj pod temo Tragično in absurdno komentiral s: “Se vidi, da me že dolgo ni bilo tukaj…”, pomeni, da ni težak samo vsak začetek, ampak kdaj tudi povratek.
Razmisljam povsem enako kot ti, Sasa. Prizadel me je tudi odziv ljudi. Nisem si mogla misliti, da bi kdo izjavil, da so si Americani to zasluzili. Da bo celo izkoristil priliko in o njih govoril ponizevalno itd. Od soka sem si opomogla malo vceraj, predvsem tako, da sem se o dogodku pogovarjala z dvema enako mislecima in cutecima prijateljema. Toda se vedno ne morem pozabiti ljudi, ki so bili v dimu zivi, kricanja in vsakic, ko znova zavrtijo posnetek, mi postane slabo. Upam, da bodo ljudje v stolpnicah po 100 nadstropij sedaj imeli padala. Tukaj bi se jih resilo tako 20, 30. In nenehno se ubadam z mislijo, ali je ljudem iz drugega stolpa v 18 minutah uspelo v veliki meri pobegniti… Verjetno ne…
Ponosna pa sem na upor v cetrtem letalu. To ni majhna stvar, potniki so se sami organizirali in uprli, ko so slisali za WTC in sesteli stvari. Na racun lastnih so resili stevilna druga zivljenja…
Se vedno upam, da bo glede morebitnih vojaskih akcij prevladal zdrav razum…