Pozdravljeni,

znašla sem se v hudi stski, ki vpliva tudi na moj odnos z možem in vpliva na otroke.

Stara sem 32 let in popolnoma brez samozavesti. Že kot otrok sem bila vedno zavrnjena, rodila sem se kot nezaželen otrok kar mi je mama dostikrat povedala, v OŠ sem bila tarča drugih otrok, glavni krivec za vse, zmeraj sama, pri 11 letih se je mama odselila in ostala sem pri starih starših, ki pa mi niso pustli nikamor in posledično nikoli nisem imela družbe. SŠ sem delala s težavo in ob vsakem neuspehu sem še dodatno slišala da sem zguba,….v glavnem ne spomnim se ene pozitivne besede s strani družine. Če sem bila v OŠ tepena od drugih otrok sem doma slišala da sem sama kriva, če sem jikala sem bila kregana,….Moževi starši me nikoli niso sprejeli 8skupaj sva že 13 let ),za njih nisem bila dobra ker sem brez očeta, ko sem tam se obnašajo kot da sem zrak, tašča mi je tudi že grozila,..
In kot posledica vsega tega je da sem še danes sama, da ne znam navezovati stkov, se bojim ljudi, zavrnitve, nimam prijateljev, najhuje je pa to da je v vse to ujet tudi mož. In sedaj se mi je vse skupaj nakopičilo in ne vem kako se rešiti preteklosti, kako it inaprej, postati bolj samozavrstna, najti prijatelje.

Lp

Spoštovana “jztn”

Razumem situacijo v kateri si se znašla. Je le odsev tvojega otroštva in dejstva, da si bila nezaželen otrok.
Vsak, ki se je znašel v takšni situaciji, sebe doživlja, kot nekaj odvečnega….da ne spada na ta svet….Če starši na otroka znašajo še občutek krivde, je potem za otroka še toliko težje, saj je občutek krivde le še dodatno breme, katerega potem ta otrok nosi v sebi vso življenje.

Tako, da je situacija v kateri si se znašla le odsev teh temeljev in prepričanj, ki si si jih ustvarila kot otrok.
Ker se be doživljaš kot nekaj odvečnega, si imela to vedno pred očmi, zato si se umaknila v svoj svet, saj si menila, da te noben ne bo maral, v tebi je vedno obstajal strah pred zavrnitvijo in občutkom krivde, pa naj se zgodi karkoli že.
Ravno zato ti je navezovanje stikov prava muka, saj se ti v zavesti vedno pojavljajo slike iz otroštva….

Ti temelji in prepričanja ti sedaj krojijo usodo, saj v svojo sedanjost projiciraš to, kar je v tebi. Zato se ti dogaja to, kar se ti pač dogaja.
Vzrok je v tebi, ne drugje in zato največkrat niti ni pomembno kaj drugi reče ali naredi, je velika verjetnot, da boš ti neko dejanje doživela kot zavrnitev ali občutek, da si sama kriva. Pa če je to res ali pa ni.
Temelji otroštva so kot neka očala, skozi katera se ti zrcali sedanjost.

Pomanjkanje samozavesti, je pravzaprav je posledica tvojih odnosov, na podlagi katerih si si o sebi ustvarila neko mnenje. Kar pomeni, da obstaja veliko razhajanje med tvojimi željami in realnostjo, kt jo doživljaš. Želiš si prijatelje, a jih težko pridobiš, zato meniš, da si nesamozavestna.

Sprašuješ kako se rešiti preteklosti…..Rešiš se je tako, da snameš ta “očala” skozi katera doživljaš svojo sedanjost.
Da sprejmeš dejstvo, da je preteklost le preteklost….Niso vsi ljudje kot tvoji starši….drugi te ne vidijo in ne doživljajo kot nezaželeno…problem je, ker sama sebe doživljaš na tak način.
In da se rešiš preteklosti, je potrebno ozavestiti to dejstvo in se v sebi zavedati vzroka.

Potrebno bo zavestno delovanje…ko se zaveš, da sebe doživljaš kot nezeželeno ali zavrnitve, se ustavi in vprašaj ali je to res ? Kaj pa, če tista oseba tebe ne zavrača, ampak se le ne strinja s tvojim mnenjem…..ti pa to doživljaš osebno….?
.
Naučiti se bo potrebno prepoznavanje življenjskih situacij in z uspehi bo prišla tudi samozavest.
Pomagajo ti lahko tudi knjige o duhovni rasti…..

Robi.

Draga “jztn”!

Ko berem vse to, o čemer pišeš, mi je zelo hudo, saj ti življenje res ni (bilo) z rožicami postlano. Očitno je, da nimamo vsi ljudje enake štartne osnove. Večina nas vstopi v svoje življenje s približno istimi odstotki vsega. Nekaj ljudi pa in tudi teh ni malo, je že takoj prikrajšanih za marsikaj oz. za tisto najbolj osnovno. In ko tega ni, se potem kot zakleto na to nalagajo še vse mogoče druge “slabe” stvari.

Vendar – in hvala bogu, da je tako, se lahko vsak od nas izkoplje iz te črne luknje. Morda bo treba veliko bolj garati, se pa da. Če se znebimo nadležnega občutka, da smo žrtve in če lahko vidimo smisel tudi v trpljenju – da ima nek namen in svojo logiko, lahko iz sebe naredimo čudeže.

Zdaj pa je zate pomembno to, da sama pri sebi presodiš, če to zmoreš storiti sama: da “obračunaš” s preteklostjo, da greš skozi slabe izkušnje in poskusiš videti tudi kaj dobrega v njih, da sprejmeš dejstvo, da je bilo tako, kot je bilo,… Če pa ti zmanjkuje energije za to, je morda smiselno pomisliti, da bi se bilo modro nasloniti na nekoga, ki ve več, ki zna več, ki je morda že šel skozi kaj podobnega in je transformiral svoje slabe izkušnje v nekaj, kar mu zdaj pomaga bolje živeti.

Poglej, 1 super stvar v tvojem življenju in to zelo zelo super, je tvoj odnos z možem, ki traja že 13 let!!! Poskusi črpati tudi iz tega. Če bi že bila tako “zanič”, mi verjemi, da ne bi uspela priti tako daleč z nekom. Naj ti mož čim več pove o tem, zakaj je s teboj, kaj mu je všeč pri tebi, zakaj se je zaljubil vate,… OK, na 1 stran daj vse te “slabe” stvari, ki jih naštevaš. A na drugo stran moraš obvezno napisati še vse tiste dobre zadeve v svojem življenju. Nihče ni samo slab, zanič, nesposoben itd.itd. V vsakem od nas je po navadi tudi veliko dobrega – če ne celo zelo veliko.

Za zdaj toliko. Če si želiš več, javi!

Maja